Objavljam svoj članek v necenzurirani obliki, ki je bil v dveh delih objavljen v italijanskem katoliškem dnevniku 'La Nuova Bussola Quotidiana', za kar se še enkrat zahvaljujem uredniku Cascioliju. Lahko bi sicer ohranil tudi tisto odrezano, a je vseeno pustil določene bistvene stavke, kot bo lahko vidno. Uredniška politika je pač razumljiva stvar in je šla nekako v smeri odzivanja na te tematike goriškega župana Ziberne, v korist malo mirnejšemu ozračju. Mi se kot zgodovinarji ne moremo ogniti temu, da skušamo povedati čim več in da ne izpuščamo stvari. Za nekatere zadeve navedem kot vir dr. Renata Podbersiča, ki je napravil več člankov - nekaj od tega sem povzel, pa tudi druge zgodovinarje, kot tudi ostale. Nekatere stvari so dejstva, druge spet mnenja.
To so zgodovinski, osebni, kritični in pohvalni zapisi človeka, ki od rojstva živi na Goriškem, rojen na jugoslovanski ali slovenski strani, vendar vedno doma na celotnem ozemlju, tudi v Italiji.
GO je seveda avtomobilska oznaka tako za Gorico kot Novo Gorico, ki združuje obe mesti, težava pa je, da ta oznaka „brez meja“ že nekaj let ne drži, potem ko je bila nekaj časa v veljavi, saj so po nekaj letih na prehodih spet prisotne mejne kontrole, bodisi orožniki, policisti, finančna policija ali celo vojaki. Verjetno smo bili vsi domačini v zadnjih letih ustavljeni in legitimirani, tudi večkrat, vendar naš spomin sega v čas, ko je bila to še redna praksa, in mnogi med nami se tega še spominjajo v nekdanji državi Jugoslaviji, nekateri kot otroci. Tisti, ki danes pravijo, da meja ni delila, ni sekala in ni rezala, ne razumejo pretekle resničnosti, tako kot niti sedanje resničnosti ne razumejo tisti, ki pravijo, da meja ne obstaja, da je le v naših glavah in podobno.
Meja je še vedno tam, obstaja, pravijo, da je vse to zaradi nevarnosti terorizma, v resnici pa imamo ljudje na eni ali drugi strani na meji le neprijetnosti, medtem ko nezakoniti priseljenci brez težav vstopajo v Italijo, izogniti se morajo le glavnih mejnih prehodov, kjer so kontrole, kot v primeru vseh kombijev in manjših kamionov iz t. i. Vzhodne Evrope, ki iz Italije vozijo določeno blago, celo ukradeno blago. V ta namen so za nadzor meje v Gorico z vseh koncev Italije pripeljali pripadnike omenjenih organov pregona, ki so nastanjeni v hotelih in drugih nastanitvenih objektih, saj nimajo več številnih vojašnic iz preteklosti, ki so jih bodisi porušili, zapustili ali prodali, ko je bila meja bolj nadzorovana tudi na italijanski strani, čeprav nikdar tako strogo kot na slovenski ali jugoslovanski strani. Slovenska stran se spominja tudi obdobja med obema vojnama, ko je iz vse Italije prihajalo veliko javnih uslužbencev, ne vojakov in policistov, ki so zasedli mesta slovenskih učiteljev, železničarjev in drugih uradnikov, saj je bilo treba ozemlje čim bolj poitalijančiti.
No, danes te težnje ni več, morda je danes večja težnja, da se vse „poangleži“, vendar se na celotnem tem območju, ki poteka ob državni meji na italijanski strani, še vedno čuti pomanjkanje tistih dvo- ali trojezičnih napisov (kjer so Furlani in Slovenci hkrati, so nekateri napisi trojezični), ki bi jih bilo po zakonu sicer obvezno postaviti. Zanimiva in dobrodošla je tudi težnja Italijanov, ki nimajo slovenskih korenin, po učenju slovenščine. Svoje otroke celo pošiljajo v slovenske šole, da bi se naučili jezika sosednje države, torej slovenščine.
Kljub temu je še vedno navzoče nenavadno vzdušje, saj so si tudi v preteklosti prizadevali za njegovo ustvarjanje, zlasti starejše generacije in tako imenovani „Baby bumerji“. Na obeh straneh meje. Na eni strani, italijanski, imamo nostalgike fašizma in nacionalizma, na drugi pa nostalgike komunizma, titoizma in jugoslovanskega obdobja. Na italijanski strani s prstom kažejo na Sabotin, kjer je še vedno napis „Tito“, ne več „Naš Tito“. Ko sem bil v osnovni šoli, je vegetacija že praktično izbrisala napis.... Res pa je, da je v začetku leta 2000 skupina duhovitih napis večkrat spremenila, recimo v „Naš Fido“ („Naš Fido“). Zanimivo je to kazanje s prstom s strani Italije, ki ima Mussolinija še vedno za častnega občana občine Gorica in kjer župan sprejema domuje X. flotiljo MAS, ki je prav tako zagrešila zločine nad slovanskim prebivalstvom, tako kot seveda Titovi zločinci - to je dobro znano. Pred „našim Titom“ je bil na Sabotinu seveda napis „Duce“, tako kot na številnih drugih hribih nekdanjega Avstrijskega Primorja, kjer je bilo prebivalstvo slovensko. Nobena stran se torej še ni sprijaznila s svojo (pol)preteklostjo in lahko rečemo, da se še nekaj časa ne bo. Takrat so bili številni „ezuli“ umetno naseljeni tudi v Gorici, na drugi strani, v Novi Gorici, pa so zaslužnim nekdanjim partizanom in članom komunistične partije dajali stanovanja, da bi tako spodbujali določeno mero napetosti in trenj.
Meja, torej, in dve strani, ki naj bi bili sprti in tekmovalni druga z drugo, ki naj bi druga drugi nekaj pokazali in dokazali. Več dejavnikov je botrovalo temu, da je meja takšna, kakršna je. Na koncu je prevladal francoski predlog. Sredi 20. stoletja, po Pariški mirovni pogodbi (1947), so svetovne sile vdrle v kulturni, gospodarski in politični prostor, ki je bil stoletja enoten, in ga boleče razdelile z novo državno mejo med takratno Jugoslavijo in Italijo. Naše goriške prednike je nova meja globoko prizadela, saj so bili nenadoma ločeni od svojega večstoletnega središča, Gorice. Poleg tega je bila umetna meja neživljenjska in nikakor ni sledila nacionalnim delitvam. Ljudje so se seveda lahko odločili, na kateri strani meje bodo določeno obdobje živeli, vendar si najbrž niso mogli predstavljati, koliko sorodstvenih in prijateljskih vezi bo za nekaj let tako drastično prekinjenih, saj je državna meja ostala praktično zaprta vse do Videmske pogodbe (1955). Na meji so jugoslovanski obmejni stražarji streljali nesrečneže, ki so bežali v „gnili kapitalizem“. Italijani po drugi strani niso streljali, celo meje niso zares varovali, to je treba povedati. Kmetje, ki so imeli premoženje na drugi strani meje, so bili v boljšem položaju, saj so imeli posebno prepustnico za prehod meje. V tistem obdobju zaprte meje se je zgodilo, da je bila meja odprta samo za en dan, na tako imenovano 'Nedeljo metel', ko ljudje niso šli v Italijo kupovat metel, ki jih je na jugoslovanski strani tako ali tako primanjkovalo, ampak tudi druge stvari, kot so sladkor, kava in tako naprej. Mnogi so po dolgem času končno lahko spet videli svoje sorodnike in prijatelje z jugoslovanske strani.
Kasneje, po omenjenem Videmskem sporazumu, so se razmere spremenile na bolje. Ljudje so dobili dovolilnice za prehod (znamenite „prepustnica“ ali „propusnica“), ki so omogočale tudi prenos določenih količin in vrst blaga, vendar to ni nikdar zadostovalo. Začelo se je tihotapljenje blaga: nekaterih stvari v Jugoslaviji ni bilo na voljo, drugih v Italiji ni bilo na voljo ali pa jih je bilo težko ali drago dobiti. Prepustnice so veljale za območje 10 km od meje. Drugi so lahko potovali s potnim listom, če so ga lahko dobili ali obdržali, kar pa na jugoslovanski strani ni bilo tako enostavno: če nisi bil všeč oblastem, si lahko zelo hitro izgubil potni list. Meja je bila dokončno določena šele leta 1975 z Osimskim sporazumom. Še enkrat velja omeniti napis „Tito“, prej „Duce“, ki je z Osimom uradno ostal na italijanski strani, a ga je nekaj mladih aktivistov v enem dnevu preneslo na jugoslovansko stran in dodalo omenjeno besedo „Naš“ - sokrivci so bili jugoslovanski graničarji. Bolj prepustna in odprta meja je bila raj za trgovce na italijanski strani in gostince na jugoslovanski strani. Prvi so seveda na račun revežev v jugoslovanskem socialističnem „raju“ ustvarjali velike dobičke in nekateri med njimi danes zasedajo pomembne vodstvene položaje.
Ljudje so umirali ob (nezakonitem) begu čez to mejo praktično do konca. Tako je JNA (Jugoslovanska narodna armada) do leta 1991 „branila“ meje SFRJ (Socialistične federativne republike Jugoslavije) in lovila „dezerterje“ vse do osamosvojitve Slovenije. Pri tem so vojaki pogosto uporabljali strelno orožje. Za nagrado pa so dobili dopust. Ob začetni vzpostavitvi meje so mnoge, ki so bili v Jugoslaviji nezaželeni, nasilno pregnali na drugo stran meje, kar se je zgodilo tudi nekaterim duhovnikom, zlasti nekaterim dostojanstvenikom, kot je bil apostolski administrator dela goriške nadškofije, ki je ostal v Jugoslaviji, msgr. Franc Močnik.
Zadnjega ubežnika, mladega ekonomskega emigranta, državljana Šrilanke, so jugoslovanski obmejni stražarji na Krasu obstrelili, vse to pa se je zgodilo sredi junija 1991, nekaj dni pred osamosvojitvijo Slovenije. Po doslej dostopnih podatkih je zadnja žrtev, ki je na zahodni jugoslovanski meji padla pod streli orožja paznikov, umrla v začetku leta 1990. Samo na Goriškem so jugoslovanski obmejni stražarji ubili približno 150 ljudi, ki so skušali pobegniti čez mejo. Še vedno se spomnim, kako so nam v vrtcu govorili, da moramo biti na meji previdni, ker stražarji streljajo tudi na otroke. Za dokončne podatke bomo morali počakati na odprtje arhivov v Beogradu.
Ne smemo pozabiti, da je bila prav prek Gorice in Krasa meja geografsko najlažje prehodna za tiste, ki so bežali pred komunizmom v vzhodni in srednji Evropi ter iskali boljše življenje na Zahodu. Starejši ljudje iz naših vasi na goriškem podeželju še vedno pripovedujejo, kako so se v prvih letih po vzpostavitvi meje praktično vsako noč slišali streli. Mnogi ljudje, ki so naslednji dan šli na svoja polja, so na tleh videli sledi krvi. V prvih letih so na Goriškem ustreljene prebežnike zakopavali v gozdu Panovec, ki ga od leta 1950 prečka predor glavne ceste v Novo Gorico, na Krasu pa so jih metali v kraška brezna - znamenite "fojbe". Znan je primer jame Jelenca pri vasi Kobjeglava.
Meja je vplivala tudi na cerkveno strukturo, saj je nekako obglavila dve škofiji: tržaško-koprsko in goriško nadškofijo. Tržaško-koprska škofija je ostala brez skoraj celotne Istre in Krasa, na zahodni strani meje pa je ostalo le mesto Trst z neposredno okolico. V goriški nadškofiji je večina ozemlja ostala v Jugoslaviji, 70 % prebivalstva nadškofije pa je ostalo v Jugoslaviji. Različne dogodke in prelomnice je najbolje pustiti za drugo priložnost, a cerkvena kriza je močno vplivala tudi na slovensko katoliško prebivalstvo, ki je ostalo v Italiji. Za slednje so vedno skrbeli slovenski duhovniki, zdaj pa jih je ostalo zelo malo, območje pa je za maloštevilne duhovnike precej veliko in veliko je cerkva, ki so zdaj precej prazne. Tudi duhovščina je zdaj precej v letih, vse bolj, novih duhovnih poklicev, zlasti lokalnih, je zelo malo, če sploh so.
Na ozemlju, ki je kasneje postalo popolnoma italijanska last (Svobodno tržaško ozemlje je postalo italijansko leta 1957), je ostalo približno 130.000 Slovencev. Sčasoma je proces drobitve in asimilacije pripeljal do sedanjega števila približno 50.000 Slovencev v celotni Furlaniji-Julijski Krajini - 10.000 v Videmski pokrajini, 10.000 v Goriški pokrajini in 30.000 v Tržaški pokrajini. Zelo veliko število istrsko-dalmatinskih izseljencev je bilo takrat umetno naseljenih na ozemlju Trsta in Gorice. Če je ta naselitev za Trst še nekoliko razumljiva zaradi gravitacije velikega dela Istre k temu pristaniškemu mestu, pa za Gorico ni tako. Italijanizacija imen in priimkov se je na široko izvajala v času fašizma, pozneje pa so si tisti, ki so to želeli, mogli povrniti svoje prvotno ime in priimek ali vsaj priimek - a vsi tega niso storili. Treba je tudi povedati, da v tej žalostni zgodovini dalmatinskega in istrskega ozemlja niso zapustili le italijansko ali beneško govoreči, ampak tudi številni Slovenci, Hrvati in pripadniki drugih narodov, ki so tam živeli. Mnogi med njimi imajo še danes slovenske ali hrvaške priimke. Vse to sem lahko spoznal iz prve roke, saj dobršen del mojih sorodnikov živi v Italiji, pa se je kdo s poroko povezal s temi izseljenci, srečal pa sem tudi pripadnike drugih etničnih skupin in nekatere potomce izseljencev.
V času slovenske osamosvojitve je prišlo tudi do spopadov na meji, a na srečo je vojna trajala le deset dni, vseeno pa je vojna bila in ni bila lepa, čeprav je bilo za nas otroke zanimivo z zidu cerkve v babičini vasi opazovati tanke, ki so vozili proti meji. Starejši so se takoj s spomini vrnili v drugo vojno in se bali, kaj bi se utegnilo zgoditi. Sile JNA so šle na vse glavne mejne prehode, da bi zavarovale meje, in do enega najhujših spopadov je prišlo na prehodu Rožna Dolina, glavnem mednarodnem prehodu med obema mestoma, čeprav ne največjem. Prišla je cela garnitura vojakov s petimi tanki, tovornjakom z lansirnim mostom itd. in obkolila območje mejnega prehoda, kjer je le nekaj slovenskih miličnikov (policistov) opravljalo svoje redne naloge. Kasneje je prišlo dvajset jugoslovanskih zveznih miličnikov z inšpektorjem in od slovenskih miličnikov zahtevalo, naj jim predajo mejni prehod, kar so po pogajanjih tudi storili. Prebivalstvo je to spremljalo z žvižgi in neodobravanjem, saj se je navsezadnje izreklo za slovensko neodvisnost in je zato te zvezne miličnike in vojake imelo za okupatorje. Kljub posredovanju kriminalistov, prebivalstvo ni hotelo oditi. Slovenska Teritorialna obramba - Vojska nove republike je nato izvedla akcijo, tako da je najprej zaprla vse povezave z območjem, da bi preprečila okrepitve iz vojašnice, nato pa je devetčlanska skupina saboterjev izvedla omenjeno bliskovito akcijo in presenetila tako jugoslovanske oborožene enote, kot tudi civiliste, ki so bili na kraju. Ljudje so v strahu pobegnili, šest jih je bilo ranjenih, slovenski saboterji pa so hitro dokončali akcijo, ki je bila neizogibna, potem ko se jugoslovanska vojska ni hotela umakniti. V akciji so bili ubiti trije vojaki JNA, 16 jih je bilo ranjenih, uničena sta bila dva tanka, 98 vojakov pa je bilo ujetih. Nekaj nabojev je prečkalo mejo „brez dokumentov“ in končalo v zidovih hiš na italijanski strani. Toda volja slovenskega naroda, organiziranost, odločnost in tudi dokaj dobra oboroženost in bojevitost slovenskih vojaških in policijskih enot so bili odločilni za to, da je pravzaprav vse zvezno vodstvo priznalo slovensko samostojnost, vsekakor pa ni imelo dolgoročnih ciljev v Sloveniji, temveč na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, kakor je žal znano.
Po slovenski osamosvojitvi smo priča velikemu sodelovanju in zbliževanju med narodi ob meji na vseh področjih. Težave danes ne zadevajo le enega mesta ali ene strani, temveč obe strani. Velika težava je zagotovo izseljevanje, ki je še posebej pereče na italijanski strani, saj je Gorica dejansko izgubila 10.000 prebivalcev v primerjavi s sedemdesetimi leti 20. stoletja, ko je imela največ prebivalcev (kar velja tudi za Trst). Tudi Nova Gorica ima to težavo, vendar ne tako izrazito. Domače prebivalstvo na obeh straneh meje se stara in upada, njihovo mesto pa zasedajo priseljenci. Priča smo nekakšnemu nazadovanju na vseh področjih, cerkvenem, kulturnem, gospodarskem in športnem. Mnogi vidijo v Evropski prestolnici kulture svetlo točko, ki bi lahko pomenila kanček upanja za prihodnost. Če ne drugega, bo to vsaj nekoliko povečalo prepoznavnost te mestne aglomeracije in kraja, kjer je navsezadnje kar veliko število ljudi. Seveda vsi upamo, da bodo te nepotrebne kontrole na starih mejnih prehodih končno odpravljene, saj to ni rešitev težave problematičnih ljudi iz drugih delov Evrope in sveta, ampak je to zelo velika težava za obmejno prebivalstvo in, kot smo rekli, tudi gospodarsko ni smiselno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar