Ostati ali ne v mestu?

Janez Bosco, ki goduje 31. januarja, je bil kmečki sin in je izhajal iz gričevnate pokrajine okoli mesteca Asti v Piemontu. To je bilo in je še danes – globoko podeželje, kjer je vladala določena nezaupljivost do bližnje piemontske prestolnice Torino. Na podeželju je bil vse do mašniškega posvečenja, ki ga je prejel leta 1841. Šele takrat je šel v Torino, kjer se je izpopolnjeval v cerkvenem Konviktu, vzgojnem zavodu. 

Ko je končal to izpopolnjevanje, je bil seveda namenjen prevzemu kake podeželske župnije, a je takrat stopil v ospredje duhovni voditelj vzgojnega zavoda, don Cafasso. Ta je bil kaj zanimiva osebnost, saj je bil spovednik obsojenih na smrt, velikašev, kmetov in škofov in ga je papež Pij XII. leta 1947 razglasil za svetnika. Ta don Cafasso nikakor ni hotel, da bi don Bosco šel iz mesta Torino, saj je uvidel, kaj bi lahko v prihodnosti naredil ta mladi podeželski duhovnik, če bi ga namesto na prašne podeželske ceste poslali na tlakovane ceste piemontske prestolnice. 

Don Bosco se izziva ni ustrašil, kakor se tudi ni ustrašil težkih časov, ki so se najprej napovedovali, nato pa tudi uresničili, ko je prišlo leto 1848 s svojim revolucionarnim vrenjem ('marčna revolucija'). Zavedal se je, da bo vse, kar koli bo napravil, nekaj novega in zavedal se je, da je sposoben sprejeti »mestni« izziv, četudi je bil do tedaj vajen le vinogradov, polj in semeniških poslopij. Dobro se je zavedal, da je treba evangelij najprej oznanjati po mestih, kakor je to počel že Jezus, Pavel in drugi. Od tam se ideje širijo tudi na podeželje. V pismu, ki ga je don Bosco pisal 3. avgusta leta 1877 nekemu francoskemu škofu, ki je prosil, da bi v njegovo škofijo prišli salezijanci, je dejal: »Več prebivalstva kot ima mesto, bolj je za nas primerno.« Malo prej je namreč zavrnil prošnjo neke bogate dame, ki je vabila salezijance v svoje mestece v osrednji Italiji. Dejal je, da je mestece premajhno, saj salezijanci ciljajo na velike tarče. 

Tako je stavil na Torino, oziroma na njegovo prihodnost. Takrat je bilo namreč to še majhno mesto, v letih 1849-1859 pa se je potem bliskovito razvilo, leta 1861 pa celo postalo prestolnica novega italijanskega kraljestva. S svojo stavo je vztrajal tudi leta 1864, ko so mestu na silo odvzeli status prestolnice, ter ta naziv podelili Firencam. Tega leta je namreč dal postaviti temelje za novo, izjemno veliko baziliko Marije Pomočnice v Valdoccu, ki je tedaj bil še močvirnato in od centra oddaljeno predmestje Torina. 

Je torej upal proti upanju, kakor pravi apostol Pavel, ko so vsi mislili, da je mesto obsojeno na obrobno vlogo v zgodovini. Moramo vedeti, da je ob priložnosti judovska skupnost obupala nad nekdanjo prestolnico, ter jo zapustila, ne da bi dokončala projekt izgradnje velikanske sinagoge. To je kasneje zgradila mestna občina, danes pa jo poznamo pod imenom »Mole di Torino«. Don Bosco je torej ostal v tem izropanem, zapuščenem in napol izpraznjenem mestu. Bil je daljnoviden in je vedel, da se bo stvar obrnila. Zvestoba salezijanskemu geslu: »Da mihi animas, coetera tolle.« (Daj mi duše, ostalo odvzemi), se je izkazala za pravo odločitev. Občina je stavila na industrijo in res so se zadeve kmalu začele obračati. Z industrijskim »bumom« je Torino postajal industrijska prestolnica Italije in prebivalstva v njem, torej tudi duš, katerim je bilo treba oznaniti evangelij, je bilo vse več. Danes ima skoraj milijon prebivalcev, Valdocco pa je sedaj praktično sredi mesta, ne pa neka obrobna periferija. Še kako torej drži tisti vzklik iz brevirja: »O modrosti svetnikov bodo pripovedovala ljudstva.« O njihovi preroški daljnovidnosti pa tudi, dodajamo mi.

Malo drugače o križarskih pohodih

Že osem let po smrti preroka Mohameda se je islam raztezal po celotni severni Afriki, Cipru, po večjem delu Srednjega vzhoda (Bližnji vzhod + Arabski polotok + Iran) in po velikem delu Iberskega polotoka. Vojaški razlogi za ta razmah so pravzaprav zelo preprosti. Prvi je ta, da so se Bizantinci in Perzijci iztrošili v stoletja trajajočih medsebojnih spopadih – oboji so imeli na voljo le obmejne vojaške enote, ki so pa bile razporejene v med sabo oddaljenih utrdbah, v veliki meri pa je šlo tudi za najemniško vojsko. Konjeniških oddelkov, sposobnih naglih premikov, niso imeli na voljo. Na drugi strani imamo Arabce, ki so že od otroštva vihteli orožje, s kamelami pa so lahko hitro prečkali puščave. Svoj napad so vedno usmerili na eno točko, večina cesarskih čet pa je bila raztresena po celotni dolžini meja cesarstva (te meje pa niso bile kratke). Meje so tudi pogosto varovala arabska plemena, ki so jih Bizantinci plačevali priložnostno – ko je prišlo do prvih prask, so hitro prešli na stran arabskih zavojevalcev.

Veliko je bilo v preteklosti napisanega o domnevni muslimanski strpnosti, kakor je bilo napisanih tudi mnogo ne le netočnosti, ampak pravih neumnosti, kar se je začelo že v 18. Stoletju z Voltairom, Gibbonom in drugimi pisci razsvetljenskega obdobja. Njihov namen je bil Katoliško Cerkev opisati v čim bolj temni luči, kakor pravi ameriški sociolog in zgodovinar religije Rodney Stark v svojem izčrpnem delu »God's Battalions: The Case for the Crusades«. Perzijci  so se npr. še več kot celo stoletje upirali islamski prevladi (ne le par let po 650 – tega leta je bilo Perzijsko kraljestvo dokončno zasedeno), zaradi česar so bili deležni najbolj zverinskih povračilnih ukrepov. Potem je bilo na smrt obsojenih sedemdeset krščanskih romarjev iz Male Azije – pobili so vse, razen sedmih, ki so se spreobrnili v islam. Nemalo zatem so v Jeruzalemu Arabci križali šestdeset krščanskih romarjev. Ob koncu 8. stoletja so se začeli muslimanski napadi na samostane (vedno so pobili vse menihe) in uničevanje cerkva po celotni Palestini, zlasti pa v Jeruzalemu in okolici. Vedno so se znesli tudi nad civilisti – bilo je mnogo pobojev in posilstev. Ob koncu 10. Stoletja je turški sultan ukazal kristjanom, da morajo okrog vratu nositi križ, težak dva kilograma. Judje so nosili podobo teleta z isto maso. Po njegovem ukazu je bilo uničenih več kot trideset tisoč cerkva, vključno s cerkvijo Svetega groba. Za Evropejce so muslimani izdajalsko s silo napadli nekoč krščanska ozemlja, jih oskrunjali, plenili, zasužnjevali prebivalstvo. Vse to iz čiste želje po uničevanju. Tudi veliki angleški zgodovinar 18. Stoletja Edward Gibbon je moral priznati, da bi, če Karel Martel muslimanov ne bi ustavil pri Poitiersu (732), »na Oxfordu morda danes morali poučevati razlago Korana«.

Glede tako občudovane islamske civilizacije je zanimivo to, da je po arabski zasedbi Egipta, severne Afrike in Iberskega polotoka povsod izginila uporaba kolesa – kolo je potrebovalo ceste, Arabci pa so bili vajeni kamel, nad katerimi so seveda imeli monopol. Znameniti islamski junak Saladin, ki so mu zahodni pisci peli takšne slavospeve je zaprl znamenito knjižnico v Kairu, knjige pa vrgel na odpad.

Kristjani so sklenili, da gredo v protinapad – torej je šlo le za odgovor, nikakor niso prvi napadli. Veliki plemiči in vitezi niso bil ne neumni ne naivni, da bi ne vedeli, kaj jih čaka v Sveti deželi, saj so tam nekateri že bili, ali pa so za razmere izvedeli od kakega sorodnika, ki je bil tam kot romar. Vedeli so tudi, da med tistim kamenjem in peskom ni bilo nobenih kupov zlata, ki bi čakali samo nanje. Če se še malo vrnemo h kultiviranemu Saladinu, ki naj bi v nasprotju z barbarskimi in lahkovernimi križarji, bil tako civiliziran in razumen, naj povemo, da tega na podlagi zgodovinskih dejstev nikakor ne moremo reči. Ko je pri Hattinu premagal kristjane, je dal, kakor je zapisal njegov tajnik ad-Din, obglaviti vse templjarje in malteške viteze, saj jih je raje pobil kot napravil za sužnje. Pri njem je bila cela vojska muslimanskih učenjakov, asketov in drugih podobnih – vsak od njih je izrazil željo, da bi ubil po enega viteza, kar jim je Saladin »milostljivo naklonil«. Kar vidimo v filmu »Nebeško kraljestvo«, režiserja Ridleyja Scotta, da so namreč prebivalci Jeruzalema lahko svobodno šli v krščanske dežele, ker jim je to naklonil Saladin, ki je bil »mož-beseda«, je velika laž – za svobodo so morali plačati odkupnino, polovica prebivalstva pa je morala v suženjstvo, ker si je niso mogli plačati.

Treba je povedati tudi nekaj o prevelikem poudarku, ki so ga namenili znamenitemu četrtemu križarskemu pohodu, ko so se križarji polastili Konstantinopla namesto Jeruzalema. Bizantinci so se do križarjev vselej vedli nepošteno – leta 1189 je cesar Izak II. celo sklenil zavezništvo s Saladinom, da bi vse latinske cerkve v Siriji in Palestini (fr. Outremer) dobili grško-pravoslavni kristjani. Tudi pri četrtem križarskem pohodu je Bizanc prevaral križarje, zato so se slednji odločili, da si to nadlogo končno odstranijo s pleč. Veliko se je tudi govorilo, da je prišlo do strašanskega pokola v Konstantinoplu s strani križarjev – žrtev je bilo nekaj manj kot dva tisoč, mesto pa je štelo okrog 150 tisoč prebivalcev. To ni nič v primerjavi s pokoli sultana-mameluka Baibara (1223-1277) in še drugih mamelukov, ki so pokončali več celih mest, in sicer so pobili nebogljene ljudi, saj so jim sprva obljubili, da bodo ostali živi, če se predajo. Tudi leta 1291, ko so mameluki oblegali Akre, zadnjo krščansko trdnjavo, so povabili odposlance mesta, da bi sklenili premirje – ko so ti prišli iz mesta, so jih takoj obglavili. Ko je Baibar leta 1268 zavzel Antiohijo, je izvršil najhujši pokol kristjanov v zgodovini, česar pa se velika večina zahodnih zgodovinarjev zgolj dotakne, v nasprotju s »pokolom v Carigradu«, o katerem vedo toliko povedati. Tudi menihe na gori Karmel so poklali brez vsake milosti.  

In tako se je končal čas latinskih kraljestev na Bližnjem vzhodu, pravzaprav je nekaj ostankov teh kraljestev ob morski obali uspelo preživeti ter obstati še kaki dve stoletji in pol. Križarje je k pohodom nagnila samo vera in nič drugega – to je treba jasno povedati. Ta ista vera očitno marsikoga še danes moti. Križarski pohodi so se končali zato, ker je Evropo ohranjanje krščanskega otoka sredi muslimanskega oceana preveč stalo – tako finančno kot tudi v smislu človeških življenj. Drži pa tudi, da se je, dokler so bili križarji na Bližnjem vzhodu, islamski osvajalski val ustavil. Takoj ko je bilo konec križarskih vojn, je islamski valj spet začel mleti in se je zaustavil šele v 18. stoletju, vendar ga je v to moral prisiliti vojaški poraz.  

- ŠE MALO LITERATURE: 

Rodney Stark, Gli eserciti di Dio, Lindau, Torino 2010; Regine Pernoud, Nehajmo že s tem srednjim vekom, Družina, Ljubljana 2003; Luigi Negri, False accuse alla Chiesa, Piemme, Milano 1997; Vittorio Messori, Pensare la storia, Sugarco, Milano 2006.

(Objavljeno bo v prvi številki priloge Novega glasa 'Bodi človek')