Kolumb kot zgled modernega moža

Junija letos si je italijanski tedanji minister za kulturo Gennaro Sangiuliano (od 6. septembra 2024 ni več minister) privoščil enega od mnogih spodrsljajev, ki dokazujejo, kako določeni novinarji, lahko bi rekli, da jih je žal kar veliko, niso ravno kultivirani v določenih zadevah. Krivda seveda ni samo njihova, ampak tudi - v šolah so namreč dobili, kar pač so. Sploh nastanejo težave, kadar se ukvarja s temami, ki so povezane s katoliško Cerkvijo. Stefano Chiappalone se je s tem ukvarjal konec junija 2024 v spletnem katoliškem dnevnem časopisu 'La nuova Bussola qotidiana'. Skratka, minister je junija v Taormini med prireditvijo „Taobuk 2024 - italijanska istovetnost, kulturna istovetnost“ v nekem trenutku spomnil na: „... sveto inkvizicijo, saj je bila inkvizicija v Španiji v tistem času zelo močna protiutež. Kolumb je stopil pred sveto inkvizicijo in ji razložil svoj načrt. Veste, Kolumb ni nameraval odkriti nove celine, ampak je želel doseči Indijo z obkrožanjem Zemlje na podlagi teorij Galilea Galileija. Zato so očetje, imenujmo jih 'očetje' ...“. Vse to pomeni, da „pri zakonodajni regulativni dejavnosti, ko začnemo razmišljati o tem, kako reformirati, vedno najdemo solone (pametnjakoviče, op. prev.), ki nam rečejo: ‚Ampak tega še nikoli niso storili‘. Toda če v zgodovini človeštva ne bi bilo nekoga, ki je na neki točki prelomil s kalupi, ne bi bilo toliko dosežkov“. Skratka, današnji reformator, ki je med tem nehal biti reformator, se je imel za novega Kolumb ali Galileja.

Na kraju dogodka je sledil bučen aplavz, kakor se rado dogaja, ko pridejo visoki politični predstavniki govoriti, na spletu pa je temu sledila hudomušna ironija, ki je opozorila na „podrobnost“, ki bi morala biti tako očitna kot pregovorno Kolumbovo jajce (če ostanemo pri temi): datumi se ne ujemajo, saj se je Galileo Galilei rodil leta 1564, ko je bil Krištof Kolumb že dobrih 58 let mrtev in bi zato težko izkoristil „teorije“ pizanskega znanstvenika. Že pogled na wikipedijo bi tedanjemu ministru za kulturo prihranil tako hudo napako, saj temu pač ne moremo reči spodrsljaj. Kot da bi podsekretar za zunanje zadeve zamenjal Libanonce z Libijci (ah ne, to se je že zgodilo). Ali pa če bi nekdo Times Square namesto v New York postavil v London ... no, Sangiuliano je storil tudi to. Skratka, reformator - vendar nekdanji, a njegovemu odstopu niso botrovali ti veliki spodrsljaji, temveč druge zadeve, ki nas tu kot zgodovinarje ne zanimajo.

Lahko bi rekli, da je šlo za anahronizem, da je torej v zgodovino postavil nekdanji minister nekaj, kar v tisto dobo pač ne spada, torej Galilejeve teorije. Vendar pa ne gre le za anahronizem, kajti tudi, če bi Galilej živel nekaj časa pred Kolumbom, se gre vprašati, katere teorije bi mogel Kolumb uporabiti za svoje potovanje? Heliocentrično? Za Kolumbovo potovanje sta bili potrebni dve dejstvi: da je Zemlja kroglasta, ali, po domače - okrogla, kar je bilo znano že več stoletij, čeprav so nekateri še vedno prepričani, da so nasprotovanja Kolumbu temeljila na mitu o „ploščati Zemlji“ (vendar je bila okroglost Zemlje znana že vsaj v toliko preklinjanem srednjem veku). Pa seveda drugo dejstvo, da je bil obseg Zemlje dovolj „majhen“, da je omogočal dolgo plovbo čez ocean. Kolumbove meritve se dejansko niso opirale na Galilejevo, temveč na Ptolemejevo geografijo (morda je minister mislil nanj, kakor je domnevala revija Focus?).

Malenkostna napakica, bi rekli mnogi, saj je spet važno le, da se je lansiral slogan: minister se je predstavil kot človek reforme, ki se ne ozira na predsodke, kakor se nanje ni oziral genovski pomorščak, ki se ga splošno opisuje - tako kot Galileja - kot predstavnika modernosti, ki je prekinil vez s preteklostjo. Skratka, obe osebnosti nista bili grda tradicionalista, temveč sta bila moderna (ste morda tudi vi pomislili na "modernista"?). Skratka, nekultiviranost je danes značka pohvale, medalja, četudi se zgodi anahronistični spodrsljaj. Ni namreč važna točnost datumov, bi rekli nekateri, važna je vsebina sporočila, ki seveda mora biti "moderna". Po mili volji se torej lahko razglablja o določenih temah ali osebnostih, dokler poveličujemo (domnevno) modernost nekoga v primerjavi z (domnevno) zaostalostjo časa, v katerem je živel. Skratka, treba je trobiti v rog vulgate, ki se jo uči po šolah in na veliko razglaša v javnosti. Vemo, kako je tako inkvizicija bila črna, kakor so črni bili Španci, čeprav so se proti "črnim" (oz. natančneje, temnim - moriscos) borili. Tako je proti Špancem in podobnim nastala "Črna legenda" (La Leyenda negra), po kateri se lahko okrivi inkvizicijo, zlasti špansko, za marsikaj, v tem primeru tudi za to, da bi se naj ukvarjala s pomorskimi potovanji. Novejših raziskav se tako ali tako nikjer ne upošteva, prav slednje pa so marsikomu in marsičemu vrnile omaloževani ugled - v primeru inkvizicije se tako resnica ne ujema s črno legendo, ampak niti z "rožnato", treba je stvari le prav osvetliti in podati zgodovinsko resnico. Ponovno imamo tu moč propagande iz 19. stoletja, ki še vedno odmeva od učbenikov do dokumentarnih filmov, s tem, da se je pri nas propagando še okrepilo po drugi svetovni vojni. 

Kakor koli že, ugovori učenjakov z univerze v Salamanci niso temeljili na teoriji o ploščatosti zemlje, ki je pravzaprav prav tako nastala šele v 19. stoletju ali le malo prej, temveč na natančnejših izračunih od Kolumbovih: z drugimi besedami, obseg Zemlje je bil večji, kakor je on mislil, zato bi bilo potovanje daljše, kot so ocenili Genovčani. Predolgo, da bi imeli dovolj zalog. Pravzaprav nihče ne ve, kako bi se končalo potovanje, če na poti med pristaniščem Palos in „Indijo“ ne bi naleteli na to nepričakovano celino. Morda bi bilo kakor z bratoma Vivaldi, ki sta se natanko dve stoletji prej odpravila na pot „per mare Oceanum ad partes Indiae“, a se nista nikdar vrnila.

In kaj je s Kolumbovo toliko opevano modernostjo? Njegov dnevnik se začne „v velikem mestu Granada, kjer (...) sem videl mavrskega kralja, ki je prišel do mestnih vrat in poljubil kraljevske roke vašim visokostim in princu, mojemu gospodu“. Od rekonkviste do gorečnosti za spreobrnjenje ljudstev, podrejenih tistemu „knezu, ki se imenuje Veliki Khan“: „kolikokrat so on in njegovi predhodniki pošiljali odposlance v Rim, da bi poiskali učitelje naše svete vere, ki bi jih poučili o njej, pa jih sveti oče ni nikoli priskrbel, in toliko ljudi je bilo izgubljenih, ker so zapadli malikovanju in sprejeli nauke o prekletstvu“. Ker pa sveti oče ni storil ničesar (morda je že takrat vladal strah pred prozelitizmom), so se los reyes catolicos „odločili, da pošljejo mene, Krištofa Kolumba, v omenjene četrti Indije, da bi videl (...), kako bi se lahko lotili njihovega spreobrnjenja v našo sveto vero“. Tu naj dodamo, da je kraljica Izabela Kolumba podprla le zaradi tega, ker je obljubil, da se odpravlja tiste ljudi evangilizirat, drugi razlogi je namreč niso prepričali ali je niso zanimali. 

Še zadnja opomba o modernosti Galileja, ki se je v to zadevo vključil samemu sebi navkljub in pravzaprav prezgodaj. Bistvo spora med njim in kardinalom Belarminom je bila Galilejeva trditev, da je znanstveno hipotezo predlagal kot resnico. Prepustimo besedo zgodovinarju, ki ga ne sumimo prokatolicizma, kot je Alessandro Barbero: „Pazite, da ne boste rekli, da je bil Galileo moderen ... Ko je odkril te stvari, je rekel: ‚To je resnica in resnico nameravam učiti‘. In kardinal Bellarmin, ubogi človek, mu je rekel: 'Ampak poslušaj, nočemo ti storiti nič slabega, dovolj je, da se strinjaš, da boš učil, da je to hipoteza, in lahko tudi rečeš, da s to hipotezo stvari gredo dobro, stvari delujejo, ampak to je hipoteza'. In Galilej je odločno rekel: „Ne, to je resnica, to ni hipoteza! In moj profesor fizike je sklenil, to si bom vedno zapomnil: 'To ni bil sodobni Galileo, to je bil sodobni kardinal Belarmin!.“

Svpj zapis, ki smo ga tu povzeli, pa še malo svojega dodali, sklene Chiappalone s tem, da se spomni znane fraze izpred kakih dvajsetih let, da so Kolumb, Galileo in inkvizicija popolne vsebine za to splošno prepričanje, ki je razširjeno, za črno legendo o Cerkvi. Vse spodrsljaje se pa odpusti, če je vsebina v skladu z vulgato. Za datume, kot smo dejali, nikogar kaj dosti ne zanima.

Ali res toliko dolgujemo Islamu?

V članku Rina Cammillerija izvemo zanimive reči, ki se razlikujejo od tega, kar so nas učili v šoli. Iz šolskih učbenikov smo se učili, da je arabska civilizacija v času, ko je Evropa hirala v temnem barbarstvu, cvetela v razkošju. Od „arabskih“ številk do logaritmov, vse, kar se začne z al- (algebra, alkimija, alkohol itd.), dolgujemo islamu. Ne samo to: glede na tisočletno nasprotje med Rimom in Bizancem, so Evropejci lahko spoznali starogrško modrost le s prevajanjem iz arabščine. Knjiga Sylvaina Gouguenheima, predavatelja srednjeveške zgodovine na Êcole Normale Supèrieure v Lyonu (Aristote au mont Saint-Michel: les racines grecques de l'Europe chrétienne, zal. Seuil), pa vse postavi na glavo: Turki so leta 1453 zavzeli Konstantinopel, zaradi česar je v Evropo pobegnil plaz grških intelektualcev, ki so v latinski svet prinesli klasike. Knjiga je povzročila razburjenje, ker prehaja od ideje, da islamu dolgujemo veliko, k ideji, da mu ne dolgujemo ničesar. Poleg medijskega škandala (avtor je bil v Franciji deležen nekakšnega politično korektnega linča), je francoski filozof Rémi Brague poskušal vzpostaviti ravnovesje (prevod A. M. Brogi za revijo Vita e Pensiero, januar 2009). 

Še vedno obstajajo ljudje, ki menijo, da je bila prva univerza na svetu Karavajina univerza v Fezu, ustanovljena leta 859 (univerze torej ne bi bile izum Cerkve). V resnici je bila to tako imenovana „splošna“ mošeja (jàmiâa: izraz, ki označuje, da, univerze v islamskem svetu, vendar le v sodobnem času) in tam so se poučevali eksegeza Korana, izročila o preroku, islamsko pravo (fiqh) in tista velika „znanost“, ki je služila izračunu Alahovih imen in smeri Meke. Eden od mitov, ki jih je treba ovreči, zadeva znamenito „hišo modrosti“ v Bagdadu (9. stoletje): prevajalci grških besedil v arabščino so bili skoraj vsi nestorijanski kristjani in je bila „namenjena predvsem notranji uporabi, natančneje nekakšni propagandni kovačiji v prid politični in verski doktrini, ki so jo zagovarjali takratni kalifi, zlasti mua'tazilstvu. 

Drugi mit se nanaša na iberski Al-andalus, mit, ki se je rodil bolj zaradi protišpanskega razpoloženja kot zaradi česa drugega. „Začelo se je s 'črno legendo' o osvajanju Novega sveta. Širili so jo pisarji (lahko bi jih imenovali za pisce tračev tedanjega časa), ki so jih plačevali trgovski konkurenti Špancev in Portugalcev, vključno s Francijo, in jim omogočila, da so legitimizirali državno piratstvo (znano kot 'vojna zasebnikov')“. Kar zadeva prevlado muslimanov na iberskih tleh, je mitični Al-andalus namesto harmoničnega sožitja „predstavljal sistem, primerljiv z južnoafriškim apartheidom“, v škodo Judov in kristjanov. 

Prvi latinski prevod Korana je v 12. stoletju naredil Peter Častitljivi, opat iz Clunyja, vendar smo morali na preučevanje tega besedila čakati do 15. stoletja in kardinala Nicolòja Cusana (in do pojava tiskarskega stroja stoletje pozneje, da je postala preučitev znana). Tako je bila „osmoza“ med obema kulturama majhna ali pa je sploh ni bilo. Likovne umetnosti (slikarstvo in kiparstvo) grškega sveta so v Evropo prešle brez arabskega posredovanja, saj je islam prepovedoval upodobitve (ikonoklastično krivoverstvo v bizantinskem svetu je bilo dejansko posledica „okužbe“ zelo močnega islamskega pritiska). Brague pravi, da je „od grške dediščine prek arabske kulture prešlo le tisto, kar se je nanašalo na znanje matematike, medicine, farmakopeje itd. Na področju filozofije pa le Aristotel in njegovi komentatorji.“ Vse drugo pa je moralo počakati na „rokopise, ki so jih uvozili bizantinski učenjaki, ki so bežali pred turško osvojitvijo“. In „vse ostalo ni nič drugega kot grška literatura“: Homer, Heziod, Pindar, Ajshil, Sofoklej, Evripid, Herodot, Tukidid, Polibij, Epikur, Platon, Plotin, Hermes Trismegist, „so iz Konstantinopla prišli v medičejske Firence, kjer je Marsilio Ficino vsa njihova dela prevedel v latinščino“. 

Predhodni odlomki so le „kapljica vode v primerjavi s poplavo, ki je preplavila Evropo od 15. stoletja dalje. Predstavljala je vse, kar je bilo na voljo v grščini. Povzročilo je pravo helenomanijo, ki je trajala več stoletij, od italijanske renesanse do humanizma in klasicizma po vsej Evropi“. Še enkrat: „Helenizem v islamski deželi je zadeval le posameznike, kot so ‚filozofi‘ (falàsifa), ki so bili intelektualno genialni, družbeno pa amaterji brez institucionalnih povezav. Šele v Evropi je dobil obliko pojava. Še več: „Samo v Evropi se je grščina učila sistematično“ in je postala celo „obvezni predmet v srednješolskem izobraževanju“. Poleg tega si znanja ni mogoče prisvojiti, ne da bi ga bili najprej sposobni, ne da bi bili zanj dovzetni, kar je Evropa storila (pravna renesansa po investiturnih bojih; literarna renesansa s svetim Bernardom, filozofska renesansa s svetim Anzelmom, ponovno odkritje grščine s svetim Bernardom, filozofska renesansa s svetim Anzelmom, ponovno odkritje rimskega prava po zaslugi Cerkve): „že sama recepcija Averroesa to dokazuje“. Dejansko je „po padcu Almohadov, s katerimi je bil povezan, njegovo domače okolje nanj hitro pozabilo“, toda „Zahod je ta dragulj pobral iz ‚smetnjakov‘ islama“. 

Na koncu se Brague sprašuje, ali je v vsakem primeru prav, da govorimo o „dolgu“. Evropa je od Kitajske prejela svilo, čaj, porcelan in papir (slednje prek arabskega sveta, tako kot številke in ničlo, ki izvirajo iz Indije), od Amerike pa koruzo, tobak in čokolado. Toda „nihče ne bi niti v sanjah rekel, da dolgujemo Aztekom, še manj pa, da bi morali z neskončnim spoštovanjem govoriti o človeških žrtvah, ki so jih izvajali, samo zato, ker jemo paradižnik. Skratka, ni res, da zahodna civilizacija ni ničesar dolžna islamski civilizaciji. Res pa je tudi, da ji ne dolguje veliko. Le da danes to ni politično korektno reči.

So zgodnji kristjani imeli bogoslužje v hišah?

Zanimivo je, kako dobre raziskave in izkopavanja, študije in primerjanja praktično  - tako v preteklosti, kot tudi v današnjih časih - vselej postavijo na laž argumente ali dokaze t. i. arheologizma. En od teh je bil tudi ta, da bi naj prvi kristjani navadne hiše adaptirali v hišne cerkve, v tiste, ki so bile znane kot "domus ecclesiae". Še vedno govorimo seveda o sirskem najdišču Dura-Europos, kjer pa nove najdbe spodkopavajo približno sto let stari argument preproste hiše, spremenjene v kraj češčenja - torej v kraj, kjer so prvi kristjani obhajali mašo, krščevali in podobno. Kot nam poroča 'studyfinds.org', sta raziskovalca "Camille Leon Angelo z Univerze Yale in Joshua Silver z Univerze v Manchestru s svojo fascinantno študijo, objavljeno v reviji Journal of Roman Archaeology, zamajala te temelje dolgoletnega prepričanja, da so zgodnji kristjani imeli bogoslužje v prilagojenih domovih. Namesto tega kaže, da so morda bolj načrtno ustvarjali posebne svete prostore." Seveda nismo vsi tako mislili, saj smo marsikateri bili trdno prepričani, da so bile hišne cerkve namensko zgrajene ali namensko spremenjene hiše, nikakor pa ne le adaptirane navadne hiše. Lahko bi rekli, da je pri tem šlo za tradicionalno tezo-prepričanje, ki sedaj dobiva še materialne dokaze v istem antičnem mestu, ki so ga mnogi želeli uporabiti kot dokaz, da tista teza ni bila pravilna. 

Tista znana "dokazna" stavba, znana kot "„krščanska stavba“ v Dura-Europosu, je bila odkrita v dvajsetih letih 20. stoletja, od takrat pa velja za najboljši primer „hišne cerkve“ ali „domus ecclesiae“. Znanstveniki so menili, da je bila to prvotno zasebna rezidenca, ki so jo okoli leta 234 preuredili za krščansko bogoslužje. Ta zgradba naj bi predstavljala ključno povezavo med hišnimi cerkvami, omenjenimi v Novi zavezi, na primer v Apostolskih delih 12,12, in velikimi bazilikami, zgrajenimi po spreobrnjenju cesarja Konstantina. Vendar te nove raziskave še enkrat več kažejo, da je bila struktura veliko bolj radikalno spremenjena," kot so v "mainstreamu" mislili doslej, "tako da ni bila več podobna ali delovala kot tipična hiša v mestu." 

"Ta krščanska stavba je bila v uporabi do približno leta 254-256, ko se je njena zgodba dramatično spremenila. Sasanidi so namreč oblegali Duro-Europos, zaradi česar so Rimljani zahodno mestno obzidje utrdili z masivnim zemeljskim nasipom. Ta obrambni ukrep je nenamerno pomenil konec za številne stavbe, vključno s krščansko stavbo. Po osvojitvi in opustitvi mesta je ta nasip služil kot časovna kapsula in je skozi stoletja izjemno dobro ohranil zgradbe. Ena najbolj presenetljivih ugotovitev je bila odstranitev ključnih elementov, ki so opredeljevali hiše Dure, kot sta cisterna in prostor za pripravo hrane v stavbi. Ti elementi so bili bistveni za vsakdanje življenje v hiši, njihova odsotnost pa kaže na to, da struktura ni bila več namenjena bivanju. Raziskovalci so odkrili tudi edinstvene arhitekturne elemente, kot so nizka okna, ki jih ni bilo mogoče najti v drugih hišnih strukturah v mestu.

Raziskava je razkrila tudi pomembne spremembe v načinu pretoka naravne svetlobe skozi stavbo po njeni prenovi. Z naprednim 3D-modeliranjem in simulacijami dnevne svetlobe so raziskovalci prikazali, kako bi te spremembe spremenile način gibanja v prostoru in njegove uporabe. Na primer, glavni zbirni prostor je bil preoblikovan tako, da je usmerjal pozornost na določeno steno, kar kaže na bolj formalno, organizirano obliko bogoslužja, kot se je domnevalo prej." To torej dokazuje, kako je bilo češčenje, torej bogoslužje, usmerjeno - vemo, kam - proti vzhodu.

"Poleg tega so raziskovalci ugotovili, da je bila kombinacija arhitekturnih elementov v krščanski stavbi edinstvena med dureškimi hišami. Med 62-imi drugimi analiziranimi stanovanjskimi stavbami nobena ni imela enake kombinacije elementov kot krščanska stavba po prenovi.

Zanimivo je, da krščanska stavba pri svoji preobrazbi ni bila osamljena. Stala je na isti ulici kot sinagoga in mitrej, ki sta svoj obstoj prav tako začela kot zasebni hiši, preden sta bili prenovljeni za versko rabo. Ta vzorec prilagajanja že dolgo velja za značilnega za versko arhitekturo v Dura-Europosu.

„Vendar ne rečemo 'hišna sinagoga' ali 'hišni mitrej'. Dovolimo jim, da stojijo sami zase,“ je v izjavi zapisal Leon Angelo, doktorski kandidat na podiplomski šoli za umetnost in znanost na univerzi Yale. „Če imamo torej v mestu stavbo, ki sledi isti arhitekturni smeri, zakaj poudarjamo hišni izvor strukture? Želeli smo vedeti, kako domača je bila in kako bi jo videla skupnost?“

Te ugotovitve izpodbijajo idejo, da so bili zgodnjekrščanski bogoslužni prostori preprosto hiše z manjšimi spremembami. Namesto tega kažejo na bolj premišljeno in pomembno preoblikovanje prostora, kar morda kaže na željo zgodnjih kristjanov, da bi v svojih skupnostih ustvarili ločene, prepoznavne bogoslužne prostore." 

Mi bomo rekli brez "morda", saj vemo, kako mnogim noben dokaz ne bo dovolj. Še enkrat več vidimo, kako pomembno je tudi pri zgodovini izročilo kot vir in dokaz, vendar pa tu hkrati vidimo, kako so se ga že davno hoteli znebiti. Vendar pa se izročilo, torej vse tradicionalno vrže ven skozi vrata, pa se čez čas vrne nazaj skozi okno.

Semena sodobne nevere

Semena nevere v 18. in 19. stoletju, ki jih je povzel kard. Hergenröther: indiferentizem, darvinizem, materializem.

Seme nevere, ki so ga zasejali racionalistični filozofi in književniki 18. stoletja; ateistična načela, ki so s francosko revolucijo prodrla v politično življenje; materialistične ideje, ki so pripeljale do socializma, so bili glavni viri, iz katerih je v 19. stoletju vzklilo močno gibanje nevere, usmerjeno proti krščanstvu. 

Brezverska filozofija, ki sta jo spodbujala sistema pozitivizma in agnosticizma, je skupaj z darvinistično teorijo evolucije pripeljala do sodobnega materializma; ta pa si prizadeva uničiti vse nadnaravno in je tudi temelj socializma, s katerim se protikrščanska prizadevanja širijo med širšimi ljudskimi množicami, zlasti med delavci. 

Tako znanost kot politika sta se vse bolj oddaljevali od vsakršnega vpliva krščanskih naukov in zakonov krščanske morale. Na široko se je širil verski indiferentizem, tj. praktična nevera. Iz teh virov so iz različnih krogov prihajala prizadevanja za vse večje razkristjanjenje vsega javnega življenja, šolstva, umetnosti, književnosti in zakonodaje. Francija, domovina velike revolucije, je narod, ki je najbolj napredoval na tej nevarni poti; vendar je tudi v drugih državah, kot je Nemčija, po prvi polovici 19. stoletja nevera močno napredovala. Katoliška Cerkev je edini močan branik pred tem protikrščanskim gibanjem; protestantizem s svojimi vodilnimi teologi je skoraj v celoti postal žrtev brezbožnega racionalizma.

Odlomek iz zadnje knjige kardinala v zbirki njegove cerkvene zgodovine, z naslovom: 'Kulturkampf, 1. vatikanski koncil, pontifikati vse do Benedikta XV.