Žrtve, na katere ne smemo pozabiti

Za ta svet velja, da niso vsi mrtvi enaki - nekateri so "dobri", drugi morajo v pozabo. Za fašizem je bilo npr. značilno, da je razglašal svoje mučence, v pozabo pa pošiljal vse tiste, ki so padli na drugi strani. Ko se je politična situacija obrnila, so tudi objekt kulta padlih spremenili, kar vedno predstavlja pomemben del oblasti. Vemo za množico narodnih herojev NOB, ki jih je v čaščenje postavil komunistični režim pri nas, obenem pa toliko desetletij nismo vedeli za "tiste druge" žrtve. Pa se ne bomo zdaj spuščali v tovrstno polemiko, ker so tu rane še odprte.

Je pa zanimivo videti, kako tovrstni kult ne pozna nikakršnega "ekumenizma", edinosti, sprave, ampak en kult spodkoplje drugega in ga zamenja ter pošlje pod rušo, skupaj z mrtvimi pa umre tudi spomin nanje, ker so pač pripadali nasprotni politični strani.

Pred triindvajsetimi leti je papež Janez Pavel II. za blažene razglasil 85 britanskih mučencev. 63 od teh je bilo duhovnikov (55 škofijskih, 2 jezuita, 1 dominikanec in 5 frančiškanov), 22 pa laikov - najbolj znan je tiskar William Carter. Ti mučenci so doživeli svoj tragični konec med v letih 1535-1681. Ubili so jih anglikanci.

Zaradi tega, ker so jih ubili anglikanci, so mnogi mediji, še zdaleč ne samo "laični", takrat to novico kratkomalo spregledali, če pa so jo že objavili, so se spraševali, kaj je tega treba. Sklicevali so se na ekumenizem in na to, kako bi ta razglasitev utegnila škoditi. V resnici pa je papež naredil prav ekumensko dejanje, saj zbliževanje med kristjani ne zahteva skrivanja in pometanja dejanj pod preprogo, ampak polno razkritje. Iz skrivanja, pozabe, hinavščine ali strahu tistih, ki si ne upajo pogledati resnici v oči, se ne more roditi noben dialog. Anglikanska Cerkev je to znala razumeti in je poslala ob priložnosti v Vatikan svojo delegacijo. Nad, sicer razumljivo, zadržanostjo, je le prevladal tisti Jezusov nauk, da nas bo resnica osvobodila.

V nekaterih katoliških krogih se je takrat izkazalo tisto pojmovanje ekumenizma, ki ga še danes zasledimo, ko se gremo nek mazohizem, po katerem je treba priznati samo krivdo katoličanov, edinih "zlobnih".

Dandanes pogosto naletimo na sheme učenjakov, ki so to le napol. Ti so zelo pristranski pri iskanju zgodovinske resnice, pa tudi posploševanja in nepoznavanja razmer v obravnavanem obdobju je ogromno. Glede obravnavane teme se izkaže, da je resnica večplastna. Po protestantskem zgodovinarju Raphaelu Holinsedu, naj bi dal Henrik VIII., ki se je kar sam razglasil za poglavarja anglikanske Cerkve, pobiti kar 72000 katoličanov (njegova hči - ki so ji dali vzdevek "Bloody" - Mary je - če seveda primerjamo samo številčno, saj je zločin zločin - dala pobiti "samo" okoli tristo nasprotnikov, ko je hotela spet vzpostaviti katolicizem). Njegova hči Elizabeta I. je v samo nekaj letih - seveda tudi ona v imenu "reformiranega", in torej prečiščenega, krščanstva - povzročila več žrtev, kot sta jih povzročili v tristo letih španska in rimska inkvizicija skupaj (govorimo o realnem številu - okrog 5000), poleg tega pa je bil tudi način usmrtitve veliko bolj krut (če spet lahko primerjamo krutost zločina, ki je krut že sam po sebi).

Calvin je iz Ženeve pošiljal v Anglijo pisma spodbude, da bi pobili čim več "papistov", rekoč, da je tisti, ki tega ne počne, izdajalec. Seveda to ni doletelo le Angleže, Valižane in Škote, ki so ostali zvesti Rimu, ampak o tem vedo kaj povedati tudi Irci. Tem niso odtegovali le obstoja in človekovih pravic (in to vse do leta 1913), ampak so jim celo ukradli zemljo. Kdo pa danes še pove na glas, da napetosti, ki smo jim priča še dandanašnji, temeljijo na Cromwellovi odločitvi, da v Ulster (irska pokrajina, ki je najbolj bogata z viri) prisilno naseli prezbiterijance, da bi ti izrinili katoličane?

Pred beatifikacijo teh 85 mučencev tudi nihče ni na glas omenjal nezaslišanega zakona, ki ga je leta 1585 izdal "demokratični" angleški parlament, po katerem je smrtna kazen doletela vsakega državljana Velike Britanije, ki bi se na Otok vrnil, posvečen v katoliškega duhovnika (tam so bila katoliška posvečenja tako ali tako prepovedana), kakor je smrt čakala tudi vsakogar, ki bi s takim imel kakršne koli stike. 

Tudi danes še naprej slišimo tiste že zlajnane litanije vseh katoliških zločincev: Torquemada, Aleksander VI., Galilej, Giordano Bruno, Pizarro, Cortés... na tisto množico padlih na drugi strani, ki se pogosto izkaže za precej večjo, pa se rado pozabi. 

Auschwitz v Afriki

Imamo nekakšno luknjo v spominu - vsaj ne spomnim se, da bi nam kdo kdaj pripovedoval o nekaterih stvareh, ki so se dogajale v Afriki na prehodu iz 19. v 20. stoletje, pa tu mislim na vse kolonialne države. Kar zadeva Nemčijo, vse to zelo spominja na kasnejše dogodke z nacisti, v bistvu pa je na široko odprlo vrata kasnejšemu holokavstu v 2. svetovni vojni, saj je šlo za isto teoretično in praktično podlago. Tako trdita David Olusoga in Casper Erichsen v svojem delu Kaiser's Holocaust, ki je pravkar izšlo v Veliki Britaniji pri založbi Faber&Faber. 

Gre za podrobno rekonstrukcijo dogodkov in posledic genocida nad domorodnima ljudstvoma v današnji Namibiji - Herero in Nama, ki ga je zakrivila Viljemova Nemčija. Doslej še neobjavljeni material, ki sta ga avtorja našla v namibijskem državnem arhivu, kaže, da mnoge Hitlerjeve kriminalne ideje koreninijo v afriškem kolonializmu Drugega rajha (Nemško cesarstvo 1871-1918).

Mnoge metode, ki jih je cesarska vojska uporabila v Afriki, močno spominjajo na tiste mnogo bolj znane iz časov 2. svetovne vojne, ki so jih uporabili nacisti. Med letoma 1904 in 1909 so enote Viljema II. uničile več deset tisoč domorodcev iz plemen Herero in Nama, da bi Nemčiji zagotovile "življenjski prostor" (Lebensraum). Šlo je za pravo masovno uničenje, ki so na moralni ravni temeljile na teorijah znanstvenega rasizma in na napačnih interpretacijah družbenega darvinizma s konca 19. stoletja. 

Na ta način so kolonizatorji zavrgli judovsko-krščansko moralo, ki zagovarja sočutje do najslabotnejših, in so afriška plemena imeli za podrejena in nečloveška. "Puške in vislice so dopustna sredstva, saj bodo močnejše rase dobile nova ozemlaj in dobrine na račun uničenja manjvrednih ras," je izjavil akademik Friedrich Ratzel, eden od prvih, ki so govorili o Lebensraum, življenjskem prostoru, in ki so zagovarjali, da ta prostor Nemci razširijo s katerim koli sredstvom.

Tudi general Lothar von Trotha, komandant nemških sil v Afriki, je pripadnike omenjenih plemen označil kot "nečloveške", preden je podpisal ukaz o iztrebljenju, ki je obe plemeni obsodil na deportacijo. Bilo je to leta 1904. 

Tudi način izvedbe genocida spominja na tistega kasneje. Po zgledu Britancev, ki so jih prvi uporabili v vojnah z Buri, so v začetku 20. stoletja tudi Nemci zgradili prva koncentracijska taborišča. Najbolj zloglasno je bilo tisto na otoku Shark, ki so ga kasneje tudi poimenovali "Afriški Auschwitz", ki je zabeležilo 70 odstotno smrtnost, in kjer je Eugen Fischer izvajal medicinske poskuse na ljudeh, ki so bili za zgled nekemu njegovemu nadebudnemu kasnejšemu študentu po imenu Josef Mengele. 

Zanimiv je tudi podatek, da je vse skupaj vodil oče Hermanna Göringa, ki je bil cesarjev prvi komisar v Afriki, potem pa veleposlanik na Haitiju, srajce, ki so jih voajki uporabljali v Namibiji, pa so kasneje nosili nacisti.

To seveda ni prvič, da se nacizem neposredno povezuje z evropskim kolonializmom s konca 19. stoletja. To tezo je prvi oblikoval afro-ameriški zgodovinar William Edward Du Bois v času po 2. svetovni vojni. Po njegovem mnenju je namreč holokavst bil le vrhunec dolge tradicije množičnih pobojev, ki so jih izvedle evropske imperialne velesile. Tezo so v novejših časih potrdili mnogo evropski znanstveniki, npr. Hannah Arendt. 

Ne glede na to, pa knjiga Olusoge in Erichsena podrobno razkriva zgodbo, ki je desetletja bila pozabljena in pometena pod preprogo kot navaden mit. Najprej so se nerodne zgodbe želele znebiti že nemške kolonialne oblasti, ki so uničile mnoge dokaze svojega početja, potem pa tudi južnoafriške oblasti, ki so po 2. svetovni vojni prevzele nadzor nad tistimi ozemlji, vse do nastanka moderne Namibije, leta 1990.

Genocid nad plemenoma Herero in Nama je bil podrobno opisan v zloglasni knjižici Blue Book, ki so jo zavezniške sile natisnile takoj po 1. svetovni vojni, da bi se Nemcem ne vrnila afriška kolonialna ozemlja na versajski mirovni konferenci. Vendar so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja vse izvode umaknili iz prodaje in jih uničili, v imenu slodarnosti med evropskimi kolonialnimi silami.

Ob stoletnici so Nemci priznali svoja dejanja in jih obsodili kot genocid. 
----------------------------------------------------------- 

- Riccardo Michelucci, Auschwitz in Africa, v: Avvenire, 17. september 2010.
- URL = http://news.bbc.co.uk/2/hi/africa/3565938.stm  

Poletje v Gdansku leta 1980

To je resnično bilo posebno poletje, ki so ga na Poljskem vedno znali dostojno proslaviti - letos je stvar nekoliko drugačna, saj to praznovanje spremlja tudi globoka žalost. Videli bomo, zakaj.

Pred tridesetimi leti se je na Poljskem rodilo gibanje Solidarność, prvi svobodni sindikat v kateri izmed držav Vzhodnega bloka, kar je predstavljalo tudi prvo razpoko v komunističnem zidu. Ta se je torej začel majati  na baltski obali, potem pa se je dokončno sesul v Berlinu čez slabih deset let. Vse se je začelo s stavko v ladjedelnici v Gdansku (tedaj se je imenovala Leninova ladjedelnica - Stocznia Gdańska im. Lenina) in je dobilo že epske razsežnosti, začenši z Lechom Wałęso (pribl. izg. Vauenso), ki je postal najbolj znameniti delavec na svetu.

Morda pa vsi ne vedo, da so se protesti začeli z nekom drugim. V smislu Dumasove fraze Cherchez la femme, je tudi tu treba pripisati 'krivdo' ženski, in sicer je bila to Anna Walentynowicz, upravnica žerjavov v ladjedelnici, ki so jo kasneje odpustili iz političnih razlogov, saj je bila urednica glasila  Robotnik Wybrzeza (Obalni delavec), ki ga je ilegalno delila ne le delavcem, ampak tudi svojim nadrejenim.

Na predvečer Velikega šmarna 1980, je ilegalno natisnjeni in skrivno razobešeni lepak, ki se je nahajal tik pod uro ob glavnem vhodu, zahteval, da delavko ponovno zaposlijo. Anna Walentynowicz je bila strogega izraza, trdnega značaja in pogosto polemična s samim sindikatom, pa vendar je predstavljala ikono gibanja Solidarność. V filmu o sindikatu iz leta 2007 so se navdihovali prav ob njeni podobi.

Žal je bilo tako, da je na predsedniškem letalu, ki je preteklega 10. aprila strmoglavilo pri Smolensku, bila tudi Anna Walentynowicz - tudi ona se je želela pokloniti žrtvam v Katyńskem gozdu, ki jih je pobila Rdeča armada, zločin pa naprtila Nemcem. V podobi te odločne žene je povzeta vsa polpretekla zgodovina Poljske - od teme Katyńa do luči, ki se je začela svitati s protesti v Gdansku, in ki so pripeljali do demokratizacije te velike slovanske države, ki je v zgodovini pretrpela res marsikaj.

Poleg Walentynowiczeve pa je med žrtvami nesreče bil še eden izmed junakov stavk v ladjedelnici. To je bil Arkadiusz Rybicki, za prijatelje Aram. Leta 1980 je bil aktiven član Gibanja mlada Poljska, skupine protikomunističnih študentov, povezanih s svobodnim sindikatom Solidarność. On je tisti, ki je napisal tistih znanih 21 zahtev Medtovarniškega stavkovnega komiteja, ki jih je Unesco leta 2003 uvrstil na seznam kulturne dediščine človeštva.  

Prva zahteva je bila možnost ustanovitve svobodnega sindikata, ki bi bil popolnoma neodvisen od režima - to je bilo nekaj povsem nezaslišanega za komunistično deželo, saj vemo, da so bili po teh deželah - tudi pri nas - sindikati samo glasniki Komunistične partije in njihova podaljšana roka.

Zahod, ki je bil prav sredi dopustniške mrzlice, se je ob dogodkih v Gdansku zganil, saj se je bal, da lahko posreduje Sovjetska zveza, kakor je to storil že leta 1956 na Madžarskem in leta 1968 na Českoslovaškem. Mnogi komentatorji dogajanja so se tudi spominjali, kako so se družbeni nemiri na Poljskem praktično vedno krvavo končali, zadnjič se je to zgodilo prav v Gdansku deset let poprej.

V samem središču dogajanja, v okupirani ladjedelnici na Baltiku, pa je bilo ozračje povsem drugačno. Dogajala se je namreč neka povsem drugačna revolucija, ki ni bila podobna nobeni od predhodnih. Pravzaprav je šlo za paradoks, saj so se delavci upirali 'revolucionarnemu' in 'delavskemu' sistemu. Revolucija je imela trdne ljudske in krščanske korenine, nasproti nje pa je stal režim, ki ga je vzpostavila tuja sila, in ki je seveda temeljil na ateističnih temeljih. Slika tisočev delavcev v modrih delavskih kombinezonih, ki klečijo pri maši v ladjedelnici, je obšla in pretresla ves svet. 

To je bil znak ponosa in dostojanstva, miroljubne sile, ki zavrača tudi najmanjše nasilno dejanje. Svojo bližino je s posebnim sporočilom izrazil tudi poljski rojak, papež Janez Pavel II, ki je bil še kako blizu svojemu narodu v boju "za kruh in dostojanstvo".

Po 18 dneh stavk, ki so zajele celotno državo, je režim končno popustil. 31. avgusta je bil podpisan Gdanski sporazum, ustanovljen je bil svobodni sindikat Solidarność, za Poljsko in svet pa se je začelo novo obdobje. 

Trideset let zatem obstaja seveda nevarnost ponavljanja oguljenih fraz ob proslavljanju velikih dogodkov, vendar pa ob gledanju podob iz tistih časov nekaj zagotovo drži - če se je na Poljskem nekaj spremenilo, je to zato, ker je bilo v Gdansku mnogo ljudi z novim srcem.

- Luigi Geninazzi, 1980, l'eroica estate del popolo di Danzica, v: Avvenire, 14. avgust 2010.

Po atomskih opeklinah končno peče vest tudi ZDA?

Medtem ko smo mi spali, ob 1.15, kar je 8.15 na Japonskem, so se zbrali na proslavi v mestu Hiroshima - natanko ob tej uri se je namreč pred 65 leti z ameriškega letala spustila atomska bomba, ki je povzročila znamenito tragedijo, ko je eksplodirala nad mestom - tri dni kasneje je ista usoda doletela še Nagasaki. Zvon je letos poslušal tudi ameriški veleposlanik na Japonskem John Roos, ki je bil prvi ameriški diplomatski predstavnik, ki se je udeležil spominske slovesnosti. Z njim je seveda bil tudi generalni sekretar OZN Ban ki-moon, pa predstavniki 74 držav ter kakih 55 tisoč ljudi.

Po minuti molka je besedo prvi povzel župan Hiroshime Tadatoshi Akiba, ki je po izpustitvi 1000 golobov v zrak dejal: "Ta 6. avgust pozdravljamo s trdno odločnostjo, da nikdar nobeni osebi ne bo treba prenašati takšnih grozot".

ZGODOVINA - Atomsko bombardiranje Hiroshime se je zgodilo torej 6. avgusta 1945, 9. avgusta 1945 pa je bomba padla še na Nagasaki. Natančnega števila žrtev do danes še nihče ni znal podati, govori pa se o 200 tisoč smrtnih žrtvah v mesecih po katastrofi, in sicer je število mišljeno za obe mesti. Da o fizičnih, psihičnih in družbenih posledicah niti ne govorimo. 15. avgusta 1945 se je Japonska sicer predala, še danes pa so zgodovinarji razdeljeni v mnenjih, če je bilo to bombardiranje res potrebno ali ne.

AMERIŠKO STALIŠČE - ZDA niso nikdar javno obsodile svoje odločitve, ki so jo sprejele pred 65 leti. Nikdar po koncu vojne se tudi še ni zgodilo, da bi se kak član ali predstavnik ameriške vlade udeležil spominske slovesnosti - do danes. Ko so atomsko bombo razstavili v Smithsonian Institute v ZDA, so na Japonskem dvignili veliko prahu. Spremembe pa so se začele dogajati z Obamovo zmago in z vzpostavitvijo novega diplomatskega stila s strani temnopoltega ameriškega predsednika. Pred dvema letoma je namreč vodja ameriškega Predstavniškega doma Nancy Pelosi obiskala spominski Park miru v Hiroshimi - to je bil prvi uradni obisk ameriškega politika tam. Danes pa je bil kot prvi diplomat ZDA, kot že rečeno, na komemoraciji prisoten veleposlanik ZDA na Japonskem John Roos. Stvari se očitno spreminjajo - vsaj majhen obliž na rane prizadetih Japoncev.

Čuden poraz

"Čuden poraz," je naslov razprave Marca Blocha, zgodovoinarja in uporniškega heroja. V njem je govora o francoskem porazu v drugi svetovni vojni, porazu, ki je bil pravi šok, predvsem zaradi tega, ker je prišel tako na hitro - od 10. maja do 22. junija 1940, ko je bila podpisana predaja s Tretjim Reichom.

Od takrat je že sedemdeset let, a je ta poraz še kako živo prisoten, tako v družbenem spominu, kakor tudi v francoskem zgodovinopisju - za mnoge ta dogodek predstavlja "največjo francosko tragedijo 20. stoletja". Išče se vzroke in razlage za ta polom, ki je načel politični in vojaški ugled Francije. O tem, kako žive in odprte so še rane, pričajo številni zgodovinski prispevki na to temo, kjer velja zlasti omeniti dve deli: Max Gallo - 1940, de l’abîme à l’espérance (1940, od brezna do upanja) in Jean pierre Azema - 1940, l’année noire (1940, črno leto).

Z zgodovinskega vidika gre za dve zelo dobri deli, ki ju odlikuje intelektualna poštenost, s katero avtorja obravnavata tako poraz, kakor tudi kolaboracijo z nacionalsocializmom. Izogibata se temu, da bi se stvari lotila z 'odporniškimi' očali, ki ponavadi De Gaullea in njegove može obravnava kot edine predstavnike prave Francije, na ta način pa zmanjšuje moralno in politično odgovornost t.i. Tretje republike (francoska republika do 22. junija 1940), kakor t.i. vichyjske vlade.

Dolgo časa so poraz Francije opisovali kot skoraj nujno predajo kakovostnejši in številčnejši vojaški sili (kakovostnejši in številčnejši tako glede mož, kakor tudi oborožitve), zgodovinarja pa sedaj dogodek opisujeta v drugačni luči - kot posledico institucionalne in politične krize v državi, ki sta se še kako poznali pri vojaškem vodenju in sposobnosti upora francoskih državljanov. Naj se sliši še tako neverjetno, pa vendar je res, da zgodovinarja imata pacifizemi se je v tistih letih razvil v zelo močno mnenjsko gibanje, za ene ga od glavnih vzrokov poraza, saj so si politiki, vojaki in prebivalstvo predvsem prizadevali, da bi ne prišlo do krvavega spopada, prej kot pa da bi se trudili obdržati ugled svoje države, ki so jo napadle Hitlerjeve sile.

Klavnica prve svetovne vojne in prepričanje, da naj bi slednja bila "vojna, ki naj bi naredila konev vsem vojnam" sta Francijo paralizirala do te mere, da ni bila sposobna odgovoriti agresivnosti in vojni vnemi nmškega Rajha. Na strogo politični ravni zgodovinarja polom interpretirata kot rezultat parlamentarnega sistema, ki je bil majav in nesposoben sprejemanja odločitev, potem ko ga je globoko pretresla porazna izkušnja Ljudske fronte, poleg tega pa so naključnih položajih v državi sedeli ljudje, nesposobni vladanja.

Twain - borec proti lažnim novicam

Iz zgodovine lahko vedno dobimo kaj zanimivega in poučnega tudi za današnji čas. Tokrat nam to ponuja ameriški novinar in pisatelj Mark Twain, katerega stoletnico smrti bomo obhajali naslednjega 21. aprila. 

Ostri in natančni opazovalec okolja, v katerem je živel, kritik družbenih in političnih razmer, s pravim imenom Samuel Langhorne Clemens - psevdonim predstavlja varno globino za plutje rečne ladje (3,7 m). Twain je namreč delal na ladji na reki Mississipi, tako da je ta merska enota bila ladjarjem in splavarjem zelo dobro znana. Pisatelj pa ni počel le tega, prej je namreč bil tudi rudar in lovec za zlatom... in še kaj bi se dalo našteti v seznamu tega, kar je počel.

Njegova najbolj poznana lika sta najbrž Huckleberry Finn in Tom Sawyer, je pa bil Twain predvsem pošten intelektualec, ki pa je takratni ameriški kulturi predstavljal trn v peti. Ta je resnico imela v čislih le na deklarativni ravni, ne pa tudi v resnici - Twain pa si je za resnico vseskozi prizadeval.

V njegovem pamfletu Freedom of the press (Svoboda tiska), s podnaslovom: "Pošteni novinarji obstajajo. Le stanejo več", najdemo zelo aktualne zadeve, kakor pravzaprav v mnogih Twainovih delih. Svojega bralca opozarja: "Postalo je že sarkastičen pregovor trditi, da mora neka zadeva biti resnična, če se jo je prebralo v časopisu. To je sinteza mnenja, ki ga imajo inteligentni ljudje o tem lažnivem mediju. Težava pa je v tem, da neumneži, ki predstavljajo veliko večino tega in drugih narodov, v to (da je nekaj res, če piše v časopisu op. p.) zares verjamejo in jih oblikuje in prepriča to, kar preberejo v časopisu - in prav v tem je največja škoda".

Junak tiskane besede je postal že star in "pošast", s katero se je boril celo življenje, povprečnost, ki je ljudi indoktrinirala z dezinformacijo, ga je premagovala. "Dobro izrečena laž je nesmrtna," je dejal, kakor le-ta ponavadi rojeva konformizem. "Prilagajanje je v naši naravi. Gre za silo, kateri se uspejo upreti le redki," je zapisal. Po njegovem je bil pravi upor v tem, da se nekdo upre konformizmu, vendar pa je žal tako, da je večina prebivalstva žrtev javnega mnenja. "Ne počnemo drugega kot poslušati, kar smo zmotno zamenjali z misliti. iz vsega tega pa ne dobimo nič drugega kot neko mešanico, ki jo imamo za blagoslov. Njeno ime je Javno Mnenje. Reši vse. Nekateri mislijo, da je to Božji glas".

V Twainovi Ameriki tisk ni bil nič drugega kot degradirani proizvod "horde ignorantskih in samozadovoljnih prostakov, ki niso uspeli kot kopači in čevljarji in ki so se začeli ukvarjati z novinarstvom na svoji poti do zavetišča za reveže". Moč oblastnikov je torej tista, ki usmerja novinarstvo, tisti, ki obvešča pa po drugi strani zlahka usmerja ljudstvo z vnaprej izbranimi in od resnice oddaljenimi sporočili: "Usmerjanje (v originalu je uporabljena 'dresura') počne neverjetne stvari... Slaba načela lahko spremeni v dobra in dobra v slaba; lahko uniči vsako načelo in ga po svoje na novo ustvari". "Obstajajo zakoni, ki varujejo svobodo tiska, ne obstaja pa noben zakon, ki bi ljudi varoval pred tiskom". Ob koncu življenja je še dodal: "Le mrtvim je dovoljeno govoriti resnico".

(Za povezavo na Castellanijev članek v dnevniku Avvenire, kliknite na naslov objave)

Praznik, ki so si ga izmislili

Materinski dan bo v četrtek, 25. marca, dan žena je bil 8. marca. Za četrtkov praznik poznamo ozadje - Gospodovo oznanjenje Mariji, ko je spočela Jezusa Kristusa. Poglejmo pa si podrobneje ozadje praznovanja t.i. dneva žena.

Pred davnimi leti je bila skupina zelo pridnih delavk, ki so bile zaverovane socialistke in sindikalne aktivistke - nasproti pa jim je stal zlobni gospodar tovarne. Nekega dne so delavke začele stavkati in so se zaprle v tovarno. Nekdo (pravijo, da naj bi to bil gospodar) je podtaknil požar in 129 žensk je v plamenih našlo kruto smrt. To se je zgodilo 8. marca 1908 v New Yorku. 

Dve leti kasneje je legendarna nemška feministka Clara Zetkin na Socialističnem kongresu v Københavnu predlagala, da bi v spomin na te mučenke 8. marec razglasili za "mednarodni dan žena".

Gre za zelo ganljivo zgodbo, ki se jo najde po knjigah, časopisih, pogovornih večerih, letakih... Ima pa ta zgodba eno drobno pomanjkljivost - IZMIŠLJENA JE! Da, natanko tako - 8. marca v New Yorku ni bilo prav nobene ženske stavke in nihče ni podtaknil požara. Če bi že kdo hotel kaj najti v katerem od časopisov, je leta 1911, ko je "dan žena" že bil ustanovljen, povsem po nesreči zgorela neka tovarna, bilo je tudi nekaj mrtvih, a obeh spolov. Pri tem sindikalizem in stavka nista imele prav nobene zveze, kakor tudi ne 8. marec - bil je 25.

Šele pred kakimi 25 leti je prišlo na dan - in sicer so to ugotovili feministični krogi - da slavni 8. marec temelji na izmišljotini iz časov hladne vojne, ki si jo je omislila komunistična propaganda. Ta si je celo izmislila število tistih žensk - 129...

Tako zanimivo je videti, kako zlagana je prav tista kultura, ki se norčuje iz ljudi, ki še naprej verjamejo v zgodbice o božiču, veliki noči... Tudi v to torej, da je Marija nekoč spočela od Svetega Duha in rodila Božjega Sina. Kar samo se ponuja vprašanje, kateri od dveh praznikov je pristnejši - 8. ali 25. marec.

Nekoliko o Galileu 4

Končno zaključujemo z našo zgodbo o Galileju, ki nas je zadnje čase zaposlovala. Poglejmo nazadnje, kakšna obsodba ga je doletela - moral se je odreči svojim naukom, poleg tega pa je enkrat na teden moral zmoliti sedmero spokornih psalmov. Tako krvoločen je torej bil Sveti sedež - tisti milijoni žrtev med drugo svetovno vojno in po vojni bi seveda skakali od veselja, če bi morali moliti, namesto da bi jih pobili, poslali na prisilno delo, odpeljali v taborišča, izgnali, stradali...

Ker se je Galilej zavedal, da bi se s svojim težkim karakterjem lahko slabo zapisal pri sodnikih, se ni pozabil zahvaliti destim kardinalom, ki so ga "obsodili", da so mu naložili tako milo kazen.

Ko je bil enkrat obsojen, Galilej ni preživel enega samcatega dneva v zaporu, pa tudi mučili ga niso. Nasprotno, najprej je med samim procesom prebival v petsobnem stanovanju s pogledom na vatikanske vrtove, poleg tega pa je imel na razpolago pet služkinj - vse to na stroške Svetega sedeža.

Potem je bival v čudoviti medičejski vili na Pinciu, nazadnje pa se je najprej preselil v palačo sienskega nadškofa, enega tistih cerkvenih dostojanstvenikov, ki so učenjaka imeli radi, da se je lahko dokončno namestil v vilo v kraju Arcetri pri Firencah.

Kljub obsodbi s strani Svetega sedeža pa Galilej ni izgubil naklonjenosti škofov in znanstvenikov. Nihče mu ni preprečeval nadaljnega študija in dela. Nasprotno, šele po obsodbi je objavil svoje najbrž najpomembnejše delo "Discorsi e dimostrazioni sopra due nuove scienze" (Razprave in dokazi glede dveh novih znanosti). Prav tako ga je lahko svobodno obiskal kdor koli - k njemu so prihajali tudi najuglednejši evropski znanstveniki in z njim razpravljali.

Galilej tudi nikdar ni trdil, da bi njegove raziskave kakor koli ogrožale njegovo katoliško vero. Ko je 78-leten umrl, devet let po obsodbi s strani Svetega sedeža, je pustil zapis, da v njegovih delih nihče ne bo našel niti najmanjše sledi, ki bi odvračala od pobožnosti in zvestobe Cerkvi. Umrl je tudi s popolnim odpustkom (odpustek ni enak odvezi, zato naj se ljudje že enkrat o tem poučijo! op. p.) in papeškim blagoslovom, kar je tudi znamenja, da ga Cerkev kljub vsemu ni imela za sovražnika, kakor se tudi sam nikdar ni čutil kot tak

Še glede znamenitega stavka "Eppur si muove!" Tega stavka Galilej ni nikdar izrekel pred sodniki, ampak si ga je omislil italijanski novinar Giuseppe Baretti leta 1757 v Londonu - 124 let po Galilejevi obsodbi.

Nekoliko o Galileu 3

Nadaljujmo še z eno stvarjo, ki lepo dokazuje, da je Cerkev imela zelo dobro mnenje o Galileju. Ko je napisal nekatera pisma, kjer je branil kopernikanski sistem, po katerem zemlja kroži okoli sonca, ga je zelo ostro napadel pater Calvini s Firenc, v bran pa sta mu takoj stopila pater Benedetto Castelli in pater Luigi Maraffi, ki je bil tudi predstojnik dominikancev. Tudi kardinal Giustiniano je Calvinija pozval, naj javno umakne svoje obtožbe proti Galileju, v Neaplju pa je pater Foscarini s cerkvenim dovoljenjem objavil apologijo Galileja in kopernikanskega sistema. Lahko torej vidimo, da je mnogo cerkvenih ljudi podpiralo Galileja in njegove teorije, posebej to velja za jezuite, ki so uživali tedaj velikanski ugled.

Leta 1615 je bil Galilej v Rimu, kjer je med kardinali propagiral svoj sistem. Na kardinala Orsinija je naslovil pismo, kjer trdi, da kroženje zemlje okrog sonca povzroča plimovanje. To Galilejevo prvo bivanje v Rimu se žal konča z navadnim opominom Svetega sedeža. Če smo natančni, v tem prvem procesu Galilej ni bil niti imenovan - obsojena je le kopernikanski nauk, Kopernikova knjiga pa konča na Indeksu, vse dotlej, dokler ne bi ideje o kroženju zemlje okoli sonca simpatizerji ideje proglasili za znanstveno hipotezo.

Leta 1616 torej ni bilo nobenega procesa proti Galileju, tedaj so ga le pozvali pred sveto Inkvizicijo, kjer so ga povabili, naj kopernikanske teze ne zagovarja in je ne uči. Šlo je le za opomin, in sicer zelo blag.

22. junija 1633 pa so dominikanci v samostanu Santa Maria sopra Minerva zares obsodili Galileja, ker je v svojem delu "Dialoghi sopra i massimi sistemi" (to delo je Cerkev uradno odobrila, kar velja poudariti) zagovarjal kopernikansko tezo.

Vendar pa je do "imprimatur" (dovoljenja za tisk) s strani Cerkve prišel tako, da je ves čas govoril o kopernikanski 'hipotezi', saj ni bilo dokazov, da zemlja kroži okoli sonca - ko je knjigo izdal, v njej ni bilo več ne duha ne sluha o hipotezi, ampak je bila teza, da zemlja kroži okrog sonca je torej kar naenkrat postalo dejstvo.

Poleg tega je v štirih dneh diskusije pred sodniki Galilej posredoval en sam dokaz, pa še ta je bil zgrešen. Kot smo že dejali, je trdil, da je plimovanje tisto, ki povzroča kroženje zemlje okrog sonca. Sodniki so seveda spodbijali ta dokaz in trdili - in imeli popolnoma prav - da plimovanje povzroča luna s svojo gravitacijo.

Ko je torej bil Galilej leta 1633 obsojen, je bilo stanje takšno: imel je seveda prav, ko je trdil, da zemlja kroži okoli sonca, vendar pa za to ni imel nikakršnega dokaza. Prvi znanstveni dokaz o kroženju zemlje je prišel na dan šele leta 1748, kar je več kot sto let po Galilejevem procesu.

Naslednjič bomo to zgodbo končali s par besedami o sami obsodbi in kaznijo, ki ji je sledila.

Nekoliko o Galileu 2

Vse do leta 1616 - leto prvega procesa proti Galileju - je bila razprava glede kopernikanskega sistema dovoljena in celo spodbujena znotraj Cerkve, a pod pogojem, da ostane na znanstvenem področju in ne preide tudi na teološko področje in seveda, da bi šlo za hipotezo in ne tezo, vsaj dokler ne bi prišli do neovrgljivih dejstev. glede tega obstaja pismo kardinala Bellarmina, ki ga je napisal dominikancu Foscariniju leta 1612, kjer jasno pravi, da bi Galilej moral zagotoviti dokaze glede kopernikanske teorije, sicer bi se moralo govoriti o hipotezi.

Bellarminova pozicija je bila karseda korektna, saj še danes v znanstvenih vodah velja, da govorimo o hipotezi in ne o tezi, vse dokler ne predložimo dokazov. Bellarmino pa se ni ustavil le pri tem, ampak je jasno dejal, da bi bilo treba na novo interpretirati določene biblijske odlomke v primeru, da bi se našel resnično trden znanstveni dokaz. Kot torej vidimo, nikakor ne drži, da bi imela cerkev neko vnaprej odklonilno mnenje o heliocentrični teoriji.

Prteden pa bi vendarle lahko sodili, moramo najprej pogledati, kdo je sploh bil Galileo Galilei. Rodil se je v Pisi 15. februarja 1564. Pri komaj devetnajstih letih je že prišel do svojih prvih odkritij glede gibanja nihala. Imel je težak značaj in se je pogosto sprl s kolegi znanstveniki in ne samo to. Leta 1618, dve leti pred prvim opozorilom s strani Svetega sedeža, se je Galilej sprl s patrom Oraziem Grassijem glede izvora treh kometov, ki so se le malo prej pojavili na nebu. Grassi je imel v tem primeru prav, saj je Galilej celo zanikal obstoj kometov. Kljub temu, da je bil v zmoti, pa njegova govorica razkriva, kakšnega značaja je bil, saj ga je naslovil z vse prej kot gosposkimi besedami: "Zvita kača", "škorpijon", "prevzvišena zver"...

Tudi sicer ni bil ravno svetnik, moralno gledano. Na koruzi je živel z Marino Gamba, s katero se nikakor ni hotel poročiti, z njo pa je imel tudi tri otroke - fanta in dve dekleti. Slednji sta morali v samostan predvsem zaradi njegovih pritiskov, saj je moral nekako poskrbeti zanju, potem ko je odslovil njuno mater. Cerkev pizanskemu strokovnjaku nikdar ni očitala tovrstnega nemoralnega vedenja - če bi npr. nekdo tako živel v Ženevi tistega časa, kjer so vladali kalvinisti, bi ga za tovrstno ravnanje že zdavnaj obglavili.

S svojim daljnogledom je Galilej nato našel "madeže" na luni (kraterje) in venerine faze. Toda prvi, ki so mu nasprotovali in niso hoteli pogledati skoz njegov daljnogled, meneč da so to madeži na lečah, so bili njegovi znanstveni kolegi. Iz tega je izšel hud spor, kv katerem pa je zmagal Galilej, a s podporo jezuitskih astronomov (jezuiti so bili tedaj glavni znanstveniki na tem področju), pod vodstvom sv. Roberta Bellarmina.

Ne le jezuiti, ampak tudi sam papež Urban VIII., Galilejev prijatelj in občudovalec, je znanstvenika odločno podprl ob priložnosti nekega drugega spora, ki se je dotikal ledu. Cerkev tedanjega časa torej nikakor ni bila sovražnica ne znanosti ne Galileja, kot smo videli, kvečjemu je marsikdaj znala pogledati skoz prste.

se nadaljuje...

Pavlin Oglejski

Danes goduje sv. Pavlin Oglejski, zelo pomemben svetnik za naše kraje. Rodil se je okrog leta 730 v okolici Čedada (Premariacco), ko so tam vladali Langobardi. Ko so Franki leta 776 zavzeli Furlanijo, se je Pavlin seznanil s Karlom Velikim in postal član frankovske dvorne shole - bil je Magister grammaticus. Na dvoru je ostal kakih deset let in si pridobil naklonjenost številnih evropskih učenjakov. Najpomembnejše za nas je pridobljeno prijateljstvo z Arnom, ki je kasneje postal škof v Salzburgu. Na posredovanje Karla Velikega, je papež Leon III. Pavlina postavil za oglejskega patriarha. Bil je velik borec zoper krivi nauk adopcionizma (Bog Oče je Jezusa pri krstu posinovil - Kristus torej ni pravi Božji sin). Javno je proti verskim zmotam nastopil na cerkvenih zborih v Regensburgu (792, 794), na cerkvenem zboru v Frankfurtu (796) in na pokrajinskem cerkvenem zboru (koncilu) v Čedadu (796), kjer je tudi bival.

Ob imenovanju za patriarha se je že začel pripravljati na pokristjanjevanje naših krajev. Po frankovskih zmagah nad Obri v letih 791 in 795 je obiskal novoosvojene kraje in se s škofom Arnom dogovoril za mejo med salzburško in oglejsko metropolijo na reki Dravi - ta ločitev se je obdržala skoraj celo tisočletje. Njegova metoda pokristjanjevanja je bila miroljubna, nenasilna, kar je bilo odločilnega pomena, da se je med našimi predniki krščanska vera tako dobro prijela in razširila. Upravičeno ga lahko imenujemo za apostola Slovencev.

Bil je tudi velik kulturnik in prefinjen pesnik, med najvidnejšimi v Evropi tedanjega časa - med drugimi mu pripisujejo tudi avtorstvo evharistične pesmi Ubi caritas est vera (Kjer je resnična ljubezen). Umrl je na današnji dan, 11. januarja 802 v Čedadu. 

Nekoliko o Galileu 1

Zelo pogosto se dogaja, da se zlasti mediji za očitanje napak in zlorab Cerkvi poslužijo primera Galilea Galilei. Kot marsikdaj, zgodovinska dejstva niso pomembna, ampak "cilj posvečuje sredstva" oz. drugače povedano - dejstva se lahko zamolči ali izpusti, če ne bodo privedla do želenega - obsodbe Cerkve.

Sodišče svetega sedeža naj bi po "črni legendi" (= splošno razširjeno zgrešeno ali zmanipulirano mnenje o določeni zgodovinski tematiki) Galileja obsodilo zato, ker naj bi s svojimi kritikami dokazoval, da so v Svetem pismu napake ter tako postavil pod vprašaj tudi druge verske resnice - da do tega ne bi prišlo, naj bi Cerkev znanstveniku ukazala, naj se javno odpove rezultatom svojih odkritij. Cerkev so tudi označili za sovražnico znanosti in kulture, za nazadnjaško, mračnjaško in še kaj.  

Na te obsodbe, ki prihajajo k nam prek medijev in učenja v šolah, se ponavadi katoličani ne znamo odzvati, ne vemo, kaj odgovoriti. Dva katoliška pisca se s tem nista hotela sprijazniti in sta stvar temeljito raziskala, gre za Vittoria Messorija in Rina Camillerija. Raziskavi obeh bosta podlaga temu prispevku.

Črno legendo je razvila najprej prostozidarska propaganda, potem pa tudi laicistična in komunistična - vsi so želeli obračunati s Cerkvijo vélikim in glavnim sovražnikom.

Po tej legendi naj bi se stvari odvijale nekako takole. Galilej je iznašel teleskop, s pomočjo katerega je lahko opazoval nebo in ugotovil, da ne kroži sonce okoli zemlje, ampak ravno obratno. To naj bi po črni legendi dokazovalo, da se je Sveto pismo motilo, saj je v njem pisano, da je Jozue za popoln poraz Izraelovih sovražnikov, za nekaj časa zaustavil tek sonca. To naj bi pomenilo - glede na Sveto pismo - da sonce kmroži okoli zemlje.

Tako je Galilej s svojimi ugotovitvami postavil pod vprašaj biblično resnico. Seveda je takoj nastopilo sodišče Inkvizicije, da bi Galileju sodilo, ga zaprlo in prisililo, da zavrže ugotovitve. Še vedno po tej legendi, naj bi po obsodbi in prisilni odpovedi Galilej ponosno izjavljal, da ima prav, in sicer s tistim znamenitim stavkom, ki nam ga povsod tako pogosto ponavljajo: "Eppur si muove!" ("In vendar se giblje!"). To pomeni, da še tako stroge obsodbe in kazni ne bodo mogle zatreti dejstva, da se zemlja giblje okoli sonca. Iz te Galilejeve obsodbe naj bi se tako rodilo tisto sovraštvo med Cerkvijo in znanostjo, ki traja vse do danes.

Na vse to lahko odgovorimo le tako, da pogledamo, kaj se je v resnici zgodilo. Sledijo torej nekatera dejstva, ki bodo morda tudi koga presenetila. 

Kot prva stvar - ni bil Galilej prvi, ki je verjel, da zemlja kroži okrog sonca. Že tri stoletja pred Kristusovim rojstvom je grški astronom Aristarh s Samosa trdil isto stvar. Tudi katoliški kanonik Nikolaj Kopernik s Poljske, ki je umrl 21 let pred Galilejevim rojstvom, je bil prepričan, da zemlja kroži okrog sonca. Dodati moramo tudi to, da je kopernik svoje delo "Kroženje nebesnih teles" objavil šele v letu svoje smrti (1543) ne zato, ker bi se bal Cerkve ali Inkvizicije, ampak zato, ker se je bal posmeha svojih kolegov znanstvenikov, od katerih je bila večina prepričana, da je sonce tisto, ki kroži okrog zemlje.

Glede Kopernika imamo še tretje presenečenje - njegovo delo je bilo objavljeno na željo predstojnikov in znanstvenik je delo posvetil papežu Pavlu III., ki je posvetilo sprejel. Od Kopernika, pa vse do obsodbe Galileja, se je zvrstilo kar enajst papežev, ki ne le da niso zavračali "heliocentrične" kopernikanske teorije, ampak so jo pogosto tudi spodbujali. In ne samo to - Galileja, ki je to teorijo zagovarjal, so v Rimu slovesno sprejeli in ga postavili med člane Papeške akademije.

Tako pridemo do nekega prvega zaključka - kadar je Galilej začel s svojimi znanstvenimi opažanji, Cerkev nikakor ni bila nasprotna znanosti in znanstvenim eksperimentom. Tudi ni bila 'a priori' nasprotna hipotezi, da zemlja kroži okrog sonca, seveda če je šlo za hipotezo in ne za tezo za trditev, kot bomo v nadaljevanju lahko videli.

se nadaljuje....