Strani

ponedeljek, 16. februar 2015

Sillabus bl. Pija IX. – višek mračnjaštva


Uničevanje mitov o katoliški Cerkvi (6)

Ko govorimo o zgodovini Cerkve, je treba reči, da je okrog vse polno tistih, ki naj bi jo obvladali, glede na to, koliko o določenih zadevah vedo povedati, težava pa je, da večino krat informacij, ki jih širijo, niso preverili. Potem se pa zadeve navaja in citira, da še drugi prevzamejo to različico zgodovine, čeprav bi se dejstva, če bi jih res preverili, izkazala za precej drugačna. Že na lokalni ravni se denimo zgodi, kakor se je primerilo v mojem domačem kraju, da je nekomu iz preteklosti, v tem primeru domačemu župniku izpred več kot štiristo let, prilepljena neka etiketa, ki se je ne more znebiti zato, ker je nekdo zadeve presojal z današnjimi očali, ne da bi se skušal spustiti v tisti čas, ki je bil v marsičem drugačen od našega časa. Pisanje o zgodovini in zgodovinsko razmišljanje zahtevata pač svoj napor, saj je treba nenehno kopati, da bi prišli čim bliže resnici, pri tem pa je treba marsikdaj tudi boleče posredovati, saj se je potrebno znebiti navlake predsodkov, ki nam je bila obešena. 

Pa ni treba daleč stran, da pridemo do tega površnega zgodovinopisja, saj ga imamo velikokrat kar v lastni hiši, torej v katoliški Cerkvi sami, celo med samimi posvečenimi osebami, pa seveda celo med tistimi, ki imajo naziv zgodovinarjev, celo cerkvenih zgodovinarjev. Če omenimo denimo Sillabus, torej, uradno, “seznam, ki vsebuje poglavitne zmote našega časa” (dokument je bil izdan kot priloga okrožnici bl. Pija IX. Quanta cura), potem že začnejo rdeti lica naših cerkvenih sogovornikov. Še več, iz njihovih ust bomo slišali, kako je bila to ena od napak Cerkve, to pa zato, ker svet pravi, da je ta dokument eden od največjih dokazov cerkvenega mračnjaštva, pravzaprav bodo celo rekli, da je bilo takrat, v drugi polovici 19. stoletja v tem oziru doseženo dno. Toda, se sprašujemo, ali so ti ljudje teh osemdeset trditev sploh prebrali. Pa razumemo vse t.i. “laike”, če tega niso storili, zanima nas, koliko “teologov” (torej tistih, ki so študirali teologijo, ki niso nujno le duhovniki, redovniki in redovnice) je to storilo. Prav zanimivo je, kako smo mnoge obrobne zadeve na teološki fakulteti zelo natančno obravnavali, nismo pa denimo niti malo pregledali tovrstnih zadev. Sam sem si zadevo prebral pri msgr. Lugiju Negriju, aktualnem nadškofu v Ferrari, ki je bil še ne tako dolgo nazaj profesor za osnovno teologijo in zgodovino filozofije na milanski Katoliški univerzi Jezusovega Srca (Università Cattolica del Sacro Cuore), ki je napisal več tovrstnih zgodovinskih knjig, natančneje je bila to knjiga “Lažne obtožbe Cerkvi” (“False accuse alla Chiesa”, Piemme 1997).

Če dokument preberemo, lahko vidimo, kako je pravzaprav zelo aktualen. Mi bomo navedli zgolj kak primer, da bi morda koga spodbudili k temu, da bi Sillabus prebral. Tako ali tako ne študiramo družbenega nauka Cerkve, pa bi ga morali, tu se strinjam z Bogdanom Vidmarjem, slednji pa se ne začne šele s papežem Leonom XIII. Četrti paragraf recimo obsoja socializem, komunizem, tajne družbe, biblične družbe in klerikalno-liberalne družbe. Biblične družbe je treba gledati z očmi tistega časa, saj so služile kot orodje takrat še italijanske vlade v Turinu (šele kasneje se je slednja premaknila po Škornju dol – najprej v Firence in potem v Rim), da bi izkoreninila katolicizem, na njegovo mesto pa postavila Nacionalno državno Cerkev. Vedeti moramo, kako je bilo veliko italijanskih voditeljev prav članov “tajnih družb”, torej prostozidarskih lož, ki niso niti pomišljali, da ne bi na pomoč za obračunanje s katoliško Cerkvijo poklicali protestantsko usmerjene vlade, kot recimo Veliko Britanijo in Nemčijo, pa tudi ZDA, da bi reformirana “Cerkev” nadomestila katoliško tudi v Italiji. Toliko, da nekoliko razumemo čas. Zanimivo pa je, kako sta bila socializem in komunizem že tedaj označena za “kugi človeštva” (pestilentiae humanitatis). Danes vemo, da je bila ta označba preroška, v Cerkvi 60-ih, 70-ih in 80-ih let pa so menili drugače, tudi zato so najbrž grdo gledali na omenjeni dokument. 

Gremo pa naprej, da vidimo še druge preroške besede. Pod zmoto številka 39 najdemo tole: “Država, ki je začetek in vir vseh pravic, uživa neko svojo pravico, ki je povsem brezmejna”. Koliko krvi bi se ne prelilo, če bi upoštevali tole zmoto, ki je zares zmota. Izognili bi se totalitarizmom in nacionalizmom, ki še danes zbujajo vojne, prav tako pa nas opozarjajo besede bl. Pija IX. na “državo-policaja” današnjih dni, da ne govorimo, kako je vsa ta neomejena oblast vse skupaj pripeljalo do peščice mogočnih, ki so resnično postali “Veliki brat”, kot ga navaja Orwell, pritrjuje pa mu Zygmunt Bauman in še kdo. 

Če pa ni bil dovolj jasno obsojen tam nacionalizem, potem poglejmo še pod številko 64, kjer je rečeno, kako je iz neke ne natančno določene “ljubezni do domovine” dovoljeno prelomiti “vsakršno sveto obljubo”, kakor tudi ne upoštevati večnih zakonov, še več, vse to postane v tem pogledu vrlina. Nacionalizem, je torej jasno obsojen, dovolj pa je namesto “ljubezen do domovine” dati katerokoli ideološko označbo, da pridemo do današnjih bitk – terorizma in ostalih, kjer so dovoljena vsa sredstva. V bistvu so tista sodobna sredstva, ki jim rečemo tudi “mediji”, lahko še veliko bolj učinkovita in škodljiva od pušk in topov. Je bila torej Cerkev “za kačami”? Tu je le še en dokaz njene daljnovidnosti.

Objavljeno v prilogi Novega glasa "Bodi človek!".

nedelja, 07. september 2014

Cerkev je kratila pravice ljudstev

Uničevanje mitov o katoliški Cerkvi (5)

Ostajamo še vedno v južnoameriškem in iberskem svetu, da bi ovrgli mit o kratenju pravic zavojevanih ljudstev. Nasprotno, videli bomo lahko, kako se je prav znotraj katoliške Cerkve osnoval nauk o človekovih pravicah. Ko govorimo o južnoameriških ljudstvih, moramo dejati, da so bili Španci, če jih primerjamo z ostalimi kolonialnimi velesilami, celo zelo zaščitniški do t.i. Indijancev. Ko govorimo o ostalih velesilah, mislimo zlasti na Anglijo in Nizozemsko, pa tudi Portugalska in Francija nista imeli takšnih pomislekov v ravnanju z zavojevanimi ljudstvi, kakršne so imeli Španci, glede na to, da njuni odnosi s svetim sedežem niso bili tako tesni, kot so bili španski. Zato so vse te velesile sčasoma opustile odprave v tisti del sveta, ki mu danes pravimo Latinska Amerika. Od tam naprej je zgodba znana, saj so se naštete kolonialne velesile začele posluževati črnskih sužnjev (med drugim so ti mnogo bolje prenašali napore od Indijancev), ki so jim jih prodajali arabski trgovci, kateri so sužnje dobili od poglavarjev zmagovalnih ljudstev. Ni namreč skrivnost, da je bilo po Afriki vse polno spopadov med plemeni, ki se še danes nadaljujejo, kot je lahko jasno vsakomur, ki malo bolj pošteno pogleda na Črni kontinent. 

Francisco de Vitoria
Zakaj pa so bili Španci tako zelo zaščitniški do Indiosov? To je posledica študij in razprav, ki so se takoj, ko so odkrili novi svet, začele v okviru španskih univerz, ki so jih tedaj, kot vemo, upravljali cerkveni redovi. Posebej ekstremen je bil, kot smo imeli priložnost ugotoviti, Bartolomé de Las Casas. Zanj so bili Indiosi idilične osebnosti, dobri, plemeniti in miroljubni ljudje, ki jih je označil celo za nezmožne gojiti karšnakoli negativna čustva – žal je bila resničnost seveda povsem drugačna, a tega Las Casas ni hotel videti. Kot vsi ljudje, tudi tisti, ki so jih v Novem svetu srečali Španci, niso bili že po naravi dobri, ampak tudi oni zaznamovani z izvirnim grehom. Že takoj so Španci te ljudi obravnavali zelo enakovredno in se zlasti zavedali, da jih je treba evangelizirati. Ob najmanjšem izgredu kakega konvistadorja ali skupine konkvistadorjev, so ostro ukrepali v korist Indijancev, velikokrat pa je kakemu ekscesu sledila razglasitev kakega zaščitnega zakona, ki pa so ga potem strogo spoštovali, za razliko denimo od Italijanov v današnjem času. 

Tako so recimo že leta 1512 izdali v Burgosu znane “Zakone iz Burgosa”, ki so ščitili indijanska ljudstva. Že kmalu pa je nastala prava, pravcata listina “človekovih pravic”, ki jo je napravil glavni predstavnik pravne šole univerze v Salamanci, dominikanec Francisco de Vitoria (1492-1546), ki je tudi eden od očetov sodobnega mednarodnega prava. Ni zastonj njegov kip tudi pred palačo OZN v New Yorku. V Španiji je kralj Karel V. zaukazal, naj se po poslušanju tez glavnih predstavnikov redov odločijo, katero bodo sprejeli kot najboljšo in najbolj smiselno. Svoje teze so predstavili trije: dominikanec Las Casas, teolog in humanist Juan Ginés de Sepúlveda in omenjeni dominikanski profesor prava de Vitoria. Sepúlveda  je v svojem delu Apologia zelo kritiziral Las Casasa, ki pa je imel v Španiji velikansko podporo, tako da so delo slavnega teologa in humanista celo prepovedali. Je pa Sepúlveda pisal na podlagi izkušenj frančiškana Turibija iz Benaventeja, ki je med Indijanci preživel kar trideset let, zato je opozarjal, da Indijanci še zdaleč niso takšni svetniki, temveč je vojna proti njim več kot dopustna, glede na vse, kar so protinaravnega počeli – žrtvovanje ljudi, incest, kanibalizem. Las Casas in Sepúlveda sta govorila pred svetom v Burgosu, s tem, da je drugi govoril skoraj tri ure, medtem ko so Las Casasa, ki razen na otoku Hispanioli, ni bil v novih deželah in ni poznal ne jezika ne navad ljudstev, govoril petdeset ur – poslušati so ga morali pet dni zapored. 

Svet v Valladolidu, ki je imel odločilno vlogo, pa se je na koncu še raje odločil za tezo Francisca de Vitorie, ki je bila najbolj modra in uravnovešena od vseh. Govoril je o naravnem pravu, za katero se danes zdi, da se o njem ne sme več govoriti, pa čeprav ga je denimo sv. Janez Pavel II. spet tako čudovito osvetlil. To naravno pravo pa je de Vitoria osvetlil v petnajstih točkah:

1. Ljudje se rodijo svobodni;
2. Po naravnem pravu ni nihče večji od drugih;
3. Otrok ne pride do bivanja zaradi drugih, temveč zaradi samega sebe;
4. Bolje se je odpovedati svojemu lastnemu pravu kot pa kršiti pravo drugega;
5. Zakonita je za človeka zasebna lastnina, vendar pa ni nihče tako zelo lastnik, da ne bi včasih moral z drugimi deliti svojih dobrin. V primeru skrajnih potreb so vse materialne dobrine skupne;
6. Trajno dementni, ki nimajo in zanje ni upanja, da bodo imeli oblast nad razumom, so pravni subjekti in lahko imajo lastnino;
7. Obsojenemu na smrt je dovoljeno bežati, ker se svobodo enakovredno primerja z življenjem; 8. Če sodnik, ne ozirajoč se na pravni red, od obtoženca pridobi priznanje s pomočjo mučenja, slednjega ne more obsoditi, ker se tako ne bi obnašal kot sodnik;
9. Ne sme se dati usmrtiti človeka, ki ni bil legitimno sojen in obsojen;
10. Vsaka nacija (takrat se ni še govorilo o narodu in državi, op. a.) ima pravico, da samo sebe upravlja in se lahko odloči za katerikoli politični režim, tudi kadar ta ni najboljši;
11. Vsa oblast vladarja prihaja od nacije (ljudstva), saj je ta izvirno svobodna;
12. Celoten svet, k ina neki način predstavlja republiko, ima moč, da daje pravične zakone vsemu človeštvu;
13. Ni dopustna vojna, ki bi naciji prinesla večje zlo od koristi, ki bi se jih preko vojne želelo doseči, karšnikoli že so razlogi in nazivi, zaradi katerih se ima vojno za pravično;
14. Če podložnik ugotovi nepravičnost vojne, se lahko vojne ne udeleži, tudi proti vladarjevemu pozivu;
15. Človek človeku ni volk, temveč predvsem človek.

To je torej listina, ki jo je napravil Francisco de Vitoria. Morda so res nekatere zadeve težje razumljive, glede na arhaičnost, vendar pa zasledimo znotraj naštetega precejšnjo aktualnost. Seveda je na stvari treba gledati čim bolj v okviru tedanjega časa, tudi na konkvistadorje, kakor tudi na križarje, ki so bili vsi prežeti z viteškimi ideali, in se še zdaleč niso podajali na dolgo pot iz materialnih razlogov – teh niti potem ni bilo, a to je morda tema za kdaj drugič. To lepo zadeve pojasni Cervantes, ki se je sam udeležil bitke pri Lepantu. Če se ne potrudimo, da bi se kolikor mogoče preselili v tedanji čas, potem ne delamo nikakršne zgodovinske presoje, temveč preteklost potvarjamo, ker jo sodimo z današnjimi kategorijami. Če bi se šli prave zgodovine, ki je seveda zahtevna stvar, bi se iz nje veliko naučili.

ponedeljek, 31. marec 2014

Mit o Las Casasu

Pri konkvistadorjih je treba omeniti dominikanca, ki je po imenu vsem tako znan, to pa je Bartolomé de Las Casas, za katerega pa velja le tista mitološka upodobitev, ki ga prikazuje kot edinega resničnega branitelja pravic »Indiosov«, medtem ko naj bi bila, po njegovem prepričanju, povsem zgrešena pristop in metoda konkvistadorjev. Nenazadnje ga je cesar Karel V. celo imenoval za "Branitelja Indijancev", ob tem pa je bil ta dominikanec tudi posvečen v škofa. Ker je toliko (krivično) robantil čez konkvistadorje, je prišlo v nekem času celo do nevarnosti, da bi se Španci umaknili iz Amerike, kar bi pomenilo tudi, da bi ljudstva prepustili starim okrutnim navadam, o katerih smo spregovorili zadnjič, tam pa seveda ne bi bilo nobenega prostora za človekovo dostojanstvo in človekove pravice. 

Za Las Casasa so bili Indijanci dobri in miroljubni, konkvistadorji pa bojeviti in okrutni. Indijance je
želel seveda evangelizirati, a s pomočjo edino orožja Božje besede. Na dvoru so mu dovolili, da gre tako na evangelizacijsko misijo, ki jo je tudi organiziral, a se je sam v zadnem trenutku ni udeležil – ne vemo, zakaj. Ta misija je bila totalen polom – bodisi so bili ubiti misijonarji bodisi so Indijanci uničili in požgali redke evangelizirane vasi. Španski kralj je tako poslal kazensko odpravo, ki pa ji ni bilo potrebno posredovati, saj so uporni Indijanci takoj prosili za premirje, ker so se ustrašili španskih vojakov. Od tistega trenutka naprej, se je evangelizacija silovito razplamtela, in sicer mirno, tudi zato, ker so ljudstva videla, kakšna je razlika med življenjem v misijonih, za razliko od tistega prej, ko so bili na milost in nemilost prepuščeni poglavarjem in vračem svojih plemen. 

Las Casas je svoje temeljno delo, »Kratko poročilo o uničenju Indij« (»Brevisima relacion de la destruccion de las Indias”) napisal, ko je bil star že več kot 78 let. V njem je silovito pretiraval s številkami, saj naj bi konkvistadorji v dveh letih pobili kar 20 milijonov ljudi (nacisti so v 20. Stoletju porabili veliko več časa, da so pobili precej manj ljudi, z vso tehnologijo, ki so jo premogli). Tudi sicer je pretiraval, ko je govoril, da so Indijance konkvistadorji vlekli s seboj, da bi jih dali v hrano psom. Las Casas je trdil, da so bili Indijanci dobri »po naravi«, torej je izključeval izvirni greh. Poleg tega se mu ni zdela prav nič sporna praksa žrtvovanja ljudi, saj naj bi to bil le drugačen način čaščenja Boga. Seveda ta dominikanec v teh krajih osebno sploh nikdar ni bil (najdlje je prišel do otoka Hispaniole), vendar je bil varovanec cesarja Karla V., ki ga je poslušal, navkljub temu, da so ga misijonarju iz Novega sveta, ki so se na lastne oči prepričali, kako je v resnici, prosili, naj Las Casasa ne posluša. Ker je bil pod posebno zaščito cesarja, se z njim tudi ni ukvarjala španska Inkvizicija, čeprav bi imela precej materiala za to.

Objavljeno v prilogi Novega glasa "Bodi človek!"

petek, 25. oktober 2013

Konkvistadorji

Podiranje mitov o katoliški Cerkvi (3)

Ker je ta številka priloge namenjena vzgoji, velja kakšno besedo reči o tem tudi glede zgodovine. V šoli je namreč prav zgodovina zelo pomemben predmet, pa čeprav se mnogi s tem ne strinjajo in ne bodo strinjali. Vendar je treba gledati s pravilne razdalje in ugotoviti, kako je ravno zgodovina tista, ki “oblikuje” ali, če rečemo s tujko, “formira”, kar pa naj bi ravno bila naloga vzgoje. Zgodovina je torej tista, ki oblikuje, zlasti miselnost in mnenje učencev, seveda je zraven vključena tudi prazgodovina, ki je strogo darvinovska, ostali t. i. humanistični predmeti se potem nanjo naslanjajo. 

Tu res ni pomembno, komu je všeč in komu ne zgodovina, ker so pač določene zadeve, ki se zasidrajo v možganih ob nenehnem ponavljanju, na tej podlagi pa učenci rastejo, ostalo pa naredi osebni ponos. Zato je belgijski mislec in humanist lahko upravičeno zatrdil za katoličane: “Paralizirali so vas v mazohistični samokritiki, da bi onesposobili v vas kritiko do tistega, kar je prevzelo vaše mesto”. Kar je namreč prevzelo mesto t. i. Kristjanstva (Cristianitas), je vsa novoveška krama, ki ji najbrž kraljuje prav francoska revolucija, ki pa ni nastala kar čez noč. 

Najbrž ni treba posebej poudarjati, da na učiteljska in profesorska mesta ne pridejo vselej najbolj sposobni, temveč so zadeve zelo pristranske. Sam sem hodil eno leto na italijanščino, kjer so nas Primorce obravnavali drugače, ker smo si po njihovem domišljali, da že znamo. Na izpitu smo mi morali dajati npr. lastne primere, medtem ko so Kranjci samo zdrdrali tisto, kar so se “napiflali” na pamet, in naredili izpit z desetico! Podoben primer daje neki italijanski zgodovinar, pisec in publicist navaja svoj primer. Upal je in čakal na akademsko kariero, ki pa zanj nikdar ni prišla. Vse, kar je opravljal na fakulteti, je bilo mesto enega od mnogih asistentov. Nekega dne je pri spraševanju asistiral docentu zgodovine ZDA, ki je ob koncu izpita neki gospodični, ki se je očitno lepo na pamet naučila vse odgovore, zastavil še eno poljubno vprašanje, na katerega je gospodična zdrdrala na pamet natančno takšen odgovor, kakršen je bil v knjigi. Prišla je do besedne zveze “Ameriški kongres”, nato jo je omenjeni asistent vprašal, ali sploh ve, kaj naj bi to bilo? Seveda je ostala gospodična popolnoma tiho, zagato pa je rešil rektor katedre, ki je dejal, da ni pomembno, če ne ve, zato, naj kar nadaljuje. Kakor bi pritisnil gumb, pa je obetavna zgodovinarka nadaljevala od tam, kjer se je ustavila. 

Kot sem že dejal, je bil položaj na italijanščini na las podoben, saj so se sošolke iz ljubljanskega okoliša in notranjosti Slovenije stvari dobesedno “nadudlale” na pamet, za jezik pa niso imele nikakršnega smisla, kot se je izkazalo, če si le malo naobrnil vprašanje. Tista gospodična pa je seveda dobila pohvalno oceno, kar seveda še zdaleč ni slabo, četudi ni odlično, zagotovo pa ta ocena ni odražala dejanskega znanja tistega dekleta. Toda, ne vedeti, kaj je to “Kongres”, če si vprašan zgodovino ZDA, je kakor ne vedeti, kaj je to parlament, če si vprašan “državljansko vzgojo”. Rektor katedre je začudenemu asistentu povedal, da je takšno oceno študentki dal, ker predmet še ni bil tako uveljavljen in obiskovan v tistem času. Jasno torej, da je bilo treba predmet narediti všečen študentom, da bi lahko zboru fakultete pokazali, kako zelo zaželen je tisti predmet, da bi tako iz “izbirnega” postal “obvezni” predmet. S tem bi seveda tudi omogočili nekaj dodatnih “stolčkov” za ujčkanje profesorjev in asistentov. Takšne gospodične potem grejo in učijo zgodovino v šoli, potem pa pridejo iz teh šol celo versko zelo dejavni in angažirani kristjani, ki nimajo pojma o zgodovini nasploh, kaj šele o cerkveni in krščanski zgodovini, katere del je tudi to, o čemer bomo tokrat spregovorili – konkvistadorji.

Kako lepo bi bilo, če bi enkrat že res začeli razvijati v učencih in dijakih tisti kritični čut, ki ga najdemo v vseh učnih programih, češ da naj bi ga otroci in mladostniki v šoli razvijali. Tako bi iskali in se spraševali tudi o drugi plati zgodbe tudi glede konkvistadorjev, tistih Špancev torej, ki so kolonizirali ameriško celino (ne pozabimo, da so bila njihova tudi določena ozemlja današnjih ZDA, kot recimo Kalifornija in Florida, op. a.). Bilo jih je le nekaj tisoč, “potrebovali pa so delovno silo, da bi lahko preživeli” (M. Tangheroni). Nobenega interesa po izvajanju genocida niso imeli, za razliko od drugih nešpanskih kolonizatorjev, ki so delovali v Severni Ameriki: “Severnoameriška kolonizacija je zadeva velikega števila ljudi, ti pa niso potrebovali drugih ljudi, temveč zemljo, kjer ne bi bilo ljudi”. Kot se lahko sami prepričamo, je domorodcev v ZDA ostalo le za peščico, medtem ko v Južni Ameriki celo nekateri državni voditelji izhajajo iz vrst domorodcev. Takšen pomp ob izvolitvi črnega predsednika ZDA, če pa gremo, denimo, na karneval v Riu, vidimo takšno rasno mešanico, da je kar veselje. Kot nam pravi deklaracija ZN iz leta 1948, je genocid dejanje, ki ga kdo stori “z namenom, da bi popolnoma ali deloma uničil določeno narodno, etnično, rasno ali religiozno skupino”. Zanimivo, kako da te označbe nikdar ne uporabljajo za pobite skupine kristjanov, kot bi lahko, recimo, zatrdili za Kopte v Egiptu, takoj pa se uporabi za pobite muslimane v Srebrenici – res prava vzajemnost, ni kaj. 

Konkvistadorji niso izvedli nobenega genocida, ker niti ne bi mogli, četudi bi želeli. Zloglasni Cortés (celo Neil Young je napisal znano skladbo “Cortez the Killer”, ki je ena od rokovskih klasik) je imel 508 mož, 16 konjev, 14 primitivnih topov (govorimo o 16. stoletju, op. a.) in kakih dvajset arkebuz, primitivnega strelnega orožja. Pizarro je šel v Peru s 180 možmi. Genocid so Španci našli tam, kamor so prišli, saj so Azteki in Inki bogovom žrtvovali ljudi. Vsako pomlad so se šli t. i. “cvetoče vojne”, kjer so zajeli po cela sosednja plemena, ki so jih potem žrtvovali bogovom. Ta plemena so se z veseljem pridružila Špancem, da bi se krvava zgodba vendarle končala. Zakaj so ta ljudstva žrtvovala zajete ljudi? Da bi “hranila sonce”, ki bi sicer, po njihovem verskem prepričanju, ugasnilo. 

Ta žrtvovanja pa niso bila ne redka ne majhnega obsega – iz dokumentov namreč izvemo, kako so ob odprtju nekega novega templja v Tenochtitlánu žrtvovali, reci in piši, 80.000 ljudi. Lobanje pobitih so vstavili v tla stavb, kri pobitih pa so uporabljali za barvanje ometov in v kulinarične namene. Celo samega Kolumba so pripadniki ljudstva Arawak opozorili, naj pazi na Karibce, krvoločneže in ljudožerce. Vidimo torej, kako “dobri divjak” nikdar ni obstajal, četudi so Rousseau in tovariši trdili ravno nasprotno – da je človek dober po naravi, vzgoja pa, da ga zgolj in samo pokvari. 

Gotovo, da so tudi med Španci obstajale izjeme in da je bilo med njimi kar nekaj pogoltnih in častihlepnih posameznikov, ki so želeli na hitro obogateti in zasužnjiti domorodce, vendar pa so se misijonarji, španska kraljevina in Cerkev vselej bojevali proti njim in jih tudi premagali. Premagali so tudi vse tiste, ki so, navdihujoč se pri Aristotelu, trdili, da je sužnjelastništvo nekaj “naravnega”. Tako imenovane “človekove pravice” so se rodile prav pri Špancih doma, ko so odkrili in posredovali ostalim Evropejcem, da obstajajo doslej nevidena ljudstva in rase. Pravi genocid nad domorodci so pravzaprav naredile bolezni, recimo ošpice in črne koze, ki so jih Evropejci prinesli s seboj, za katere pa ubogi “Indios” niso imeli protiteles. Konkvistadorji so se po večini poročili z domorodkami, tudi zato, ker so jim misijonarji dihali za vrat. Pod varstvom Cerkve pa je zrastla nova civilizacija, kjer se je, po evangeljskih besedah, uspešno združilo staro in novo.

Objavljeno v prilogi Novega glasa "Bodi človek!"

petek, 04. oktober 2013

Talar in koretelj

Vsebina in pomen bogoslužnih oblačil (5)

Tokrat se bomo zaustavili ob oblačilih, ki jih ne vidimo več tako pogosto, saj se jih, žal, v glavnem opušča. Imajo pa sicer v bogoslužju svoje mesto in sporočilo, kakor bomo videli. Govorimo o talarju in koretlju, katerima se bo prihodnjič pridružil še pluvial ali večernični plašč. Prvega se je postopoma opustilo po 2. Vatikanskem cerkvenem zboru, posledično pa se je torej opustilo tudi zlasti uporabo koretlja, ki spada ravno na talar, saj je tujka za koretelj prav superpelicej ali superpelicij, kar pomeni, da se ga nadene nad plašč, s čimer je mišljen prav talar. 

Za slednjega najbrž še vedno vemo, kako naj bi izgledal, saj gre za dolgo črno haljo, ki sega od gležnjev do praktično brade, zapne pa se ga z gumbi. Če talar nosi kak cerkveni dostojanstvenik, ima še obrobe ustrezne barve, poznamo pa tudi še korno obliko škofovskega in kardinalskega talarja – prvi je povsem vijolične, drugi povsem rdeče barve. Papež ima talar bele barve, to pa velja že kakih tisoč let, nasprotno od zmotnega in zgodovinsko nepodkrepljenega prepričanja nekaterih, da naj bi belo barvo papeškega talarja vpeljal sv. Pij V., ki je bil sicer dominikanec in bi naj po zgledu dominikanske bele redovne obleke vpeljal belo barvo papeškega talarja. V toplejših krajih imajo sicer tudi duhovniki, škofje in kardinali lahko bel talar z gumbi in obrobami ustrezne barve – najbrž si zlahka predstavljamo, zakaj. Naj povem, da je v naših krajih talar predstavjal bolj tisto posebno oblačilo, ki ga je duhovnik nosil v cerkvi, pri pogrebih blagoslovih in podobnih rečeh, tako da bi ga lahko na neki način označili kot bogoslužno oblačilo, čeprav sam po sebi to seveda ni, ampak je to samo skupaj še z drugimi. V vsakdanjem življenju so duhovniki navadno pri nas nosili lepo gvant in srajco s kolarjem, ki pa je bil nekdaj viden v celoti, okoli in okoli vratu. Naši duhovniki so tako nosili t.i. “curtus” v vsakdanjem življenju, sicer pa talar, praktično vedno pa so talar nosili duhovniki v Italiji. 

Gre sicer za zelo staro oblačilo, saj so ga katoliški duhovniki nosili že od 4. ali 5. stoletja naprej, gledovalo pa se je po oblačilu hebrejskih duhovnikom, ki jim je prav tako oblačilo segalo do peta, zato tudi ime talar, saj “tallus” pomeni peta po latinsko. Gre torej za oblačilo, ki je dolga leta bilo lastno klerikom, torej tistim, ki so bili duhovniki in škofje, ali pa so bili na poti, da to postanejo – nekoč je nekdo postal klerik z obredom tonzure, ko so semeniščniku obredno odrezali šop las vrh glave. Danes duhovnika le stežka ločimo od ostalih, saj smo večinoma oblečeni kakor ostali, kvečjemu ima kdo kak križ ali kaj podobnega, da bi se vsaj malo dalo sklepati na njegovo duhovniško službo. Clergyman (črn gvant in črna ali železno siva srajca s kolarjem), ki naj bi ga po 2. vatikanskem cerkvenem zboru nosili duhovniki namesto talarja, se kvečjemu nosi ob nedeljah in praznikih, pa še to ne. Če se kdo od duhovnikov slučajno odloči, da bo naokrog hodil vsaj v t.i. “kolar-srajci”, je lahko deležen zanimivih opazk, pa ne s strani vernikov ali drugih ljudi, da se razumemo. 

Koretelj nima tako dolge zgodovine kot talar, ampak ga prvič zasledimo v Rimu nekje v 12. Stoletju, zdi pa se, da gre za nekakšno različico albe, le da je to oblačilo krajše, saj sega nekje do kolen. Najprej je to postalo oblačilo t.i. “nižjih redov”, torej tistih, ki še niso bili duhovniki, so pa bili na tej poti. Nižjih redov sedaj ni več v redni cerkveni praksi, obstajajo le še v izredni. Sčasoma je koretelj vrh talarja postal “korna obleka”, kar pomeni, da je služil za podeljevanje ostalih zakramentov in drugo, kar ni bilo vezano na sveto evharistijo, in sicer od 14. stoletja naprej. Enako se to oblačilo pojmuje še danes. Koretelj je sicer lahko, po zgledu albe, precej navaden ali tudi bogato okrašen.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

četrtek, 26. september 2013

Mašni plašč

Vsebina in pomen bogoslužnih oblačil (4) 

Najprej se je treba pri tem najbolj vidnem in prepoznavnem bogoslužnem oblačilu zaustaviti ob imenu. Mašni plašč je zelo posrečeno slovensko poimenovanje za to oblačilo, saj pove, da je to tipično oblačilo, ki se ga uporablja za obhajanje mašne daritve. To oblačilo je, kakor nam povedo navodila, obvezno ali lastno pri tej daritvi in se ga lahko opusti samo v izrednih primerih, kakršen je recimo maša v naravi, ki sama tudi predstavlja izredni primer. 

Najpogostejša tujka, ki se jo uporablja za poimenovanje, je “kazula”, ki seveda izhaja iz latinščine, pomeni pa majhno hišo, saj je to v antiki bilo zelo splošno razširjeno zgornje oblačilo, ki je ščitilo pred mrazom. Mašni plašč vselej pomeni to, da si duhovnik “obleče Kristusa”, saj v njegovi osebi (“in persona Christi capitis”) daruje sveto mašno daritev, Očetu prijetno žrtev v odpuščanje naših grehov in v spravo z njim. Posebej pomenljivo bogoslužno in simbolično dejanje je tedaj, ko novoposvečenega duhovnika prvič oblečejo v mašni plašč in tako sporočajo, da je odslej Gospodov. V Italiji sicer ločujejo, tudi v poimenovanju, med dvema vrstama mašnih plaščev – eden je kazula, drugemu pravijo “pianeta” (v ženskem spolu, ker sicer to pomeni planet). Pianeta naj bi bil tisti plašč, ki ga pri nas označujemo za “baročnega”, ki je torej manjši od kazule in ne pokriva rok mašnika, a je to poimenovanje precej umetnega nastanka, saj gre za sinonim. Dve različni besedi se je začelo uporabljati zlasti po 2. vatikanskem cerkvenem zboru, da bi razlikovali med plaščem, ki ima bolj antično in srednjeveško obliko – kazula, ter plaščem, ki naj bi bil zlasti posttridentinski (kot se rado in pogosto zgodi, je najlažje zadevo posplošiti, vendar ta sodba ne vzdrži resne zgodovinske presoje), in se ga je uporabljalo vse do koncilske bogoslužne reforme, od tedaj naprej pa številne, tudi zelo dragocene, tovrstne plašče najdemo v ropotarnicah cerkva in župnišč, namesto njih pa se raje uporablja zelo cenene kazule, velikokrat narejene v brk vsem navodilom, saj so iz umetnih materialov, če pa so že iz naravnih, potem so vsekakor to zelo cenene zadeve. 

V zgodovini so se za poimenovanje mašnega plašča uporabljali trije latinski izrazi: Casula, pianeta in poenula ali paenula. Za zadnjega sem še pred kratkim ugotovil, kako ga določeni duhovniki, ki se sicer imajo za dobre poznavalce liturgije (sam zase si nikakor ne bi upal niti približno trditi česa podobnega, lahko pa rečem, da se trudim, da bi čim bolj prodrl v to čudovito skrivnost, da bi lahko bil tudi na tem področju še boljši Gospodov služabnik) tega tretjega izraza sploh ne poznajo. Poleg naštetih izrazov sicer v zgodovini zasledimo še “phelonium”, “amphibalus” in “insula”. Za kazulo smo že nekaj povedali, pa dodajmo, da v latinščini lahko pomeni “koliba” ali “kritina”, vsekakor pa vsebuje pomen “pokrivanja”, “kritja” in “varovanja”. Prej omenjena “paenula” izhaja iz grščine in pomeni krožni plašč-pelerino, ki je lahko odprt spredaj ali tudi ne in ima lahko tudi kapuco za glavo – to je danes najpogostejša oblika, ki se je sicer v času nekako izgubila, potem pa so jo spet prinesli na plano ob koncu 19. in v prvi polovici 20. Stoletja, kot bomo videli. 

Izraz “pianeta” izhaja iz besedne zveze “casula planeta”, ki je v latinščini označevala oblačilo za potovanje, saj “planetes” v grščini pomeni tisto, kar kroži naokrog. 

Pa preidimo sedaj na simbologijo tega najpomembnejšega bogoslužnega oblačila. Zelo razširjeno pojmovanje je, da je to emblem krščanske ljubezni (Raban Maver in Hugo od Svetega Viktorja). S tem se strinja tudi Inocenc III., ki pa dodaja še, kako označuje vesoljnost Cerkve, Durand pa dodaja, da je to Kristusovo oblačilo – to se lepo sklada s tistim, kar smo dejali prej. Vse od 12. Stoletja naprej pomeni kazula tudi oblačilo nedolžnosti. Ko si jo enkrat duhovnik nadene, predstavlja tudi prijetno Kristusovo breme, njegov križ ali v evangeliju omenjeni “jarem”, ki je prijeten. Prav iz tega razloga je duhovnik, ki se tega jarma otepa, nevreden obhajanja Kristuove skrivnosti, torej obhajanja mašne daritve. Že smo enkrat dejali, da je, kakor bi takšnemu duhovniku Kristus dejal: “Kako, eno uro nisi mogel vztrajati z mano?” (prim. Mt 26,40). Najmočnejši pomen je seveda evharistična združitev Kristusa z ljudmi, bratska Agápe, skrivnostna ljubezenska vez, ki jo je vzpostavil s svojo daritvijo na križu. Prav iz tega razloga, da bi pokazali, kako topel je Kristusov objem, so vselej uporabljali najmehkejše blago za izdelavo, volno, še zlasti pa svilo, ki se je potem izključno uveljavila kot najprimernejše blago in so vsa druga sploh prepovedali. Seveda so že kmalu začeli mašne plašče bogato krasiti, da bi poudarili pomen tistega, kar se v njih obhaja. Najpomembnejši simbol, ki se je uveljavil, je bil simbol križa, ki je še danes ključnega pomena, saj ponazori, kaj se vrši po rokah tistega, ki nosi mašni plašč. Seveda je duhovnik, ki nosi mašni plašč, podoba skrivnostne združitve med ženinom Kristusom in nevesto Cerkvijo, kakor nam lepo razloži Valencijan. 

Glede oblike plašča, bi se lahko na dolgo razpisali, lahko pa rečemo, da se je najhitrejši oblikovni razvoj zgodil prav v Italiji in še zlasti v Rimu, drugod so se vselej ohranile – vsaj delno – oblike »paenule«, zlasti to lahko trdimo za severne evropske dežele. Pravzaprav so plašče zmanjševali že od začetka drugega tisočletja, da bi olajšali duhovnikom gibanje rok, tako da so plašči počasi postali nekako sestavljeni iz dveh površin, trebušne in hrbtne, od katerih je bila seveda hrbtna, ki je bila ljudem vidna, čedalje bolj bogato okrašena in opremljena. Ta oblika se je seveda ohranila vse do t.i. »historicizma«, ko so začeli nekritično prevzemati prastare oblike na vseh področjih, seveda tudi v izdelovanju plaščev. Kot smo rekli zadnjič, se na »prastaro« v Cerkvi nekateri sklicujejo tudi po 2. vatikanskem cerkvenem zboru, prav zato se je še kako popustilo tudi v materialih izdelave. Včasih je bila zapovedana svila, ostali materiali dopuščeni za okras, danes se dovoljuje tudi volno, kot material, ki so ga uporabljali v antiki, dovoljeno pa je uporabljati tudi druge materiale, če so slednji »dostojni in dovolj dolgo obstojni«. Mnogim je to razlog, da mašujejo v plaščih, ki bi jih lahko označili kot »šumeče trenirke«, ki smo jih včasih hodili kupovat v Italijo.

Objavljeno v goriškem tedniku Novi glas.

petek, 05. julij 2013

Pomen amikta ali oglavnice

Simbolika in teološko sporočilo (3)
Bogoslužni kos oblačila, o katerem bomo spregovorili tokrat, se uporablja vse redkeje, saj so sedaj albe narejene tako, da se prilegajo vratu in se uporaba amikta zdi nepotrebna. A tudi nova navodila pravijo, da je to oblačilo treba uporabljati zato, da se pokrije vsakdanja obleka, pa četudi bi to bila t. i. “kolar” srajca ali clergyman, saj naj bi to pravzaprav bila duhovnikova vsakdanja obleka - a o tem morda še kdaj spregovorimo. 

Amikt izhaja iz glagola “amicire”, “postaviti nad”. Navadno je to pravokotni ali kvadratni kos blaga, z všitim križem, iz katerega ob koncih izhajata dve vrvici. Glede na to, da se ga zaveže, so kot osnovno simbologijo večkrat pojmovali nujnost duhovnika, da brzda svoj jezik oz. da štedi z besedami. Duhovnika naj bi tako, kot je spominjal Amalarij iz Metza, spodbujal k molčečnosti, saj: “Amictus est castigatio vocis” (“Amikt je brzdanje glasu”). 

Osnovna simbologija je Božje varstvo proti zlim silam, šlem, ki ga omenja apostol Pavel, kakor se tudi glasi molitev ob nadevanju amikta po izrednem (“tridentinskem”) mašnem obredu: “Nadeni mi, Gospod, na glavo šlem rešenja, da bi se lahko zoperstavil hudičevim napadom”. Prav zato se to oblačilo najprej za nekaj časa položi vrh glave, poljubi všiti križ, potem pa spusti prek vratu na rame in šele nato pričvrsti okrog vratu ter prekriža na prsih. 

V stoletjih so se kopičile še druge simbologije, ki pa so bile nekako bolj vsiljene. Rupert iz Deutza je v tem oblačilu videl Kristusa, ki si obleče človeško naravo na svojo Božjo, Honorij pa je videl v dejstvu, da si ga pritrdimo okrog vratu, upanje na večno življenje, a se zdi, da so želeli pri bolj ali manj “funkcionalnem” kosu oblačila nekako “forsirati” simbolični pomen, ki bi se skladal s tistim, ki ga imajo druga oblačila, katerih izvor je imel veliko bolj duhovno podlago. Najbolj verjetno je, da ta kos oblačila izhaja iz rimskega “amictusa”, ki je pokrival glavo rimskih duhovnikov ob daritvah bogovom, ali pa iz “sudariuma”, ki so ga uporabljali pri vsakdanjem delu za brisanje potu. 

Danes amikt ne predstavlja več pravega liturgičnega oblačila, temveč le še neko dopolnilo k albi, če ta ne pokriva povsem spodnje obleke. A zadnjih petdeset let je pač tako, da so se pokopale tradicionalne razlage in uporaba, namesto tega pa se gremo v Cerkvi neko liturgično arheologijo. Pomeni, da se odrečemo staremu, namesto tega pa vzamemo prastaro, a navadno po novodobnih trendih.

Objavljeno v Novem glasu.