O italijanskem nasilju med vojnama

Tu je članek, ki so mi ga objavili v spletnem katoliškem dnevniku 'La Bussola quotidiana', govori pa o italijanskem nasilju med obema vojnama, da bi lahko bolje razumeli tudi t.i. 'eksodus' in 'fojbe' med in po 2. svetovni vojni. 

Goreči Narodni dom v Trstu (1920)

Upam, da bomo počasi, kapljo za kapljo, le nekoliko dopovedali našim italijanskim kolegom novinarjem, kako kompleksna je zadeva in, kako je treba v globini preštudirati čim več različnih vidikov, v zelo širokem časovnem obdobju, da bi približno razumeli zadeve. Četudi sem mu vse razložil, pa urednik še vedno noče razumeti, kako pri 'eksodusu' ni šlo samo za dalmatinske in istrske Italijane, ampak je v število treba vključiti tudi vse tiste, ki so na to ozemlje prišli po 1. svetovni vojni, ko je le-to prišlo pod Italijo, kar sam tudi jasno pravim v svojem članku, kjer povzemam razmišljanja dveh tržaških zgodovinarjev - Liliane Ferrari in Raoula Pupa, dodajam pa še svoje misli. 

Še vedno tudi objavljajo, kako so po fojbah 'skoraj vsi Italijani', kar seveda ne drži. Italijani so najbrž že, gledano nacionalno, saj so vendarle bili italijanski državljani tisti, ki so med vojnama na istrskem in kraškem ozemlju živeli, ne drži pa to, če gledamo narodno pripadnost, kjer je treba upoštevati, da se je zgodil na teh ozemljih med vojnama 'državni imenomor', kot pravi zanimiva knjiga, izdana pri založbi Mladika (Onomasticidio di Stato). Nočejo upoštevati tistega, kar recimo o vsem tem pove Boris Pahor. Nočejo upoštevati tistega, kar so odkrili zgodovinarji, zlasti zgoraj omenjeni Raoul Pupo ali videmska zgodovinarka slovenskih korenin Alessandra Kersevan (sicer bolj levo usmerjena). Ne upoštevajo tistega, kar so dognali strokovnjaki mešane italijansko-slovenske komisije. Težko jim je tako dopovedati tem našim Italijanom, kako je bil ključ za poboje zlasti ideološki, zato pa imamo - to so v oddaji 'Porta a porta' tudi pokazali - še veliko drugih 'fojb', ki so posejane po celotnem slovenskem ozemlju. Govorim o množičnih grobiščih. 

No, ne vsi. Vseeno sem našel novinarja, ki ga te stvari zanimajo, ampak mora ostati neimenovan, da ne bi v prihodnje tudi on imel sitnosti in cenzure s strani svojih kolegov. Vprašal me je po bibliografiji tega, kar pravim, kar sem mu tudi z veseljem posredoval. Upam, da bo v prihodnje tudi on pripomogel k temu, da se zadeve tudi Italijanom bolj razjasnijo.

Na tej povezavi najdete omenjeni članek: Vicenda istriana e versione slovena