Strani

torek, 28. april 2009

Primorska poje in OF

"V nedeljo je v Trenti svoje letošnje popotovanje po Primorski na obeh straneh meje sklenila revija Primorska poje. Bila je jubilejna, že 40. po vrsti, in kot se ob jubileju spodobi, je bila rekordna. “Mobilizirala” je 216 zborov s 4700 pevci, in če to ni prava vojska, v čem je potem moč petja in z njim slovenske besede, bi rekel Rudi Šimac, 30 let poveljnik tega gibanja, ki bi mu težko našli primero.

V Trenti je marsikdo Primorsko poje povezal z najbolj mračnim obdobjem primorske zgodovine. Naj zveni še tako patetično, Primorci so se fašizmu učinkovito zoperstavili z ohranjanjem slovenske besede v pesmi in tudi tako uspeli prebroditi “največjo primorsko zgodovinsko nesrečo,” kot je na nedeljski proslavi dneva upora proti okupatorju na Nanosu tisti čas označil slavnostni govornik Saša Vuga.

In zdaj smo torej pri dnevu upora proti okupatorju, do leta 1992 dnevu OF. Obračunavanje s tako imenovano polpreteklo zgodovino, ki zadnje čase tolče po vsem, kar je pomenilo upor proti okupatorju, se je nekoliko poleglo. Pojem “okupator”, ki je dobil mesto v imenu praznika, je pač prehud in postavljati se na njegovo stran ni modro politično ravnanje. Počakati velja, da praznik mine, potem bodo ostali le revolucionarji in krvniki, medtem ko bodo okupatorji in na drugi strani njegove žrtve le obrobni akterji. To je slovenska posebnost. Italijanom, na primer, kaj takega še na misel ne pride. Pred leti je njihovo javnost šokirala serija oddaj o obračunavanju zmagovitega odporniškega gibanja s poraženim fašizmom. Potem pa je vse potihnilo. Pametno, saj bi se Italijani morali v nadaljevanju zgodbe soočiti s tistim, kar je zlo povzročilo, to pa je bila država Italija, kakršna je takrat bila. Lepo podobo, med drugim vlogo žrtve slovanskega barbarstva, ji pomaga ohranjati tudi del Slovenije.

Primorska poje gre vseh svojih 40 let nasprotno pot. Pri tem Primorska ohranja del svoje drugačnosti v primerjavi s preostalo Slovenijo. Tako kot pod fašizmom in potem v štiriletni vojni s svojim pevskim gibanjem še danes medse sprejema ljudi dobre volje ne glede na njihovo takšno ali drugačno opredeljenost. Pesem odmeva tudi v cerkvah (pod fašizmom zatočiščih domoljubov), prepevajo cerkveni zbori, v dogajanje so vključene organizacije vseh barv.


In tako smo spet pri dnevu upora, ki se je začel z OF v njenem izvornem hotenju."

Davorin Koron v Primorskih novicah, 28.4.2009


Ob komentarju gospoda Davorina Korona človek ne more ostati ravnodušen. Zagotovo je Primorska poje nekaj plemenitega, ki v sebi skriva »primorsko dušo« in je sposobna mobilizirati tolikšno »vojsko«. Povsem tudi drži, da smo se Primorci s pesmijo zoperstavili okupatorju.

Rudi Šimac ima pri tem številne in velike zasluge, ne pa vseh. Primorska poje ima tudi globok krščanski element in ne moremo reči, da "pesem odmeva tudi v cerkvah", ker je od tam pravzaprav prišla. Brez cerkvenih zborov in duhovnikov bi najbrž tudi "Primorske poje" ne bilo. Dobro bi bilo tudi preučiti, koliko pevcev iz cerkvenih zborov je pelo in še poje v drugih "prosvetnih" zborih. Številka bi bila verjetno presenetljivo visoka.

Ko govorim o tej krščanski komponenti, mi na misel pridejo naši zavedni duhovniki, pa tudi kdo od škofov (mons. Sedej), pa seveda Primorsko verno ljudstvo, ki je neustrašno prepevalo in tudi kaj pretrpelo (npr. Lojze Bratuž). Moramo se zavedati, da so duhovniki in drugi verni ljudje (zborovodje, organisti, pevci) nosili glavo naprodaj, a s tem ohranili prihodnjim rodovom tudi slovensko pesem. Poglejmo le, koliko besedil za pesmi je napisal Filip Terčelj in koliko jih je uglasbil njegov prijatelj Vinko Vodopivec. Usoda teh upornikov po vojni je bila kruta. Terčelja je povojna oblast likvidirala, mnoge druge duhovnike pa zaprla.

Seveda je bilo tu še mnogo drugih borcev proti okupatorju, ki so imeli težave s strani povojne oblasti (recimo »prekomorci«), že med vojno pa so bili v ozadje potisnjeni, nekateri pa celo likvidirani, tigrovci.

Številke povedo, da so bili pri nas okupatorji in njihove žrtve res "obrobni akterji", kar je res »slovenska posebnost. Na strani "revolucionarjev in krvnikov" so bile vsaj nekaj desetkrat večje kot na okupatorjevi. Primorci se s 27.4.1941 ne moremo strinjati, ker smo se okupatorju uprli že prej, prvi boj proti okupatorju po tem datumu pa je bil tigrovec Danilo Zelen na Mali gori pri Ribnici, 13.5.1941, in padel. Partizani so na to čakali vse do 22.6, ko se je začel s strani Nemcev napad na ZSSR. Proti imperialistična Fronta, ustanovljena 27. aprila, je bila namreč naperjena proti Anglo-Američanom in ne proti naci-fašistom.

Primerjanje z Italijani je neprimerno, ker je naivno in skoraj utopično pričakovati, da bodo najprej sami obračunali s fašizmom. Iz besed komentatorja pa sem nekako razbral (upam, da se motim), da so bili ti ljudje upravičeno pobiti, brez ustreznega legalnega sojenja za svoja dejanja. To se je zgodilo v imenu komunistične revolucije, katere poskus v Italiji (tudi v Grčiji) je propadel. Glede na močan vpliv levice v Italiji niti ni čudno, da je vse tako hitro potihnilo. Strinjam se, da Italiji vlogo žrtve slovanskega barbarstva pomaga utrjevati del Slovenije, namreč tisti, ki noče jasno posredovati resnice o pobojih, da so »fojbe« po vsej Sloveniji, v njih pa so nasprotniki komunizma vseh narodnosti, ne le Italijani.

Zagotovo si svoj delež zaslug za »Primorsko poje« upravičeno lahko lastijo vsi tisti partizanski borci, ki so se v drugi svetovni vojni borili s prepričanjem, da se borijo proti fašistom, tudi za svobodo slovenske besede in pesmi.

1 komentar:

Anonimni pravi ...

visit site tramadol hcl 75mg - can you buy tramadol dominican republic