Ko v sodobni Cerkvi zgodovina ni učiteljica...

V dnevniku italijanske škofovske konference (CEI), Avvenire so na binkoštni praznik objavili zanimiv članek, kjer želijo rehabilitirati izobčenega modernističnega duhovnika, Ernesta Buonaiutija. Izobčen je bil leta 1925, čemur je sledila bogata akademska kariera in članstvo v prestižni Accademia dei Lincei. Umrl je leta 1946, a je zavrnil poslednje zakramente, sklicujoč se prav na izobčenje, na katerega je bil ponosen. Tako ali tako se nikdar ni želel odvrniti od svojih zmot in se podrediti pravemu nauku in učiteljstvu ter avtoriteti Cerkve. 

Poglejmo nekoliko zadevo s pomočjo komentarja Maria Proiettija. "Na binkoštni dan slavi Avvenire "dober boj" modernista Ernesta Buonaiutija". Gre za izbiro, ki ne prevprašuje le teologije, ampak tudi komunikacijski slog določenega cerkvenega tiska." Proietti upravičeno pravi, da se v današnjih cerkvenih strukturah Duha resnice zamenjuje z duhom časa ali Zeitgeistom, kakor je pred leti opozoril dr. Peter Kwasniewski, ko je razbil mit o domnevnem odsotnem Sv. Duhu v predkoncilski Cerkvi. Na binkošti je v novem mašnem obredu, zanimivo, v evangeliju stavek: "Duh resnice vsa bo vodil k vsej resnici." (Jn 16,13) (tradicionalna maša ta dan predvideva evangelij iz Janezovega 14. poglavja). Prav nič v skladu s tem stavkom pa piše italijanski ekonomist in novinar Luigino Bruni, član fokolarov o "dobrem boju" nekoga, ki je to Božjo resnico zanikal kot tako, namreč modernist Buonaiuti. O njem sta sicer izšla dva zvezka monografije, vendar se Bruni "ne ustavi samo ob recenziji dveh zvezkov, ki sta pred kratkim izšla, ampak predlaga, najprej z namigovanji, nato pa zelo jasno, ponovno dobronamerno branje figure Buonaiutija in si želi neke njegove implicitne rehabilitacije." Bruni označuje največjega italijanskega modernista za "sodobnega preroka", ki postavlja takšne vrste vprašanja, "kakršnih niti današnji katoličani ne znajo več oblikovati". Seveda je samo po sebi razumljivo, da naj bi katoliška dogma, torej nauk, bil sad zgodovinskega razvoja oz. evolucije, ne pa izraz nespremenljivega Božjega razodetja. 

Do tu nič novega pod soncem za sodobne cerkvene ustroje, saj se je v njih zadnja desetletja skušalo rehabilitirati že veliko tovrstnih osebnosti. Zanimiv je ta primer, da ugotovimo način posredovanja zadev, ki se ga danes v cerkvenem časnikarstvu poslužujejo. S pomočjo "kulturnega dialoga" se namreč ogne stalnemu in nespremenljivemu cerkvenemu učiteljstvu ter se ga zrelativizira, izjemo pa se postavi za pravilo. Znano? Ponovno manjšine postanejo pravilo in pot za večino. Dokončno ni več dokončno, temveč zanimivost, ki "sproža debato, četudi zasenčuje resnico". 

Nasprotje resnice postane resnica, začenši že z naslovom, kjer "je boj Buonaiutija proti cerkvenemu učiteljstvu poimenovan kot "dober", izobčenje, skrajni izraz (tedanje) cerkvene pravice, pa kot problematično". Mi bomo komentirali, da to ni nič čudnega v rednih cerkvenih ustrojih, kjer se deli kazni levo in desno, pogosto brez prave pravne podlage in procesov, kjer ne pomaga niti, če so sami papeži rekli drugače, tudi papež Frančišek. Ne, pravično izobčeni so krivično izobčeni, krivično izobčeni pa pravično. Pravi razkolniki in krivoverci to niso, kdor pa to ni, zanje seveda je razkolnik in krivoverec. Razumi, kdor more. Tako ali tako je v teh primerih, brez vsake prave zgodovinske podlage, cerkev papežev Pija X. in Pija XII. opisana kot toga, rigidna in "nesposobna prepoznati "preroštvo" disidentov". V resnici je Buonaiutija izobčil papež Pij XI., vendar slednji očitno ni tako pomembna figura. V sodobnem cerkvenem časnikarstvu se zvestobo izročilu in pravemu nauku predstavlja kot zadrtost in zakrknjenost, medtem ko se modernizem, ki ga je Cerkev dokončno obsodila predstavljen kot neke vrste dobri kvas za cerkveno testo, čeprav se je slednji v novomodernistični dobi, ki se je sicer pričela že pred zadnjim vesoljnim koncilom, razbohotila pa po njem, izkazal za uničevalca cerkvenega testa. Proietti pravi, da modernizem imenujejo celo "kvas prihodnosti", kar še najbolj spominja na "sonce prihodnosti", ki bi naj sijalo pod rdečim praporom. 

Binkošti predstavljajo drugačnega duha, to je Sveti Duh, ki ni "nevtralni ali relativistični duh". "Gre za Duha Očeta in Sina, ki nam je poslan, da nas bi "spomnil, kar je Jezus povedal" (Jn 14,26) in da bi nas "vodil k popolni resnici" (Jn 16,13). Vemo, kako se dandanes vse to pojmuje, vendar pa po cerkvenem nauku Sv. Duh ne prinaša novih miselnosti in ideologij, ampak v polnosti razsvetljuje resnico, ki je bila v Kristusu že v polnosti razodeta, on pa jo je posredoval in zapustil svojim učencem, da bi jo posredovali naprej. Nauka zato Sv. Duh ne spreminja, temveč ga osvetljuje, ga ne zanika, ampak ga hrani in brani. Buonaiuti in ostali so katoliški dogmi in nauku dajali evolucijsko naravo, kar pomeni zanikanje objektivne in razodete resnice, ki jo je potrebno ohranjati in posredovati v celoti, ne pa vedno znova na novo izumljati. Buonaiuti ima že desetletja ogormno pridnih pajdašev, ki trdijo isto, kakor je trdil on sam. "Nauk ni mnenje, ki ga je potrebno ažurirati, temveč je dar, ki ga je potrebno sprejeti in oznanjati."

Zdaj pa poglejmo, kdo je zares bil Ernesto Buonaiuti (1881–1946)? Ernesto Buonaiuti, rimski duhovnik, je bil nedvomno izobražen in intelektualno živahen mož. Toda njegova miselnost se je postopoma oddaljila od katoliške vere v treh temeljnih točkah:

• Imel je evolucionistični pogled na krščanstvo: za Buonaiutija krščanstvo ni bila vera, razodeta od zgoraj, temveč zgodovinska izkušnja v nenehnem razvoju; dogma v njegovem pogledu ni bila nespremenljiva, temveč plod kulture in kolektivne psihologije; ta pogled je bil obsojen v okrožnici Pascendi Dominici Gregis (1907), ker je zanikal nadnaravni značaj Božjega razodetja.
• Vero je zreduciral na subjektivno zavest: Buonaiuti je menil, da vera izhaja iz osebne zavesti in ne iz objektivne in razodete resnice; vera je bila zanj notranja izkušnja, ne prenos prejete resnice; to je korenina subjektivizma in doktrinarnega relativizma.
• Radikalno je kritiziral Cerkev kot institucijo: Buonaiuti je bil sovražen do hierarhične dimenzije Cerkve, ki jo je štel za odmik od prvotnega evangeljskega duha; nenehno je postavljal v nasprotje »pravega Jezusa« in »zgodovinsko Cerkev« ter zavračal legitimnost cerkevnega učiteljstva.

Kljub večkratnim opozorilom Buonaiuti ni nikdar preklical svojih stališč niti skušal doseči sprave. Tudi po suspenzu je nadaljeval s poučevanjem in objavljanjem, vse do izobčenja vitando nomine leta 1925. Nikdar se ni podredil. Ni bil preganjanec, ampak intelektualec, ki se je zavestno odločil nasprotovati cerkvenemu učiteljstvu, vendar je sebe predstavljal kot »bolj zvestega od samega papeža«. Njegova dela so bila uvrščena na Seznam prepovedanih knjig.

Po izobčenju je bil univerzitetni profesor, član Akademije Lincei in referenčna točka za določeno sekularno miselnost. Njegov vpliv se je posredno pokazal tudi v nekaterih pokoncilskih teoloških krogih, zlasti v težnji po historizaciji evangelija in relativizaciji dogme.

Cerkev ne potrebuje rehabilitacije tistih, ki so nasprotovali nauku, da bi se zdela dialoška. Potrebuje biti zvesta, pogumno in ponižno, celotni resnici, ki jo je prejela.