Konkvistadorji

Podiranje mitov o katoliški Cerkvi (3)

Ker je ta številka priloge namenjena vzgoji, velja kakšno besedo reči o tem tudi glede zgodovine. V šoli je namreč prav zgodovina zelo pomemben predmet, pa čeprav se mnogi s tem ne strinjajo in ne bodo strinjali. Vendar je treba gledati s pravilne razdalje in ugotoviti, kako je ravno zgodovina tista, ki “oblikuje” ali, če rečemo s tujko, “formira”, kar pa naj bi ravno bila naloga vzgoje. Zgodovina je torej tista, ki oblikuje, zlasti miselnost in mnenje učencev, seveda je zraven vključena tudi prazgodovina, ki je strogo darvinovska, ostali t. i. humanistični predmeti se potem nanjo naslanjajo. 

Tu res ni pomembno, komu je všeč in komu ne zgodovina, ker so pač določene zadeve, ki se zasidrajo v možganih ob nenehnem ponavljanju, na tej podlagi pa učenci rastejo, ostalo pa naredi osebni ponos. Zato je belgijski mislec in humanist lahko upravičeno zatrdil za katoličane: “Paralizirali so vas v mazohistični samokritiki, da bi onesposobili v vas kritiko do tistega, kar je prevzelo vaše mesto”. Kar je namreč prevzelo mesto t. i. Kristjanstva (Cristianitas), je vsa novoveška krama, ki ji najbrž kraljuje prav francoska revolucija, ki pa ni nastala kar čez noč. 

Najbrž ni treba posebej poudarjati, da na učiteljska in profesorska mesta ne pridejo vselej najbolj sposobni, temveč so zadeve zelo pristranske. Sam sem hodil eno leto na italijanščino, kjer so nas Primorce obravnavali drugače, ker smo si po njihovem domišljali, da že znamo. Na izpitu smo mi morali dajati npr. lastne primere, medtem ko so Kranjci samo zdrdrali tisto, kar so se “napiflali” na pamet, in naredili izpit z desetico! Podoben primer daje neki italijanski zgodovinar, pisec in publicist navaja svoj primer. Upal je in čakal na akademsko kariero, ki pa zanj nikdar ni prišla. Vse, kar je opravljal na fakulteti, je bilo mesto enega od mnogih asistentov. Nekega dne je pri spraševanju asistiral docentu zgodovine ZDA, ki je ob koncu izpita neki gospodični, ki se je očitno lepo na pamet naučila vse odgovore, zastavil še eno poljubno vprašanje, na katerega je gospodična zdrdrala na pamet natančno takšen odgovor, kakršen je bil v knjigi. Prišla je do besedne zveze “Ameriški kongres”, nato jo je omenjeni asistent vprašal, ali sploh ve, kaj naj bi to bilo? Seveda je ostala gospodična popolnoma tiho, zagato pa je rešil rektor katedre, ki je dejal, da ni pomembno, če ne ve, zato, naj kar nadaljuje. Kakor bi pritisnil gumb, pa je obetavna zgodovinarka nadaljevala od tam, kjer se je ustavila. 

Kot sem že dejal, je bil položaj na italijanščini na las podoben, saj so se sošolke iz ljubljanskega okoliša in notranjosti Slovenije stvari dobesedno “nadudlale” na pamet, za jezik pa niso imele nikakršnega smisla, kot se je izkazalo, če si le malo naobrnil vprašanje. Tista gospodična pa je seveda dobila pohvalno oceno, kar seveda še zdaleč ni slabo, četudi ni odlično, zagotovo pa ta ocena ni odražala dejanskega znanja tistega dekleta. Toda, ne vedeti, kaj je to “Kongres”, če si vprašan zgodovino ZDA, je kakor ne vedeti, kaj je to parlament, če si vprašan “državljansko vzgojo”. Rektor katedre je začudenemu asistentu povedal, da je takšno oceno študentki dal, ker predmet še ni bil tako uveljavljen in obiskovan v tistem času. Jasno torej, da je bilo treba predmet narediti všečen študentom, da bi lahko zboru fakultete pokazali, kako zelo zaželen je tisti predmet, da bi tako iz “izbirnega” postal “obvezni” predmet. S tem bi seveda tudi omogočili nekaj dodatnih “stolčkov” za ujčkanje profesorjev in asistentov. Takšne gospodične potem grejo in učijo zgodovino v šoli, potem pa pridejo iz teh šol celo versko zelo dejavni in angažirani kristjani, ki nimajo pojma o zgodovini nasploh, kaj šele o cerkveni in krščanski zgodovini, katere del je tudi to, o čemer bomo tokrat spregovorili – konkvistadorji.

Kako lepo bi bilo, če bi enkrat že res začeli razvijati v učencih in dijakih tisti kritični čut, ki ga najdemo v vseh učnih programih, češ da naj bi ga otroci in mladostniki v šoli razvijali. Tako bi iskali in se spraševali tudi o drugi plati zgodbe tudi glede konkvistadorjev, tistih Špancev torej, ki so kolonizirali ameriško celino (ne pozabimo, da so bila njihova tudi določena ozemlja današnjih ZDA, kot recimo Kalifornija in Florida, op. a.). Bilo jih je le nekaj tisoč, “potrebovali pa so delovno silo, da bi lahko preživeli” (M. Tangheroni). Nobenega interesa po izvajanju genocida niso imeli, za razliko od drugih nešpanskih kolonizatorjev, ki so delovali v Severni Ameriki: “Severnoameriška kolonizacija je zadeva velikega števila ljudi, ti pa niso potrebovali drugih ljudi, temveč zemljo, kjer ne bi bilo ljudi”. Kot se lahko sami prepričamo, je domorodcev v ZDA ostalo le za peščico, medtem ko v Južni Ameriki celo nekateri državni voditelji izhajajo iz vrst domorodcev. Takšen pomp ob izvolitvi črnega predsednika ZDA, če pa gremo, denimo, na karneval v Riu, vidimo takšno rasno mešanico, da je kar veselje. Kot nam pravi deklaracija ZN iz leta 1948, je genocid dejanje, ki ga kdo stori “z namenom, da bi popolnoma ali deloma uničil določeno narodno, etnično, rasno ali religiozno skupino”. Zanimivo, kako da te označbe nikdar ne uporabljajo za pobite skupine kristjanov, kot bi lahko, recimo, zatrdili za Kopte v Egiptu, takoj pa se uporabi za pobite muslimane v Srebrenici – res prava vzajemnost, ni kaj. 

Konkvistadorji niso izvedli nobenega genocida, ker niti ne bi mogli, četudi bi želeli. Zloglasni Cortés (celo Neil Young je napisal znano skladbo “Cortez the Killer”, ki je ena od rokovskih klasik) je imel 508 mož, 16 konjev, 14 primitivnih topov (govorimo o 16. stoletju, op. a.) in kakih dvajset arkebuz, primitivnega strelnega orožja. Pizarro je šel v Peru s 180 možmi. Genocid so Španci našli tam, kamor so prišli, saj so Azteki in Inki bogovom žrtvovali ljudi. Vsako pomlad so se šli t. i. “cvetoče vojne”, kjer so zajeli po cela sosednja plemena, ki so jih potem žrtvovali bogovom. Ta plemena so se z veseljem pridružila Špancem, da bi se krvava zgodba vendarle končala. Zakaj so ta ljudstva žrtvovala zajete ljudi? Da bi “hranila sonce”, ki bi sicer, po njihovem verskem prepričanju, ugasnilo. 

Ta žrtvovanja pa niso bila ne redka ne majhnega obsega – iz dokumentov namreč izvemo, kako so ob odprtju nekega novega templja v Tenochtitlánu žrtvovali, reci in piši, 80.000 ljudi. Lobanje pobitih so vstavili v tla stavb, kri pobitih pa so uporabljali za barvanje ometov in v kulinarične namene. Celo samega Kolumba so pripadniki ljudstva Arawak opozorili, naj pazi na Karibce, krvoločneže in ljudožerce. Vidimo torej, kako “dobri divjak” nikdar ni obstajal, četudi so Rousseau in tovariši trdili ravno nasprotno – da je človek dober po naravi, vzgoja pa, da ga zgolj in samo pokvari. 

Gotovo, da so tudi med Španci obstajale izjeme in da je bilo med njimi kar nekaj pogoltnih in častihlepnih posameznikov, ki so želeli na hitro obogateti in zasužnjiti domorodce, vendar pa so se misijonarji, španska kraljevina in Cerkev vselej bojevali proti njim in jih tudi premagali. Premagali so tudi vse tiste, ki so, navdihujoč se pri Aristotelu, trdili, da je sužnjelastništvo nekaj “naravnega”. Tako imenovane “človekove pravice” so se rodile prav pri Špancih doma, ko so odkrili in posredovali ostalim Evropejcem, da obstajajo doslej nevidena ljudstva in rase. Pravi genocid nad domorodci so pravzaprav naredile bolezni, recimo ošpice in črne koze, ki so jih Evropejci prinesli s seboj, za katere pa ubogi “Indios” niso imeli protiteles. Konkvistadorji so se po večini poročili z domorodkami, tudi zato, ker so jim misijonarji dihali za vrat. Pod varstvom Cerkve pa je zrastla nova civilizacija, kjer se je, po evangeljskih besedah, uspešno združilo staro in novo.

Objavljeno v prilogi Novega glasa "Bodi človek!"

Talar in koretelj

Vsebina in pomen bogoslužnih oblačil (5)

Tokrat se bomo zaustavili ob oblačilih, ki jih ne vidimo več tako pogosto, saj se jih, žal, v glavnem opušča. Imajo pa sicer v bogoslužju svoje mesto in sporočilo, kakor bomo videli. Govorimo o talarju in koretlju, katerima se bo prihodnjič pridružil še pluvial ali večernični plašč. Prvega se je postopoma opustilo po 2. Vatikanskem cerkvenem zboru, posledično pa se je torej opustilo tudi zlasti uporabo koretlja, ki spada ravno na talar, saj je tujka za koretelj prav superpelicej ali superpelicij, kar pomeni, da se ga nadene nad plašč, s čimer je mišljen prav talar. 

Za slednjega najbrž še vedno vemo, kako naj bi izgledal, saj gre za dolgo črno haljo, ki sega od gležnjev do praktično brade, zapne pa se ga z gumbi. Če talar nosi kak cerkveni dostojanstvenik, ima še obrobe ustrezne barve, poznamo pa tudi še korno obliko škofovskega in kardinalskega talarja – prvi je povsem vijolične, drugi povsem rdeče barve. Papež ima talar bele barve, to pa velja že kakih tisoč let, nasprotno od zmotnega in zgodovinsko nepodkrepljenega prepričanja nekaterih, da naj bi belo barvo papeškega talarja vpeljal sv. Pij V., ki je bil sicer dominikanec in bi naj po zgledu dominikanske bele redovne obleke vpeljal belo barvo papeškega talarja. V toplejših krajih imajo sicer tudi duhovniki, škofje in kardinali lahko bel talar z gumbi in obrobami ustrezne barve – najbrž si zlahka predstavljamo, zakaj. Naj povem, da je v naših krajih talar predstavjal bolj tisto posebno oblačilo, ki ga je duhovnik nosil v cerkvi, pri pogrebih blagoslovih in podobnih rečeh, tako da bi ga lahko na neki način označili kot bogoslužno oblačilo, čeprav sam po sebi to seveda ni, ampak je to samo skupaj še z drugimi. V vsakdanjem življenju so duhovniki navadno pri nas nosili lepo gvant in srajco s kolarjem, ki pa je bil nekdaj viden v celoti, okoli in okoli vratu. Naši duhovniki so tako nosili t.i. “curtus” v vsakdanjem življenju, sicer pa talar, praktično vedno pa so talar nosili duhovniki v Italiji. 

Gre sicer za zelo staro oblačilo, saj so ga katoliški duhovniki nosili že od 4. ali 5. stoletja naprej, gledovalo pa se je po oblačilu hebrejskih duhovnikom, ki jim je prav tako oblačilo segalo do peta, zato tudi ime talar, saj “tallus” pomeni peta po latinsko. Gre torej za oblačilo, ki je dolga leta bilo lastno klerikom, torej tistim, ki so bili duhovniki in škofje, ali pa so bili na poti, da to postanejo – nekoč je nekdo postal klerik z obredom tonzure, ko so semeniščniku obredno odrezali šop las vrh glave. Danes duhovnika le stežka ločimo od ostalih, saj smo večinoma oblečeni kakor ostali, kvečjemu ima kdo kak križ ali kaj podobnega, da bi se vsaj malo dalo sklepati na njegovo duhovniško službo. Clergyman (črn gvant in črna ali železno siva srajca s kolarjem), ki naj bi ga po 2. vatikanskem cerkvenem zboru nosili duhovniki namesto talarja, se kvečjemu nosi ob nedeljah in praznikih, pa še to ne. Če se kdo od duhovnikov slučajno odloči, da bo naokrog hodil vsaj v t.i. “kolar-srajci”, je lahko deležen zanimivih opazk, pa ne s strani vernikov ali drugih ljudi, da se razumemo. 

Koretelj nima tako dolge zgodovine kot talar, ampak ga prvič zasledimo v Rimu nekje v 12. Stoletju, zdi pa se, da gre za nekakšno različico albe, le da je to oblačilo krajše, saj sega nekje do kolen. Najprej je to postalo oblačilo t.i. “nižjih redov”, torej tistih, ki še niso bili duhovniki, so pa bili na tej poti. Nižjih redov sedaj ni več v redni cerkveni praksi, obstajajo le še v izredni. Sčasoma je koretelj vrh talarja postal “korna obleka”, kar pomeni, da je služil za podeljevanje ostalih zakramentov in drugo, kar ni bilo vezano na sveto evharistijo, in sicer od 14. stoletja naprej. Enako se to oblačilo pojmuje še danes. Koretelj je sicer lahko, po zgledu albe, precej navaden ali tudi bogato okrašen.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Mašni plašč

Vsebina in pomen bogoslužnih oblačil (4) 

Najprej se je treba pri tem najbolj vidnem in prepoznavnem bogoslužnem oblačilu zaustaviti ob imenu. Mašni plašč je zelo posrečeno slovensko poimenovanje za to oblačilo, saj pove, da je to tipično oblačilo, ki se ga uporablja za obhajanje mašne daritve. To oblačilo je, kakor nam povedo navodila, obvezno ali lastno pri tej daritvi in se ga lahko opusti samo v izrednih primerih, kakršen je recimo maša v naravi, ki sama tudi predstavlja izredni primer. 

Najpogostejša tujka, ki se jo uporablja za poimenovanje, je “kazula”, ki seveda izhaja iz latinščine, pomeni pa majhno hišo, saj je to v antiki bilo zelo splošno razširjeno zgornje oblačilo, ki je ščitilo pred mrazom. Mašni plašč vselej pomeni to, da si duhovnik “obleče Kristusa”, saj v njegovi osebi (“in persona Christi capitis”) daruje sveto mašno daritev, Očetu prijetno žrtev v odpuščanje naših grehov in v spravo z njim. Posebej pomenljivo bogoslužno in simbolično dejanje je tedaj, ko novoposvečenega duhovnika prvič oblečejo v mašni plašč in tako sporočajo, da je odslej Gospodov. V Italiji sicer ločujejo, tudi v poimenovanju, med dvema vrstama mašnih plaščev – eden je kazula, drugemu pravijo “pianeta” (v ženskem spolu, ker sicer to pomeni planet). Pianeta naj bi bil tisti plašč, ki ga pri nas označujemo za “baročnega”, ki je torej manjši od kazule in ne pokriva rok mašnika, a je to poimenovanje precej umetnega nastanka, saj gre za sinonim. Dve različni besedi se je začelo uporabljati zlasti po 2. vatikanskem cerkvenem zboru, da bi razlikovali med plaščem, ki ima bolj antično in srednjeveško obliko – kazula, ter plaščem, ki naj bi bil zlasti posttridentinski (kot se rado in pogosto zgodi, je najlažje zadevo posplošiti, vendar ta sodba ne vzdrži resne zgodovinske presoje), in se ga je uporabljalo vse do koncilske bogoslužne reforme, od tedaj naprej pa številne, tudi zelo dragocene, tovrstne plašče najdemo v ropotarnicah cerkva in župnišč, namesto njih pa se raje uporablja zelo cenene kazule, velikokrat narejene v brk vsem navodilom, saj so iz umetnih materialov, če pa so že iz naravnih, potem so vsekakor to zelo cenene zadeve. 

V zgodovini so se za poimenovanje mašnega plašča uporabljali trije latinski izrazi: Casula, pianeta in poenula ali paenula. Za zadnjega sem še pred kratkim ugotovil, kako ga določeni duhovniki, ki se sicer imajo za dobre poznavalce liturgije (sam zase si nikakor ne bi upal niti približno trditi česa podobnega, lahko pa rečem, da se trudim, da bi čim bolj prodrl v to čudovito skrivnost, da bi lahko bil tudi na tem področju še boljši Gospodov služabnik) tega tretjega izraza sploh ne poznajo. Poleg naštetih izrazov sicer v zgodovini zasledimo še “phelonium”, “amphibalus” in “insula”. Za kazulo smo že nekaj povedali, pa dodajmo, da v latinščini lahko pomeni “koliba” ali “kritina”, vsekakor pa vsebuje pomen “pokrivanja”, “kritja” in “varovanja”. Prej omenjena “paenula” izhaja iz grščine in pomeni krožni plašč-pelerino, ki je lahko odprt spredaj ali tudi ne in ima lahko tudi kapuco za glavo – to je danes najpogostejša oblika, ki se je sicer v času nekako izgubila, potem pa so jo spet prinesli na plano ob koncu 19. in v prvi polovici 20. Stoletja, kot bomo videli. 

Izraz “pianeta” izhaja iz besedne zveze “casula planeta”, ki je v latinščini označevala oblačilo za potovanje, saj “planetes” v grščini pomeni tisto, kar kroži naokrog. 

Pa preidimo sedaj na simbologijo tega najpomembnejšega bogoslužnega oblačila. Zelo razširjeno pojmovanje je, da je to emblem krščanske ljubezni (Raban Maver in Hugo od Svetega Viktorja). S tem se strinja tudi Inocenc III., ki pa dodaja še, kako označuje vesoljnost Cerkve, Durand pa dodaja, da je to Kristusovo oblačilo – to se lepo sklada s tistim, kar smo dejali prej. Vse od 12. Stoletja naprej pomeni kazula tudi oblačilo nedolžnosti. Ko si jo enkrat duhovnik nadene, predstavlja tudi prijetno Kristusovo breme, njegov križ ali v evangeliju omenjeni “jarem”, ki je prijeten. Prav iz tega razloga je duhovnik, ki se tega jarma otepa, nevreden obhajanja Kristuove skrivnosti, torej obhajanja mašne daritve. Že smo enkrat dejali, da je, kakor bi takšnemu duhovniku Kristus dejal: “Kako, eno uro nisi mogel vztrajati z mano?” (prim. Mt 26,40). Najmočnejši pomen je seveda evharistična združitev Kristusa z ljudmi, bratska Agápe, skrivnostna ljubezenska vez, ki jo je vzpostavil s svojo daritvijo na križu. Prav iz tega razloga, da bi pokazali, kako topel je Kristusov objem, so vselej uporabljali najmehkejše blago za izdelavo, volno, še zlasti pa svilo, ki se je potem izključno uveljavila kot najprimernejše blago in so vsa druga sploh prepovedali. Seveda so že kmalu začeli mašne plašče bogato krasiti, da bi poudarili pomen tistega, kar se v njih obhaja. Najpomembnejši simbol, ki se je uveljavil, je bil simbol križa, ki je še danes ključnega pomena, saj ponazori, kaj se vrši po rokah tistega, ki nosi mašni plašč. Seveda je duhovnik, ki nosi mašni plašč, podoba skrivnostne združitve med ženinom Kristusom in nevesto Cerkvijo, kakor nam lepo razloži Valencijan. 

Glede oblike plašča, bi se lahko na dolgo razpisali, lahko pa rečemo, da se je najhitrejši oblikovni razvoj zgodil prav v Italiji in še zlasti v Rimu, drugod so se vselej ohranile – vsaj delno – oblike »paenule«, zlasti to lahko trdimo za severne evropske dežele. Pravzaprav so plašče zmanjševali že od začetka drugega tisočletja, da bi olajšali duhovnikom gibanje rok, tako da so plašči počasi postali nekako sestavljeni iz dveh površin, trebušne in hrbtne, od katerih je bila seveda hrbtna, ki je bila ljudem vidna, čedalje bolj bogato okrašena in opremljena. Ta oblika se je seveda ohranila vse do t.i. »historicizma«, ko so začeli nekritično prevzemati prastare oblike na vseh področjih, seveda tudi v izdelovanju plaščev. Kot smo rekli zadnjič, se na »prastaro« v Cerkvi nekateri sklicujejo tudi po 2. vatikanskem cerkvenem zboru, prav zato se je še kako popustilo tudi v materialih izdelave. Včasih je bila zapovedana svila, ostali materiali dopuščeni za okras, danes se dovoljuje tudi volno, kot material, ki so ga uporabljali v antiki, dovoljeno pa je uporabljati tudi druge materiale, če so slednji »dostojni in dovolj dolgo obstojni«. Mnogim je to razlog, da mašujejo v plaščih, ki bi jih lahko označili kot »šumeče trenirke«, ki smo jih včasih hodili kupovat v Italijo.

Objavljeno v goriškem tedniku Novi glas.

Pomen amikta ali oglavnice

Simbolika in teološko sporočilo (3)

Bogoslužni kos oblačila, o katerem bomo spregovorili tokrat, se uporablja vse redkeje, saj so sedaj albe narejene tako, da se prilegajo vratu in se uporaba amikta zdi nepotrebna. A tudi nova navodila pravijo, da je to oblačilo treba uporabljati zato, da se pokrije vsakdanja obleka, pa četudi bi to bila t. i. “kolar” srajca ali clergyman, saj naj bi to pravzaprav bila duhovnikova vsakdanja obleka - a o tem morda še kdaj spregovorimo. 

Amikt izhaja iz glagola “amicire”, “postaviti nad”. Navadno je to pravokotni ali kvadratni kos blaga, z všitim križem, iz katerega ob koncih izhajata dve vrvici. Glede na to, da se ga zaveže, so kot osnovno simbologijo večkrat pojmovali nujnost duhovnika, da brzda svoj jezik oz. da štedi z besedami. Duhovnika naj bi tako, kot je spominjal Amalarij iz Metza, spodbujal k molčečnosti, saj: “Amictus est castigatio vocis” (“Amikt je brzdanje glasu”). 

Osnovna simbologija je Božje varstvo proti zlim silam, šlem, ki ga omenja apostol Pavel, kakor se tudi glasi molitev ob nadevanju amikta po izrednem (“tridentinskem”) mašnem obredu: “Nadeni mi, Gospod, na glavo šlem rešenja, da bi se lahko zoperstavil hudičevim napadom”. Prav zato se to oblačilo najprej za nekaj časa položi vrh glave, poljubi všiti križ, potem pa spusti prek vratu na rame in šele nato pričvrsti okrog vratu ter prekriža na prsih. 

V stoletjih so se kopičile še druge simbologije, ki pa so bile nekako bolj vsiljene. Rupert iz Deutza je v tem oblačilu videl Kristusa, ki si obleče človeško naravo na svojo Božjo, Honorij pa je videl v dejstvu, da si ga pritrdimo okrog vratu, upanje na večno življenje, a se zdi, da so želeli pri bolj ali manj “funkcionalnem” kosu oblačila nekako “forsirati” simbolični pomen, ki bi se skladal s tistim, ki ga imajo druga oblačila, katerih izvor je imel veliko bolj duhovno podlago. Najbolj verjetno je, da ta kos oblačila izhaja iz rimskega “amictusa”, ki je pokrival glavo rimskih duhovnikov ob daritvah bogovom, ali pa iz “sudariuma”, ki so ga uporabljali pri vsakdanjem delu za brisanje potu. 

Danes amikt ne predstavlja več pravega liturgičnega oblačila, temveč le še neko dopolnilo k albi, če ta ne pokriva povsem spodnje obleke. A zadnjih petdeset let je pač tako, da so se pokopale tradicionalne razlage in uporaba, namesto tega pa se gremo v Cerkvi neko liturgično arheologijo. Pomeni, da se odrečemo staremu, namesto tega pa vzamemo prastaro, a navadno po novodobnih trendih.

Objavljeno v Novem glasu.

Kaj se skriva za bogoslužnimi oblačili in predmeti? (2)

Simbolika in teološko sporočilo (2)

Zadnjič smo spregovorili nekoliko na splošno o bogoslužnih oblačilih in predmetih ter kakšen smisel ima pisati o tem, posamič pa smo obravnavali tudi dve bogoslužni oblačili, in sicer albo in štolo. Tokrat nadaljujemo še z nekaj oblačili. Vsako od teh ima svoje izročilo in svoj pomen, kakor tudi simboliko, saj predstavlja določene vrednote in vrline, po katerih naj bi se upodabljal tisti, ki ta oblačila nosi na sebi. Zaradi omejenega prostora seveda ne bomo mogli povedati kdove koliko, vseeno pa bo dovolj za pokušino. Seveda so zadeve podkrepljene z ustrezno literaturo, da ne bo pomote.

Cingulum

To je pas, ki se uporablja za opasovanje in pričvrstitev albe, da se v pasu prilega telesu in je morda etruščanskega izvora. Gre pravzaprav, v večini primerov, za neke vrste dragoceno vrv, ki ima na vsakem od obeh koncev cof, iz katerega visijo okrasne nitke, sicer pa je lahko tudi kake 3 cm širok pas iz blaga. Cingulum je danes večinoma bele barve, je pa sicer v uporabi tudi v ostalih bogoslužnih barvah. Uporabljali so ga v vsakdanjem življenju Rimljani, zato so ga tudi prevzeli že v antični Cerkvi. Simboliziral naj bi ohranjanje razumnosti, sicer pa je to najprimernejši simbol za označevanje potrebne zdržnosti duhovnika. Poglejmo nekoliko prvi možni pomen, saj nas že Kristus sam opozarja ne le na primerno obnašanje, temveč toliko bolj k vrlemu mišljenju, zato je treba v prvi vrsti paziti na ohranjanje čistih misli, zatorej cingulum postane veliko več od le fizičnega orodja, kakor so ga, žal začeli pojmovati v pokoncilski Cerkvi in je to razvidno tudi iz najnovejših navodil, kolikor je to bolj “mentalni” pripomoček. Uporaba cinguluma tako duhovnika opominja na to, kako mora stalno skrbeti za “čistost srca”, da bi takšno potem bilo tudi njegovo življenje. Kot smo rekli, danes mnogi cingulum označujejo kot nepotreben pripomoček, ker naj bi bil njegov pomen zgolj simbolične narave, a se je treba še kako jasno zavedati, kako je človek ne samo simbolično bitje, in torej simboli nanj še kako vplivajo, ampak se je treba zavedati tudi tega, kako je človek vizualno bitje in kako zelo vpliva nanj vse tisto, kar vidi in kako vse to ponotranjimo. Najbrž ni treba posebej opozarjati na to, kako se nam zdijo že na prvi pogled kar malo čudni in ne preveč “trezni” (v smislu presoje) tisti duhovniki, ki si svoje albe ne opasajo in jim le-ta vihra naokrog kot bi imeli oblečen kak žakelj. Pas je namreč imel svoj simbolni pomen že v zelo starih časih, ko tako ali tako niso poznali obleke, ki bi se prilegala telesu. Govorimo o Sumercih, Egipčanih, potem pa seveda tudi o Grkih in Rimljanih. Simbolični pomen varovanja je seveda pas imel bolj pri ženskah, medtem ko je bil pri moških pomen bolj praktičen, vsekakor pa je spadalo k “bontonu”, da je nekdo imel opasano obleko, sicer so ga imeli za “vulgarneža”. V krščanskem svetu je ena od prvih religioznih uporab pasu omenjena v benediktinskem redovnem pravilu, po katerem naj si pasu ne bi menihi odstranili niti takrat, ko gredo spat. V skladu s kasnejšim razvojem oblačil, je tudi cingulum pridobival na dragocenosti, ki je bila morda včasih zares pretirana. Danes bi kazalo najti neko uravnoteženost med dragocenostjo in preprostostjo, vsekakor pa ne gre cinguluma opuščati.

 Objavljeno v Novem glasu.

Kaj se skriva za bogoslužnimi oblačili in predmeti?

Simbolika in teološko sporočilo (1)

Sklenil sem cikel o bogoslužnih oblačilih in predmetih objaviti na zgodovinskem blogu, ker je vsebina pravzaprav zgodovinska, a prav v smislu imena bloga, da še vedno deluje tudi na naše življenje danes in nas uči. V sporočilu in simboliki oblačil in predmetov, ki jih pri bogoslužju uporabljamo, se skriva bogati zaklad Cerkve, ki mu rečemo z lepo slovensko besedo izročilo, s tujko pa tradicija. 

Pred časom sva se z našim urednikom nekoliko zaustavila ob bogoslužnih oblačilih, ki jih je imel oblečena sveti oče Frančišek, in ugotovila, kako niti sami kristjani ne vemo ali ne vemo več, kaj se skriva za njimi. Pogosto se sprašujemo, zakaj sploh je treba imeti oblečene te reči, saj naj ne bi imele nekega smisla. O tem, da imajo bogoslužna oblačila svoj smisel in svojo bogato vsebino, smo v Novem glasu že pisali, zlasti gre tu za mašna oblačila, ampak naj bo – repetita iuvant, zato bomo neke zadeve ponovili, spet druge bodo nove. Prepričani smo namreč, da nam poglobitev pomena bogoslužja pomaga tudi pri poglobitvi vere. Ljudje smo vizualna bitja in zato nam stvari, ki jih vidimo, govorijo, pa čeprav se večkrat tega niti ne zavedamo. Dejali smo že, kako duhovnik “postane nova stvar”, ko si obleče bogoslužna oblačila, saj si z njimi simbolično obleče Kristusa, njegove lastnosti, njegove vrline – vsak kos oblačila namreč nosi svoj pomen. To je poudaril tudi znani italijanski psihiater Vittorino Andreoli, ki se ima sicer za agnostika, a se mu zdi duhovniški lik tako markantna družbena figura, da mu je posvetil celo študijo, ki jo je objavljal v dnevniku Avvenire, potem pa tudi v knjigi Preti (Duhovniki). Oblačila so se razvila postopoma, potem ko so ugotovili, da je za sveta opravila treba obleči nekaj drugega, saj vsakdanja oblačila za to niso bila ustrezna, so bila premalo. Ko se namreč duhovnik obleče v ta oblačila, le-ta ne samo izražajo dostojanstva službe, ki jo opravlja, in svetosti samih opravil, ampak tudi slavijo Boga samega, kakor nam lepo pove že, recimo, Stara zaveza: “Ko je oblekel praznično oblačilo in si nadel razkošno okrasje in se vzpenjal k svetemu oltarju, je odseval sijaj na dvor svetišča” (Sir 50,11). Tako vidimo, kako so bogoslužna oblačila vidna znamenja, ki želijo posredovati in sporočiti tako pomen bogoslužnih dejanj kot tudi službo, ki jo opravlja tisti, ki določena oblačila nosi. Je pa pomembno, da so oblačila dostojna in dragocena, saj slavimo Boga Očeta in njegovega Sina, ki v občestvu Svetega Duha ne samo živi, ampak tudi, kakor slišimo pri maši, kraljuje. Poudarjata se Božje gospostvo in vladarstvo. Zato so veliki svetniki vselej poudarjali načelo: “Za Boga le najboljše”. Omenili smo že, kako je to poudarjal tudi sv. Frančišek Asiški, zelo znan zagovornik tega načela pa je sv. Janez Vianney, ki je sicer živel zelo skromno in ubožno, za bogoslužje pa vselej uporabljal le najdragocenejše predmete in oblačila. Kakor se pogosto izkaže, namreč pauperizem v bogoslužju, ki bi ga tu lahko prevedli kot cenenost, pomeni cenenost tudi v življenju. Zelo bi tu veljalo tudi poudariti ohranjanje, ki nas lahko obvaruje pred tem, da bi morali vselej posegati samo po novem, staro pa zavreči. Veliko župnij ima namreč dragoceno posodje in oblačila iz preteklosti, kar pa je pogosto vse prepuščeno zobu časa v korist novega, ki navadno še zdaleč nima niti približno enake vrednosti kot tisto oblačilo ali posoda, ki smo jo dali na podstrešje ali v ropotarnico. Na tem področju smo zelo popustili, tako da najdemo zadeve, ki so zlasti zelo siromašne v materialih, pa čeprav navodila jasno pravijo, da je poudarek ravno v obliki in materialih svetih oblačil, pa tudi posodja. Gotovo, kdo lahko stavi bogat ornat na svoja oblačila tudi zato, da poudarja samega sebe, a mislim, da ljudje to znajo prepoznati. Ne bi pa smeli niti podcenjevati ljudskega smisla za lepo, čeprav si številni domišljajo, kako bodo vsem sami povedali, kaj je lepo in kaj ne. No, naj bo dovolj tega in pojdimo na posamezna oblačila.

Alba

Alba je dolgo belo oblačilo, ki se nosi nad vsakdanjo obleko. Izhaja iz bele tunike, ki so jo ljudje navadno nosili že v rimskem imperiju, pa tudi kasneje skozi srednji vek, prav tam se je tudi prijelo ime “alba”, ki poudarja prav belino tega oblačila (albus je latinsko bel). Bela je barva vstalih in izvoljenih (Raz 7,13), zato lahko tudi albo označimo za “krstno oblačilo”. Je tudi barva angelskih oblačil in oblačil tistih, ki so pred Božjim obličjem (Mt 28,2-3). Alba je tako prvo oblačilo, ki so ga uporabljali za bogoslužje in je tudi skupno vsem služabnikom, posvečenim in neposvečenim, ki opravljajo določeno službo. Vsakdo, ki zato opravlja določeno službo v prezbiteriju, bi zato lahko bil tudi temu primerno oblečen v krstno oblačilo, kar ponekod tudi prakticirajo – mi za zdaj lahko samo predlagamo.

Štola

Beseda izhaja iz gške besede stolé, ki označuje vrhnje oblačilo (ki so ga nosili v antiki višji sloji), označuje pa dolg trak, narejen iz istega materiala kot mašni plašči. Barva štole je različna, pač glede na bogoslužni čas ali tudi glede na opravilo, za katero služi. Štola je pravzaprav znamenje službenega duhovništva, saj jo nosijo v Cerkvi le posvečeni možje, diakoni, mašniki in škofje, a na različen način. Mašniki in škofje si jo namreč nadenemo okrog vratu, tako da oba konca padata spredaj, kjer si štolo lahko tudi prekrižamo, diakoni pa si štolo nadenejo poševno, tako da jo položijo na levo ramo in si konca pričvrstijo ob desnem boku. Štola je obvezna, ne glede na vse in se je ne sme opustiti, ker bi to pomenilo, da opuščamo svoje duhovništvo. Označuje tudi izvoljenost, stopnjo dostojanstva in odgovornosti, ki ga nekdo opravlja, zato nas mora k temu tudi določeni kos oblačila opozarjati, v smislu, da bomo za to tudi dajali odgovor. Sami lahko tako povežete, kaj pomeni opuščanje tega oblačila. Štola naj bi praviloma na sredini imela križ, ki naj bi ga Božji služabnik poljubil, da bi se vsaj malo zavedal službe, ki jo opravlja, pa tudi pokazal pripravljenost upodabljati se po Kristusovem križu. Žal so ti križi s številnih sodobnih štol izginili. Sicer pa se zdi, da je sedanja oblika štole postopoma izšla iz t. i. “orariuma”, traku, ki so ga imeli v antiki okrog vratu govorniki, da bi si brisali pot z obraza in slino z ustnic. Prihodnjič nadaljujemo še z ostalimi oblačili, zatem pa pridejo na vrsto tudi liturgični predmeti. 

Objavljeno v Novem glasu.

Med virtualnim in pravim sv. Frančiškom Asiškim

Zgodovinska podoba Ubožca

Ob tem, ko so začeli po medijih, “njihovih” in “naših”, razglabljati o sv. Frančišku Asiškem, katerega ime si je izbral tudi kardinal Bergoglio za papeško, so mi misli hitro poromale nazaj, saj sem o našem popačenem pojmovanju že nekje bral. Hitro sem se spomnil tudi, kje – v knjigi Vittoria Messorija “Pensare la storia”, ki je prva iz serije “Vivaio”, v kateri so v štirih knjigah zbrani članki, zapisi, kolumne, ki jih je italijanski katoliški časnikar napravil v zadnjih treh desetletjih. V omenjeni knjigi je del intervjuja s firenškim zgodovinarjem in piscem Francom Cardinijem, ki je svetovno znani strokovnjak za zlasti srednjeveško zgodovino. Med drugim tam pravi, da je obstajal drugačen sv. Frančišek od tistega, čigar podobo najpogosteje zasledimo v medijih, takšnih in drugačnih, smo rekli, pa tudi v cerkvenih in celo samih frančiškanskih krogih nismo vselej bili deležni “demitizacije” Ubožca iz Umbrije.

Tako mnogi na Frančiška na Petrovem sedežu gledajo z veliko mero upanja in zaupanja, kar je tudi prav, a je težava v tem, da vidijo na obzorju sv. Frančiška “iz sanj”. Ta ima nalepljene nase vse tiste etikete sodobnih astnosti, ki jih mora imeti vsak pravi človek, ki mora biti pacifist, strpen do drugačnih, nenasilen, všečen… Frančiška naj bi krasila še dva –izma, ki prihajata iz dveh latinskih besed, ene, ki nekoga označuje za dobrega – “bonus”, in druge, ki nekoga označuje za ubogega – “pauper”. Nekdo tako postane, v tem primeru sv. Frančišek, bonist in pauperist. Najbrž mi ni potrebno dodatno razlagati, kako so vse te naštete lastnosti, ki bi jih naj imela tako sv. Frančišek kakor, tudi njegov sodobni posnemovalec, precej nova pogruntavščina. 

Pa poglejmo nekoliko v zgodovinske vire, da vidimo, kaj od tega je držalo za sv. Frančiška. Če ste preveč občutljivi, je bolje, da z branjem ne nadaljujete, ker nas zgodovinsko raziskovanje utegne kdaj tudi “vreči na zadnjo plat”, kakor rečemo. Frančišek se npr. ni samo smehljal, kakor bi nič ne bilo, ampak se je še kako znal tudi razjeziti, podobno kakor je Jezusa podžgalo v jeruzalemskem templju. Poglejmo, kaj pravi Tomaž Čelanski, znani svetnikov življenjepisec, v spisu “Vita seconda”: “Kakor vsaka duša, ki je prepolna ljubezni, je tudi Frančišek zaničeval vsakogar, ki je bil zoprn Bogu. Med vsemi pregrešniki pa so se mu prav gnusili obrekovalci, za katere je pravil, da nosijo strup pod svojim jezikom … Nekega dne je slišal brata, kako je obrekoval dobro ime nekega drugega brata. Obrnil se je na svojega namestnika, Petra iz Cattanea, in mu dejal te strašne besede: “Na Red prežijo strašne nevarnosti, če ne bomo brž poskrbeli za obrekovalce. Kaj kmalu se bo prijetni vonj mnogih spremenil v odvraten smrad, če se ne bodo zaprla usta teh smrdljivcev. Hitro, zmigaj se, poizvej do potankosti in, če boš obtoženega brata našel nedolžnega, kaznuj obtoževalca s strogo in zgledno kaznijo. Če sam nisi sposoben ustrezno ukrepati, ga izroči v roke boksarja iz Firenc.” Tako je namreč klical veliki svetnik brata Janeza iz Firenc, ki je bil pravi hrust po postavi. Živel je res zgledno redovno življenje, a je znal na predstojnikov ukaz še kako dobro pretepsti kaznovanega sobrata. Takšna “rožica iz vrtov sv. Frančiška” se dobesedno tepe (kako ustrezno v našem primeru!) z našo shemo o svetem Ubožcu. Očitno bi nas bilo danes veliko pretepenih in bi ob lizanju ran pošteno razmislili, če bi se še kdaj odločili za uporabo jezika kot orožja proti bratom in sestram. 

Frančišek je bil tudi pravi zgled pokorščine do papeža in Cerkve, h kateri je še kako spodbujal svoje brate, ne glede na vse. V svoji “Mali oporoki” je zapisal: “Vedno naj bodo zvesti in podložni škofom in vsem duhovnikom svete matere Cerkve”. Vsakdo naj se vpraša, kako se drži tega navodila, če si jemlje tega svetnika za zgled. 

Najbrž nam je tudi znano njegovo navodilo o tem, kako je treba duhovnike spoštovati, pa četudi so veliki grešniki: “Blažen tisti služabnik, ki zaupa v duhovnike, ki zgledno živijo po navodilih rimske Cerkve. Gorje pa tistim, ki duhovnike zaničujejo. Četudi so namreč ti grešniki, jih vseeno nihče ne sme soditi, saj je Gospod jasno zahteval samo zase pravico, da jih sodi”. 

Frančišek je še kako branil duhovniški celibat, ki bi ga mnogi danes radi ukinili. Zahteval je tudi, da se je treba jasno prepričati, da so teološko popolnoma pravoverni vsi tisti, ki bi želeli vstopiti v frančiškanski red. Za vsakogar, ki bi se oddaljil od teološke in moralne pravovernosti, je predvidel stroge ukrepe. Takole je zapisal: “Vsi bratje naj bodo katoličani, naj katoliško živijo in govorijo. Če se kdo potem v besedah ali dejanjih oddalji od katoliške vere in življenja in se ne poboljša, naj bo popolnoma izključen iz naše bratske skunosti”. Kako so vsi tisti cerkveni možje, ki se oddaljijo od katoliškega nauka, kaznovani v zadnjih nekaj desetletjih, je vsem na očeh – veselo namreč krivo živijo in učijo še naprej.

Glede uboštva pa, ga je Frančišek seveda zahteval, a za osebno vsakdanje življenje, za bogoslužje pa je zahteval le najboljše: “Kelihi, korporali, oltarni okras in vse tisto, kar je potrebno za (mašno) daritev, mora biti dragoceno”. Mašo je imel seveda za Kristusovo krvavo žrtev na križu, ne zgolj za “spomin zadnje večerje”, kakor se rado sliši celo v katoliških krogih. 

Zahteval je seveda tudi poslušnost in ubogljivost cerkvenim prepdpisom: “Noben brat naj ne pridiga zoper obliko in predpise svete Cerkve in brez dovoljenja svojega predstojnika”. Za pripustitev k maniškemu posvečenju je zahteval največjo strogost, torej tudi ni predvidel kakega posvečenja za ženske, kakor bi mnogi radi videli: “Nihče naj ne bo sprejet (za posvečenje) v nasprotju z določili in predpisi svete Cerkve”. 

Za Franca Cardinija je sv. Frančišek Asiški “najbolj reprezentativni in pravoverni sad križarske Cerkve”, torej daleč od nekega pacifista in predstavnika sodobnega “dialoga”. Z vsemi tistimi, ki niso bili kristjani (katoliške veroizpovedi, seveda), ni želel “imeti dialoga”, ampak jih je hotel z vsem srcem “spreobrniti” k Jezusu Kristusu. Na Bližnji vzhod ni šel širiti pacifističnih idej, ampak da bi tako odkrito oznanjal evangelij, da bi si zaslužil mučeniško smrt. Temu zgledu so sledili sveti maroški frančiškanski mučenci, Danijel in tovariši, ki so tam skušali spreobrniti vsakega, ki so ga srečali, tako da so pridigali latinsko in italijansko, saj drugače niso znali. Po dveh neuspešnih poskusih se je le uspel Frančišek tako pridružiti petemu križarskemu pohodu. Potem, ko je čudežno večkrat ušel smrti, je vendarle prišel pred sultana Malika al-Kamila. Z njim je bil brat Iluminat, ki takole poroča: “Sultan mu je postavil še drugo vprašanje: “Vaš Gospod v evangelijih uči, da ne smete vračati hudega s hudim in ne smete odreči niti suknje tistemu, ki vam želi vzeti haljo. Toliko bolj torej vi kristjani ne bi smeli osvajati našega ozemlja!”. Blaženi Frančišek je odvrnil: “Zdi se mi, da niste prebrali celotnega evangelija. Drugje je namreč rečeno: Če je tvoje oko razlog pohujšanja, ga iztakni in vrzi stran od sebe. S tem pa nas je želel Jezus naučiti, da bi, četudi bi nam neki človek bil prijatelj ali sorodnik ali bi nam celo bil drag kakor punčica očesa, morali biti pripravljeni, da ga oddaljimo od sebe, ga izrujemo iz sebe, če bi nas skušal oddaljiti od vere in ljubezni do našega Boga. Prav zato delajo po pravici kristjani, ko osvajajo vaša ozemlja in se vojskujejo z vami, saj vi preklinjate Kristusovo ime in se trudite, da bi od vere vanj odvrnili kolikor mogoče veliko ljudi. Če pa bi vi želeli spoznati in slaviti Stvarnika in Odrešenika sveta, bi vas ljubili kot same sebe”. 

To je torej nekaj zgodovinskih dejstev, ki nam povedo, kako se v mnogih rečeh pravi sv. Frančišek ne sklada z našo “mitološko” podobo o njem. Je pa tudi s tem tako, da se marsikdo tudi temu ne bo pustil prepričati, saj se je treba za to odpovedati določenim svojim prepričanjem, gotovostim in pogledom. 

Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas.

Inkvizicija

Uničevanje mitov o Katoliški Cerkvi (1)

Začenjam z novim ciklom člankom v naši prilogi, ki bodo posvečeni določenim zgodovinskim tematikam, ki jih katoliška Cerkev dobiva pod nos. Morala bi se teh reči – pravijo – sramovati. Marsikdaj to ne govorijo le od Cerkve oddaljeni ali njej nasprotni, temveč celo »redni« verniki in celo redovniki, duhovniki, morda tudi kak škof vmes. Glavna težava je v slabem poznavanju cerkvene zgodovine, ki ima lahko več razlogov. Ustvarijo se neke vrste miti, za katere bo potrebno pokazati, da ne držijo. Sposodil sem si ime znane ameriške oddaje »Myth busters«, ker jo mnogi dobro poznajo. Pravzaprav smo v prvi številki priloge enega že obravnavali – križarske vojne. Sedaj nadaljujemo začeto in prekinjeno delo, da bi vedeli, kdo smo. Pri tem se seveda ne bomo bali povedati tudi kake »boleče« zadeve, saj je treba povedati vso resnico – delna resnica je laž. Miti, neresnice, polresnice, laži in še kaj, so bili velikokrat plod proticerkvene propagande, zato je treba računati tudi s tem, da smo marsikdaj slišali le eno stran medalje. Ste pripravljeni za popotovanje skozi čas?   

Najbrž se marsikdo še spomni dejanja blaženega Janeza Pavla II. izpred trinajstih let, ko je v jubilejnem letu 2000 obhajal spravno slovesnost, pri kateri je prosil odpuščanja za vse oblike »proti-pričevanja in škandalov«, ki so se v času dveh tisočletij zgodili v katoliški Cerkvi, tudi tistih, ki jih gre pripisati zdaj že pokojni »Sveti inkviziciji«. Ob tem skoraj vsakdo najprej pomisli prav na drugo besedo tega imena, na »inkvizicijo«, cerkveno sodišče, ki naj bi izrekalo hitre, površne in pristranske sodbe, potem pa obsojence množično mučilo in pobijalo. Treba je zadeve pregledati zelo natančno, česar se je zavedal tudi pokojni papež, ki je zahteval, da se zadeve – glede inkvizicije – temeljito raziščejo, kar so strokovnjaki tudi naredili. 

Seveda je propaganda v času naredila svoje po znanem načelu: »Laži, laži, nekaj bo že ostalo.« Nekaj oz. veliko je tako res ostalo. Prav zato je treba ponavaljati še nasprotno, torj resnična dejstva. Morda pa jih bo vendarle kdo prebral in se prepričal, da so stvari v resnici šle drugače kot so ga učili v šoli. Vera sloni tudi na »izročilu starih«, ki pa ga je treba iskati in najti, ko pa ga najdemo, je spet stvar vere, da ga sprejmemo, ker verjamemo, da je res tisto, kar pravi. Kako je torej s to inkvizicijo? 

Kot prvo, so ji bili nekaj povsem tujega skrajšani postopki z vnaprej določeno in nespremenljivo obsodbo. Takrat je bilo pravo nekaj resnega in pravniki, ki so postopke vodili, niso – kakor se danes dogaja – gledali samo, če so zadeve zakonite, ampak, če so obtožbe resnične ali ne. Pravo je torej bilo nekaj absolutnega, ker je resnica predstavljala najvišje dobro. Danes lahko rečemo, da se ga je polastil relativizem, saj resnica ne predstavlja več absolutnega dobrega, ampak je, vsaj zelo pogosto, relativna. Postopki so bili zatorej zelo rigorozni, zato pa so lahko bili (kot pokaže Galilejev primer) tudi zelo dolgi – kolikor časa je pač terjalo. Na poseben način lahko to zatrdimo za rimsko inkvizicijo, kateri tudi ne moremo naprtiti niti usmrtitve na tisoče ljudi. Tudi izrečene kazni so bile kaj mile. Da je temu res tako, se bomo prepričali pri obravnavanju Galileja, kateremu zares ni prav nič manjkalo v njegovem »ujetništvu«.

 Kako pa je bilo z mučenjem? O tem v svoji knjigi podorbno in dokumentirano piše Christopher Black (Storia dell’Inquisizione in Italia. Tribunali, eretici, censura, Carrocci). Izvemo, kako je – v potrditev zgoraj povedanega – bilo cerkveno sodišče za tiste čase izredno napredno. Mučenje ni bilo tako hudo – celo v kaki deželi našega časa, vključno s kako demokratično državo, so zadeve precej hujše. Takole pravi Black: »Mučenje je bilo zelo selektivno, fizično manj agresivno in manj grozno ter fantaziozno«. Temu pritrjuje tudi John Tedeschi (Il giudice e l'eretico. Studi sull'Inquisizione romana, Vita e pensiero), ki pravi, da nikakor ni šlo za »karikaturo prava« ali »za predor groze«, kakor so rimsko inkvizicijo nekateri označevali. Inkvizicija je seveda trajala več stoletij in segla tudi v Novi vek, za katerega trdi zgodovinarka Anne Shutte, da je inkvizicija nudila »najboljše kriminalno pravo v tedanji Evropi«.

To je seveda zelo v nasprotju s sliko, ki smo jo dobili. Ta izkrivljena podoba inkvizicije je delo protestantske propagande, ki se je za dosego cilja posluževala karikatur in kratkih pamfletov. Prav te karikature še dandanes najdemo tudi v šolskih knjigah. 

Kaj pa znamenita španska inkvizicija? Moramo vedeti, da je postopek lahko potekal na dveh ravneh – na cerkveni in civilni ravni. Na prvi gotovo, se je pa pogosto zgodilo, da je bil obtoženec izročen civilnim oblastem. Te so potem lahko izvršile tudi smrtno obsodbo, ne cerkvene. Španska inkvizicija se je tu posebej »izkazala«, a nikakor ne moremo govoriti o tako velikih številkah, kot nam jih predstavljajo. Temu pretiravanju in drugim potvarjanjem dejstev, ki so ga začeli zlasti Angleži, so Španci nadeli ime »črna legenda« (leyenda negra), ta označba pa se je nato razširila in se jo danes pogosto uporablja, ko želimo povedati, da je pojmovanje določene zgodovinske tematike izkrivljeno. 

Če damo skupaj vse evropske inkvizicije, lahko sklepamo (glede na to, da je najokrutnejša, španska, usmrtila od dva do tri tisoč ljudi), da je bilo žrtev od deset do dvajset tisoč. Najbolj zloglasni rimski inkvizitor, Bernardo Gui, ki ga omenja in očrni tudi Umberto Eco, je posredno (usmrtila jih je vselej, ponavljam, civilna oblast) kriv za okrog štirideset izvršenih smrtnih obsodb, prek njegovega sodišča pa je šlo kar okrog devetsto ljudi. 

Na koncu velja še poudariti, da inkvizicije kot take pri nas nismo poznali, smo pa poznali t.i. »lov na čarovnice«, a je to nekaj povsem drugega od inkvizicije. Ti procesi so bili pravno precej bolj pomankljivi od inkvizicijskih, zlasti pa sobili razširjeni po nemških in drugih severnih deželah, kakor tudi na Balkanu. Inkvizicija je tako kriva za smrt kakih sto »čarovnic«, ostalih usmrčenih čarovnic pa je bilo v Evropi kakih petdeset tisoč, za vsaj polovico teh usmrčenih žensk pa imajo zasluge protestanti (luterani, kalvinisti...). Z očmi današnjega časa je to seveda še vedno zelo tragično, kakor gre tudi za kar velike številke, vendar pa še zdaleč ne dosega število žrtev modernih ideoloških režimov, kakor so te številke tudi daleč od milijonov žrtev, ki sta jih povzročili obe svetovni vojni v 20. Stoletju.

Objavljeno v prilogi Novega glasa "Bodi človek!"