p. Bellarmino Bagatti: Po zgodovinskih sledeh krščanstva

Anonimni pričevalci 20. stoletja (2)

Frančiškanski arheolog p. Bellarmino Bagatti se je rodil kot Camillo v kraju Lari, blizu Pise v Toskani, leta 1905. Praktično takoj po zaključenem študiju na Papeškem inštitutu za krščansko arheologijo, se je odpravil v Sveto deželo, kjer je živel in delal vse do svoje smrti, leta 1990. Raziskal je veliko krajev, kjer se kristjani spominjamo svetopisemskih dogodkov, med njimi zlasti Nazaret, za katerega je ugotovil, da je bil v 1. Stoletju le majhna vasica, in cerkev 'Christus flevit' na Oljski gori v Jeruzalemu, pod katero je našel domnevni grob apostola Petra. Splošno ni kdove kako znan, zato ga  lahko uvrstimo med 'anonimne pričevalce 20. Stoletja'.

»Vse od časov Voltairea so določeni kritiki z vse večjo vztrajnostjo skozi celotno 19. Stoletje in del 20. Stoletja bili skeptični glede romarskih krajev v Sveti deželi. Govorili so, kako so svetišča zrasla zato, da bi cinično izrabili pobožnost lahkovernih romarjev. Po njihovem mnenju se je prevara začela že s cesarjem Konstantinom, ki naj bi iz političnih razlogov, da bi si pač pridobil prijatelje med kristjani, 3. Stoletja po Jezusovi smrti dal postaviti cerkve na krajih, ki so bili določeni glede na neoprijemljivo izročilo. Prevara naj bi senadaljevala od srednjega veka naprej, zlasti s strani frančiškanov, ki naj bi z izmišljenimi zgodbami romarjem odvezovali mošnjiček. Tega pa niso zagovarjali le protikrščanski propagandisti, temveč tudi kopica uglednih profesorjev, ki so s celo kopico argumentov naredili močan vtis na bralce«. 

Našega patra pa so le še bolj spodbudili k iskanju materialnih dokazov o zgodovinskosti evangelijev. Svoje delo takole strni: »Po tolikih desetletjih dela na terenu lahko rečem, da samo kdor dela za pisalno mizo, ne da bi se premaknil iz svoje knjižnice, lahko trdi, da to, kar pripovedujejo evangeliji, ni zgodovinsko«. To je počel zelo znanstveno in natančno, saj: »Naloga vsake znanosti ni v tem, da nekomu damo prav ali ne, temveč v podajanju objektivnih podatkov, kar velja tudi za arheologijo. Naša odkopavanja pa so vseeno privedla do ozračja ponovne zaupljivosti po tolikih letih sumničavosti«. 

»Danes je mogoče sestaviti zgodovinsko verigo, katere prvi členi so utrjeni v evangeljskih časih«. Kljub vsemu profesionalnemu delu in priznanjem največjih svetovnih univerz pa cilj p. Bellarmina nikdar ni bil ta, da bi v ospredje postavljal svoje delo, temveč, da bi ga prikazal v drugačni luči: »Ni najbolj važno študirati Jezusa, temveč ljubiti, kakor je on rekel. Krščanstvo je preživelo do zdaj in bo še naprej, pa ne zaradi nas, ki se imamo za učene, temveč zaradi vere in ljubezni preprostih ljudi. Ponižni, in ne strokovnjaki, ki so pogosto tako ošabni, so tisti, ki resnično razumejo evangelij«. 

Ko so ga spomnili, da je tudi sam življenje posvetil znanstvenim raziskavam, je takoj odvrnil: »Predvsem sem redovnik, na to pot sem se podal zgolj iz poslušnosti do predstojnikov. Bolj ko sem napredoval, tem bolj sem razumel, kako je študij brez ponižnosti tisti, ki ovira razumevanje. Prav zato nam Jezus pravi, da moramo postati kakor otroci – če ne spet najdemo tiste otroškosti, lahko postanemo tudi največji učenjaki tega sveta, pa vseeno ne bomo nikdar razumeli ničesar. Jezus od nas ne zahteva učenosti ali visoke kulture, saj nas ne bo po teh sodil, temveč po ljubezni. Njega zanima naše srce, zanima ga, da se med seboj ljubimo«. 

Ta zavest je še kako pomembna za arheologa, katerega življenje nikakor ni lahko: »Življenje arheologa skoraj vselej sestoji iz nesmiselnega napora, iz zapletenega izkopavanja, študija, primerjanja. Navadno še zdaleč ni tako vznemirljivo kot mislijo nekateri. Presenetljive in razburljive najdbe so redke. Večinoma pridemo do naših sklepov preko neke serije fragmentov, ki jim nestrokovnjaki ne bi namenili niti najmanjše pozornosti. Potem pa se nenadoma človek znajde pred najdbo, ki ga nagradi za ves vloženi trud in napor, kot npr. tisti napis: 'Zdrava, Marija' … Ko so začeli postavljati novo baziliko Gospodovega oznanjenja v Nazaretu, sem imel priložnost kopati v votlini, ki je po krščanskem izročilu veljala za Marijino hišo. Vse nazareške hiše so bile takšne – revna bivališča, votline, izdolbene v apnenčasto pobočje griča, kjer so skupaj živeli ljudje in živina. Ko smo prišli do najstarejšega sloja (pred Konstantinom) smo ugotovili, da so že takoj na začetku krščanstva tisti kraj spremenili v svetišče. Na nekem ometu smo zagledali tisti vznemirljiv grški napis iz 1. st. po Kr., ki ga je vpraskal neki romar: 'Chàire Maria' – 'Zdrava, Marija'. Našli smo še en grški in en armenski zapis. Prvi pravi: 'Na svetem Marijinem kraju sem pisal', drugi, le delno ohranjen, pa: 'Lepa Devica'… Kdaj pa kdaj smo tudi mi ubogi arheologi lahko koristni. Po naši zaslugi lahko tako vsak katoličan, ki moli rožni venec, spozna, da se s tem včleni v verigo, ki pelje vse do samega začetka v Nazaretu, morda z nekom, ki je Jezusovo mater spoznal takrat, ko je za vse bila le preprosto dekle, žena in potem vdova tesarja Jožefa«.

Izšlo v 8. številki priloge 'Bodi človek!' (tednik Novi glas)

Léo Moulin: 'Regula' med levico in desnico

Anonimni pričevalci 20. stoletja (1)

V novem ciklu člankov z naslovom 'Anonimni pričevalci 20. stoletja' nam bodo spregovorili veliki ljudje preteklega stoletja, ki sicer še zdaleč niso anonimni, gledano na splošno, so pa anonimni v smislu govora o Bogu in krščanstvu oz. jih po tej plati vsaj ne poznamo kaj preveč. Spregovorili nam bodo takšni kalibri kot Umberto Eco, Leonardo Sciascia, André Frossard, Eugéne Ionesco... Kot prvi nam bo spregovoril véliki belgijski humanist Léo Moulin (1906-1996).

Léo Moulin v Valtellini

Belgijski humanist, ki se je sicer imel za agnostika, se je ukvarjal res z mnogimi platmi človeške družbe, to pa počel energično skozi celotno življenje. In kako ostati mlad kljub starosti? Treba je »ljubiti življenje, ljubiti ljudi, čeprav se o njih ne smemo slepiti, ljubiti ideje, dežele, nove jedi. Nikdar se ne sme reči 'v mojih časih'. Treba se je spominjati preteklosti, živeti pa v sedanjosti, vendar tako, da smo usmerjeni v prihodnost«. 

Da gre za posebnega moža, pričuje njegovo delo, kjer preučuje zgodovino, psihologijo in sociologijo kuhinje. Svetovno znano je njegovo delo L'Europe a table, kjer prek gastronomije skuša sestaviti zgodovino Stare celine, vključno z versko. Naj okusimo nekoliko te njegove kuhinje: »Katoliški Poljaki kuhajo odlično, njihovi sosedje vzhodni Nemci, ki so protestanti, pa zanič. Kako je to vendar mogoče, glede na to, da imajo oboji enako podnebje in sestavine? Razlog je, na tem in na drugih področjih, verski. Vsepovsod je kuhinja protestantov manj okusna od kuhinje katoličanov. Dejstvo je, da je protestantizem res ustvaril ekonomsko zelo razgibano družbo, vendar pa zatrl la joie de vivre (veselje do življenja). Ker je človek po njihovem nauku sam pred Bogom, pade nanj vsa teža odgovornosti in krivde, vključno s 'čutnostjo' jedi. Katoličan je svobodnejši, manj zakompleksan, saj ve, da mu pomaga cela mreža cerkvenih in kulturnih posrednikov, zlasti je tu možnost spovedi, s svojim odrešilnim odpuščanjem. Protestantskemu verniku je rečeno nekako tako: 'Kako se rešiš, je tvoja stvar, gre za tvoj osebni odnos z Bogom'. Na ta način se ljudje ali čutijo potlačene ali pa hlinijo neko krepost, ki je ne morejo udejanjati. Tako pride na površje tista nevarnost hinavščine, ki zaznamuje velik del severnega dela Evrope«. 

Je pa bil Moulin zlasti navdušen nad sv. Benediktom. Ker je bil belgijski humanist tudi predavatelj politologije, je raziskoval vpliv Benediktove Regule na politično misel. Prepričan je, da so ljudje v vsakem času razdeljeni na dve strani, pač glede na značaj in osebno zgodovino – na 'desnico', ki nima nobenega zaupanja v človeka in na 'levico', ki preveč zaupa v človeka, naravna razdelitev, ki pa ima verske temelje. O tem razpravlja v pamfletu La gauche, la droite e le péché originel (Levica, desnica in izvirni greh): »Desnica in levica, konservativci in naprednjaki, zagovorniki ohranitve in revolucije, imajo svoja začetnika v Avguštinu in Pelagiju. Prvi je dal prevelik poudarek vplivu greha Adama in Eve na človeka, medtem ko je drugi ta vpliv preveč omejil, ga minimiziral. 

Po Avguštinu je torej samo Božje posredovanje tisto, ki lahko človeka spet vrne in ga obdrži na pravi poti, za Pelagija pa človek sploh ni tako pokvarjen, zato so dovolj spodbude, vzgoja, 'reforme'. Zato ni naključje, da je prav slednji navdihoval Rousseauja in na sploh vso levico, tako reformno kot revolucionarno, ki si domišlja, kako je zlo sveta mogoče odpraviti s pomočjo odlokov in zakonov, z vplivanjem na družbeno-politično strukturo. Avguštin po drugi strani navdihuje vse 'desničarje', ki privilegirajo zakone in red, ki zaupajo v sodišča in policijske sile, ker na noben način ne mislijo, da je človek po naravi dober, zato ga je treba nadzorovati in usmerjati. 

Moderni desno-levi spopad se sicer ima za političnega, v resnici pa je teološki, verski.« Benedikt je »uspel najti ravnovesje med tema dvema težnjama … Čeprav se ne slepi, da noben človek ni brezmadežen, ga vseeno globoko ljubi in želi, vsakemu na njemu lasten način, pomagati, da se reši, morda da celo postane svetnik … Da bi cerkveni možje modro in učinkovito vladali, morajo ohranjati ravnovesje med karizmo in institucijo, med ljubeznijo in zakoni … Benedikt uspe v svojih redovnih pravilih izročilo rimskega prava oplemenititi z novo vero«.

Objavljeno v prilogi Novega glasa 'Bodi človek'