Strani

torek, 28. april 2009

Primorska poje in OF

"V nedeljo je v Trenti svoje letošnje popotovanje po Primorski na obeh straneh meje sklenila revija Primorska poje. Bila je jubilejna, že 40. po vrsti, in kot se ob jubileju spodobi, je bila rekordna. “Mobilizirala” je 216 zborov s 4700 pevci, in če to ni prava vojska, v čem je potem moč petja in z njim slovenske besede, bi rekel Rudi Šimac, 30 let poveljnik tega gibanja, ki bi mu težko našli primero.

V Trenti je marsikdo Primorsko poje povezal z najbolj mračnim obdobjem primorske zgodovine. Naj zveni še tako patetično, Primorci so se fašizmu učinkovito zoperstavili z ohranjanjem slovenske besede v pesmi in tudi tako uspeli prebroditi “največjo primorsko zgodovinsko nesrečo,” kot je na nedeljski proslavi dneva upora proti okupatorju na Nanosu tisti čas označil slavnostni govornik Saša Vuga.

In zdaj smo torej pri dnevu upora proti okupatorju, do leta 1992 dnevu OF. Obračunavanje s tako imenovano polpreteklo zgodovino, ki zadnje čase tolče po vsem, kar je pomenilo upor proti okupatorju, se je nekoliko poleglo. Pojem “okupator”, ki je dobil mesto v imenu praznika, je pač prehud in postavljati se na njegovo stran ni modro politično ravnanje. Počakati velja, da praznik mine, potem bodo ostali le revolucionarji in krvniki, medtem ko bodo okupatorji in na drugi strani njegove žrtve le obrobni akterji. To je slovenska posebnost. Italijanom, na primer, kaj takega še na misel ne pride. Pred leti je njihovo javnost šokirala serija oddaj o obračunavanju zmagovitega odporniškega gibanja s poraženim fašizmom. Potem pa je vse potihnilo. Pametno, saj bi se Italijani morali v nadaljevanju zgodbe soočiti s tistim, kar je zlo povzročilo, to pa je bila država Italija, kakršna je takrat bila. Lepo podobo, med drugim vlogo žrtve slovanskega barbarstva, ji pomaga ohranjati tudi del Slovenije.

Primorska poje gre vseh svojih 40 let nasprotno pot. Pri tem Primorska ohranja del svoje drugačnosti v primerjavi s preostalo Slovenijo. Tako kot pod fašizmom in potem v štiriletni vojni s svojim pevskim gibanjem še danes medse sprejema ljudi dobre volje ne glede na njihovo takšno ali drugačno opredeljenost. Pesem odmeva tudi v cerkvah (pod fašizmom zatočiščih domoljubov), prepevajo cerkveni zbori, v dogajanje so vključene organizacije vseh barv.


In tako smo spet pri dnevu upora, ki se je začel z OF v njenem izvornem hotenju."

Davorin Koron v Primorskih novicah, 28.4.2009


Ob komentarju gospoda Davorina Korona človek ne more ostati ravnodušen. Zagotovo je Primorska poje nekaj plemenitega, ki v sebi skriva »primorsko dušo« in je sposobna mobilizirati tolikšno »vojsko«. Povsem tudi drži, da smo se Primorci s pesmijo zoperstavili okupatorju.

Rudi Šimac ima pri tem številne in velike zasluge, ne pa vseh. Primorska poje ima tudi globok krščanski element in ne moremo reči, da "pesem odmeva tudi v cerkvah", ker je od tam pravzaprav prišla. Brez cerkvenih zborov in duhovnikov bi najbrž tudi "Primorske poje" ne bilo. Dobro bi bilo tudi preučiti, koliko pevcev iz cerkvenih zborov je pelo in še poje v drugih "prosvetnih" zborih. Številka bi bila verjetno presenetljivo visoka.

Ko govorim o tej krščanski komponenti, mi na misel pridejo naši zavedni duhovniki, pa tudi kdo od škofov (mons. Sedej), pa seveda Primorsko verno ljudstvo, ki je neustrašno prepevalo in tudi kaj pretrpelo (npr. Lojze Bratuž). Moramo se zavedati, da so duhovniki in drugi verni ljudje (zborovodje, organisti, pevci) nosili glavo naprodaj, a s tem ohranili prihodnjim rodovom tudi slovensko pesem. Poglejmo le, koliko besedil za pesmi je napisal Filip Terčelj in koliko jih je uglasbil njegov prijatelj Vinko Vodopivec. Usoda teh upornikov po vojni je bila kruta. Terčelja je povojna oblast likvidirala, mnoge druge duhovnike pa zaprla.

Seveda je bilo tu še mnogo drugih borcev proti okupatorju, ki so imeli težave s strani povojne oblasti (recimo »prekomorci«), že med vojno pa so bili v ozadje potisnjeni, nekateri pa celo likvidirani, tigrovci.

Številke povedo, da so bili pri nas okupatorji in njihove žrtve res "obrobni akterji", kar je res »slovenska posebnost. Na strani "revolucionarjev in krvnikov" so bile vsaj nekaj desetkrat večje kot na okupatorjevi. Primorci se s 27.4.1941 ne moremo strinjati, ker smo se okupatorju uprli že prej, prvi boj proti okupatorju po tem datumu pa je bil tigrovec Danilo Zelen na Mali gori pri Ribnici, 13.5.1941, in padel. Partizani so na to čakali vse do 22.6, ko se je začel s strani Nemcev napad na ZSSR. Proti imperialistična Fronta, ustanovljena 27. aprila, je bila namreč naperjena proti Anglo-Američanom in ne proti naci-fašistom.

Primerjanje z Italijani je neprimerno, ker je naivno in skoraj utopično pričakovati, da bodo najprej sami obračunali s fašizmom. Iz besed komentatorja pa sem nekako razbral (upam, da se motim), da so bili ti ljudje upravičeno pobiti, brez ustreznega legalnega sojenja za svoja dejanja. To se je zgodilo v imenu komunistične revolucije, katere poskus v Italiji (tudi v Grčiji) je propadel. Glede na močan vpliv levice v Italiji niti ni čudno, da je vse tako hitro potihnilo. Strinjam se, da Italiji vlogo žrtve slovanskega barbarstva pomaga utrjevati del Slovenije, namreč tisti, ki noče jasno posredovati resnice o pobojih, da so »fojbe« po vsej Sloveniji, v njih pa so nasprotniki komunizma vseh narodnosti, ne le Italijani.

Zagotovo si svoj delež zaslug za »Primorsko poje« upravičeno lahko lastijo vsi tisti partizanski borci, ki so se v drugi svetovni vojni borili s prepričanjem, da se borijo proti fašistom, tudi za svobodo slovenske besede in pesmi.

ponedeljek, 27. april 2009

Španska državljanska vojna

Zanimiv zapis, ki sem ga v obliki intervjuja prebral v dnevniku 'Avvenire' (1.4.2009), potem pa prevedel in priredil tudi za novogoriška Oznanila, dajem v branje tudi vam.


Prvega aprila 1939, torej pred natančno sedemdesetimi leti, je general Francisco Franco naznanil konec državljanske vojne v Španiji. Glede te vojne se je v letih pojavilo mnogo stereotipov, ki z resno zgodovinsko obravnavo in refleksijo nimajo kaj dosti skupnega. Nad te stereotipe se je pogumno spravil zgodovinar iz Galicije Pío Moa, sicer bivši antifrankist (borec proti Francu in njegovemu režimu) v vrstah revolucionarja Grapa. Svoj obračun z državljansko vojno je napravil v knjigi »Los mitos de la Guerra Civil«, ki je izšla leta 2003 kot velik »bum« v Španiji. Za nas je stvar zanimiva z vidika številnih udeležencev te vojne, t.i. španskih borcev, ki so bili kasneje kot preizkušeni komunisti in borci zelo cenjeni v partizanskih vrstah. Eden izmed najbolj znanih in kasneje zelo 'aktivnih' španskih borcev je bil Franc Rozman - Stane.


Tisti datum, ki smo ga zgoraj navedli, je resnično predstavljal konec neke vojne. Po drugi svetovni vojni so komunisti sicer hoteli oživiti državljansko vojno s pomočjo gverile, a jim to ni uspelo, kakor ista stvar ni uspela v Grčiji. Tam so namreč gverilce porazili šele s podporo Velike Britanije in Združenih držav Amerike, enako je bil poskus revolucije zatrt tudi v Italiji, v Španiji pa so bili uporniki poraženi brez vsakršne potrebe po zunanji pomoči, saj niso dobili skoraj nikakršne podpore med prebivalstvom. Ljudje so se še dobro spominjali, kdo in kaj so bili Ljudska fronta in komunizem, in si niso nikoli več želeli česa podobnega. V Španiji se je šele v zadnjem času z Zapaterom vrnila neka psihološka klima iz časov državljanske vojne, ki jo ustvarja oblast.

Kdo se je pravzaprav tedaj postavil Francu po robu? To je bil nek skupek komunistov, anarhistov, revolucionarnih marksistov PSOE (Španska socialistična delavska stranka, ki jo danes vodi Zapatero), več prevratniških skupin, kot npr. republikancev, pod vodstvom Azañe, katalonskih nacionalistov; poleg vseh teh pa je bila še Nacionalistična baskovska stranka. Neumno bi bilo pričakovati, da bi te stranke bile demokratične, v resnici so uničile vsakršno zakonitost v Republiki, ki je bila vsaj deloma demokratična, in tako povzročili državljansko vojno. Pravi krivec državljanske vojne je tako bila Ljudska fronta, sestavljena iz vseh naštetih skupin. Poglejmo njen izvor.


Oktobra 1934 so se pripadniki PSOE in katalonski nacionalisti dvignili proti zakoniti in demokratični desnosredinski vladi. Bili so poraženi, a svoje drže niso spremenili vse do tedaj, ko jim je uspelo zbrati skoraj vse levičarske skupine v Ljudsko fronto. Pod tem imenom so se tudi predstavili na februarskih volitvah leta 1936. Šlo je za nedemokratične volitve, polne nasilja, in Ljudska fronta se je proglasila za zmagovalko, čeprav volilni izidi nikdar niso bili objavljeni. Takoj po volitvah je sledil val umorov, tristo v petih mesecih. Le delček teh umorov je zagrešila Falanga (Francova skupina), ki je bila tedaj le majhna napol fašistična stranka. Med drugim je ta skupina začela ubijati šele potem, ko je več njenih članov povsem nekaznovano pobila levica. Ta je zakrivila še mnogo drugih zločinov, npr. požigov, napadov na desničarske urade in časopise, vse do ugrabitva in umora Calva Sotela, enega izmed opozicijskih voditeljev. Vlada je medtem organizirala nezakonito revizijo poslanskih sedežev, da bi jih tako na desetine odvzela desničarskim strankam in prav tako nezakonito odstavila predsednika Republike Alcalà-Zamoro; nazadnje je še razveljavila sodstvo in ga postavila pod nadzor sindikatov ter ni hotela ustaviti vala nasilja. Levica ni spoštovala in ni pustila spoštovati zakonov in je pravzaprav varovala revolucionarni proces: ko je bil npr. ubit kateri od desničarskih aktivistov, je policija zasledovala njegove sorodnike.


Vojaki so, po dolgem zavlačevanju, skušali organizirati zaroto, ko pa je skupina socialističnih policistov in borcev umorila Calva Sotela, so Franco in njegovi nehali zavlačevati in so se uprli. Najbrž da po drugih deželah ne bi tako dolgo prenašali tolikega nasilja in nezakonitosti, preden bi sprožili vstajo. Temu nasilju in umorom pa velja dodati tudi številne umore redovnic, redovnikov in duhovnikov ter celo škofov, vseh ubitih je bilo približno sedem tisoč. Še več ljudi pa je umrlo že zaradi samega dejstva, da so bili kristjani. Uničenih je bilo na tisoče cerkva, zažgali so veliko samostanov, med njimi tudi nekaj takih s starodavnimi knjižnicami, ukradenih pa je bilo tudi neverjetno število umetnin. Ni več nikakršnega dvoma, da so bili umori duhovnikov in redovnikov načrtovani, naročil jih je sam levičarski vrh, s tem pa dokazal prav neverjeten sadizem.


Frankistično vstajo je treba imeti za dobesedni odgovor na revolucionarni proces. Franco se ni dvignil ne nad Republiko ne nad demokracijo, temveč nad revolucijo. Res je sicer, da frankisti niso verjeli v demokracijo, saj so menili, da je postala v Španiji neuresničljiva. Pravzaprav je tedaj po večini Evrope liberalna demokracija veljala za nekaj minulega, za del zgodovine. Ne med frankisti ne med republikanci ni obstajala neka demokratično usmerjena struja. Levica je bila v manjšini za bolj umirjen režim, kakršen je bil v Mehiki, vendar pa je bila večina ekstremistična in so se nagibale k boljševistični ali anarhični revoluciji. Desnica je nasprotno veliko bolj spoštovala republikansko zakonitost in se je uprla šele tedaj, kadar je bila situacija že alarmantna. Velika večina desničarjev ni bilo fašističnih, vendar niti demokratičnih. Bili so konzervativni in so po Ljudski fronti želeli organizirati katoliški režim, ki so ga imenovali 'organska demokracija'.


Francova diktatura je bila avtoritarna, ne pa totalitarna, to je nujno treba razlikovati. Še zdaleč ni bila tako trda kakor sovjetska. Še pred leti je bilo zelo težko postaviti pod vprašaj zgodovinske dogme glede 'dobrih' in 'slabih' v španski državljanski vojni, vendar pa jih trdna zgodovinska dejstva postavljajo na laž. Sicer so še tisti, ki bi ta dejstva radi prikrili, začenši s trenutno vlado, vendar so vojno že izgubili, saj se bodo vsi miti v nekaj letih razblinili kot milni mehurček, kar je še kako potrebno, da bi obvarovali demokracijo in prekinili zdajšnje politično nazadovanje v Španiji.


ponedeljek, 13. april 2009

Ilirsko semenišče v Kopru

Slovani so bili v Istri prisotni že vsaj od leta 599, ko je bila ustanovljena Koprska škofija. Glagolica je k nam prišla prek Hrvaške, glagoljali pa so predvsem v istrskem zaledju, kjer je bila povsem slovanska populacija, ob mestih je bila narodnost mešana, sama mesta pa so bila romanska. V Kopru so glagoljali le redovniki pri sv. Gregorju pri vratih Zubenaga. Tretjeredniki v Kopru so glagoljali do 1806, ko je bil ukinjen njihov samostan, na podeželju pa še povsod do 1830. leta, ko je bilo prepovedano bogoslužje v staroslovanskem jeziku, marsikje pa še celo 19. stoletje, ko je naposled popolnoma zamrlo.

S škofom Paolom Naldinijem (za škofa v Kopru je bil postavljen leta 1686, umrl pa leta 1713) dobi glagoljaštvo nov zanos. O Slovanih vzneseno spregovori: “Slovanom pa Bog dopušča (morda celo z večjimi privilegiji) svete duhovnike, ki v rodnem jeziku ne skrbijo le za pridige, temveč tudi za molitve, maše, zakramente in vse, kar si lahko kot dobri verniki želijo. O, kako krepka je vez človeka z maternim jezikom in kako močno vpliva na srce beseda, izrečena v tem jeziku! Srečna koprska Cerkev, ki v češčenju Boga združuje pobožne vernike tako različnih narodov.”

O potrebnosti semenišča, kjer bi se oblikovali zlasti duhovniki za Slovence, so pred Naldinijem govorili že njegovi predniki, Naldini pa v letih 1693, 1696 in 1699 v pismih Sveti koncilski kongregaciji. Z načrti je Naldini začel že leta 1689, semenišče pa je začelo delovati leta 1710 in je potem neprekinjeno delovalo do leta 1828, ko je bilo ukinjeno. Istega leta je bila ustanovljena tudi združena tržaško-koprska škofija. Semeniščniki so zatem obiskovali osrednje semenišče v Gorici, ki je svoja vrata odprlo v letu 1818 in je služilo celotnemu ozemlju Avstrijskega primorja, ki je obsegalo, cerkvenoupravno gledano, goriško, tržaško-koprsko, poreško-puljsko in krško (otok Krk) škofijo.

Posebno skrb so semenišču posvečale tudi koprske sinode v 18. stoletju, ki posebej omenjajo gojence slovanskega oz. ilirskega porekla. Za vernike slovanskega rodu, tako Slovence kot Hrvate, je bilo ilirsko semenišče nadvse pomembno. Njegova ukinitev je bila zanje zagotovo velika duhovna škoda.

  • Prispevki z mednarodne znanstvene konference: 1400. letnica Koprske škofije in omembe Slovanov v Istri (razni avtorji in veliko koristne literature), v: Acta Histriae IX., 1 in 2, Koper 2001, zlasti zapis dr. Ivana Likarja.


  • Naldini Pavel, Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper, Koper 2001.


  • Benedik Metod et al., Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Mohorjeva družba, Celje 1991.