Uničevanje mitov o katoliški Cerkvi (6)
Ko govorimo o zgodovini Cerkve, je treba reči, da je okrog vse polno tistih, ki naj bi jo obvladali, glede na to, koliko o določenih zadevah vedo povedati, težava pa je, da večino krat informacij, ki jih širijo, niso preverili. Potem se pa zadeve navaja in citira, da še drugi prevzamejo to različico zgodovine, čeprav bi se dejstva, če bi jih res preverili, izkazala za precej drugačna. Že na lokalni ravni se denimo zgodi, kakor se je primerilo v mojem domačem kraju, da je nekomu iz preteklosti, v tem primeru domačemu župniku izpred več kot štiristo let, prilepljena neka etiketa, ki se je ne more znebiti zato, ker je nekdo zadeve presojal z današnjimi očali, ne da bi se skušal spustiti v tisti čas, ki je bil v marsičem drugačen od našega časa. Pisanje o zgodovini in zgodovinsko razmišljanje zahtevata pač svoj napor, saj je treba nenehno kopati, da bi prišli čim bliže resnici, pri tem pa je treba marsikdaj tudi boleče posredovati, saj se je potrebno znebiti navlake predsodkov, ki nam je bila obešena.
Pa ni treba daleč stran, da pridemo do tega površnega zgodovinopisja, saj ga imamo velikokrat kar v lastni hiši, torej v katoliški Cerkvi sami, celo med samimi posvečenimi osebami, pa seveda celo med tistimi, ki imajo naziv zgodovinarjev, celo cerkvenih zgodovinarjev. Če omenimo denimo Sillabus, torej, uradno, “seznam, ki vsebuje poglavitne zmote našega časa” (dokument je bil izdan kot priloga okrožnici bl. Pija IX. Quanta cura), potem že začnejo rdeti lica naših cerkvenih sogovornikov. Še več, iz njihovih ust bomo slišali, kako je bila to ena od napak Cerkve, to pa zato, ker svet pravi, da je ta dokument eden od največjih dokazov cerkvenega mračnjaštva, pravzaprav bodo celo rekli, da je bilo takrat, v drugi polovici 19. stoletja v tem oziru doseženo dno. Toda, se sprašujemo, ali so ti ljudje teh osemdeset trditev sploh prebrali. Pa razumemo vse t.i. “laike”, če tega niso storili, zanima nas, koliko “teologov” (torej tistih, ki so študirali teologijo, ki niso nujno le duhovniki, redovniki in redovnice) je to storilo. Prav zanimivo je, kako smo mnoge obrobne zadeve na teološki fakulteti zelo natančno obravnavali, nismo pa denimo niti malo pregledali tovrstnih zadev. Sam sem si zadevo prebral pri msgr. Lugiju Negriju, aktualnem nadškofu v Ferrari, ki je bil še ne tako dolgo nazaj profesor za osnovno teologijo in zgodovino filozofije na milanski Katoliški univerzi Jezusovega Srca (Università Cattolica del Sacro Cuore), ki je napisal več tovrstnih zgodovinskih knjig, natančneje je bila to knjiga “Lažne obtožbe Cerkvi” (“False accuse alla Chiesa”, Piemme 1997).
Če dokument preberemo, lahko vidimo, kako je pravzaprav zelo aktualen. Mi bomo navedli zgolj kak primer, da bi morda koga spodbudili k temu, da bi Sillabus prebral. Tako ali tako ne študiramo družbenega nauka Cerkve, pa bi ga morali, tu se strinjam z Bogdanom Vidmarjem, slednji pa se ne začne šele s papežem Leonom XIII. Četrti paragraf recimo obsoja socializem, komunizem, tajne družbe, biblične družbe in klerikalno-liberalne družbe. Biblične družbe je treba gledati z očmi tistega časa, saj so služile kot orodje takrat še italijanske vlade v Turinu (šele kasneje se je slednja premaknila po Škornju dol – najprej v Firence in potem v Rim), da bi izkoreninila katolicizem, na njegovo mesto pa postavila Nacionalno državno Cerkev. Vedeti moramo, kako je bilo veliko italijanskih voditeljev prav članov “tajnih družb”, torej prostozidarskih lož, ki niso niti pomišljali, da ne bi na pomoč za obračunanje s katoliško Cerkvijo poklicali protestantsko usmerjene vlade, kot recimo Veliko Britanijo in Nemčijo, pa tudi ZDA, da bi reformirana “Cerkev” nadomestila katoliško tudi v Italiji. Toliko, da nekoliko razumemo čas. Zanimivo pa je, kako sta bila socializem in komunizem že tedaj označena za “kugi človeštva” (pestilentiae humanitatis). Danes vemo, da je bila ta označba preroška, v Cerkvi 60-ih, 70-ih in 80-ih let pa so menili drugače, tudi zato so najbrž grdo gledali na omenjeni dokument.
Gremo pa naprej, da vidimo še druge preroške besede. Pod zmoto številka 39 najdemo tole: “Država, ki je začetek in vir vseh pravic, uživa neko svojo pravico, ki je povsem brezmejna”. Koliko krvi bi se ne prelilo, če bi upoštevali tole zmoto, ki je zares zmota. Izognili bi se totalitarizmom in nacionalizmom, ki še danes zbujajo vojne, prav tako pa nas opozarjajo besede bl. Pija IX. na “državo-policaja” današnjih dni, da ne govorimo, kako je vsa ta neomejena oblast vse skupaj pripeljalo do peščice mogočnih, ki so resnično postali “Veliki brat”, kot ga navaja Orwell, pritrjuje pa mu Zygmunt Bauman in še kdo.
Če pa ni bil dovolj jasno obsojen tam nacionalizem, potem poglejmo še pod številko 64, kjer je rečeno, kako je iz neke ne natančno določene “ljubezni do domovine” dovoljeno prelomiti “vsakršno sveto obljubo”, kakor tudi ne upoštevati večnih zakonov, še več, vse to postane v tem pogledu vrlina. Nacionalizem, je torej jasno obsojen, dovolj pa je namesto “ljubezen do domovine” dati katerokoli ideološko označbo, da pridemo do današnjih bitk – terorizma in ostalih, kjer so dovoljena vsa sredstva. V bistvu so tista sodobna sredstva, ki jim rečemo tudi “mediji”, lahko še veliko bolj učinkovita in škodljiva od pušk in topov. Je bila torej Cerkev “za kačami”? Tu je le še en dokaz njene daljnovidnosti.
Objavljeno v prilogi Novega glasa "Bodi človek!".
