Kot smo zadnjič dejali, besedo reformacija težko definiramo, saj obsega od najširšeih, pa do najožjih pomenov, tja do tiste trditve, navedene v naslovu, da naj bi ta pojem označeval samo Lutrov upor. Da bi si prišli malo bolj na jasno, si bomo pomagali s svetovno znanim ameriškim sociologom religije Rodneyem Starkom, ki v svoji knjigi For the glory of God (A gloria di Dio) podrobno obravnava razne 'reformacije' in herezije (posebno mesto seveda gre tu dogodkom iz 16. stoletja), prispevek krščanstva k razvoju znanosti, lovu na čarovnice in koncu suženjstva. Avtor je v ZDA in po svetu po pravici zelo čislan, saj z močnimi in tehtnimi argumenti podkrepi svoje razmišljanje. V začetku dela si želi, da bi argumenti prepričali vse, še zlasti tiste, ki so prepričani v to, kako je krščanstvo, zlasti pa katoliška Cerkev, prineslo samo slabo zahodnemu svetu. Stark dokazuje, koliko dobrega je, nasprotno, prišlo s tega naslova in kako bi Zahod sploh ne bil to, kar je, brez krščanstva, zlasti pa katoliške Cerkve. Pa pojdimo k naši reformaciji.
Vsak konec oktobra po vseh luteranskih cerkvah na svetu praznujejo 'nedeljo Reformacije', kjer se spominjajo zgodovinskih dogodkov, katerih glavni junaki so bili Martin Luter in njegovi nasprotniki v Nemčiji v 16. stoletju. Še vedno mnogi uporabljamo besedo reformacija v tem ozkem pomenu, zato v Sloveniji tudi praznujemo 'Dan Reformacije' 31. oktobra, ko se vsakemu v spominu prikaže ta nemški avguštinec, ki pribija svoje teze na vrata. V resnici ne moremo z gotovostjo trditi, da se je ta dogodek takrat resnično zgodil, je pa Luter te teze resnično poslal škofoma v Mainzu in Magdeburgu. Žal je ta definicija reformacije, ki obravnava zgolj nemški upor katoliški Cerkvi, preozka.
Dandanes še najbolj 'pravoveren' luteranski zgodovinar upošteva tudi angleški upor, kakor tudi ne obravnava več švicarskih uporov, v prvi vrsti kalvinizma, kot navadno posledico nemškega. Tudi v Nemčiji danes priznavajo to razvejanost reformacije. Tudi najpomembnejša enciklopedična dela reformacijo tako razvejano obravnavajo, kot npr. Oxford Dictionary of World Religions, kjer pod geslom 'Reformacija' zasledimo, da je šlo za: "Reformna gibanja v krščanski Cerkvi na Zahodu v začetku 16. stoletja."
Težava je, da je tudi ta definicija preraščena. Mnogi strokovnjaki opozarjajo na Husov upor na Češkem, ki se je zgodil že mnogo prej, v začetku 15. stoletja, tu pa ne smemo pozabiti niti na angleža Johna Wycliffa, ki se je uprl Cerkvi sredi 14. stoletja.
Nekateri znanstveniki gledajo na zadevo še širše in vključujejo v pojem reformacije tudi vsa 'krivoverstva' z začetka srednjega veka (ki bi ga bilo bolj pravilno imenovati 'predindustrijska doba', kot so si pravzaprav enotni véliki medievalisti), kakor tudi vse poskuse reforme Cerkve, ki so se v 11. in 12. stoletju zgodili pod njenim okriljem - npr. gibanje sv. Dominika in sv. Frančiška, ki sta ustanovila še danes obstoječe redove (v množini, ker so se frančiškani kasneje razdelili na tri veje).
V svoji knjigi Stark govori o 'reformah' kot o poskusih uvedbe bolj radikalne verske prakse znotraj neke verske organizacije, tako da se v tem oziru obrne tudi na judovstvo in islam. Če so bili ti poskusi zadušeni, so se navadno te skupine odcepile in pravzaprav postale verske 'ločine' ali 'sekte'. Prvo takšno ločino je kot prvi ustanovil Markion že v 2. stoletju.
Reforme so odgovor na povpraševanje po drugačnih stopnjah verskega življenja, v nekaterih ozirih gre za bolj zahteven način verskega življenja, ki pa je na nekaterih področjih tudi manj zahteven. Kadar so torej ti poskusi zadušeni, se spremenijo v zunanji izziv prevladujoči verski opciji. Ta definicija pa nam pove, da so reforme lahko uspešne ali neuspešne - tako Husov kot Lutrov poskus reforme je bil neuspešen, le da je, če tako rečemo, Luter, skupaj s svojim gibanjem preživel, za razliko od Husa (bil je umorjen, pa tudi husitov je malo, predvsem se nahajajo na Češkem). Tu je treba tudi reči, da je Luter uspel reformirati krščanstvo, ne pa tudi Cerkve, saj je to napravila 'Protireformacija'. Lutrovi poskusi so bili zadušeni, tako da je pravzaprav ustanovil svojo ločino. Gotovo mu je tu treba priznati, kako je sprožil 'protestantsko Reformacijo', kjer pa, še enkrat ni reformiral Cerkve, temveč ponudil alternativo katoliški veri.
Kadar torej govorimo o 'Reformaciji', govorimo o poskusih uvedbe korenitih sprememb znotraj katoliške Cerkve, ki pa so bili neuspešni, a so preživeli, skupine so se odcepile in postale altrenativa katoliški veri. Reformirala so vero, ne pa Cerkve. Ker gre za nek protest, govorimo o 'protestantih', zato bi morda bilo pravilno reči PROTESTANTSKA REFORMACIJA. Za čim bolj pravilno razumevanje okoliščin pa je treba pregledati tovrstne zadeve in verske razmere v celotnem srednjem veku, da bi razumeli in ne govorili neutemeljenih zadev, ki jih potem premnogi širijo kot 'dejstva' in 'resnice'. Toplo zato priporočam v branje takšan dela, kot je to Starkovo.
