Konec sveta – tokrat zares

V časopisju vsak dan lahko preberemo marsikaj, včasih tudi kako neumnost. Malo večja zadeva iz te kategorije pa je torija o koncu sveta v letošnjem letu oz. o koncu zgodovine, in sicer naj bi to bilo natanko 21.12.2012. Nova igra številk? Ne, ta datum nam napovedujejo nič manj kot majevske prerokbe. In kaj je za vsem tem eventualno resničnega? Z eno besedo povedano: Nič! Pa poglejmo, zakaj.

Prvič nam to pove že zdrava pamet. Predpostavimo, da so Maji res predvideli konec sveta na zgoraj navedeni datum. To bi nam nekaj povedalo o tem ljudstvu, nič pa o koncu sveta. Majevske kulture in njihovih verovanj pač ne moremo imeti za »resnico«, za popoln odgovor na temeljna eksistencialna vprašanja. Če damo primer, so npr. verovali, da bogovi zahtevajo človeške žrtve - to je bil osrednji element njihove kulture. Na tisoče žrtvovanih človeških življenj, naj bi njihova kraljestva napravilo nepremagljiva in večna. To se ni zgodilo – z majevskimi kraljestvi je pometla španska 'konkvista'. Osrednji, ne obrobni elementi majevskega pogleda na svet, so se izkazali za neresnične.  

O koncu sveta v letu 2012 nihče ni slišal praviti vse do zlate dobe po seksualni revoluciji 1968, zato pa tudi zlate dobe New Agea. Takrat so akademski antropologi po dolgem in počez obiskovali potomce Majev v Mehiki in Gvatemali, pa niso našli nobenega posebnega pričakovanja leta 2012, ko vemo, kako skrbno te skupnosti varujejo mnoge elemente predkolumbovske kulture Majev.

Zgodbo o koncu sveta leta 2012 je načeloma  iznašel teoretik New Agea José Argüelles (1939-2011), rojen v Mehiki, a državljan ZDA. Na plano jo je potegnil že v sedemdesetih letih 20. Stoletja, podrobno pa jo je opisal v knjigi iz leta 1987, »The Mayan Factor«. Ker je lani umrl, ne bo videl, če se je njegova 'prerokba' uresničila, še bolj kot to pa je pomembno, da je bil doktor umetnostne zgodovine, ne pa arheolog ali strokovnjak za majevsko kulturo. Poleg tega ni nikdar skrival, kako mnoge njegove teorije izhajajo iz 'videnj', ki jih je imel pod vplivom mamila LSD. Niti eden izmed akademskih strokovnjakov, ki resno preučujejo majevsko civilizacijo, ni nikdar resno jemal Argüellesa in njegovih teorij, 'šarlatan' pa je še najmilejša označba, ki so mu jo ti znanstveniki pridali.

Argüellesova knjiga sicer izhaja iz resničnega podatka. Svet je za Maje začel obstajati na nek določen datum, ki ga je mogoče izračunati. Različni viri nudijo več različic, najbolj razširjeni datum pa je leto 3114 pr. Kr. Takrat se začnejo cikli let, ki jih imenujejo 'b’ak’tun'. Veliko majevskih spisov govori o dvajsetih 'b’ak’tun', nakar naj bi bilo konec tega sveta ali cikla. Po teh spisih naj se tako na enega od dni med 21. In 23. Decembrom 2012 končal trinajsti 'b’ak’tun' in začel štirinajsti.

Konec enega 'b’ak’tun' ne pomeni konec sveta, kot to razume krščanski Zahod (pa nič, če si tega ne želi priznati). Za  Maje je to razlog za praznovanje in veselje, prav na to se namreč nanašajo zapisi o našem decembru 2012.

Ni niti gotovo, da so ta ljudstva mislila, da bo konec sveta ob koncu dvajsetega 'b’ak’tun' (od katerega nas vseeno loči kako tisočletje), saj je po njihovem pojmovanju pred našim svetom obstajal še en svet, zato bi tudi tu lahko šlo za konec enega sveta, ne pa sveta. Res je tudi, da o njihovih verovanjih vemo le malo – kot bi imeli le določeno število koščkov sestavljanke, ostali pa bi bili razkropljeni kdove kje.

Lahko bi povedali še marsikaj, a naj bo dovolj, da ne bomo predolgi. Strokovnjaki, ki preučujejo majevsko kulturo pravijo, da je nazadnje za milijoni internetnih strani, stotinami knjig, televizijskimi oddajami le čista tržna špekulacija. Pri postmoderni publiki so namreč meje med resničnim in namišljenim postale zares ohlapne. V pop-kulturi je življenje tisto, ki posnema avdiovizualne in knjižne izdelke, ne več obratno. Res je pa tudi to, da je danes New Age v krizi, vendar pa obstajajo mnogi, ki bi ga – iz najrazličnejših razlogov – radi ponovno lansirali. Domnevna prerokba o koncu sveta v letu 2012 je čudovita priložnost za to. Kot se pogosto zgodi, strah mnogih polni denarnice nekaterih.

Objavljeno v prilogi 'Bodi človek!' (Novi glas)

Eugène Ionesco: Prek absurdnega k Absolutnemu

Anonimni pričevalci 20. stoletja (3a)

Romunski dramaturg (1909-1994), ki so ga po začetnem hladnem odzivu Francozi vzeli za svojega (na prvi uprizoritvi Plešaste pevke naj bi bili zgolj trije gledalci, kakor pravi ustno izročilo). Med študijem francoske književnosti na bukareštanski univerzi je spoznal še dva druga velikana romunskega rodu, Emila Ciorana in Mircea Eliadeja, s katerima je ostal tesen prijatelj vse življenje (no, v primeru drugega do njegove smrti, leta 1986. Poznamo ga kot utemeljitelja dramatike absurda. Iz nič je postajal nekdo, vse bolj priljubljen pri ljudeh, z leti pa vse manj priljubljen pri kritikih, ki so počasi le dojeli, kam v njegovih dramah pes taco moli, saj se v njih skriva kritika Zahodne družbe in razsvetljenskega pogleda na svet, z umorom Boga na čelu. Kako genialno zafrkljiv je znal biti, nam pove nagrobni napis: »Molite k sam ne vem, komu: Upam, da k Jezusu Kristusu!« 

O ideologijah, vseh, na desni in na levi, je dejal: »Nič drugega niso, kot kletke, ki življenje osiromašijo, ker ga zaprejo pred skrivnostjo tako, da skušajo odstraniti, eksorcizirati prava vprašanja, tista, ki so zares pomembna«. 

Zato pa so bili vsi 'napredni' evropski intelektualci tako zaprepaščeni, ko je preprosti Romun z Olimpa pahnil do tedaj nedotakljiva božanstva, kot npr. Bertolta Brechta, za katerega je dejal, kako je kvečjemu »soliden režiser, vendar pa površinski in škodljiv dramaturg. V raznih Brechtih in drugih gledaliških prvih violinah vladajoče kulture (t.i. Culture engagée, podobno kjer so glavni predstavniki Sartre, Proust ipd. zagovarjali večjo družbeno angažiranost avtorjev, zato pa so bila njihova dela tudi precej ideološko obarvana, op. p.) je neko pomanjkanje globine, neko poenostavljanje, ki jemljejo človeku tesnobo, čudenje, zato pa tudi iskanje nekega možnega upanja, ki bi osmislilo življenje in smrt. 

Politične ideologije ali socialne organizacije, ki pozabijo na metafizično razsežnost, ne bodo nikdar niti malo prodrle v vprašanje trpljenja, grenkobe tega, da živimo,  iz ure v uro nepreklicno bližajoč se svojemu koncu. Nikdar ne bodo mogle potešiti naše žeje po absolutnem. V ideologu – ki je po definiciji posploševalec in suženj vladajočih filozofij, ki jih narekujejo vladajoči režimi in mode – je tista kruta nečloveškost nekoga, ki hoče ignorirati dramo posameznika tako, da skuša vse skupaj utopiti v neki iluzorni družbeni kadi. A noben protestni sprevod ne bo nikdar mogel potolažiti ženske, katere noben moški ne ljubi, starega človeka, ki je vedno bil in vedno bo med nami in ki, žalosten in sam, sedeč pred oknom gleda prazno cesto. Ne pišem, da bi vprašanja omrtvičil, marveč, da bi napravil bolečin še bolj neznosno, da bi našel olajšanje na tesnobo smrti, ki me preganja vse od takrat, ko sem se pri štirih letih ozavestil«. Zaradi podobnih in še drugih razmišljanj so tako pisca izključili iz elitnih krogov in ga označili za 'starega reakcionarja', za 'prevaranta'… Odgovoril jim je na svoj način, ko je dobi, ko je bil protest proti inštitucijam na višku in je Sartre (še enega od »lažnih učiteljev«, ki ga je Ionesco označil za »razpečevalca narkotikov proti smislu življenja«) zavrnil Nobelovo nagrado, leta 1970, postal član Francoske akademije. 

Že leta 1968 je znal protestirati na svoj način. Ko se je naveličal študentskega shoda, ki je skandiral komunistične parole pod njegovim stanovanjem v Latinski četrti, je stopil na balkon in zakričal: »Vi kar protestirajte, tako ali tako boste vsi postali notarji in vodje bank«. Ta njegova neposrednost ga je tako pahnila v senco, iz katere pa je nato prišel na plano že v osemdesetih letih, danes pa je spet tam, kjer si zasluži.

Odkod 25. december?

Božični dan skozi oči zgodovine

Po splošno razširjenem mnenju, naj bi kristjani predvsem pokristjanjevali poganske običaje in praznike. Posebej znano je v tem oziru prepričanje, da bi naj pokristjanili 25. december, praznik rojstva Sonca (Dies Natalis Solis Invicti), katerega začetnik je cesar Avrelijan, leta 274. Kaj pa, če je resravno obratno, in je želel kot protiutež krščanskemu prazniku postaviti cesar poganski praznik? Prvo krščansko praznovanje Božiča je namreč izpričano v letu 204, o njem pa poroča zgodovinar Hipolit Rimski.
 
Dejstvo je, da od začetka kristjani tega praznika niso praznovali rojstnih dnevov, saj je to bila poganska praksa. Rimljani so tako npr. 21. aprila praznovali rojstni dan Rima (Natalis Romae). Za prve krščanske skupnosti je bil pomembnejši drugi rojstni dan, »rojstni dan za nebesa«. Ravno zaradi tega so praznovali smrtni dan mučencev – s tem so se rodili za večno življenje. Podobno se je tudi zato pri nas včasih praznovalo godovni dan in ne rojstni dan. Zakaj pa bi navaden kmečki človek praznoval rojstvo nekoga v težko in mizerno stvarnost zemeljskega vsakdana? Ta je bila našim prednikom smiselna samo v luči večnosti. Danes godovni dnevi izgubljajo na svojem pomenu, vsi pa tako ali drugače praznujemo svoj rojstni dan.
 

To našo spremembo v praznovanju lahko vzamemo kot znamenje časov, v katerih je tudi večnostni pogled izgubil na veljavi, tudi med tistimi, ki sebe uvrščajo med verne in kristjane.Kje pa so potem kristjani dobili navdih za praznovanje Božjega rojstva ravno na ta datum, če ne v poganskih običajih? Znotraj krščanskega izročila samega in v judovstvu, podobno kot velja že za krščansko véliko noč, ki ni le praznovanje Izraelove osvoboditve izpod egiptovske sužnosti, temveč osvoboditev vsega človeštva izpod jarma greha in smrti. Podobno tudi Božič pomeni izpolnitev Božjih odrešenjskih obljub Izraelu.
 

Med zgodovinarji je sprva bilo splošno razširjeno, da je tradicija postavljanja praznika Gospodovega rojstva nastala šele nekaj stoletij po dogodku samem, brez neke stvarne povezave z dejanskim datumom njegovega rojstva. Vendar pa novejše raziskave dokazujejo, da naj ta datum ne bi bil brez vsake navezave na dogodek Kristusovega rojstva. Glede same letnice je velika verjetnost, da naj bi se rodil med 7 in 4 pred tistim mejnikom, ki je bil postavljen kot točka nič in razdeljuje zgodovinske dogodke na 'pred Kristusom' in 'po Kristusu'.
Če tako sledimo najprej smeri, ki pravi, da je bil datum izbran znotraj krščanske tradicije, brez vpliva zunanjih religij, pridemo do naslednjih hipotez:
 

• Po prvi se datum naslanja na dan Jezusove smrti oz. na Véliki petek. Ker datum smrti ni natančno določen v evangelijih, so ga prvi kristjani umeščali nekje med 25. marec in 6. april, potem pa so sledili starodavni ideji, po kateri so starozavezni preroki umrli na obletnico svojega spočetja. Po tej hipotezi, naj bi Jezus umrl na dan svojega učlovéčenja oz. spočetja, kar postavlja rojstni datum devet mesecev zatem – 25. december ali 6. januar.
• Druga se nanaša na določitev datuma Gospodovega oznanjenja Mariji. Spomladansko enakonočje naj bi namreč bil pravšnji dan za spočetje Odrešenika, devet mesecev kasneje pa je 25. december. 
• Simbolika vzhajanja sonca in luči sta v pogosti rabi v krščanstvu in Svetem pismu. V Lukovem evangeliju Janezov oče, Zaharija, Kristusovo rojstvo opisuje kot obisk vzhajajočega sonca z višave (Lk 1,78). Rojstvo na dan, ko se začne dan spet daljšati je tako v precej logični povezavi s to simboliko.
• Zadnja tovrstna hipoteza pa se nanaša na analizo besedil iz knjižnice skupnosti esenov v Kumranu in nekaterih informacij, ki nam jih nudi Lukov evangelij. Po evangelistu Luku naj bi bil Janez Krstnik spočet šest mesecev pred Jezusom, kar je petnajst mesecev pred Božičem, kar je bilo oznanjeno Zahariju med svetim opravilom v jeruzalemskem templju. Iz kumranskih zvitkov so lahko rekonstruirali vrstni red bogoslužja, ki so mu sledili različni duhovniški rodovi. Abijev rod, ki mu je pripadal Zaharija, je prišel na vrsto dvakrat v letu, eden od datumov pa je padel prav na konec septembra, kar je prav petnajst mesecev pred Božičem.

Po drugi smeri hipotez, po kateri gre določanje datuma iskati izven krščanskega izročila,  je 25. december poskus pokristjanjenja predhodnih oblik bogoslužja, zlasti judovskih. Praznik Jezusovega rojstva naj bi tako nadomestil judovski praznik luči – Hanukkàh (dan ponovne posvetitve templja po oskrunjenju v 2. stoletju pr. Kr.), ki se praznuje 25. Kisleva. Judovski mesec Kislev nekako sovpada z našim decembrom. Podobno kot Pasha in Binkošti, naj bi se tudi Božič po tej hipotezi naslanjal na predhodno judovsko praznovanje. 

Objavljeno v 8. številki priloge 'Bodi človek!' (Novi glas)