Pogosto splošno slišimo in poslušamo o t. i. mračnem srednjem veku, kar seveda ne drži, drži pa, da so v zgodovini oz. v zgodovini Cerkve, če smo bolj natančni, obstajala določena mračna obdobja. Ko torej govorimo, kako težki so današnji časi, velja pogledati v zgodovino, sploh v to mračno stoletje.
Ko govorimo o zahodnem delu krščanskega sveta, moramo spregovoriti, kako je nekje na polovici 9. stoletja pričel padati mrak na vrh Cerkve. Karolinško obdobje se je zaključevalo, z njim pa tudi rodovitno obdobje, Cerkev pa je vse bolj tonila v posvetno logiko, v samem njenem vrhu pa so pričeli pastirji živeti vse bolj posvetno.
Prva opozorila so prišla ob izbiri naslednika svetega papeža Leona IV (790-855). Izbran je bil Benedikt III. (810-858), ki je moral biti praktično s silo prignan v Lateran, da bi sprejel imenovanje, preden pa bi bil posvečen v škofa, saj je bil kot kardinal posvečen le v mašnika (to je bila normalna praksa tedanjega časa), pa je moral čakati potrditev karolinških cesarjev, Lotarija I. (795-855) in Ludvika II. Mlajšega (822/825-875). Težava je bila, da sta papeška odposlanca ali legata, kakor se jim reče, skrivaj želela doseči pri cesarjih, da bi Benedikta III. ne potrdila, ampak da bi na njegovo mesto raje skušala postaviti Anastazija Bibliotekarja (pribl. 810-879), saj je bil slednji precej boilj naklonjen frankovski dinastiji in bi kot glava Cerkve igral precej vidnejšo vlogo. Zato je že prišlo do nekega obdobja, ko sta obenem bila prisotna tako pravi papež, Benedikt III., kot tudi protipapež, Anastazij. Nazadnje se je zadeva razjasnila v prid pravemu papežu.
Po le treh letih pontifikata je k sreči prišel na njegovo mesto velik papež in svetnik, Nikolaj I., imenovan Veliki (pribl. 820-867), ki je pred tem bil svetovalec papeža Benedikta. V nekoliko več kot devetih letih njegovega papeževanja, je zelo poživil papeško institucijo, posebej pa je sv. Nikolaj Veliki zaslužen za odločno spopadanje s Fotijevim razkolom na Vzhodu - treba je opozoriti, da se je tedaj vse postavilo nazaj na svoje mesto in je Fotij nazadnje sprejel papeštvo ter umrl v edinosti s Cerkvijo ter pravoveren. Sveti papež Nikolaj Veliki pa je tudi odločno branil nerazveznost zakona, ko se je spopadel z Lotarijem II., ki je zavrgel svojo zakonito ženo Teutbergo, da bi se poročil s priležnico Valdrado. Svetlo je bilo tudi obdobje papeža Janeza VIII. (pribl. 820-882), ki se je navse načine boril, da bi cesarski vpliv na Cerkev ne bil uspešen, navkljub ogromnim pritiskom, po tem svetlem obdobju pa je nastopila mračna doba.
V stoletju in pol se je na Svetem sedežu zvrstilo po papežu Jnaezu VIII. kar 44 papežev, s pontifikati, ki so trajali ne samo po par mesecev, temveč celo le po par tednov. Med letoma 896 in 904 se je zvrstilo kar 9 papežev, med 44-imi papeži pa je bil med svetnike prištet le en sam, in sicer Hadrijan III., kakih dvanajst pa je bilo bodisi ubitih bodisi so umrli v nepojasnjenih okoliščinah (najbrž so jih "umrli" z zastrupitvijo in podobno). Razne med seboj konkurenčne aristoikratske rodbine so se med seboj borile za papeški prestol, kamor so vsilili kar nekaj nesposobnih in nemoralnih kandidatov, da bi jih seveda tako mogli kontrolirati in nanje vplivati. Tu seveda interes Cerkve ni bil važen, svetno vladarstvo se je mešalo s cerkvenim. Duhovniki so zapuščali čredo, da bi šli na vojsko ali živeli na gradih gospode, prav tako se je izbiralo škofe, ki so bolj poslušali gospodo kot pa sledili Božjim in cerkvenim zakonom, opatije so upravljali laiški mogotci, cerkveno lastnino so delili gospodje med svoje vazale, vsakdanja stvar je postala tudi simonija. Umirajočemu cesarstvu so na družbeni ravni močne rane prizadejali še Normani, Ogri in Saraceni s svojimi vdori, v katerih se niso ustavljali pred samostanskimi zidovi, ampak so pogosto izropali tudi samostane in cerkve, pogosto pa potem tudi pobili duhovnike, menihe in nune.
Razdejanje je bilo povsod, škofje, pač tisti dobri, ki so ostali, so skušali nekako podpreti stavbo, ki se je pričela rušiti - seveda gledano s človeške perspetktive. Na sinodi v Troslu (909) so škofje opisali tedanje stanje v Cerkvi, ki je veljalo za večji del karolinškega cesarstva: "Mesta so zapuščena, samostani v ruševinah in plamenih, dobra zemlja je postala puščava. Ljudje živijo kot primitivci, brez zakonov in brez strahu pred Bogom, popolnoma se prepuščajo strastem, tako da vsakdo počne, kar se mu zdi prav v njegovih očeh, kljub človeškim in božjim zakonom ter zapovedim Cerkve; močni zatirajo šibke; svet je poln nasilja nad majhnimi in nezaščitenimi; ljudje kradejo dobrine, ki pripadajo Cerkvi, in se žrejo med seboj kakor ribe v morju."
V tem opustošenju so na apostolskem sedežu pogosto sedeli papeži, ki niso bili samo neprimerni, ampak so bili prav nedostojni, zakon pa so narekovali kremplji moči in oblasti. Primer papeža Formoza (ok. 816-896) je v tem pogledu zgovoren. Formoz se je znašel sredi težkega položaja, ki ga je rešil na zmeden način, pri čemer je uspel razburiti ves svet: najprej je podprl Guida II. iz Spoleta (855-894) za cesarsko krono in okronal njegovega sina Lamberta II. (880-898) ter tako zagotovil nasledstvo; nato je poiskal pomoč bavarskega kralja Arnulfa Koroškega (okoli 850-899), da bi prekinil Guidove stalne napade na cerkvena ozemlja, in priznal Arnulfa za legitimnega cesarja. Ko je Guido umrl, je zelo mladi Lambert, ob podpori svoje matere Ageltrude, zahteval svoje kronanje. Formoz je to priznal, vendar je na skrivaj poslal predstavnike k Arnulfu, da bi posredoval. Arnulf je odšel v Italijo, "osvobodil" Rim, vendar ga je med pohodom proti vojvodini Spoleto zadela paraliza. Formoz je bil verjetno zastrupljen in je umrl 4. aprila 896.
Njegova smrt pa ni končala zmede. Bonifacij VI. (†896), ki je bil pod Janezom VIII. dvakrat izobčen, najbrž zaradi nemoralnega vedenja, je bil na čuden način izvoljen za papeža; tako zelo, da se še danes razpravlja, ali je resnično bil papež Katoliške Cerkve. Njegov pontifikat je trajal le petnajst dni. Nato je bil izvoljen Štefan VI., ki je bil v bistvu marioneta v rokah vojvode iz Spoleta. Dejansko se je prepustil temu, kar je zgodovina poimenovala kot "sinodo trupla" (897) - šlo je za sramotnoi in grozljivo maščevanje Lamberta in njegove matere, ki sta izkopala truplo papeža Formoza, ga oblekla v papeška oblačila in mu sodila v navzočnosti Štefana VI., kardinalov in škofov. Proti truplu je bilo navedenih sedem obtožb; zaradi očitnega pomanjkanja obrambe, je bil obsojen, trije prsti desne roke, s katerimi je blagoslavljal, so bili pohabljeni, truplo pa so zasramovali, ga nosili po Rimu in ga nazadnje vrgli v Tibero. To je bilo zaničevanje, ki je bilo odvratno celo za tiste Rimljane, ki niso posebej občudovali papeža Formoza. Ti so se ob tovrstni okrutnosti in brezbožnosti uprli. Ogorčeno ljudstvo je Štefana VI. zajelo, ga odpeljalo v ujetništvo v Castel Sant'Angelo ter ga nazadnje zadavilo.
Začetek poniževanja papeške službe v mračnem stoletju, o čemer bomo še govorili...
Ni komentarjev:
Objavite komentar