Povzetek je narejen po Liturgičnem letu Dom Prospera Guerangera. Videli bomo, da je zelo kritičen že do svoje družbe, kako mehkužna in popustljiva, da je - v 19. stoletju, kaj bi šele danes dejal... Poleg tega ima tudi nekaj preroških napovedi.
Postni čas imenujemo obdobje molitve in pokore, v katerem Cerkev pripravlja duše na dostojno praznovanje skrivnosti odrešenja v velikonočnem tridnevju.
Molitev
Sveti Benedikt v 49. poglavju
svojega redovnega pravila priporoča svojim menihom, naj se v tem svetem času posvetijo
molitvi, ki jo „spremljajo solze“, bodisi kesanja bodisi ljubezni.
Pri vsakodnevni sveti maši bo
kristjan, ne glede na to, kateremu stanu pripada, našel najlepše molitvene
obrazce, s katerimi bo nagovoril Boga. Pogosto so stare petnajst ali več stoletij,
vedno pa so prilagojene težnjam vsakega človeka in potrebam vseh časov.
Pokora
Pokora se uresničuje ali, bolje
rečeno, se je uresničevala, predvsem s postom. Časni spregledi, ki jih je pred
nekaj leti odobril papež, niso za nas zadosten razlog, da bi izpustili tako
pomembno dolžnost, na katero nenehno opozarjajo molitve vsake postne maše in ki
jo moramo vsi vsaj ohraniti v duhu, če nam trdota časa, skozi katerega gremo,
ali šibkost zdravja ne omogočata, da bi jo opravljali v vsem njenem obsegu in
strogosti.
Izvira iz najzgodnejših dni
krščanstva in še prej. Post sta spoštovala preroka Mojzes in Elija, katerih
zgledi nam bodo predstavljeni v sredo prvega tedna postnega časa; štirideset
dni in štirideset noči ga je popolnoma spoštoval naš Gospod, ne da bi vzel
najmanjšo količino hrane; in čeprav ga ni želel napraviti za zapoved, za katero
bi ne bi bili več možni spregledi, je vseeno skrbno izjavil, da se bodo posta,
ki ga je Bog pogosto zapovedal v Stari zavezi, držali tudi otroci Nove zaveze.
Nekega dne so Janezovi učenci
pristopili k Jezusu in mu rekli: „Zakaj se mi in farizeji pogosto postimo,
tvoji učenci pa se ne postijo?“ Jezus jim je odgovoril: „Kako je mogoče, da
ženinovi prijatelji žalujejo, medtem ko je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi,
ko jim bo ženin vzet, in takrat, tiste dni se bodo postili.“ (Mt 9,14-15).
Prvi kristjani so se spomnili teh
Jezusovih besed in zelo kmalu začeli v popolnem postu preživljati tri dni (za
njih je bil to le en dan) skrivnosti Odrešenja, to je od velikega četrtka do
velikonočnega jutra.
Že v 2. in 3. stoletju imamo
dokaze, da so se v več krajevnih Cerkvah postili na veliki petek in veliko
soboto, sveti Irenej pa v pismu papežu Viktorju navaja, da so številne vzhodne
Cerkve enako ravnale ves veliki teden. Velikonočni post se je nato v 4.
stoletju podaljšal, dokler ni priprava na velikonočni praznik z naraščanjem
privedla do štiridesetih dni, tj. kvadragesimo, kakor se reče v latinščini.
Najstarejša omemba „karantene“
(vidimo, od kod izhaja beseda za medicinsko prakso) na Vzhodu je v kan. V
Nicejskega koncila (325). Tmuški škof Serapion pa leta 331 potrjuje, da je bil
„post“ v njegovem času splošna praksa tako na Vzhodu kot na Zahodu. Očetje, kot
je sveti Avguštin (pridiga 210), pravijo, da je ta praksa zelo stara, sveti
Leon (pridiga 6) pa gre tako daleč, da meni, čeprav napačno, da sega v
apostolske čase. O postnem času so nam prvi govorili očetje, med njimi sveti
Ambrož in sveti Hieronim.
Avguštinove pridige kažejo, da se
je postni čas začel šest nedelj pred veliko nočjo. Ker se ljudje ob nedeljah
niso postili, je ostalo le še 34 dni, 36 z velikim petkom in veliko soboto;
vendar je postni čas vedno ostal „karantena“ kot priprava na slovesnost velike
noči. Pravzaprav tudi takrat in danes post ni bil edini način priprave na
veliko noč. Sveti Avguštin vztraja, da morajo post spremljati goreča molitev,
ponižnost, odpoved manj dobrim željam, velikodušnost v miloščini, odpuščanje
žalitev in opravljanje vseh del pobožnosti in dobrodelnosti.
Enako trajanje je mogoče najti v
Španiji, Galiji in Milanu v 7. stoletju. Za svetega Ambroža je veliki petek
velika slovesnost sveta: sam praznik velike noči vključuje tridnevje Kristusove
smrti, pokopa in vstajenja (Pismo 23.a). V nedeljo je bil post prekinjen,
vendar liturgija ni nikdar opustila spokorne barve.
Sveti Leon tudi navaja, da je
postno obdobje štirideset dni, ki se konča na veliki četrtek zvečer; in tako
kot sveti Avguštin, potem ko je poudaril prednosti telesnega posta, odločno
priporoča mrvičenje in pokoro, predvsem pa gnus nad grehom ter goreče
opravljanje dobrih del in vseh kreposti.
Nujnost pokore
Potreba po pokori je vedno
navzoča. V naši dobi čutnosti, v kateri se zdi, da je telesna umrljivost šla v
pozabo, menimo, da ni odveč kristjanom razložiti pomen in koristnost posta. V
prid tej sveti praksi govori Sveto pismo, tako Stara kot Nova zaveza;
pravzaprav lahko rečemo, da priča o izročilu vseh ljudstev; pravzaprav je
zamisel, da lahko človek pomiri božanstvo z deli zadoščevanja s svojim telesom,
stalna pri vseh ljudstvih na zemlji in jo najdemo v vseh religijah, tudi
tistih, ki so najbolj oddaljene od čistosti patriarhalnega izročila.
Predpis o zdržku
Do časa potopa so se naši
predniki preživljali izključno s plodovi zemlje, ki so jih pridobivali s trdim
delom. Kasneje jim je Bog, da bi na neki način nadomestil slabitev naravnih
sil, dovolil, da so se hranili z mesom živali. Podobno je Noe, morda po Božjem
navdihu, začel stiskati sok iz vinske trte; tako je nastala še ena hrana, ki je
bila v pomoč človeški šibkosti.
Zdržek od mesa in vina
Narava posta je bila tako
določena glede na različne elemente, ki so služili človekovi prehrani. Sprva je
bil sestavljen le iz zdržka od mesa živali, saj je bila ta hrana manj nujna za
življenje in je bila darilo Božje naklonjenosti. V vzhodnih Cerkvah so bila
jajca in vsi mlečni izdelki več stoletij, tako kot še danes, prepovedani, ker
so bili pridobljeni iz živali; celo v latinskih Cerkvah vse do 19. stoletja
niso bili dovoljeni, razen na podlagi bolj ali manj splošnega letnega
spregleda. Strogi zdržek od mesa je bil takšen, da sprva ni bil prekinjen niti
na postne nedelje, ko je bil sicer post prekinjen; in tisti, ki so bili
oproščeni posta med tednom, so vedno ostali zavezani temu zdržku, razen s
posebnim spregledom.
V prvih stoletjih krščanstva je
post vključeval tudi zdržek od vina: to potrjujejo sveti Ciril Jeruzalemski (4.
kateheza), sveti Bazilij (1. homilija ljudstvu v Antiohiji), Teofil
Aleksandrijski itd. Vendar je ta strogost med zahodnjaki kmalu izginila, medtem
ko je med vzhodnimi kristjani trajala dlje.
En obrok
Končno je moral post, da bi bil
popoln, omejiti celo mero hrane, in sicer do te mere, da je bil človek
prikrajšan za običajno hrano: v tem smislu je dopuščal le en obrok na dan. To
je mogoče sklepati in je razvidno iz celotne prakse Cerkve, čeprav je v postni
disciplini iz stoletja v stoletje prihajalo do številnih sprememb.
Obrok po večernicah
Judovska navada, po kateri so v
Stari zavezi edini obrok, ki je dovoljen na postne dni, prestavili za sončni
zahod, je prešla v krščansko Cerkev in so jo upoštevali tudi v zahodnih
deželah, kjer se je dolgo časa ohranila nespremenjena. Od 9. stoletja dalje pa
se je v latinski Cerkvi počasi začela praksa mehčati, kot v tistem času izvemo
s strani enega od kanonikov Teodulfa, orleanskega škofa, v katerem prelat
protestira proti tistim, ki menijo, da imajo pravico do kosila ob noni, tj. ob
treh popopoldan.
Toda sprostitev se je postopoma,
neopazno širila; v naslednjem stoletju imamo namreč pričevanje znamenitega
Rathierja, škofa v Veroni, ki je v razpravi o postu priznal pravico vernikov,
da prekinejo post po noni. Še vedno lahko najdemo sledove opominov in ugovorov
iz 11. stoletja, in sicer v Rouenskem koncilu, ki je vernikom prepovedal jesti
kosilo, preden se je v cerkvi začelo bogoslužje večernic, potem ko se je
končala deveta bogoslužna ura (nona): vendar tu že najdemo običaj, da se ura
večernic prehiti, da bi verniki imeli priložnost prej pojesti svoj obrok.
Skoraj do tega časa je namreč
ostala v veljavi navada, da se na postne dni maša ne obhaja, dokler se ne
zapoje oficij none, ki se je začel ob treh popoldne, in da se večernice ne
pojejo, dokler ni zašlo sonce. Medtem ko pa je postna disciplina postajala vse
bolj sproščena, se Cerkvi nikdar ni zdelo prav, da bi spremenila vrstni red ur,
ki je izhajal iz najoddaljenejše antike. Pozneje je uvedla najprej večernice,
nato mašo in nazadnje nono, tako da so se večernice končale pred poldnevom, saj
je običaj vernikom dovoljeval, da so jedli sredi dneva.
Obrok po Noni
Iz odlomka Huga od Svetega
Viktorja izvemo, da je v 12. stoletju običaj prekinitve posta ob noni postal
splošen (Della Regola di sant'Agostino c. 3); praksa, ki jo je v 13. stoletju
posvetil nauk sholastičnih teologov. Aleksander Aleški v svoji Summi to uradno
uči (str. 4, quaest. 28, čl. 2), sveti Tomaž Akvinski pa ni nič manj
ekspliciten (II IIae, quaest. 147, čl. 7).
Opoldanski obrok
Vendar je bilo treba to omilitev
še razširiti, saj vemo, da je konec istega 12. stoletja teolog Rihard iz
Middletona, znameniti frančiškan, učil, da tistih, ki obedujejo ob šesti uri,
tj. opoldne, ni treba imeti za kršitelje posta, ker, kot pravi, je ta običaj
zdaj razširjen v mnogih krajih in ura, ob kateri lahko jemo, ni tako bistvena
za post, kot je edinost obroka (v IV dist. 15, art. 3, quaest. 8).
V 14. stoletju je bilo mnenje
Riharda iz Middletona potrjeno z uradno prakso in naukom. Kot pričevanje
navajamo slavnega teologa Duranda de Saint-Pourcaina, dominikanca in škofa v
Meauxu, ki brez težav določa obrok v postnih dneh opoldne; saj je to, kot
pravi, praksa papeža, kardinalov in celo redovnikov. (v: IV dist. 15, quaest.
9, art. 7). Zato nas ne bo presenetilo, če bomo videli, da so ta nauk, ki so ga
zagovarjali v 15. stoletju, že prej zagovarjali najresnejši avtorji, kot so
sveti Anton Padovanski, Stephen Poncher, pariški škof, kard. Kajetan itd. Zaman
sta Aleksander Aleški in sveti Tomaž skušala vrniti prenehanje posta na deveto
uro; to sta bili zadnji oviri, ki ju je bilo treba premagati; nato se je
sedanja disciplina vsilila tako rekoč vse od njunega časa.
Malica
Ker je bila ura kosila
prestavljena, je post, ki je v bistvu sestavljen iz uživanja enega samega
obroka, zaradi dolgega razmika med enim in drugim poldnevom postal težko
izvedljiv. Zato se je bilo treba ponovno prilagoditi človeški slabosti in
dovoliti tako imenovani „zajtrk“. Izvor tega običaja je prav tako zelo star in
izhaja iz samostanskih običajev. Benediktovo pravilo je poleg cerkvenega posta predpisovalo
še številne druge poste, vendar je njihovo strogost ublažilo tako, da je
dovolilo obrok ob deveti uri, torje ob tre popoldne: zaradi tega so bili ti
posti manj boleči od tistih v postnem času, saj so se morali vsi verniki,
posvetni in redovni, postiti do sončnega zahoda. Ker pa so morali menihi poleti
in jeseni, ko je bil post do devete ure tako pogost, da je bil vsak dan, od 14.
septembra dalje, opravljati težka dela na poljih, so se opati poslužili v
Reguli predvidene možnosti in so menihom dovolili, da proti večeru, pred
sklepnicami, spijejo kozarec vina in si tako povrnejo moči, utrujene od
celodnevnih naporov. To osvežitev so jedli skupaj, medtem ko so opravljali
večerno branje, znane konference (latinsko Collatio), ki je bilo večinoma sestavljeno
iz branja znamenitih Kasijanovih predavanj (Collationes - Kolački): od tod
beseda collatio za to malo razbremenitev samostanskega posta, ki jo mi
imenujemo malica.
V devetem stoletju je Aachenski
zbor (817 - Labbe, Conciles, t. vii) prav tako razširil to možnost na postni
čas zaradi izredne utrujenosti menihov pri opravljanju bogoslužnih opravil v
tem svetem času. Pozneje pa so spoznali, da bi lahko že samo uživanje te pijače
škodovalo zdravju, če ji ne bi dodali nečesa bolj trdnega, zato so od 14. do
15. stoletja uvedli navado, da so menihom razdelili majhen kos kruha, ki so ga
pojedli pri "malici" zvečer, ko so spili ta kozarec vina.
Ko so bile v samostanih uvedene
takšne olajšave prvotnega posta, so se seveda kmalu razširile tudi na laike; to
se je postopoma zgodilo z možnostjo pitja zunaj tega enega obroka; v 13.
stoletju je sam sveti Tomaž ob preučevanju vprašanja, ali pitje prekine post,
prišel do negativne ugotovitve (4. vprašanje 147, čl. 6); vendar je še naprej
priznaval, da dodatek kakršnekoli trdne hrane post prekine. Ko so konec 13.
stoletja in v 14. stoletju kosilo končno prestavili na poldne, preprosta pijača
vina zvečer ni več zadostovala za ohranjanje telesne moči; zato se je, najprej
v samostanih, nato pa tudi zunaj njih, uvedel običaj, da se poleg te pijače
uživa kruh, zelenjava in sadje, vedno pod pogojem, da se ta živila uporabljajo
tako zmerno, da „malica“ nikdar ne postane drugi obrok.
Zdržek od mlečnih izdelkov
Takšne so bile pridobitve, ki sta
ju nad starodavnim spoštovanjem posta dosegli pri zahodnih ljudstvih tako
sprostitev prvobitne gorečnosti, kot tudi splošna oslabitev telesnih moči.
Vendar to niso edine omilitve, ki jih moramo upoštevati. Zdržek od mesa je
dolga stoletja vključeval tudi prepoved vsega iz živalskega kraljestva, razen
rib, iz različnih skrivnostnih razlogov, ki so temeljili na svetih spisih.
Dolgo časa so bili prepovedani tudi mlečni izdelki vseh vrst; v Rimu sta bila
še pred nekaj leti vsak dan, ko ni bilo mogoče jesti mesa, prepovedana sir in
maslo.
Uporaba mlečnih izdelkov v
postnem času se je v zahodni Evropi, zlasti v Nemčiji in severnih regijah,
uveljavila od 9. stoletja dalje. Zaman jo je v 11. stoletju skušal odpraviti
koncil v Kedlimbourgu (Labbe, Conciles, t. x), tako da so te Cerkve, potem ko so
prakso uzakonile z začasnimi spregledi, ki so jih dobile od papežev, zaradi
zakoreninjene navade končale z njeno mirno uveljavitvijo. Cerkve v Franciji so
ohranile starodavno strogost vse do 16. stoletja, pravzaprav se je zdelo, da se
je sploh ne bo opustilo vse do 17. stoletja; tako zelo, da so vse pariške
župnije, da bi popravile kršitev starodavne discipline in kot da bi s pobožnim
in slovesnim dejanjem nadomestile sprostitev glede mlečnih izdelkov, od tedaj
na cvetno nedeljo v procesiji romale v cerkev Notre-Dame, kjer so se jim
pridružili dominikanci, frančiškani, karmeličani in avguštinci; istega dne je
metropolitanski kapitelj skupaj z duhovniki štirih pripadajočih župnij šel
narediti postajo na dvorišču kurije in zapel antifono pred relikvijo pravega
križa, ki je bila razstavljena v Sveti Kapeli. Ti lepi običaji, katerih namen
je bil ohraniti v spominu starodavno disciplino, so trajali vse do revolucije.
Zdržek od jajc
Dovoljenje za rabo mlečnih
izdelkov ni vključevala rabe jajc v postnem času. V zvezi s tem je še dolgo
veljalo starodavno pravilo, da je bilo to živilo dovoljeno le, če je bilo
vključeno v celoletni spregled. Do 19. stoletja v Rimu jajc ni bilo mogoče
uživati ob dnevih, ko ni bil odobren spregled za uživanje mesa; drugod so bila
jajca ob določenih dnevih dovoljena, ob drugih ne, zlasti v velikem tednu;
medtem ko sedanja disciplina takih omejitev ne pozna več.
Poleg tega si je Cerkev, ki je
vselej skrbela za duhovno dobro svojih otrok in v njihovem interesu,
prizadevala ohraniti v veljavi čim več zdravih običajev, ki naj bi jim pomagali
zadostiti Božji pravičnosti. Na podlagi tega načela je Benedikt XIV., ki je bil
vse od svojega časa zaskrbljen nad izredno lahkoto, s katero so se povsod
množili spregledi glede zdržkov, s slovesno konstitucijo z dne 10. junija 1745
obnovil, zdaj spet odpravljeno, prepoved uživanja rib in mesa v istem obroku na
postne dni.
Okrožnica Benedikta XIV.
Že v prvem letu svojega
pontifikata, 30. maja 1741, je isti papež na vse škofe katoliškega sveta
naslovil okrožno pismo, v katerem je izrazil globoko žalost nad sproščenostjo,
ki so jo povsod uvajali z nepremišljenimi in neupravičenimi spregledi.
"Obhajanje postnega
časa," je dejal papež, "je vezivo našega vojskovanja; z njim se
razlikujemo od sovražnikov križa Jezusa Kristusa; z njim odganjamo biče Božje
jeze; z njim se, zavarovani z nebeško pomočjo čez dan, utrjujemo proti knezom
teme. Če si privoščimo takšno malomarnost, je vse to na škodo Božje slave, v
nečast katoliške vere in v nevarnost krščanskih duš; prav tako ne gre dvomiti,
da bi takšna malomarnost ne postala vir nesreče za narode, pogube v javnih
zadevah in nesreče v zasebnih zadevah.“ (konstitucija ‚Non ambigimus‘).
Od papeževega slovesnega
opozorila sta minili dve stoletji, a žal se je malomarnost, ki jo je želel
zajeziti, vse bolj krepila. Koliko kristjanov v naših mestih lahko štejemo za
zveste postni postavi? Kam nas bo ta brezmejno naraščajoča malodušnost
pripeljala, če ne k vsesplošnemu propadu morale in s tem k pretresu družbe?
Boleče napovedi Benedikta XIV. so se že vidno uresničile. Narodi, ki so poznali
idejo zadostitve, izzivajo Božjo jezo; zanje ne preostane druga usoda kot
razkroj ali zavojevanje. Med krščanskim prebivalstvom, ki se udinja ljubezni do
denarja in posla, so se pojavila pogumna prizadevanja za ponovno uvedbo
obhajanja nedelje, ki so bila okronana z nepričakovanimi uspehi. Kdo ve, ali se
Gospodova roka, dvignjena, da bi nas udarila, ne bo ustavila ob pogledu na
ljudstvo, ki se bo začelo spominjati Božje hiše in njenega bogoslužja! Upati
moramo, da je tako: toda to naše upanje bo trdnejše, ko bomo videli, da se
kristjani naše pomehkužene in izrojene družbe tako kot prebivalci Niniv vračajo
na dolgo opuščeno pot sprave in pokore.
Prvi spregledi
Nadaljujmo sedaj zgodovinsko pripoved
in izpostavimo še nekaj značilnosti zvestobe prvih kristjanov svetim postnim
postavam. Na tem mestu ne bo odveč, če se spomnimo na formalnost prvih postnih
spregledov, katerih spomin je ohranjen v cerkvenih analih; iz njih bo mogoče
potegniti koristen nauk.
Vernikom v Bragi (Portugalska)
V 13. stoletju se je nadškof
Brage obrnil na rimskega papeža, tedaj Inocenca III., da bi ga opozoril, da je
bila večina njegovega ljudstva zaradi lakote, ki je pokrajino prikrajšala za
vse običajne zaloge, v postnem času prisiljena jesti meso; prelat je papeža
vprašal, kakšno odškodnino bi lahko naložil vernikom za to prisilno kršitev
postne postave. S papežem se je posvetoval tudi o ravnanju v zvezi z bolniki,
ki so prosili za spregled pri uživanju mastne hrane. Odgovor Inocenca III., ki
je vključen v zbirko zakonov (Dekreti, l. 3 o postu, tit. xlvi), je poln
zmernosti in ljubeznivosti, kar je bilo pričakovati. Toda iz tega dejstva
razberemo, da je bilo tedaj spoštovanje splošnega postnega zakona tako veliko,
da se je priznavalo, da lahko vernike odveže le vrhovna oblast papeža. Poznejša
stoletja niso nič drugače razumela primera spregleda.
Kralju Venčeslavu
Češki kralj Venčeslav, ki je
trpel za boleznijo, zaradi katere je postna prehrana škodovala njegovemu zdravju,
se je leta 1297 obrnil na Bonifacija VIII. s prošnjo za dovoljenje za uživanje
mesa. Papež je pooblastil dva opata cistercijanskega reda, da ga obvestita o
dejanskem zdravstvenem stanju vladarja; po njunem ugodnem poročilu je odobril
zahtevano oprostitev, vendar je predpisal naslednje pogoje: prepričati sta se
morala, da se kralj v postnem času ni zaobljubil k dosmrtnemu postu; petki,
sobote in predvečer svetega Matija so bili iz oprostitve izvzeti; nazadnje je
moral kralj jemati hrano zasebno in to zmerno.
Francoskim kraljem
V 14. stoletju imamo dve kratki
odpustnici, ki ju je Klemen VI. leta 1351 naslovil na francoskega kralja Janeza
in njegovo ženo, kraljico. V prvi je papež, ob upoštevanju dejstva, da je kralj
med vojnami, v katere je vpleten, pogosto v krajih, kjer so ribe redke,
pooblastil kraljevega spovednika, da dovoli kralju in njegovemu spremstvu jesti
meso, razen ves postni čas, ob petkih in nekaterih vigilijah v letu;
ugotovljeno je bilo tudi, da se niti kralj niti njegovo ljudstvo niso
zaobljubili k dosmrtnemu zdržku (D'Achery, Spicilegium, t. iv). Z drugim
Kratkim pismom Klemen VI. na prošnjo, ki mu jo je predstavil kralj Janez, da bi
bil oproščen posta, ponovno naroči vladarjevemu spovedniku in tistim, ki ga
bodo nasledili v tej službi, naj ga skupaj s kraljico po posvetovanju z
zdravniki oprostijo obveznosti posta (prav tam).
Nekaj let pozneje, leta 1376, je
Gregor IX. izdal še eno kratko navodilo v korist francoskega kralja Karla V. in
njegove žene, kraljice Ivane, s katerim je njunemu spovedniku podelil
pooblastilo, da po posvetovanju z zdravniki in obremenitvi njune vesti ter
vesti spovednika, ki bo odgovarjal pred Bogom, dovoli uporabo jajc in mlečnih
izdelkov v postnem času. Dovoljenje je bilo razširjeno na kuharje in natakarje,
vendar le za okušanje jedi.
Jakobu III., škotskemu kralju
15. stoletje nam še naprej ponuja
primere podobnih prošenj na Apostolski sedež za oprostitev postnih obredov.
Navajamo zlasti kratko pismo, ki ga je Sikst IV. leta 1483 naslovil na
škotskega kralja Jakoba, v katerem je temu vladarju dovolil uživanje mesa ob
dnevih zdržka, vselej po posvetu s spovednikom. V 16. stoletju vidimo, da je
Julij II. podobno možnost podelil Janezu, danskemu kralju, in kraljici
Kristini, njegovi soprogi; nekaj let kasneje je Klemen VII. enak privilegij
podelil cesarju Karlu V., nato pa Henriku II. navarskemu in njegovi ženi,
kraljici Marjeti.
S tako resnostjo so še pred nekaj
stoletji same kneze razbremenjevali obveznosti, ki je najbolj univerzalna in
sveta v krščanstvu. Iz tega lahko sklepamo, kakšno pot je ubrala sodobna družba
na poti k popustljivosti in brezbrižnosti. Primerjajmo tista ljudstva, ki so si
zaradi strahu Božjega in plemenite spokorniške miselnosti vsako leto naložila
tako dolga in stroga odrekanja, z našo mlačno in zmehčano generacijo, katere
čutnost življenja vse bolj izničuje čut za zlo, ki je tako zlahka storjeno,
tako zlahka odpuščeno in tako slabo popravljeno.
Kje je veselje naših očetov na
praznik velike noči, ko so po štiridesetdnevnem pomanjkanju ponovno uživali
najbolj hranljive in zaželene jedi, ki so jim bile v tem dolgem obdobju
prepovedane? S kakšno privlačnostjo in s kakšno mirnostjo vesti so se vrnili k
navadam lahkotnejšega življenja, ki so jih prekinili, da bi v premišljevanju,
ločenosti od sveta in pokori trpinčili svoje duše! To nas spodbuja, da dodamo
še eno besedo z namenom, da bi katoliškemu bralcu pomagali dobro zaznati vidik
krščanstva v času vere, v postnem času.
Prazna sodišča
Predstavljajmo si torej čas, ko
so javne oblasti prepovedale ne le zabave in predstave [1], ampak so tudi
sodišča ostala prazna, da ne bi bila motena mir in tišina strasti, tako ugodna
za grešnika, da bi poglobila rane njegove duše in jo pripravila na spravo z
Bogom. Že leta 380 sta Gracijan in Teodozij narekovala zakon, ki je sodnikom
nalagal, da morata odložiti vse postopke in prošnje štirideset dni pred veliko
nočjo (Cod. Theodos. l. ix, tit. xxxv, l. 4). Teodozijev zakonik vsebuje še
nekaj podobnih določb; vemo, da so se francoski koncili še v 9. stoletju
obrnili na karolinške kralje, da bi zahtevali uporabo tega ukrepa, ki so ga
odobrili kanoniki in priporočili cerkveni očetje (koncil v Meauxu, 845. Labbe,
koncili, t. vii. Triburski koncil iz leta 895. Ivi, t. ix). Zahodna zakonodaja
je že zdavnaj opustila prav ta krščanska izročila, medtem ko na naše ponižanje
ugotavljamo, da jih še vedno spoštujejo Turki, ki v tridesetih dneh ramadana
prekinejo z vsemi sodnimi postopki.
Prepoved lova
Postni čas je dolgo veljal za
nezdružljivega z lovom zaradi raztresenosti in nemira, ki ga prinaša. V 9.
stoletju ga je v tem svetem času papež Nikolaj I. prepovedal Bolgarom (Ad
consultat. Bulgarorum. Ivi, t. viii), ki so se spreobrnili v krščanstvo. Prav
tako v 13. stoletju sveti Rajmund Penjafortski v svojem delu Suma sodnih
postopkov (Summ. cas. poenit., l. iii, tit. xxix De laps et disp. § 1) uči, da
se v postnem času ne sme izvajati hrupnega lova s pomočjo psov in jastrebov,
saj bi to bil greh. Ta odredba je med tistimi, ki so se prenehale uporabljati,
vendar jo je sveti Karel Boromejski na enem od svojih koncilov v milanski provinci
ponovno uveljavil.
Poleg tega se ne bomo več čudili
prepovedi lova v postnem času, ko vemo, da so v preteklih stoletjih krščanstva
prenehale celo vojne, če so bile potrebne za pomoč in legitimne interese
narodov. V 4. stoletju je Konstantin ukazal prekinitev vojaških operacij ob
petkih in nedeljah v znamenje spoštovanja Jezusa Kristusa, ki je na te dni
trpel in vstal, in zato, da kristjani ne bi odvrnili pozornosti od
premišljevanja, potrebnega za obhajanje teh skrivnosti. V 9. stoletju je
cerkvena disciplina na Zahodu vsesplošno zahtevala prekinitev vojskovanja v
celotnem postnem času, razen v nujnih primerih, kakor je razvidno iz aktov
zbora v Compiègnu leta 833 ter koncilov v Meauxu in Aachnu iz istega obdobja.
Navodila papeža Nikolaja I. Bolgarom izražajo isto misel; pismo svetega
Gregorja VII. Dezideriju, opatu Monte Cassina, pa kaže, da so to pravilo
upoštevali še v 11. stoletju (Labbe, I Concili, t. vii, viii in x). Do 12.
stoletja ga še vedno upoštevajo v Angliji, kakor nas obvešča Viljem iz Malmesburyja,
ko sta se dve vojski postavili druga proti drugi: ena je bila vojska cesarice
Matilde, grofice Anžujske, hčere kralja Henrika, druga pa kralja Štefana, grofa
Bulonjskega, ki sta se leta 1143 spopadli zaradi prestolonasledstva.
Božje premirje
Vsi naši bralci poznajo
občudovanja vredno institucijo božjega premirja, s katero je Cerkvi v 11.
stoletju uspelo ustaviti prelivanje krvi po vsej Evropi tako, da je štiri dni
na teden, od srede zvečer do ponedeljka zjutraj, za vse leto prekinila uporabo orožja.
Ta predpis, ki so ga odobrili papeži in koncili s soglasjem vseh krščanskih
vladarjev, je bil le razširitev discipline, na podlagi katere je bilo v postnem
času prekinjeno vsakršno vojaško delovanje, na vse tedne v letu. Sveti angleški
kralj Edvard Spoznavalec je to najdragocenejšo ustanovo še izboljšal in sprejel
zakon, ki ga je potrdil njegov naslednik, Viljem Osvajalec, in po katerem se je
moralo Božje premirje dosledno upoštevati od začetka adventa do osmine
Gospodovega razglašenja, od Septuagesime do velikonočne osmine in od vnebohoda
do binkoštne osmine; poleg tega tudi vse dni štirih kvater, vigilije vseh
praznikov in končno vsak teden v razdobju med soboto po deveti bogoslužni uri
(15.00) in ponedeljkom zjutraj (Labbe, The Councils, t. ix).
Urban II. je na koncilu v
Clermontu (1095), potem ko je uredil vse v zvezi s križarsko odpravo, s svojo
apostolsko avtoriteto posegel tudi v podaljšanje Božjega premirja, pri čemer se
je oprl na prekinitev bojevanja, ki je veljala v postnem času, in določil z
odlokom, ki je bil obnovljen na koncilu v Rouenu naslednje leto, da so vsa
vojna dejanja prepovedana od pepelnične srede do ponedeljka po binkoštni osmini
ter na vse vigilije in praznike Device Marije in apostolov: vse to, brez
poseganja v to, kar je bilo prej določeno za vsak teden, to je od srede zvečer
do ponedeljka zjutraj (Orderico Vitale, Zgodovina Cerkve, l. ix).
Predpis o zdržnosti
Tako je krščanska družba pričala
o svojem spoštovanju številnih postnih postav in je iz liturgičnega leta povzela
letne čase in praznike, ki so vključevali njene najdragocenejše ustanove. Tudi
zasebno življenje je čutilo njegov odrešilni vpliv in človek je iz njega vsako
leto črpal novo moč za boj proti spolnim nagonom in obnovitev dostojanstva
svoje duše z obvladovanjem zapeljivosti užitkov. Več stoletij se je od zakoncev
zahtevala zdržnost v celotnem postnem času; Cerkev je v misalu (Missa pro
sponso et sponsa) ohranila priporočilo te zveličavne prakse.
Običaj vzhodnih Cerkva
Na tem mestu prekinjamo
zgodovinsko razlago postne discipline z obžalovanjem, da smo se komaj dotaknili
tako zanimive teme. [2] Med drugim bi se radi ustavili pri običajih vzhodnih
Cerkva, ki so bolje od nas ohranile strogost prvih stoletij krščanstva, vendar
preprosto nimamo prostora. Zato se bomo omejili na nekaj kratkih podrobnosti.
V drugem delu našega dela je
bralec lahko opazil, da se nedelja, ki jo mi imenujemo Septuagesima, pri Grkih
imenuje Prosfonesima, da bi napovedala skorajšnji začetek postnega časa.
Naslednji ponedeljek šteje za prvi dan naslednjega tedna, ki se imenuje
Apokreos, po imenu nedelje, s katero se konča in ki ustreza naši Sexagesimi;
beseda Apokreos je opozorilo grški Cerkvi, da bo treba kmalu prekiniti uživanje
mesa. Naslednji ponedeljek se začne teden, imenovan Tyrophagia, ki se konča z
nedeljo, ki ima to ime, to je naša Quinquagesima; ves ta teden niso dovoljeni
mlečni izdelki. Naslednji ponedeljek je prvi dan prvega postnega tedna, ki se v
vsej svoji strogosti začne s tem ponedeljkom, za razliko od Latincev, ki ga
začnemo v sredo.
V celotnem postnem obdobju so
prepovedani mlečni izdelki, jajca in celo ribe; edina hrana, ki je mogoča s
kruhom, so stročnice, med in za tiste, ki živijo v bližini morja, različne
školjke, ki jih ponuja morje. Uporaba vina, ki je bilo tako dolgo prepovedano
na postne dni, je bila na koncu uvedena na Vzhodu, prav tako pa tudi spregled
za uživanje rib na dan Gospodovega oznanjenja in na cvetno nedeljo.
Poleg posta, ki je priprava na
veliko noč, Grki v preostalem delu leta praznujejo še tri druge: tako imenovani
post apostolov, ki traja od binkoštne osmine do praznika svetih Petra in Pavla;
post Device Marije, ki se začne 1. avgusta in konča na predvečer Marijinega
vnebovzetja; in nazadnje post priprave na božič, ki traja celih štirideset dni.
Odrekanja, ki jih Grki spoštujejo v teh treh postnih obdobjih, so podobna
tistim v velikem postu, vendar niso tako stroga.
Tudi drugi krščanski vzhodni narodi praznujejo več postnih dni in še bolj strogo kot Grki. Toda vse te podrobnosti bi nas pripeljale predaleč. Zato na tem mestu zaključujemo vse, kar smo imeli povedati o postnem času z zgodovinskega vidika, da bi lahko nadaljevali z razlaganjem skrivnosti, ki jih vsebuje ta sveti čas.
[1] Po Fotiju je Justinijan
uvedel tak zakon (Nomocanon, tit. vii, c. 1).
[2] Glede zgodovine, trajanja in
značaja starodavnega postnega časa se lahko seznanimo s študijami m.
Callewaerta, Sacris erudiri, str. 449-533: The siginificance of Lent, brošura
p. Flicoteauxa (Bloud et Gay, 1946).
iz: Dom Prosper Guéranger , Liturgično leto. - I. Advent - božič - post - pasijon, prev. it. P. Graziani, Alba, 1959, str. 475-489.
Ni komentarjev:
Objavite komentar