O cesarju, ki je bil ljubosumen na Vnebovzeto

Najstarejši od Marijinih praznikov je tisti, ki ga še danes praznujemo 15. avgusta in je tudi naš župnijski praznik, slavi pa ga „celotna“ Cerkev, v smislu, da ga praznujejo tudi pravoslavni kristjani. Slednji prazniku, ki mu pravijo „Marijino zaspanje“, posvetijo celo ves mesec - prvo polovico meseca je priprava, drugo pa zahvala. S tem nedvomno pokažejo, kakšno mesto zaseda pri njih Bogoródica. 

Praznik je s slovesno razglasitvijo dogme o Marijinem vnebovzetju, ki je zadnja verska resnica, ki zadeva Marijo, saj jo je papež Pij XII. razglasil leta 1950, samo še pridobil na svojem pomenu. Sicer pa je papež s tem zgolj potrdil tisto, kar je verno ljudstvo vedno verjelo - da je namreč žena, ki je rodila samega Božjega sina, nujno morala ubežati tistemu razpadanju, ki smo ga sicer deležni vsi ljudje, kadar nas položijo v grob. 

15. avgusta pa se je zgodilo še nekaj, leta 1769 se je namreč v Ajacciu na Korziki rodil deček, ki so mu dali ime „Napolione“. Ko je ta deček odrastel in postal tisto, kar vemo, se mu je zdelo sramotno, da njegov rojstni dan sovpada z  Marijinim praznikom, ki je bil v Franciji najbolj priljubljen. Med drugim mu je šla v nos tudi t.i. „izročitev Ludvika XIII.“, ki je 15. avgusta 1637 francoski narod s posebnim in slovesnim dekretom izročil Marijinemu varstvu. Nekdo, ki se je tako koval v zvezde, kakor se je Napoleon, seveda tega ni mogel dovoliti. Med drugim mu gotovo ni bilo všeč, kako so po cerkvah po Franciji slovesno prepevali: „Mogočne je vrgel s prestola.“ !5. avgust je tako bilo treba očistiti te moteče figure, ki je mogočnemu cesarju jemala središčno vlogo. Tako je s pomočjo določenih lakajskih škofov šel iskat, če najde kaj primernega. Našel je, da so na 15. avgust nekoč v Rimu slavili mučeništvo skupinice kristjanov: Saturnina, Germana, Celestina in Neopola. Ko so to našli, so „znanstveno“ dokazali, kako se je iz tistega Neopola s pomočjo kaj malo verjetnih fonetičnih sprememb razvilo ime Napoleon. Tako se je zgodilo, da je bil 15. avgusta ne le cesarjev rojstni dan, temveč tudi god. 19. februarja 1806 je Napoleon izdal dekret, da se namesto Vnebovzete slavi ta dvojni praznik po vsem cesarstvu. 

Konec Napoleonove vladavine je seveda pomenil tudi konec slavljenja sv. Napoleona - v vseh ozirih. Vseeno pa je zadeva koristila, saj se je Marijin praznik na ta način ne le ohranil, temveč tudi ostal dela prost dan do današnjih dni. 

Umberto Eco: Vere ni več, ostaja pa nostalgija

Anonimni pričevalci 20. stoletja (5) 

Morda je to najbolj poznan italijanski intelektualec v svetu, ki je bil nekoč narodni voditelj Katoliške akcije v Italiji, a je kasneje krščanstvo opustil. Velja za velikega poznavalca srednjega veka in oboževalca sv. Tomaža Akvinskega, ki ga je obravnaval tudi v svoji diplomski nalogi. 

Nad reakcijo katoliške strani ob izidu knjige 'Ime rože' je bil razočaran, saj so po njegovem mnenju želeli katoliški kritiki ugajati, ne izstopati iz povprečja. Vsi so namreč hvalili avtorja, ne pa tudi bralca opozorili na to, da je to neka neeksplodirana mina, ki jo je avtor namenoma želel vreči na pot. Gre namreč za “slovesno in javno zavrnitev svoje vere”. O tem pravi: “Res je, ne verujem več v Boga, morda pa Bog še vedno verjame vame. Med nama je torej še vedno neke vrste odnos.” Seveda se brani pred ateizmom in se zateka v agnosticizem: “Nisem tako neumen, da bi dejal, da Boga ni, saj se z razumom ne da reči ne, da je, ne, da ga ni.” Kot navdušenec nad Akvincem pa pravi: “Če Bog je, potem je to gotovo Bog sv. Tomaža.”

A poglejmo, kaj zanimivega nam ima vseeno povedati Eco, in sicer da je najtežja smrt: “Ko mi je umrl oče, nisem bil več veren, torej niti ni bilo možnosti, da bi upal v neko njegovo pozemeljsko preživetje.” Potem pa o: “Kultu mrtvih, tako značilnem za ateiste – to je obupajoči kult nekega izginotja.” “Jasno je, da s svojo vrsto stave, živeti kot da Boga ne bi bilo, živim veliko bolj tragično, kot takrat ko sem bil veren – zdaj se veliko težje spopadam s smrtjo. Veliko več moram delati na tem, da svojemu prehodu dam neki smisel.” Za Cerkvijo, ki jo je pustil za seboj, vseeno čuti neko nostalgijo: “Ne glede na vse, sem v njej vedno našel neko tolažbo.” Za konec torej pove vic v ameriškem stilu: “Po umoru zločinec vstopi v sinagogo in gre k rabinu: “Rabbi, ubijal sem!” “Njegova kri naj pride nad tvojo glavo,” mu je odvrnil učitelj, očitno pripadnik fundamentalistične judovske smeri. Nato je šel v protestantsko svetišče: “Pastor, ubijal sem!” Ta pa mu je brezbrižno odgovoril: “Me imaš morda za spovednika? Prosi Kristusa odpuščanja, potem pa pojdi to povedat na policijsko postajo.” Nazadnje se je znašel še v katoliški cerkvi, kjer je šel v spovednico: “Oče, ubijal sem!” Z druge strani spovednice pa miren in tih glas: “Kolikokrat, sin?”

(Iz priloge Bodi človek)