Narodna gibanja v Avstriji v letih 1835-1848

Delček diplomske naloge za zgodovinsko branje. V prihodnje pa še kakšen del.

Obdobje Metternichovega absolutizma (1835-1848) je zaznamoval živahen preporod narodnih kultur nekaterih nenemških narodov Avstrije, posebej to velja za Čehe. Veliko je bilo vsevrstnih jezikovnih, narodopisnih in zgodovinskih razglabljanj, niso pa smela prerasti nadzorovanih okvirjev. Leta 1823 smo na primer Slovenci na graškem liceju dočakali začetek študija slovenskega jezika. V teh okvirih je bilo zelo priljubljeno tudi domoznanstvo in potopisi, saj je bilo vse to mogoče ustvarjati bolj individualno. Ni pa oblast dovoljevala kakršnegakoli združevanja in povezovanja enako mislečih v razne družbe, posebej je bil strah povezan s študenti, kar je bilo pravzaprav upravičeno, saj se je prav od tod razvilo revolucionarno vrenje.

Oblasti so mislile, da so območna narodnostna gibanja Slovanov veliko manj nevarna od vizije med-slovanske solidarnosti, ki je šla preko meja monarhije. Dunaj je panslavizem smatral za svojega največjega sovražnika. Gibanja naj bi bila celo manj nevarna od liberalizma, na katerega so bili avstrijski Nemci prav bolno pozorni. Seveda so se oblasti zelo motile v svoji presoji, da kulturni preporod ne more vplivati na politične težnje. Ti »kulturni preporodi« so tako še dodatno pripomogli, da se je monarhija iz mehanizma, ki ga je bilo mogoče (ob)vladati kot ne narodno državo, spremenila v nek drugačen organizem, čigar več narodno naravo je potem država bila primorana priznati.

Tako se je v Avstrijskem cesarstvu razvijalo krepilo, ponekod bolj, drugod manj, celo število narodnih gibanj, ki so še kako omajala trdnost in enotnost države. Gibanja so se povečini začela v začetku 19. Stoletja, čeprav korenine nekaterih segajo že v konec 18. Stoletja.

Nekatera od teh gibanj so uživala aktivno podporo dunajskih oblasti, zlasti Čehi, ki so svojega podpornika in zaščitnika našli v grofu Kolowratu, brez njega bi le stežka izšel dekret, ki je dovoljeval Čehom vstop v gimnazije.

Tiananmen

Pred dvajsetimi leti so se odvijali protesti na trgu Nebeškega miru v Pekingu, ki so se končali s pokolom. V časniku Avvenire je bil objavljen intervju z enim izmed študentskih vodij, Ujgurom Wuerjem Kaixijem (Urkeshem Devletom po ujgursko). Ujguri so narod približno osmih milijonov ljudi, živečih v kitajski provinci Xinjiang, ki so muslimani sufiti, govorijo pa jezik, ki je zelo podoben turškemu. Kaixi je po pokolu najprej zbežal v Francijo, kjer je soustanovil gibanje za demokratično Kitajsko, potem pa je šel v ZDA, kjer je dokončal študij. Danes živi v izgnanstvu na Tajvanu, že večkrat pa je prosil Kitajsko, če bi se smel vrniti. Kitajska vlada je dejala, da bi se smel vrniti pod pogojem, da obsodi gibanje in proteste iz leta 1989. Tega seveda ne namerava storiti. V nadaljevanju objavljam del tega intervjuja, ki se bolj tiče zgodovinskega vidika in refleksije na današnji čas.

Protesti na trgu Tian´anmen so bili ključnega pomena za zgodovino Kitajske, šlo je za neke vrste prebujenje. Med drugim so študentje zahtevali svobodo izražanja in svobodo združevanja, kakor tudi pravico do zasebne lastnine. Če stvari presojamo z današnje situacije, potem lahko vidimo, da politične zahteve niso bile uslišane, medtem ko so bile uslišane tiste ekonomske narave. Ena izmed zahtev študentov je bila tudi ta, da naj se Partija ne vmešava v življenje ljudi – danes je tega konec, saj si lahko vsakdo svobodno izbira delo, ki ga želi početi, lahko si svobodno izbere, kje želi stanovati in s kom se želi poročiti.

Kljub temu, da kitajska vlada ni zadostila vsem zahtevam, pa so se le zgodili koraki naprej. Brž po pokolu, je kitajska vlada v letih 1989 do 1992 vzpostavila policijsko državo in napravila zelo slabo pogodbo. Sklenili so namreč, da bodo ljudem omogočili ekonomsko svobodo, ne pa tudi politične. Slaba pogodba pa zato, ker je kitajski narod do teh dveh svoboščin upravičen po naravi stvari. Kitajci pa so to sprejeli in od tedaj ni bilo več nobenega večjega političnega protesta.

Mnogi na Kitajskem in zunaj danes kritizirajo študentsko gibanje iz tistih let, govoreč, da so bili neodgovorni in naivni, da so prinesli kaos na pekinške ulice in da demokracija ne bi bila za Kitajsko. Tem Kaixi odgovarja, da jih sicer ponižno in spoštljivo posluša, vendar pa misli, da mnogi med njimi niso v dobri veri. Razume, da je nekatere na Kitajskem strah pred demokracijo, ker so preživeli »kulturno revolucijo« in se bojijo nemirov in brezvladja. Napaka, ki jo delajo je ta, da mislijo, da se demokracija pogubno konča s kaosom… Demokracije so lahko hrupne, a ne kaotične.