Končno imamo Reformacijo, kjer Luther vendarle raztrga verige dogme in Cerkve, zatem je Protireformacija, ko spet zapademo v mračnjaštvo, razen seveda tistih delov, kjer je reformacija uspela. Zanimivo pa je ugotoviti, kako so se verske vojne vselej odvijale v protestantskih deželah, v katoliških pa je bilo precej mirno.
O trajanju Srednjega veka nam učbeniki govorijo, da je obdobje trajalo od padca rimskega Imperija
do odkritja Amerike, torej nekaj več kot tisoč let. Kako je vendarle mogoče več kot tisočletno obdobje označiti kot vmesno? Kako dolga smrt! Toda vmes česa? Klasične dobe in renesanse.
Živi so torej bili v času Aten in Rima, potem so za tisoč let umrli, potem pa na prehodu v 16. stoletje spet oživeli. Zaradi tega se v umetnosti spet pojavijo Bakh in Ariadna, Herkul, Apolo in Minerva, torej antično poganstvo - to je "prerojenje". Med dvema poganskima obdobjema, antičnim in renesančnim, je bilo tisočletno obdobje, ki se je imenovalo "Kristjanstvo" (Christianitas), vendar s strani tistih, ki so v tem obdobju živeli...
Iz tega sledi, da smo bili v krščanskih stoletjih mrtvi, medtem ko smo bili zelo živi v poganskih časih. Ko tako beremo, se zdi zgodovina Evrope en sam poskus tega, da bi se znebila bremena krščanstva. Kar sicer drži, le da zgodovinski učbeniki to predstavljajo kot nekaj pozitivnega, kar je posledica določenega branja zgodovine, ki so ga vpeljali t.i. "svobodomisleci" ali "liberalci", če rečemo s tujko. To pa je seveda ideološko branje, ki so ga potem prevzeli še drugi, ki jih je motilo in jih še moti krščanstvo. Šola je postala obvezna, vendar pa je sčasoma povsod zavladal manihejski način gledanja na zgodovino, kjer so bili na eni strani dobri, na drugi pa zlobni. Sčasoma zadeva ni bila več le liberalna, temveč marsikje tudi marksistična.
Pa pridemo do tega, kar imamo. Pri nas "rdeče" in "bele", v ZDA pridne Severnjake in grde Južnjake, potem lepega Garibaldija in Napoleona, pa grde nasprotnike itd. Morda kdo kot odrasel, ker ga to veseli, ugotovi, da so stvari morda drugačne, vsi ostali pa bodo ostali pri tem, kar jih je naučila šola, vse skupaj pa bodo še utrdili s pomočjo medijev. Pogosto ostanejo v takšnem stanju tudi učitelji zgodovine, saj so na fakulteti le utrdili tisto, kar so kot mali šolarčki slišali, kar pa so se naučili, to ponavljajo.
Pa ne samo to. Glede na to, da so dosegli diplomo in naj bi torej bili izobraženi, ne bodo nikdar priznali, da so porabili življenje, da bi študirali pravzaprav sporne zadeve, torej takšne, ki se jim lahko postavi tudi nasproti drugačne vidike in dejstva, kakor tudi ne bodo sprejeli tega, da bi spet začeli "z nič", da bi postavili pod vprašaj, da bi kritično pretresli tisto, kar so se naučili. Pogosto se bodo torej spremenili v ostre zagovornike tistih par stvari, ki mislijo, da jih vejo in poznajo. Sistem bo tako šel naprej sam od sebe v neki spirali filozofa Spinoze, po katerem so vsi prepričani, da živimo v najboljšem možnem svetu, kjer je potrebno izboljšave vselej iskati samo znotraj "napredka", ki se je pričel po koncu srednjeveške teme, da bi potem prišči do sijajne sedanjosti oz. krasnega novega sveta, če rečemo s Huxleyem.
Mi se seveda v prihodnjih nadaljevanjih ne bomo šli nobenega proti-učbenika, temveč le drugačno interpretacijo zgodovine. Ko bo nekdo zadevo prebral, bo lahko potem šel sam zadeve poglobiti še po kaki drugi plati, res pa je, da se nekaj stvari najde tudi že na tem blogu.
