Strani

sreda, 25. november 2009

Berlinski zid - 20 let od padca



Zgodilo se je 9. novembra. Novico je že malo pred 19.00 sporočil Günther Schabowski, član politične pisarne vzhodnonemške komunistične partije. Ko ga je neki novinar vprašal, kdaj naj bi začela veljati nova pravila, ki so vzhodnim Nemcem dovoljevala potovanje na Zahod, pa je odvrnil: "Kolikor jaz vem, takoj". V eni sami uri se je na sedmih mejnih prehodih proti Zahodnemu Berlinu zbralo več deset tisočev vzhodnih Berlinčanov.

Mejnim čuvajem niso dali nobenih navodil in so začeli žigosati dokumente. Množica pa je vse bolj naraščala in v ulici Bornholmer Strasse je načelnik mejnih čuvajev ukazal dvigniti zapornice, tako da so ljudje lahko prešli mejo brez vsakršnega žiga ali mejne kontrole.

Vse to se je dogajalo na večer 9. novembra 1989. Berlinski zid je začel padati in začenjal se je konec Nemške demokratične republike.

V Zahodnem Berlinu je zavladal pravi kaos, saj so bile ulice polne avtomobilov, še več pa je bilo pešcev in kolesarjev. Javna prevozna sredstva so prenehala obratovati, saj se niso mogla prebiti skozi brezštevilno množico, konec tedna pa se je morala ustaviti tudi podzemna železnica.

Ljudje so se premikali peš, s kolesi, s kotalkami. v dveh dneh se je dobršen del 17-ih milijonov prebivalcev DDR zgrnilo v Zahodni Berlin, ki so ga imeli za raj na zemlji. Z vzhodnonemško osebno izkaznico so se lahko zglasili v banki in tam dvignili sto mark dobrodošlice, v barih in restavracijah pa so se lahko zastonj okrepčali, dobili pa so tudi številne zastojnske izdelke.

Vrh zidu so stali zbegani vzhodnonemški policisti, pod njimi pa je, zlasti na zahodni strani, množica vse bolj pritiskala na zid. Ta je meril več kot 100 kilometrov, še dodatnih 65 kilometrov pa je bilo še bodeče žice in drugih ovir. V naslednjih dneh pa so množice pregrado odprle na več mestih, med njimi tudi most Glienicke, ki je bil dolg nekaj več kot 100 metrov in je bil pol na Vzhodu in pol na Zahodu. Tu sta si strani tudi izmenjevali zajete vohune.

V nekaj urah se je čez most zgrnila nepregledna množica. Eden od ameriških vojaških policistov, ki je bil vidno zmeden, je dejal zahodnonemškemu kolegu policistu, če ne bi bilo treba ljudi vprašati, kam so namenjeni in koliko časa se bodo tam zadrževali. Nmeški policist se je ozrl na reko ljudi in odvrnil: "Lahko jih vi ustavite in jih vprašate"!


- Carlo Remeny. 2009. "La sera in cui crollo' il Muro di Berlino". Famiglia cristiana, 8. november.

sreda, 11. november 2009

Revolucionarno leto 1848 v Avstriji in na Goriškem

V marcu leta 1848 se je tudi na Dunaju začela revolucija. K protestu so se zbrali študentje, ki so zahtevali svobodo govora, tiska, veroizpovedi, poučevanja, zahtevali so tudi ustanovitev nekakšne narodne straže oboroženih civilistov, ki bi ščitili demokratične pridobitve in zasebno lastnino. Vzdignile so se tudi dunajske množice, nad katere so celo streljali vojaki, nekaj je bilo tudi žrtev. Revolucionarji so zasedli dvor, s katerega je osovraženi Metternich zbežal v Anglijo, cesar Ferdinand pa je bil prisiljen izdati Patent, ki je stopil v veljavo 25. aprila (April Verfassung), in je pravno ukinil srednjeveški fevdalni sistem, občinam pa naklonil določeno avtonomijo, da bi tako uredil volilno obliko. Prvič je tudi bilo podeljeno ime Avstrija provincam t.i. Cisleitanije (Cislajtanije).

Na Slovenskem so za nemire izvedeli nekje 16. Marca, nemiri pa so zajeli vsa večja slovenska mesta. Izredne razmere so trajale nekje do jeseni 1848. Starejše plemstvo se je umaknilo v zasebnost, tudi mlajše, ki se je povezalo z meščani, pa več ni imelo večjega družbenega vpliva.

Cerkev je bila povsem podrejena dvoru, ki jo je tudi pozival, naj počaka na konec dogajanj okoli revolucije, številni, zlasti mladi kaplani pa so se tudi oprijeli liberalnega katolicizma. Nadškof Luschin je to leto v Gorici zbral škofe svoje province in ponovno poudaril svojo zvestobo cesarju, hkrati pa zahteval večjo versko svobodo.

Postopno uveljavljanje liberalne kulture in krepitev narodne zavesti se je pokazalo tudi v Cerkvi, vseeno pa revolucija leta 1848 na Goriškem ni pustila večjih posledic, po Luschinovem mnenju tudi zaradi župnikov, »ki so ostali trdni v veri in moralnih držah«.

sobota, 7. november 2009

Kako črna je bila francoska revolucija 2

Še tri poglavja se posvetijo vandalizmu oz. načrtnemu podiranju in odstranjevanju elementov francoske kulturne dediščine iz ideoloških razlogov. Šlo je za arhitekturna in umetniška dela, ki so bila povezana z vero ali zgodovino monarhije, potem tudi uničevanje knjig in knjižnic, zlasti samostanskih in ladij. Glede slednjih nam zgodovinar Tnacréde Josseran poda povzetek zelo odločilnega dogodka, ki pa ga javnost le malo pozna. Revolucija se je zavedla, da je francoska vojna mornarica, ki je bila ponos francoskega kralja Ludvika XVI. (1754-1793), ki jo je prvič v zgodovini dvignil na takšno raven, da je lahko tekmovala z angleško za prevlado na morju, temeljila na povsem hierarhičnem organizacijskem sistemu, kjer so vsi častniki bili plemiškega rodu. V imenu enakosti se je torej zavestno odločila, da mornarico uniči: število vojakov so precej zmanjšali, vse častnike poslali pod giljotino ali jih pregnali v tujino, mnoge ladje pa so podrli in njihov les uporabili za gradnjo ali kurjavo. Seveda so bili angleški admirali, na čelu s Haratiem Nelsonom (1758-1805), nad tem početjem navdušeni, saj so v tem samomoru videli prihodnje zmage Velike Britanije - zgodovina je pokazala, da se v svojih presojah niso zmotili.

V Črni knjigi seveda ne gre brez dela, posvečenega strukturni in pravni plati revolucije. Xavier Martin v poglavju o revolucionarnem pravu posebej izpostavi predvsem dvoje. Najprej obravnava ideološko pojmovanje prava, ki za revolucionarje ni izhajala od spodaj, ampak iz abstraktne resničnosti Države, ki so jo imeli za absolutno in vsemogočno. Ko se enkrat prevzame ta začetni položaj, vsaka vlada in vsak vladar hitro podleže skušnjavi, da izda na stotine novih zakonov. Revolucija je sicer želela zmanjšati število zakonov - zaradi razširitve na regionalno in lokalno raven jih je res bilo preveč - zgodilo pa se je prav nasprotno. V štirih letih so izdali 15000 novih zakonov, še čez štiri leta pa je bilo novih zakonov že 40000 - gre za tendenco, ki se danes nadaljuje, izvira pa prav iz francoske revolucije. Drugi vidik, ki ga poudarja Martin pa je revolucioinarno sovraštvo, prav tako ideološko, do družine. Če naj bi moral novi človek, ki ga je želela revolucija ustvariti, državljan, biti pred Državo brez posrednih teles, je moralo revolucionarno pravo seveda uničiti korporacije, družbena telesa in lokalne privilegije, končni cilj pa je bil uničiti prvo vmesno telo, najbližje osebi - družino. Leta 1792 so ukinili starševsko pravico (vzeli naj bi staršem otroke) in uzakonili ločitev. Vendar se je potem francoskim revolucionarjem zgodilo to, kar se je kasneje tudi njihovim sovjetskim posnemovalcem v 20. stoletju: ko so se znašli v vojni, so ugotovili, da vsak napad na družino uničuje družbeno tkivo in škodi vojski. Zato so hitro dali v vzvratno prestavo, čeprav je ostala ločitev še naprej v veljavi (vse do Restavracije), ostala pa je tudi ideologija, ki je obrodila svoje bogate sadove v Franciji (in še kje) XIX. in XX. stoletja.

Ostala je tudi reorganizacija ozemlja - tema poglavja Cristophea Boutina. Ta je ukinila starodavne pokrajine z njihovimi svoboščinami vred, namesto njih pa vzpostavila departmaje, pogosto povsem na umeten način, njihove meje pa so jasno izražale proti-regionalno usmerjenost. Šlo je za prevlado od zgoraj narekovane razdelitve ozemlja nad zgodovinskimi pokrajinami, ki so imele enotno kulturo, namen vsega tega pa je bil zatiranje lkoalne avtonomije, namesto da bi jo spodbujali. Imena departmajev so želela izbrisati vsakršno zgodovinsko ali kulturno povezavo. Tudi to je obstalo vse do današnjih dni. K sreči niso šli do konca vsaj pri "zadnjem stadiju neumnega", ki naj bi spremenil tudi imena mest, kot npr. Bourg-la Reine ("Kraljičin trg") v Bourg-Égalité ("Trg enakosti") ali Grenoble (ki vsebuje besedo "noble", "plemenit ali tudi plemič") v Grelibre (ki vsebuje besedo svoboda).

Zadnjih šest poglavij prvega dela nam poda neke vrste inventar dediščine francoske revolucije in njeno kritično presojo. Prikazano je, da totalitarizmi XX. stoletja - komunizem, nacionalsocializem - in terorizem (vse do današnjih dni), izhajajo iz francoske revolucije, ki je nekakšna matrica in izvor teh ideologij. Seveda so navedene tudi razlige, je pa seveda najpomebnejši duh francoske revolucije, ideja, po kateri merilo politike ni skupno dobro, temveč ideologija. Opravičenje uporabe sredstev za dosego cilja, v imenu ideologije same, je sprožilo proces, ki je pripravil pot totalitarizmom XX. stoletja, hkrati pa pojasnjuje terorizem v XXI. stoletju (tudi prej, seveda).

- Massimo Introvigne, Com'era la Rivoluzione francese, Il Timone, februar 2009.

torek, 6. oktober 2009

Kako črna je bila francoska revolucija

V franciji je izšla zajetna knjiga o francoski revoluciji iz leta 1789, ki ponuja tudi drugo plat, ki se ne ravno sklada s tako opevano zgodbo o uspehu. Knjiga ima 882 strani, vendar to ni monografija, ampak je nekakšna zbirka prispevkov velikih umov, naslov pa nosi 'Le Livre noir de la Révolution française' (Črna knjiga francoske revolucije). Seveda bi kdo rekel, da je nihče ne kupuje, a je resnica povsem drugačna. Zaradi velikega uspeha pa jo morajo obravnavati tudi francoski mediji, ki pa o njej govorijo le slabo, brez neke poglobljene kritike o morebitnih napakah. Knjigo le označujejo za nazadnjaško in neprimerno (izdali so jo dominikanci – založba Cert). Knjiga zaradi svojega uspeha predstavlja enega od vrhuncev francoske kulture v letu 2008.

Knjiga ni sistematična zgodovina revolucije, ampak je razdeljena na tri dele. Prvi nosi naslov »Dejstva« in ima 25 poglavij, vsako od drugega avtorja. Predstavi glavne dogodke francoske revolucije in nekatere kritične sodbe. Drugi del nosi naslov »Um« in ponuja dvajset orisov različnih mislecev in literatov, ki so z različnih vidikov kritizirali revolucijo. Tretji del ima naslov »Antologija« in knjigo dopolnjuje z besedili prič revolucije in kritikov le-te.

Tu bomo pregledali, zaradi prostorske omejitve, nekatera poglavja prvega dela knjige, ki pa dovolj nazorno povedo, da ni vse ravno tako, kakor so nas učili.

Prvo poglavje je napisal znani zgodovinar Pierre Chaunu, govori pa o prodaji cerkvenih nepremičnin. To že nakazuje eno od ključnih tem knjige – obračunati s Cerkvijo. Eden od glavnih ciljev revolucionarjev je namreč bil razkristjaniti Francijo. Zanimivo je tudi pogledati predstavitev zasedbe Bastilije, 14. julija 1789, ki ni bila nič kaj spektakularna (v trdnjavi sta bila le dva človeka), vse pa je bilo že prej načrtovano. Dogodek je zaznamovan z manipulacijo množice, ki so jo izvedle skrivne družbe in klubi.

Srce knjige predstavljata dve poglavji. Jean Viguerie obravnava versko preganjanje, Reynald Secher pa vendejski genocid. Protiversko nasilje je namreč prizadelo tudi Vendejce, ki so se dvignili v bran vere. Secher (sam Vendejec) razlikuje tri obdobja. Najprej je prišlo do državljanske vojne leta 1793, ki ni bila nič manj kruta od drugih tovrstnih vojn. Naslednje leto (1794) je bil genocid, ki so ga revolucionarne oblasti sicer ukazale, a nato naprtile edinemu vendejskemu predstavniku v parlamentu, Jean-Baptistu Carrierrju, ki je bil nato usmrčen z giljotino. Spravili so se nad nedolžno in nemočno ljudstvo, potem ko je vstaja na vojaški ravni že bila zatrta. V tretji fazi je prišlo do 'memoricida', zarote molka, ki je trajala od smrti Carrierja do naših dni. Vendejski genocid so skušali izbrisati iz spomina s ponaredbo dejstev in zaroto molka.

...

nadaljevanje prihodnjič

- Massimo Introvigne, Com'era la Rivoluzione francese, Il Timone, februar 2009.

sobota, 26. september 2009

Janez Nepomuk Hrast

Še en kamenček iz diplomske naloge (če uspem dobiti, bom dodal sliko):

Leta 1874 je umrl dotedanji ravnatelj centralnega semenišča v Gorici, mons. dr. Janez Nepomuk Hrast (rojen na Livku leta 1830), profesor dogmatike, kanonskega prava in cerkvene zgodovine, ter redni član cerkvenega sodišča.

Hrast je doktoriral na Avguštineju na Dunaju leta 1858, do leta 1861 pa bil nadškofov kaplan. Leta 1859 je postal tajnik cerkvenega sodišča in protokolist v škofijski pisarni. Ko je torej postal redni član cerkvenega sodišča ter kar trojni profesor, se je naselil v semenišču ter opustil službi kaplana in škofijskega uradnika. V semenišču je bil kmalu določen na mesto prefekta, že leta 1864 pa je postal ravnatelj zavoda. Znal je vse štiri jezike (slovenščino, italijanščino, nemščino, furlanščino, zraven pa še hrvaščino), ki so bili v rabi na Goriškem, isto pa je sčasoma zahteval tudi od bogoslovcev.

Bil je proti vsakršnim prepirom zaradi narodnosti, saj je bil mnenja, da mora biti duhovnikom na prvem mestu Kristusov nauk, ne pa narodnost. Za duhovnega vodjo je poklical v semenišče dr. Eugenia Valussija, kasnejšega tridentinskega škofa, z njim pa vpeljal tudi pobožnost do Božje Matere (tudi šmarnice v maju) ter zagovarjal pogosto prejemanje zakramentov. Za semenišče je zelo lepo skrbel, saj je dal preurediti kapelo, leta 1872 pa prenoviti semeniško stavbo.

Hrast je bil zelo aktiven tudi na družbeno-kulturnem področju. Ko je list »Soča« začel pisati proti veri, je junija leta 1872 osnoval slovenski katoliški list »Glas«, ki pa je že leto po njegovi smrti nehal izhajati. Moralno in finančno je podprl tudi italijanski katoliški časopis »Il Goriziano«, ki je kasneje postal »L'Eco del Litorale«. Pomagal je pri nakupu hiše za »Goriško katoliško društvo«, ki je pod svojim okriljem skušalo združevati tako slovensko kot italijansko narodnost. Na Hrastovo idejo pa je leta 1874 začelo izhajati nadškofijsko glasilo »Folium periodicum Archidioeceseos Goritiensis«. Nadškof ga je zaradi številnih zaslug leta 1865 imenoval za konzistorialnega svetnika, leta 1870 pa za častnega kanonika.

Umrl je star komaj 45 let za zlatenico.

četrtek, 3. september 2009

Razmere v goriški nadškofiji 1860-1883

Še en del moje diplome, da se malo razgledate po zgodovini goriške nadškofije.

Cerkveno življenje je v tem obdobju zaznamovano z dogodki na Apeninskem polotoku, kjer so savojske čete zasedle velik del papeške države, proti čemur nastopi tudi goriški nadškof Gollmayr, ki je bil na čelu nadškofije vse obdobje do 1883. Ob spremembah volilnega sistema je nadškof izrazil zaskrbljenost nad preveliko svobodo ljudi, ker se je zavedal verske krize, zaradi katere »civilne svoboščine nimajo temeljev v moralni svobodi«. Povsod po Evropi se krščanska resnica umika »modernim sistemom in teorijam«, ki so po mnenju nadškofa »spremenljivi namigi človeškega razuma«. Zelo modro je ocenil tudi posledice sprememb v šolskem sistemu, ki so potem res pripomogle k utrditvi liberalne kulture v civilni družbi. V povezavi s šolstvom je tudi navodilo, da morajo za pristop k prvemu svetemu obhajilu otroci znati brati, da bi lahko bolje spoznavali katoliški nauk. Cerkev je bila vse bolj obravnavana kot vir zaostalega mišljenja in klerikalizma, vrh tega pa predstavljata dva dogodka iz leta 1870: okupacija Rima in posledičen konec obdobja papeževe politične avtonomije ter obsodba konkordata kot posledica razglasitve sklepa Prvega vatikanskega koncila o papeški nezmotljivosti. Nadškof je ostro obsodil nasilje do papeža in neobsodbo okupacije papeške države s strani katoliške avstrijske vlade.

Kot posledica zasedbe Rima leta 1870 so se po vsej državi organizirale t.i. »Pijeve procesije« kot znak solidarnosti s papežem Pijem IX. Na Goriškem je bila pobudnik procesij »Katoliška družba Goriška« (nastala 28.12.1870), ki je združevala pod svojim okriljem tako slovenske kot furlanske katoličane z namenom postaviti se po robu liberalnemu laicizmu, kakor tudi izraziti podporo papežu. Narodnostni vidik je prevladal nad verskim, vseeno pa so se zvrstile veličastne procesije, katerih višek je predstavljalo škofijsko romanje na Sveto goro 2.9.1872, z udeležbo od 40 do 60 tisoč ljudi. To je bila najveličastnejša Pijeva procesija v vsej državi. Takšno navdušenje gre prav gotovo pripisati bližini italijanskega kraljestva, ki je pravzaprav uničilo papeško državo. Italijanska liberalno-masonska oblast pa ni ostala dolžna in je leta 1873 odrekla potrebno dovoljenje za splošno škofijsko romanje na Staro goro pri Čedadu – videmski prefekt je morda tak shod ocenil za provokativen.

Ponovno velja omeniti zavod Avguštinej (Frintaneum po ustanovitelju, škofu Frintu, ali Augustineum, ker je bil ob cerkvi sv. Avguština), ki je začel delovati na Dunaju leta 1818, deloval pa je vse do leta 1919, ko je prenehal delovati zaradi razpada Habsburške monarhije. Od tod je po Kraljevem mnenju izhajala »Avstrijska zavest« slovenskih škofov, saj so si vsi, razen Missie in Karlina, akademske nazive pridobili na tem zavodu, po pravici označenem za »kovačnico avstrijskih cerkvenih kadrov«. To je imelo na življenje v goriški nadškofiji vpliv dvojne vrste: gojenci Avguštineja so postali profesorji v Centralnem semenišču, ki se je le še potrdilo kot središče teološkega oblikovanja in pastoralne enotnosti za bodoče duhovnike, njihov vpliv pa je bil tudi širšega, škofijskega pomena, saj so odločilno delovali na pastoralno dejavnost in družbeno-kulturno angažiranost katoličanov, ki se je poznala tudi na škofijah, ki so mejile na goriško.

V škofiji se je v sedemdesetih letih 19. Stoletja razvil na cerkveno-verskem področju prehod iz neke »vdane in tradicionalne« enotnosti do neke druge enotnosti katoličanov, ki se želi spopasti s težavami in želi priklicati odgovornost Cerkve, kar se tiče kulturnega udejstvovanja in vzgoje. Gre za jasno izražanje katoliške istovetnosti kot nezdružljive z drugimi kulturnimi nazori (zlasti z liberalizmom) in ki je popolnoma odvisna od cerkvene avtoritete. To katoliško gibanje danes poznamo kot »ultramontanizem«. To gibanje znotraj Cerkve, ki je bilo prisotno predvsem med leti 1870 in 1885, kljubuje liberalnim nazorom državnega vrha. Na pravnem področju je govora o sistemu koordinacije med državo in Cerkvijo, ne pa o ločitvi ali podreditvi. Cerkev je bila torej usmerjena bolj pastoralno kot doktrinalno – na podlagi močne duhovnosti in dobrih kulturnih temeljev ter pozornostjo na situacijo in diskretnostjo pri ukrepih preide Cerkev od obrambne drže k bolj odločni. Nosilci vsega tega so duhovniki pod vodstvom bogoslovnih profesorjev Centralnega semenišča, v tesni povezanosti z laiškimi družbami, ki so začenjale nastajati pravzaprav že povsod po malem. Kot nasprotje racionalistične miselnosti se vse bolj razvija pobožnost Jezusovega srca, pa tudi marijanska in evharistična pobožnost.

Do izraza ponovno pridejo tri goriška duhovna žarišča. Leta 1876 je bila temeljito prenovljena oglejska bazilika, čudodelna podoba barbanske Marije je doživelo kronanje 15.8.1863, romarska cerkev na Sveti gori pa je v spomin na Pijevo procesijo leta 1877 dobila nov votivni oltar in nove zvonove. Motilni element pa so vedno bolj postajali narodnostni spori znotraj katoliškega družbenega gibanja.

Leta 1866 je nadškof Gollmayr ponovno v Gorici sprejel jezuite, ki so bili pomembni ne le na področju duhovnega oblikovanja ljudi kot duhovni voditelji, pridigarji in spovedniki, ampak tudi na družbeno-kulturnem področju kot pospeševalci katoliškega gibanja (seveda so bili zelo aktivni tudi mestni Frančiškovi redovi, kakor tudi kapucini v Svetem Križu in redovnice). Zaradi vseh teh svojih lastnosti in svoje pomembnosti pa so bili tudi glavna tarča liberalnih krogov.

ponedeljek, 10. avgust 2009

Finančna kriza 1929 2

Da končno sedaj nadaljujemo s to znamenito finančno krizo. Iz vsake krize namreč sledi tudi rešitev, kar se je tudi takrat zgodilo. Poglejmo, kako so se odvijale stvari.

Ekonomske teorije tistega časa so predvidevale, da se država more izogibati vmešavanju v tržno ekonomijo. Od leta 1928 je bil predsednik ZDA prav Herbert Hoover, ki se je dobro spoznal na ekonomijo in industrijo, a tudi on je menil, da bi vsako poseganje države bilo najslabše, kar se da storiti.

Medtem pa je finančna kriza dosegla tudi preostanek sveta. V Nemčiji je bilo leta 1930 kar šest milijonov brezposelnih, ki se jih je na volitvah nacionalsocialistična stranka takoj poslužila ter postala druga najmočnejša stranka v državi. V krizo je stopil afriški kakav, japonska svila, avstralska volna, brazilska kava in argentinsko meso, velike količine katerih so uničevali, da bi dvignili ceno vsaj preostalemu blagu.

Leta 1931 je papež Pij XI. objavil okrožnico 'Quadragesimo anno' (ob štirideseti obletnici socialne okrožnice 'Rerum novarum'), kjer je spomnil, da imajo države veliko odgovornost tudi v ekonomiji in da imajo nalogo prevzeti mesto zasebnikov v primeru, da ti ne morejo zbrati dovolj denarja za nadaljnje vlaganje v podjetja.

Pri tem velja spomniti, da je ravno v tistih letih v ZSSR prišlo do podržavljenja kmetijstva in industrije ter do širjenja lažnih podatkov, da bi plansko ekonomijo prikazali kot zmagovalni sistem.

Leta 1932 so tako bile v ZDA nove predsedniške volitve, ki jih je dobil Franklin Delano Roosevelt, ki se je za zmago poslužil znamenitega slogana 'New deal' ('novo obdobje'). Nov zagon ameriške ekonomije se je zgodil na podlagi nasvetov znanega britanskega ekonomista John Maynard Keynes, ki je novemu predsedniku predlagal, naj prekine konvertibilnost ameriškega dolarja v zlato (dotlej so namreč stabilnost ameriške valute zagotavljale znamenite zlate palice iz Fort Knoxa). Nasvet za tiskanje denarja je resda pomenil tudi znatno povečanje inflacije, ampak je to tudi omogočilo kapital, ki ga je bilo mogoče vložiti v določene javne projekte, ki bi potem za sabo potegnili ekonomijo in ji omogočil nov zagon.

Najznamenitejši projekt je bil izgradnja petindvajsetih jezov na reki Tennessee, ki bi proizvajali nizkocenovno električno energijo, namenjeno tistim, ki bi se odločili postaviti svoje obrate v sedmih zveznih državah, ki jih prečka reka. Financiranih je bilo še mnogo drugih projektov, kot npr. tistih na reki Columbii, ki seveda niso vedno spoštovali narave, so pa vseeno nudili nova delovna mesta za brezposelne.

Leta 1936 so ZDA dosegle isto raven proizvdnje kot v predkriznem letu 1928, zato je bil predsednik ponovno izvoljen. Kot smo videli, je kriza obsegla ves svet in povzročila mnogo gorja tudi v Evropi, kjer so trideseta leta prejšnjega stoletja označili kot mračna.


- Alberto Torresani, La grande depressione del 1929, v: Il Timone, januar 2009.

četrtek, 30. julij 2009

Finančna kriza leta 1929 1

Ko so leta 1917 ZDA napovedale vojno Nemčiji, je Herbert Hoover, tedanji ameriški predsednik, organiziral tako učinkovit industrijski sistem, da se je že januarja naslednje leto ameriška vojska že lahko na Somi postavila po robu Nemcem. Prav ameriško orožje pa je bilo tisto, ki je novembra 1918 odločilo izid vojne.

Po svetovni vojni je ameriški industrijski sistem, ki je medtem postal najmočnejši in najučinkovitejši na svetu, nadaljeval s polno paro. Med drugim so uvedli tudi tekoči trak, ki je proizvodnjo in prodajo bistveno pocenil. Po vojni so evropske države skušale biti samozadostne vsaj, kar se tiče kmetijskih produktov. V ZDA je bilo kmetijstvo popolnoma mehanizirano in so zato, vsaj kara zadeva pšenico in meso, bile ameriške cene konkurenčne, treba pa je bilo nabaviti kmetijske stroje. Tako se je začela na veliko širiti prodaja vseh dobrin na obroke. Banke so začele vnaprej dajati začetni znesek, potem pa so dobile povrnjene obroke z vštetimi mesečnimi obrestmi. Zaradi tega so zorali tudi zemljišča, ki za pridelek niso bila povsem primerna. Prišlo je do številnih erozij zemljišč in posledičnega propada številnih kmetov (farmers). Ti seveda niso bili sposobni poplačati svojih strojev, zato so propadle številne banke nacionalnega pomena, ki niso imele dovolj likvidnih sredstev, da bi se postavile po robu številnim propadom.

Scott Fitzgerald pripoveduje v svojih romanih, kako so upravljalci dvigal spraševali poslovneže, katere so najbolj perspektivne delnice in so potem tekli v banke ter z napitninami kupovali te delnice. Banke pa so potem te obetavne delnice spet odkupile, ker so mislile, da jih bodo lahko bogato prodale, če bi slučajno potrebovale likvidna sredstva. Na znameniti oktobrski petek leta 1929 na Wall Streetu ni bilo več kupcev, ampak so bili le še prodajalci delnic. Ko se je v ponedeljek spet začelo s poslovanjem, se je zdelo, da bodo delnice spet pridobile na vrednosti, a je šlo le za iskrico, saj so si v naslednjih dneh z neverjetno hitrostjo sledili propadi podjetij. Delnice so postale le papir brez vrednosti.

Po nekaj tednih je bilo že šest milijonov brezposelnih, ki pogosto niso imeli nobenih sredstev za preživetje. Vlaki niso vozili, ker ni bilo potnikov, bilo je ogromno praznih hiš, po številnih četrtih pa so morali odpreti kuhinje za reveže, kjer so nepregledne vrste ljudi čakale na svoj topli obrok hrane.

- Alberto Torresani, La grande depressione del 1929, v: Il Timone, januar 2009.

sreda, 22. julij 2009

Resnica o Hitlerju in Jesseju Owensu

Šport je moja priljubljena tematika - rad ga prakticiram (zadnja leta premalo) in rad ga spremljam po televiziji in internetu, zlasti nogomet. Rad gledam tudi kakšne atletske mitinge in atletske discipline na olimpijskih igrah. Ko govorimo o slednjih, se skoraj vedno pojavi tista znamenita "črna legenda" o Hitlerju in Owensu z olimpijskih iger v Berlinu leta 1936.

Po tej legendi, ki je postala že del televizijske in novinarske klasike, naj bi Hitler razjarjen zapustil 'Olympiastadion' v Berlinu po Owensovi četrti zmagi na igrah. Kot najbrž vsi vemo, je 'ubogi črnec' na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936 dobil kar štiri zlate medalje. 4. avgusta tistega leta, ko je Owens že imel tri zlate medalje, je na častni tribuni olimpijskega štadiona sedel tudi Führer, da bi spremljal dvoboj v skoku v daljavo med Owensom in Nemcem Lutzem Longom, aktualnim svetovnim prvakom v tej panogi.

Na tem mestu pa se začne tolikokrat ponovljena 'stara lajna', ki so jo novinarji tolikokrat ponovili po radiu, TV, časopisih in kjigah iz roda v rod. Gre za tiste, ki vedno in povsod potrebujejo spopad med dobrim in slabim, med temo in lučjo. Po ponovni, že četrti zmagi tistega 'rasno podrejenega' Owensa, za nameček še nad 'arijcem', naj bi Hitler mračnega obraza zapustil štadion, da ne bi bil priča obdarovanju črnca na 'svojih' olipmpijskih igrah. V svoji avtobiografiji je sam atlet zapisal, kako je bilo v resnici s tem, in to ponovil večkrat ter živahno in pošteno protestiral iz ljubezni do resnice, a ni bilo nobenega učinka.

Owens pripoveduje, kako ne le, da Hitler ni zapustil prizorišča, ampak je podelitev zlate kolajne temnopoltemu atletu spremljal stoje. Obtožba, da mu Hitler ni stisnil roke je brez osnove, glede na to, da ceremonijal tega ni predvideval za nobenega tekmovalca (ker je prvi dan iger stisnil roko le nemškim atletom, mu je olimpijski komite dal dve možnosti - ali da stisne roko vsem dobitnikom medalj ali sploh nobenemu športniku - Hitler je izbral drugo možnost). Owens je v svoji avtobiografiji zapisal takole: "Ko sem stopil z zmagovalnega odra, sem šel mimo častne tribune, da bi se vrnil v slačilnico. Nemški kancler je uperil pogled vame, vstal in me pozdravil tako, da mi je pomahal. Isto sem storil tudi sam, da bi vrnil pozdrav. Mislim, da so novinarji in pisatelji pokazali slab okus, ko so potem iznašli neko sovraštvo, ki ga sploh ni bilo" ("When I passed the Chancellor he arose, waved his hand at me, and I waved back at him. I think the writers showed bad taste in criticizing the man of the hour in Germany").

Film o olimpijskih igrah je Hitler nato zaupal najbolj znani svetovni režiserki, svoji ljubljeni Leni Riefenstahl. Nastal je film Olympia, ki ga vsi največji filmski kritiki priznavajo kot mojstrovino, ne le propagande, ampak tudi kinematografije. Hitler je filmu dal takšen pomen, da je režiserki med izdelavo dajal nasvete in celo sodeloval pri montaži. Nobenih pomislekov ni imel pri tem, da je Leni Riefenstahl Owensa postavila za osrednjega junaka svojega filma. Tu ne gre za nobeno obrambo Hitlerja, ampak za resnico, ki mora biti tudi v zgodovinopisju najvišje dobro.

Zato je treba povedati celotno zgodbo, pri kateri moramo biti pripravljeni na presenečenja. Zgodilo se je namreč tako, da če je že v zgodbi kdo bil v vlogi rasista, to ni bil Hitler, ampak tedanji ameriški predsednik. To pa je bil prav tisti Franklin Delano Roosevelt, ki uživa status ikone demokratičnega napredka. Ko se je namreč štirikratni zmagovalec berlinskih olimpijskih iger vrnil v ZDA, so mu množice v New Yorku pripravile veličasten sprejem. Vsi so tudi pričakovali, da bo Owensa, kot je že bil običaj tudi za športne uspehe, ki niso bili tako veliki kot Owensov, sprejel prvi mož države. Če predsednik zmagovitega športnika že ni sprejel v Beli Hiši, mu je vsaj izrazil uradno čestitko.

Roosevelt pa je bil tedaj sredi volilne kampanije za vnovično izvolitev. Ker pa so bili na jugu ZDA demokrati vedno v manjšini, ni želel dražiti tistega dela volivcev, ki ni bil prav nič navdušen nad tem, da je v Berlinu premočno zmagal črnec. Tako torej iz Bele Hiše ni bilo nobenega vabila. Owens seveda ni pozabil poudariti, kako so, vsaj ob tisti priložnosti, vlogo rasistov odigrali Američani, na čelu s svojim predsednikom ("Hitler didn't snub me—it was Franklin D. Roosevelt who snubbed me. The president didn't even send me a telegram").

Stereotip iz leta 1936 se torej obrne na glavo - vlogo 'grdega' je tedaj odigral ameriški predsednik in ne kancler Tretjega in, upajmo, zadnjega Reicha.

torek, 14. julij 2009

Kambodža 2

V tej "novi družbi" naj bi imele pravico do življenja samo tri kategorije ljudi: kmetje, delavci in vojaki. V vsakem primeru pa bi moralo podeželje prevladati nad mesti. Tako so že od dne svojega nastopa rdeči kmeri zahtevali, da se izprazni prestolnica Phnom Penh, ki se je zaradi pribežnikov napolnila že do treh milijonov ljudi. V par urah se je torej nekaj milijonov ljudi znašlo na poti proti podeželju (med njimi je bilo tudi okoli 20000 ranjencev iz bolnišnic). Ukazano jim je bilo, naj z golimi rokami zgradijo kmečke vasi, prostor zanje pa naj naredijo z uničevanjem džungle.

V prestolnici so medtem odklopili pitno vodo, da bi (kakor bi šlo za deratizacijo) iz nje izgnali tudi tiste, ki bi se skrili. V mestu je moralo ostati samo majhno jedro delavcev, seveda poleg birokratov "Visoke Organizacije". V tem prvem eksodusu, namenjenemu "pokmetenju države", je umrlo skoraj milijon ljudi.

V tem času pa se je, ker je načrt predvidel pravico do obstoja za vojake, ne pa tudi za častnike, zgodilo iztrebljenje z metodami, ki so vključevale tudi križanje in skupinsko uničenje tako, da so skupine častnikov prisilili v prehod minskih polj.

Uničenje je seveda čakalo tudi druge skupine izven sheme. Pobili so vse brezdomce, prostitutke,težke ranjence in neozdravljivo bolne, funkcionarje prejšnje vlade in celo skoraj vse učitelje, skupaj z najboljšimi učenci. Teorija je namreč narekovala, da je zgodovino treba začeti znova in obračunati z najhujšo boleznijo - spominom.

Celo ime države so zamenjali - ne več Kambodža, temveč Kampučija, seveda ljudska in demokratična. Vse knjige so seveda zažgali ali jih pometali v Mekong, novim učiteljem pa je bilo naročeno (pod smrtno kaznijo), da smejo poučevati samo marksistično teorijo in kmetijstvo. Zažgali so tudi ves denar, saj je teorija zapovedovala družbo brez "kapitala".

Meščansko institucijo družine so razglasili za izumrlo: zakonce so ločili, spolne odnose pa dovolili le za razmnoževanje, a s spolnimi partnerji, ki jih je določila Angka. Strogo je bilo prepovedano zaljubiti se. Spolni odnosi so bili obravnavani samo kot "tehnika" za razmnoževanje proletarcev, brez "meščanskih čustvenih komplikacij". Vsa pozornost režima se je usmerila na otroke, "nepopisane liste" brez spomina na preteklost.

To so bili tisti otroci, ki so oblastem za ovajali odrasle (tudi svoje starše), ki niso upoštevali direktiv vlade, da bi bili usmrčeni. Po ocenah francoskega sociologa Françoisa Ponchauda je med letoma 1975 in 1977 umrla četrtina kamboškega prebivalstva. Po ocenah drugih pa število presega tretjino prebivalstva. Seveda so ameriški in evropski "naprednjaki" o tem molčali ali celo hvalili takšen zgled vladanja.

To delo pa je prekinila vietnamska invazija leta 1979. V resnici so tudi Vietnamci želeli ustvariti "novi svet" po načrtih, ki se niso kaj dosti razlikovali od načrtov rdečih kmerov, a so naleteli na večje težave kot kamboški kolegi. Medtem ko so imeli Vietnamci sovjetsko podporo, so kambodžane podpirali Kitajci. Vietnamska invazija Kambodže seveda ni imela namena "osvoboditi" tisto ubogo deželo, ampak je bila del načrta, da si podvrže ves indokitajski polotok. Če se je torej vlada v Hanoju odločila objaviti grozodejstva organizacije angka, zagotovo ni šlo za humanitarne, temveč za politične razloge.

Šele potem ko je napredni Zahod (vključno z naprednjaškimi katoličani) dobil vietnamski imprimatur, je obsodil vse, kar se je zgodilo v Kambodži. Žal pa je šlo zgolj za obtožbo "deviacij", ne pa tudi grozovitega vzroka pokola, za opijanjenost z vzpostavitvijo "novega sveta" z reformami, ki so jih za mizo določili "tehnokrati" terorja.

četrtek, 2. julij 2009

Kambodža 1

Dobro bi bilo nekoliko pregledati, kaj se je še ne tako dolgo nazaj dogajalo v Kambodži. O tem namreč ni bilo prelitega toliko črnila kot za katero drugo področje, pa tudi se o dogodkih v tej azijski deželi ni toliko govorilo.

Aprila 1975 je s tistim, kar zgodovinarji imenujejo »ameriški poskus samomora« (pacifistična kampanja novinarjev s končnim odstopom predsednika Nixona, odločitev ameriškega Kongresa, da nehajo ZDA podpirati boj zavezniških režimov na azijskem jugovzhodu), vsa bivša Indokina padla pod komunistično oblast.

Gverilci, katerih večino so predstavljali filo-kitajski »rdeči kmeri«, so kamboško prestolnico Phnom Penh okupirali 17 aprila. Na čelu te skupine je bilo kakih dvajset intelektualcev, od katerih je osmerica sestavljala vodstvo, združenih v Angka Loeu, »Visoko Organizacijo«.

Kot je nekdo dejal, so to bili »sinovi Jeana-Paula Sartra«, po izvoru sicer Kambodžani, ne pa po intelektualni plati, skoraj vsi so namreč študirali na pariški Sorboni, kjer so se oblikovali v zahodnih ideologijah tistega časa. Na podlagi teoretičnega marksizma so se namreč spremenili v »družbene inženirje« ter na papir postavili svoje sanje o »racionalizaciji družbe«.

Na žalost Kambodžanov so ti inženirji, ko so prišli na čelo gverilcev, svojo teorijo tudi lahko uresničili v praksi. Nek zgodovinar je zapisal: »Ta skupina ideologov je pridigala o krepostih podeželskega življenja, a se ni nihče od njih nikdar ukvarjal s fizičnim delom. Bili so teoretiki, intelektualci kakor Marx in Lenin, ki nikdar nista delala. V sebi so združevali uničevalno moč dvajsetega stoletja, ko se je religiozni fanatik reinkarniral v profesionalnega politika, v poklicnega revolucionarja. V vsakem drugem času in kraju bi ti brezumni načrti krutih birokratov ostali le v domišljiji, v Kambodži iz leta 1975 pa jih je žal bilo možno tudi uresničiti«.

sreda, 17. junij 2009

Narodna gibanja v Avstriji v letih 1835-1848

Delček diplomske naloge za zgodovinsko branje. V prihodnje pa še kakšen del.

Obdobje Metternichovega absolutizma (1835-1848) je zaznamoval živahen preporod narodnih kultur nekaterih nenemških narodov Avstrije, posebej to velja za Čehe. Veliko je bilo vsevrstnih jezikovnih, narodopisnih in zgodovinskih razglabljanj, niso pa smela prerasti nadzorovanih okvirjev. Leta 1823 smo na primer Slovenci na graškem liceju dočakali začetek študija slovenskega jezika. V teh okvirih je bilo zelo priljubljeno tudi domoznanstvo in potopisi, saj je bilo vse to mogoče ustvarjati bolj individualno. Ni pa oblast dovoljevala kakršnegakoli združevanja in povezovanja enako mislečih v razne družbe, posebej je bil strah povezan s študenti, kar je bilo pravzaprav upravičeno, saj se je prav od tod razvilo revolucionarno vrenje.

Oblasti so mislile, da so območna narodnostna gibanja Slovanov veliko manj nevarna od vizije med-slovanske solidarnosti, ki je šla preko meja monarhije. Dunaj je panslavizem smatral za svojega največjega sovražnika. Gibanja naj bi bila celo manj nevarna od liberalizma, na katerega so bili avstrijski Nemci prav bolno pozorni. Seveda so se oblasti zelo motile v svoji presoji, da kulturni preporod ne more vplivati na politične težnje. Ti »kulturni preporodi« so tako še dodatno pripomogli, da se je monarhija iz mehanizma, ki ga je bilo mogoče (ob)vladati kot ne narodno državo, spremenila v nek drugačen organizem, čigar več narodno naravo je potem država bila primorana priznati.

Tako se je v Avstrijskem cesarstvu razvijalo krepilo, ponekod bolj, drugod manj, celo število narodnih gibanj, ki so še kako omajala trdnost in enotnost države. Gibanja so se povečini začela v začetku 19. Stoletja, čeprav korenine nekaterih segajo že v konec 18. Stoletja.

Nekatera od teh gibanj so uživala aktivno podporo dunajskih oblasti, zlasti Čehi, ki so svojega podpornika in zaščitnika našli v grofu Kolowratu, brez njega bi le stežka izšel dekret, ki je dovoljeval Čehom vstop v gimnazije.

nedelja, 7. junij 2009

Tiananmen

Pred dvajsetimi leti so se odvijali protesti na trgu Nebeškega miru v Pekingu, ki so se končali s pokolom. V časniku Avvenire je bil objavljen intervju z enim izmed študentskih vodij, Ujgurom Wuerjem Kaixijem (Urkeshem Devletom po ujgursko). Ujguri so narod približno osmih milijonov ljudi, živečih v kitajski provinci Xinjiang, ki so muslimani sufiti, govorijo pa jezik, ki je zelo podoben turškemu. Kaixi je po pokolu najprej zbežal v Francijo, kjer je soustanovil gibanje za demokratično Kitajsko, potem pa je šel v ZDA, kjer je dokončal študij. Danes živi v izgnanstvu na Tajvanu, že večkrat pa je prosil Kitajsko, če bi se smel vrniti. Kitajska vlada je dejala, da bi se smel vrniti pod pogojem, da obsodi gibanje in proteste iz leta 1989. Tega seveda ne namerava storiti. V nadaljevanju objavljam del tega intervjuja, ki se bolj tiče zgodovinskega vidika in refleksije na današnji čas.

Protesti na trgu Tian´anmen so bili ključnega pomena za zgodovino Kitajske, šlo je za neke vrste prebujenje. Med drugim so študentje zahtevali svobodo izražanja in svobodo združevanja, kakor tudi pravico do zasebne lastnine. Če stvari presojamo z današnje situacije, potem lahko vidimo, da politične zahteve niso bile uslišane, medtem ko so bile uslišane tiste ekonomske narave. Ena izmed zahtev študentov je bila tudi ta, da naj se Partija ne vmešava v življenje ljudi – danes je tega konec, saj si lahko vsakdo svobodno izbira delo, ki ga želi početi, lahko si svobodno izbere, kje želi stanovati in s kom se želi poročiti.

Kljub temu, da kitajska vlada ni zadostila vsem zahtevam, pa so se le zgodili koraki naprej. Brž po pokolu, je kitajska vlada v letih 1989 do 1992 vzpostavila policijsko državo in napravila zelo slabo pogodbo. Sklenili so namreč, da bodo ljudem omogočili ekonomsko svobodo, ne pa tudi politične. Slaba pogodba pa zato, ker je kitajski narod do teh dveh svoboščin upravičen po naravi stvari. Kitajci pa so to sprejeli in od tedaj ni bilo več nobenega večjega političnega protesta.

Mnogi na Kitajskem in zunaj danes kritizirajo študentsko gibanje iz tistih let, govoreč, da so bili neodgovorni in naivni, da so prinesli kaos na pekinške ulice in da demokracija ne bi bila za Kitajsko. Tem Kaixi odgovarja, da jih sicer ponižno in spoštljivo posluša, vendar pa misli, da mnogi med njimi niso v dobri veri. Razume, da je nekatere na Kitajskem strah pred demokracijo, ker so preživeli »kulturno revolucijo« in se bojijo nemirov in brezvladja. Napaka, ki jo delajo je ta, da mislijo, da se demokracija pogubno konča s kaosom… Demokracije so lahko hrupne, a ne kaotične.

petek, 29. maj 2009

Porrajmos - iztrebljenje Sintov, Romov in drugih ciganov

S tako imenovanim »Auschwitz-Erlass« je 16.12.1942 Heinrich Himmler ukazal deportacijo vseh ciganov iz rodu Sinti in Rom, ki so bivali znotraj meja Tretjega Rajha. Šlo je za povsem drugačen dekret, kot so jih izdajali do tedaj, saj so prejšnji naročali individualno ali tudi skupinsko deportacijo, »Auschwitz-dekret« pa je nalagal popolno uničenje etnične manjšine, Sintov in Romov.

»Po ukazu ReichsFührerja SS je treba v obdobju parih tednov v enega izmed koncentracijskih taborišč poslati cigane mešane krvi, iz rodu Rom in cigane balkanskega izvora in brez nemške krvi,« je narekoval odlok. Z nemško natančnostjo so ukaz tudi izvršili. Do maja 1945 je bilo v Auscwitzu ubitih vsaj 500 tisoč Sintov in Romov. Po vojni se je o tem govorilo bolj malo, zdelo se je, da je svet na ta genocid popolnoma pozabil. Seveda ni manjkalo polemik – v osemdesetih letih je skupina Sintov zasedla osrednji trg nekdanjega koncentracijskega taborišča v Dachauu, da bi protestirali proti nemški birokraciji, ki je v policijskih arhivih še vedno hranila njihove osebne kartoteke še iz Hitlerjevih časov.

Poleti bodo tudi ti ljudje, te žrtve koncentracijskih taborišč, dobili svoj spomenik, ki bo stal v Berlinu, med parlamentom in Brandenburškimi vrati – postavljati pa so ga začeli šele lanskega decembra, toliko let pa je bilo veliko težav, da bi se to uresničilo. Spomenik bo posvečen »ciganom«, da ne bi bili izključen nobeden izmed Sintov in Romov iz drugih evropskih držav.

sreda, 20. maj 2009

Dvajseto stoletje pravzaprav ni bilo tako napačno

"Dvajseto stoletje imajo za posebno polno vojn, vendar pa nekateri pokazatelji to ovržejo. Če pogledamo Evropo, je najdaljše obdobje miru prav tisto od leta 1945 do 2000 s 55-imi zaporednimi leti miru, ki presegajo 44 let drugega 'velikega miru', ki gre od avstrijske nasledstvene vojne (1748) pa do francosko-avstrijsko-pruske vojne (1792). Rusija je bila v dvajsetem stoletju skupaj v vojni petindvajset let (rusko-japonska vojna, prva svetovna vojna, rusko-poljska vojna, druga svetovna vojna, invazija Afganistana), vendar pa je bila v 19. stoletju v vojni kar 56 let (napoleonske vojne, rusko-perzijske vojne, rusko-turške vojne, rusko-švedske vojne, Krim, rusko-afganistanska vojna). Podobno so bile ZDA v vojni 66 let v 19. stoletju, 35 pa v dvajsetem. Lahko bi nadaljevali, a se zdi dovolj, da zanikamo ta dozdevni primat dvajsetega stoletja. Res je sicer, da so vojne dvajsetega stoletja povzročile največje število žrtev v zgodovini: nobena predhodna vojna ni povzročila 50 milijonov žrtev, kot jih je povzročila druga svetovna vojna, a to kaže na večjo tehnično moč uporabljenih sredstev in ne na večjo krutost ljudi dvajsetega stoletja".

"To je odlomek iz dela Alda Giannulija, ki je pravkar izšla v Italiji, nosi pa naslov "L'abuso pubblico della storia - come e perché il potere politico falsifica il passato" (Javna zloraba zgodovine - kako in zakaj politična moč potvarja preteklost). Giannuli je docent na Milanski univerzi in nam pove, da za dobro zgodovinsko delo ni dovolj pripovedovanje, potrebno je razbiti predsodke."

To objavo sem našel na blogu novinarja italijanskega dnevnika Corriere della sera Dina Messine. Najbrž ni treba dvakrat poudariti, da gre za veliko brco v temo, kar sta spomnila novinarja tudi dva komentatorja. Če drugega ne, sta bili v Evropi po drugi svetovni vsaj še dve vojni. Prva je bila vojna na Balkanu med BiH, Hrvaško in tedanjo Jugoslavijo (Srbijo in Črno goro), zraven pa štejmo še Slovenijo z desetdnevno osamosvojitveno vojno. Za drugo vojno lahko štejemo NATOv napad na Srbijo leta 1999, zato da to štejemo za vojno, je veliko razlogov.

Zanimivo se mi zdi, kako nekateri pišejo o politiki, ki potvarja preteklost, ki napeljuje vodo na svoj mlin, pove nekatera dejstva druge pa zamolči, sami pa počnejo prav isto. Vprašal sem se, do kod pravzaprav sega za nekatere Evropa? V tem primeru se zdi, da je Evropa predvsem politični pojem, ki zavzema le tisti del celine, kjer ni vladal koministični režim, tisti del tostran železne zaveze, mi, ki smo onkraj, pa nismo del Evrope. Zanimivo, pa že pet let smo člani Evropske unije, kjer so tudi Italijani in ostali. Če pogledamo zgodovino, le-ta Evropo pojmuje geografsko, torej do Bosporja in Dardanel, do Urala...

Drži, da je zgodovina polna predsodkov, a po mojem žal sem ne spada oznaka dvajsetega stoletja za najnemirnejše v zgodovini. Pa saj ni treba gledati le na vojne, ampak je toliko drugih stvari, toliko žrtev, fizičnih in moralnih, ki so jih povzročili totalitarni režimi izven vojne. Ugotavljam, da še vedno obstajajo pozitivistični zgodovinarji in veliko jih je. Ti imajo človeka za dobrega, le okoliščine so ga prisilile, da se je tako obnašal, ni sam kriv. Človek dvajsetega stoletja sploh ni nikoli bil krut, kje pa. Vsi dogodki žal dokazujejo, da je človek z grehom še kako zaznamovan in se kaj hitro lahko iz najboljšega prelevi v najslabše živo bitje na zemlji. Če je cela knjiga polna podobnih brc v temo, kakršno smo lahko prebrali zgoraj, potem je ne moremo imeti za dobro zgodovinsko delo. Če je nekdo univerzitetni profesor, še ni nujno, da je dober zgodovinar.

četrtek, 14. maj 2009

Upor kristjanov v gradu Hara

V decembru leta 1637 se je približno 37000 kristjanov (jap. Kirishitan) zaprlo v grad Hara, v takratni provinci Hizen, na otoku Kjušu, najjužnejšem otoku japonskega otočja. Šlo je za dvajset tisoč kmetov in trgovcev, ki jih je bojno postrojilo šeststo roninov (propadlih samurajev), zraven pa je bilo še sedemnajst tisoč žensk in otrok. Odločili so se, da se bodo vse do smrti upirali, da bi branili svobodo veroizpovedi in se postavili po robu fevdalni sili, ki je začela zelo privijati davke in bila nezaslišano kruta.

Vodil jih je komaj šestnajstletni Amakusa Shiro, krščanski sin znanega samuraja, ki so ga imeli, ker je bil karizmatičen in so mu pripisovali vrsto čudežev, za »poslanca z nebes«, omenjenega v neki skrivnostni prerokbi, ki naj bi jo izrekel sv. Frančišek Ksaverij, in so jo našli v besedilu, ki ga je neki jezuit pustil tam, ko je pobegnil pred preganjalci. Šlo je za majhno število ljudi, ki so prihajali z otokov Amakusa in polotoka Shimabara, ki so jih prisilili izpovedovati vero v skrivnost pod grožnjo smrti in so jih sovražili budistični bonci in shogun Tokugawa Ieyasu, ki je v vsaki skupini kristjanov videl trojanskega konja morskih imperijev Portugalske in Španije.

To je bilo majhno število ljudi, bolj vajenih vihteti motiko kakor meč, ki pa so se odločili, da pridejo iz katakomb in se postavijo po robu orožju lokalnih oblasti. Najprej so skušali zavzeti gradova v Hondu in Tomioki, potem so vzdržali povračilne ukrepe in celo povzročili številne izgube odpravam daimyev, lokalnih posestnikov, potem so skorajda dosegli nekaj nezaslišanega – skorajda bi namreč uspeli zavzeti osrednjo območno utrdbo Shimabara daimya Matsukure Katsuia. Nazadnje, ko se na odprtem bojišču niso več mogli kosati z vse številčnejšo vojsko, ki se je okrepila z vojaki iz drugih japonskih krajev, so se zatekli v napol opuščeno utrdbo na obrežju oceana.

Vedeli so, da se od tam, razen po čudežu, živi ne bodo izvlekli. Uničili so ladje, ki so jim služile, da so prišli do gradu, in z lesom utrdili obzidje. Nad utrdbo so se dvignile bele zastave s križem in kristjani so se pripravljali na spopad, proseč za pomoč Jezusa Kristusa in Marijo ter svetnike. Maše ni bilo, ker ni ostal tam več noben duhovnik – tiste, ki jim ni uspelo pobegniti, pa so pobili. Tako so le molili rožni venec in poslušali mistične spodbude Nebeškega odposlanca. Uporniki so zdržali pet mesecev, tudi pod topovskim ognjem nizozemske ladje, ki ji je poveljeval kalvinist Nicolas Koekebakker, in je dal na razpolago za uničenje papistične vstaje svoja ognjena žrela.

Kapitulacija je sledila zaradi izčrpanosti, pomanjkanja hrane, streliva in notranjih sabotaž 12. aprila 1638. »Kirishtan« so bili vsi pobiti in obglavljeni. Ravan okrog gradu je bila zasajena s koli, na katerih so bile nataknjene njihove glave. Glavo Amakuse Shira so nesli v Nagasaki kot trofejo in opomin preostalim privržencem Jezusa Kristusa in rimskega vladarja.

  • Rino Cammilleri, Il crocifisso dei Samurai, Rizzoli 2009.

četrtek, 7. maj 2009

Molčeči Pij XII. ?

V dneh obiska v Izraelu bo papež obiskal tudi Yad Vashem, kraj komemoracije holokavsta Judov med drugo svetovno vojno. Ne bo pa papež obiskal muzeja, ki je poleg, ker se tam nahaja slika Pija XII., ob kateri je besedilo, ki ga obtožuje, da je molčal ob pokolu Judov. Za to potezo sta se skupaj odločila tako Sveti sedež kakor izraelska vlada, da ne bi sprožali ponovnih in nepotrebnih polemik. Modra diplomatska poteza, vseeno pa je možno predvideti, da se bodo polemike po medijih začele. Polemike, ki jih sprožajo vedno znova tisti, ki zgodovinsko mnenje ustvarjajo s pomočjo spraševanja mimoidočih, ne pa zgodovinarjev in konzultiranjem zgodovinskih virov.

Glede te tematike je doslej izšlo že kar nekaj knjig, saj je bil dovoljen dostop do arhivskega gradiva v zvezi z delovanjem papeža Pija XII. med drugo svetovno vojno. Če pogledamo slovensko situacijo, imamo na razpolago predvsem dve knjigi. Prvo je napisal jezuitski raziskovalec Pierre Blet in nosi naslov »Pij XII. in druga svetovna vojna«, druga pa je »Hitlerjev papež – manj znana zgodovina Pija XII.«, napisal pa jo je John Cornwell. Prvo delo je povzetek raziskave, dolge trinajst knjig, nastala pa je na podlagi dokumentov v Vatikanskem arhivu. Navedene so vse diplomatske note in podobne zadeve, ki dokazujejo zelo živahno delovanje papeža Pija XII., ne pa molk in sedenje križem rok.

Drugo delo sicer potrjuje, da je tedanji papež rešil ogromno življenj, a kaj, ko to postane marginalno ob obtožbi molka in pomanjkanja jasne obsodbe nacizma ter trditvi, da je Pacelli s svojim delovanjem že kot nuncij v Nemčiji, posredno pomagal Hitlerju na oblast. Za te svoje obtožbe sicer Cornwell pravi, da so na podlagi arhivskih dokumentov, a katerih, saj je jasno, da Cornwell ni nikdar prestopil praga vatikanskih arhivov. To bi sicer lahko storil, saj je bilo gradivo dostopno prav z namenom, da se stvari razjasnijo. Poleg tega pa se izkaže pristranskost, ki za zgodovinsko delo ne more veljati. Cilj knjige je potrditi dve navedeni osnovni tezi, obenem pa vse zasluge pahniti na rob. Kako lahko ima »zgodovinar« za moralno spornega Pija XII., ko je moralno sporna knjiga o njem? Slovenci so seveda takoj nekritično posegli po tej knjigi, željni senzacionalizma, ne pa razgrnitve dejstev za in proti.

Novi dokazi so bili predloženi tudi lanskega septembra, ko je bil v Rimu poseben simpozij o Piju XII., na katerem je sodelovala tudi newyorška »Pave the way foundation«, pod vodstvom juda Garyja Kruppa. Okoli tristo strani, ki jih je v arhivskih dokumentih izbrskal nemški učenjak Michael Hesemann, dokazuje, da ni nikakršne podlage, da bi Eugenia Pacellija označili za Hitlerjevega papeža. Pravzaprav Giovanni Maria Vian v svoji knjigi »V obrambo Pija XII. – zgodovinska dejstva«, ki je izšla pred kratkim pravi, da si je vprašanje o svojem morebitnem prevelikem molku zastavil Pacelli sam, to vpraša tedanjega nuncija v Turčiji Roncallija, kasnejšega Janeza XXIII. Vpraša ga, če tišina v zvezi z nacizmom »ne bo slabo razumljen«.

Vprašanje je na mestu, sploh zdaj, ko imamo številne in neovrgljive dokaze, da je papež sam rotil in celo ukazal samostanom, zlasti tistim zaprtega tipa, naj med svoje zidove skrijejo Jude. Kaj bi se npr. lahko zgodilo, če bi javno jasno in glasno obsodil nacistični režim, ko so istočasno bili samostani polni Judov? Papež se je raje odločil za diplomatsko pot, kjer je nepretrgoma protestiral pri nemških predstavnikih. Tudi pri raznih transportih je neprestano Nemce rotil, naj ne prepeljejo tako velikega števila ljudi.

Pred kakega pol meseca so bili tudi v Nemčiji v Berlinu najdeni nacistični dokumenti, ki so prišli v sovjetske roke, nato pa končali v arhivih Nemške demokratične republike, iz katerih je razvidno, da so nemški voditelji Pacellija imeli za sovražnika. Göbbels v svojem dnevniku piše: »Pacelli nam je popolnoma sovražen«. Gestapo, ko se nanaša na znameniti papežev božični govor iz leta 1942, v katerem obsoja »preganjanja, ki so doletela tisoče nedolžnih ljudi zaradi njihove narodnosti in njihove rase«, piše v tajnem poročilu iz januarja 1943, da je papež »izrekel svoje temeljno nasprotovanje in sovražnost nacionalsocializmu, četudi ni izrekel njegovega imena«.

Ko se torej presoja dejanja nekoga v zgodovini, je treba upoštevati vse okoliščine, ki so tisto osebo določale. Morda bi papež Pij XII. lahko storil kaj več, to je zelo mogoče. Dejstvo pa je, da ni sedel križem rok, ampak je storil zelo veliko, zlasti za judovsko skupnost v Italiji, je pa interveniral tudi za vse druge Jude, ki so bili preganjani. Za to se je že več velikih rabinov Cerkvi zahvalilo. V izjemno težkih okoliščinah je Pacelli skušal delovati optimalno. Gorja ni mogel preprečiti, je pa skušal rešiti, kar se je rešiti dalo.

torek, 28. april 2009

Primorska poje in OF

"V nedeljo je v Trenti svoje letošnje popotovanje po Primorski na obeh straneh meje sklenila revija Primorska poje. Bila je jubilejna, že 40. po vrsti, in kot se ob jubileju spodobi, je bila rekordna. “Mobilizirala” je 216 zborov s 4700 pevci, in če to ni prava vojska, v čem je potem moč petja in z njim slovenske besede, bi rekel Rudi Šimac, 30 let poveljnik tega gibanja, ki bi mu težko našli primero.

V Trenti je marsikdo Primorsko poje povezal z najbolj mračnim obdobjem primorske zgodovine. Naj zveni še tako patetično, Primorci so se fašizmu učinkovito zoperstavili z ohranjanjem slovenske besede v pesmi in tudi tako uspeli prebroditi “največjo primorsko zgodovinsko nesrečo,” kot je na nedeljski proslavi dneva upora proti okupatorju na Nanosu tisti čas označil slavnostni govornik Saša Vuga.

In zdaj smo torej pri dnevu upora proti okupatorju, do leta 1992 dnevu OF. Obračunavanje s tako imenovano polpreteklo zgodovino, ki zadnje čase tolče po vsem, kar je pomenilo upor proti okupatorju, se je nekoliko poleglo. Pojem “okupator”, ki je dobil mesto v imenu praznika, je pač prehud in postavljati se na njegovo stran ni modro politično ravnanje. Počakati velja, da praznik mine, potem bodo ostali le revolucionarji in krvniki, medtem ko bodo okupatorji in na drugi strani njegove žrtve le obrobni akterji. To je slovenska posebnost. Italijanom, na primer, kaj takega še na misel ne pride. Pred leti je njihovo javnost šokirala serija oddaj o obračunavanju zmagovitega odporniškega gibanja s poraženim fašizmom. Potem pa je vse potihnilo. Pametno, saj bi se Italijani morali v nadaljevanju zgodbe soočiti s tistim, kar je zlo povzročilo, to pa je bila država Italija, kakršna je takrat bila. Lepo podobo, med drugim vlogo žrtve slovanskega barbarstva, ji pomaga ohranjati tudi del Slovenije.

Primorska poje gre vseh svojih 40 let nasprotno pot. Pri tem Primorska ohranja del svoje drugačnosti v primerjavi s preostalo Slovenijo. Tako kot pod fašizmom in potem v štiriletni vojni s svojim pevskim gibanjem še danes medse sprejema ljudi dobre volje ne glede na njihovo takšno ali drugačno opredeljenost. Pesem odmeva tudi v cerkvah (pod fašizmom zatočiščih domoljubov), prepevajo cerkveni zbori, v dogajanje so vključene organizacije vseh barv.


In tako smo spet pri dnevu upora, ki se je začel z OF v njenem izvornem hotenju."

Davorin Koron v Primorskih novicah, 28.4.2009


Ob komentarju gospoda Davorina Korona človek ne more ostati ravnodušen. Zagotovo je Primorska poje nekaj plemenitega, ki v sebi skriva »primorsko dušo« in je sposobna mobilizirati tolikšno »vojsko«. Povsem tudi drži, da smo se Primorci s pesmijo zoperstavili okupatorju.

Rudi Šimac ima pri tem številne in velike zasluge, ne pa vseh. Primorska poje ima tudi globok krščanski element in ne moremo reči, da "pesem odmeva tudi v cerkvah", ker je od tam pravzaprav prišla. Brez cerkvenih zborov in duhovnikov bi najbrž tudi "Primorske poje" ne bilo. Dobro bi bilo tudi preučiti, koliko pevcev iz cerkvenih zborov je pelo in še poje v drugih "prosvetnih" zborih. Številka bi bila verjetno presenetljivo visoka.

Ko govorim o tej krščanski komponenti, mi na misel pridejo naši zavedni duhovniki, pa tudi kdo od škofov (mons. Sedej), pa seveda Primorsko verno ljudstvo, ki je neustrašno prepevalo in tudi kaj pretrpelo (npr. Lojze Bratuž). Moramo se zavedati, da so duhovniki in drugi verni ljudje (zborovodje, organisti, pevci) nosili glavo naprodaj, a s tem ohranili prihodnjim rodovom tudi slovensko pesem. Poglejmo le, koliko besedil za pesmi je napisal Filip Terčelj in koliko jih je uglasbil njegov prijatelj Vinko Vodopivec. Usoda teh upornikov po vojni je bila kruta. Terčelja je povojna oblast likvidirala, mnoge druge duhovnike pa zaprla.

Seveda je bilo tu še mnogo drugih borcev proti okupatorju, ki so imeli težave s strani povojne oblasti (recimo »prekomorci«), že med vojno pa so bili v ozadje potisnjeni, nekateri pa celo likvidirani, tigrovci.

Številke povedo, da so bili pri nas okupatorji in njihove žrtve res "obrobni akterji", kar je res »slovenska posebnost. Na strani "revolucionarjev in krvnikov" so bile vsaj nekaj desetkrat večje kot na okupatorjevi. Primorci se s 27.4.1941 ne moremo strinjati, ker smo se okupatorju uprli že prej, prvi boj proti okupatorju po tem datumu pa je bil tigrovec Danilo Zelen na Mali gori pri Ribnici, 13.5.1941, in padel. Partizani so na to čakali vse do 22.6, ko se je začel s strani Nemcev napad na ZSSR. Proti imperialistična Fronta, ustanovljena 27. aprila, je bila namreč naperjena proti Anglo-Američanom in ne proti naci-fašistom.

Primerjanje z Italijani je neprimerno, ker je naivno in skoraj utopično pričakovati, da bodo najprej sami obračunali s fašizmom. Iz besed komentatorja pa sem nekako razbral (upam, da se motim), da so bili ti ljudje upravičeno pobiti, brez ustreznega legalnega sojenja za svoja dejanja. To se je zgodilo v imenu komunistične revolucije, katere poskus v Italiji (tudi v Grčiji) je propadel. Glede na močan vpliv levice v Italiji niti ni čudno, da je vse tako hitro potihnilo. Strinjam se, da Italiji vlogo žrtve slovanskega barbarstva pomaga utrjevati del Slovenije, namreč tisti, ki noče jasno posredovati resnice o pobojih, da so »fojbe« po vsej Sloveniji, v njih pa so nasprotniki komunizma vseh narodnosti, ne le Italijani.

Zagotovo si svoj delež zaslug za »Primorsko poje« upravičeno lahko lastijo vsi tisti partizanski borci, ki so se v drugi svetovni vojni borili s prepričanjem, da se borijo proti fašistom, tudi za svobodo slovenske besede in pesmi.

ponedeljek, 27. april 2009

Španska državljanska vojna

Zanimiv zapis, ki sem ga v obliki intervjuja prebral v dnevniku 'Avvenire' (1.4.2009), potem pa prevedel in priredil tudi za novogoriška Oznanila, dajem v branje tudi vam.


Prvega aprila 1939, torej pred natančno sedemdesetimi leti, je general Francisco Franco naznanil konec državljanske vojne v Španiji. Glede te vojne se je v letih pojavilo mnogo stereotipov, ki z resno zgodovinsko obravnavo in refleksijo nimajo kaj dosti skupnega. Nad te stereotipe se je pogumno spravil zgodovinar iz Galicije Pío Moa, sicer bivši antifrankist (borec proti Francu in njegovemu režimu) v vrstah revolucionarja Grapa. Svoj obračun z državljansko vojno je napravil v knjigi »Los mitos de la Guerra Civil«, ki je izšla leta 2003 kot velik »bum« v Španiji. Za nas je stvar zanimiva z vidika številnih udeležencev te vojne, t.i. španskih borcev, ki so bili kasneje kot preizkušeni komunisti in borci zelo cenjeni v partizanskih vrstah. Eden izmed najbolj znanih in kasneje zelo 'aktivnih' španskih borcev je bil Franc Rozman - Stane.


Tisti datum, ki smo ga zgoraj navedli, je resnično predstavljal konec neke vojne. Po drugi svetovni vojni so komunisti sicer hoteli oživiti državljansko vojno s pomočjo gverile, a jim to ni uspelo, kakor ista stvar ni uspela v Grčiji. Tam so namreč gverilce porazili šele s podporo Velike Britanije in Združenih držav Amerike, enako je bil poskus revolucije zatrt tudi v Italiji, v Španiji pa so bili uporniki poraženi brez vsakršne potrebe po zunanji pomoči, saj niso dobili skoraj nikakršne podpore med prebivalstvom. Ljudje so se še dobro spominjali, kdo in kaj so bili Ljudska fronta in komunizem, in si niso nikoli več želeli česa podobnega. V Španiji se je šele v zadnjem času z Zapaterom vrnila neka psihološka klima iz časov državljanske vojne, ki jo ustvarja oblast.

Kdo se je pravzaprav tedaj postavil Francu po robu? To je bil nek skupek komunistov, anarhistov, revolucionarnih marksistov PSOE (Španska socialistična delavska stranka, ki jo danes vodi Zapatero), več prevratniških skupin, kot npr. republikancev, pod vodstvom Azañe, katalonskih nacionalistov; poleg vseh teh pa je bila še Nacionalistična baskovska stranka. Neumno bi bilo pričakovati, da bi te stranke bile demokratične, v resnici so uničile vsakršno zakonitost v Republiki, ki je bila vsaj deloma demokratična, in tako povzročili državljansko vojno. Pravi krivec državljanske vojne je tako bila Ljudska fronta, sestavljena iz vseh naštetih skupin. Poglejmo njen izvor.


Oktobra 1934 so se pripadniki PSOE in katalonski nacionalisti dvignili proti zakoniti in demokratični desnosredinski vladi. Bili so poraženi, a svoje drže niso spremenili vse do tedaj, ko jim je uspelo zbrati skoraj vse levičarske skupine v Ljudsko fronto. Pod tem imenom so se tudi predstavili na februarskih volitvah leta 1936. Šlo je za nedemokratične volitve, polne nasilja, in Ljudska fronta se je proglasila za zmagovalko, čeprav volilni izidi nikdar niso bili objavljeni. Takoj po volitvah je sledil val umorov, tristo v petih mesecih. Le delček teh umorov je zagrešila Falanga (Francova skupina), ki je bila tedaj le majhna napol fašistična stranka. Med drugim je ta skupina začela ubijati šele potem, ko je več njenih članov povsem nekaznovano pobila levica. Ta je zakrivila še mnogo drugih zločinov, npr. požigov, napadov na desničarske urade in časopise, vse do ugrabitva in umora Calva Sotela, enega izmed opozicijskih voditeljev. Vlada je medtem organizirala nezakonito revizijo poslanskih sedežev, da bi jih tako na desetine odvzela desničarskim strankam in prav tako nezakonito odstavila predsednika Republike Alcalà-Zamoro; nazadnje je še razveljavila sodstvo in ga postavila pod nadzor sindikatov ter ni hotela ustaviti vala nasilja. Levica ni spoštovala in ni pustila spoštovati zakonov in je pravzaprav varovala revolucionarni proces: ko je bil npr. ubit kateri od desničarskih aktivistov, je policija zasledovala njegove sorodnike.


Vojaki so, po dolgem zavlačevanju, skušali organizirati zaroto, ko pa je skupina socialističnih policistov in borcev umorila Calva Sotela, so Franco in njegovi nehali zavlačevati in so se uprli. Najbrž da po drugih deželah ne bi tako dolgo prenašali tolikega nasilja in nezakonitosti, preden bi sprožili vstajo. Temu nasilju in umorom pa velja dodati tudi številne umore redovnic, redovnikov in duhovnikov ter celo škofov, vseh ubitih je bilo približno sedem tisoč. Še več ljudi pa je umrlo že zaradi samega dejstva, da so bili kristjani. Uničenih je bilo na tisoče cerkva, zažgali so veliko samostanov, med njimi tudi nekaj takih s starodavnimi knjižnicami, ukradenih pa je bilo tudi neverjetno število umetnin. Ni več nikakršnega dvoma, da so bili umori duhovnikov in redovnikov načrtovani, naročil jih je sam levičarski vrh, s tem pa dokazal prav neverjeten sadizem.


Frankistično vstajo je treba imeti za dobesedni odgovor na revolucionarni proces. Franco se ni dvignil ne nad Republiko ne nad demokracijo, temveč nad revolucijo. Res je sicer, da frankisti niso verjeli v demokracijo, saj so menili, da je postala v Španiji neuresničljiva. Pravzaprav je tedaj po večini Evrope liberalna demokracija veljala za nekaj minulega, za del zgodovine. Ne med frankisti ne med republikanci ni obstajala neka demokratično usmerjena struja. Levica je bila v manjšini za bolj umirjen režim, kakršen je bil v Mehiki, vendar pa je bila večina ekstremistična in so se nagibale k boljševistični ali anarhični revoluciji. Desnica je nasprotno veliko bolj spoštovala republikansko zakonitost in se je uprla šele tedaj, kadar je bila situacija že alarmantna. Velika večina desničarjev ni bilo fašističnih, vendar niti demokratičnih. Bili so konzervativni in so po Ljudski fronti želeli organizirati katoliški režim, ki so ga imenovali 'organska demokracija'.


Francova diktatura je bila avtoritarna, ne pa totalitarna, to je nujno treba razlikovati. Še zdaleč ni bila tako trda kakor sovjetska. Še pred leti je bilo zelo težko postaviti pod vprašaj zgodovinske dogme glede 'dobrih' in 'slabih' v španski državljanski vojni, vendar pa jih trdna zgodovinska dejstva postavljajo na laž. Sicer so še tisti, ki bi ta dejstva radi prikrili, začenši s trenutno vlado, vendar so vojno že izgubili, saj se bodo vsi miti v nekaj letih razblinili kot milni mehurček, kar je še kako potrebno, da bi obvarovali demokracijo in prekinili zdajšnje politično nazadovanje v Španiji.


ponedeljek, 13. april 2009

Ilirsko semenišče v Kopru

Slovani so bili v Istri prisotni že vsaj od leta 599, ko je bila ustanovljena Koprska škofija. Glagolica je k nam prišla prek Hrvaške, glagoljali pa so predvsem v istrskem zaledju, kjer je bila povsem slovanska populacija, ob mestih je bila narodnost mešana, sama mesta pa so bila romanska. V Kopru so glagoljali le redovniki pri sv. Gregorju pri vratih Zubenaga. Tretjeredniki v Kopru so glagoljali do 1806, ko je bil ukinjen njihov samostan, na podeželju pa še povsod do 1830. leta, ko je bilo prepovedano bogoslužje v staroslovanskem jeziku, marsikje pa še celo 19. stoletje, ko je naposled popolnoma zamrlo.

S škofom Paolom Naldinijem (za škofa v Kopru je bil postavljen leta 1686, umrl pa leta 1713) dobi glagoljaštvo nov zanos. O Slovanih vzneseno spregovori: “Slovanom pa Bog dopušča (morda celo z večjimi privilegiji) svete duhovnike, ki v rodnem jeziku ne skrbijo le za pridige, temveč tudi za molitve, maše, zakramente in vse, kar si lahko kot dobri verniki želijo. O, kako krepka je vez človeka z maternim jezikom in kako močno vpliva na srce beseda, izrečena v tem jeziku! Srečna koprska Cerkev, ki v češčenju Boga združuje pobožne vernike tako različnih narodov.”

O potrebnosti semenišča, kjer bi se oblikovali zlasti duhovniki za Slovence, so pred Naldinijem govorili že njegovi predniki, Naldini pa v letih 1693, 1696 in 1699 v pismih Sveti koncilski kongregaciji. Z načrti je Naldini začel že leta 1689, semenišče pa je začelo delovati leta 1710 in je potem neprekinjeno delovalo do leta 1828, ko je bilo ukinjeno. Istega leta je bila ustanovljena tudi združena tržaško-koprska škofija. Semeniščniki so zatem obiskovali osrednje semenišče v Gorici, ki je svoja vrata odprlo v letu 1818 in je služilo celotnemu ozemlju Avstrijskega primorja, ki je obsegalo, cerkvenoupravno gledano, goriško, tržaško-koprsko, poreško-puljsko in krško (otok Krk) škofijo.

Posebno skrb so semenišču posvečale tudi koprske sinode v 18. stoletju, ki posebej omenjajo gojence slovanskega oz. ilirskega porekla. Za vernike slovanskega rodu, tako Slovence kot Hrvate, je bilo ilirsko semenišče nadvse pomembno. Njegova ukinitev je bila zanje zagotovo velika duhovna škoda.

  • Prispevki z mednarodne znanstvene konference: 1400. letnica Koprske škofije in omembe Slovanov v Istri (razni avtorji in veliko koristne literature), v: Acta Histriae IX., 1 in 2, Koper 2001, zlasti zapis dr. Ivana Likarja.


  • Naldini Pavel, Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper, Koper 2001.


  • Benedik Metod et al., Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Mohorjeva družba, Celje 1991.