Ali se je zgodnje krščanstvo v Rimu razširilo le med revnimi ali tudi med plemstvom?

Zmotno je prepričanje, da se je v starem Rimu krščanstvo širilo predvsem med revnimi in malo ali nič med plemstvom. Prav nasprotno. Zgodovinar Jones piše: „Dolgo pred Konstantinovim spreobrnjenjem, zaradi katerega je bilo za ambiciozne primerno, da izpovedujejo cesarjevo vero, so že obstajali krščanski senatorji in vojaki ter celo krščanski profesorji.“ (A.H.M. Jones, Lo sfondo sociale della lotta fra paganesimo e cristianesimo, v: Il conflitto fra paganesimo e cristianesimo nel secolo IV, Einaudi, Torino 1968.

Poleg tega je iz evangelija razvidno, da Jezus svojega oznanjevanja nikdar ni omejil na en sam družbeni razred. Nekaj primerov: Nikodem (farizej), Zahej (cestninar), stotnik, katerega vero Jezus hvali.

Poglejmo, kaj nam povedo Apostolska dela: spreobrnjenje stotnika Kornelija okoli leta 40 (10,1), krst dvornika etiopske kraljice (7,27), spreobrnjenje Sergija Pavla, prokonzula na Cipru med letoma 46 in 48, ki je po izročilu pozneje postal narbonski škof (13,7-12), pridiganje svetega Pavla v Solunu, za katero je zapisano: „Nekateri od njih so verovali (...), kakor tudi velika množica bogaboječih Grkov in mnoge plemenite ženske.“ (17,4). Pismo Filipljanom omenja prodor krščanstva med pretorje (1,13) in v cesarsko palačo (4,22).

Tacit govori o Pomponiji Grecini, ženi Avla Plavcija, zmagovalca v Britaniji, ki ji je leta 57 sodilo domače sodišče zaradi obtožbe, da prakticira tujo vero (rea superstitionis externae). Obstajajo dobri razlogi za domnevo, da je bila kristjanka. Marta Sordi piše: „(V prvi polovici prvega stoletja) je širjenje krščanstva med senatorskim plemstvom prestolnice gotovo dejstvo (...) Tacitovo poročilo o Pomponii Grecini omogoča, da že v prvi polovici stoletja med aristokracijo ni manjkalo spreobrnnjenj.“ (Prim. M. Sordi, Il cristianesimo a Roma, Cappelli, Bologna 1965, str. 69).

V Domicijanovem času (od leta 81 do 96) sta bila Flavij Klement in njegova žena Domitilla, cesarjeva sorodnika, kristjana (prim. U. Benigni, Storia sociale della Chiesa, Vallardi, Milano 1906, zvezek I, str. 99 in P. Brezzi, Dalle persecuzioni alla pace di Costantino, Studium, Roma 1960, str. 142). Harnack meni, da so bili plemiči tisti, ki so dajali ton življenju rimske skupnosti. (Prim. Harnack, The Mission and Propagation of Christianity in the First Three Centuries).

V letih 112-113 imamo zelo pomembno pričevanje Plinija Mlajšega, ki je kot guverner Bitinije pisal cesarju Trajanu in ga vprašal, kako naj se obnaša do kristjanov. Na koncu pisma navaja, da se mu je zdelo primerno vprašati cesarja za nasvet zaradi velikega števila obtoženih, in dodaja: „Veliko ljudi vseh starosti, vseh družbenih slojev, tako moških kot žensk, je postavljenih v stanje obtožbe in bo tako tudi v prihodnje; in okužba tega praznoverja se je razširila ne le v mestih, ampak tudi po vaseh in podeželju.“ (Epist., X, 96).

Skozi celotno drugo stoletje imamo dokaze o pripadnosti članov uglednih družin krščanski skupnosti. Številni napisi iz Azije nam dokumentirajo obstoj kristjanov, ki so bili člani njihovih mestnih kurij, vključenih v upravljanje mesta.

Vemo, da je bila leta 177 v Lyonu mučeniško umorjena precej velika skupina kristjanov (sestavljali so jo sužnji, kot je bila Blandina, pa tudi premožni ljudje, kot je bil galsko-rimski veljak Vecij Epagat); ljudska jeza, ki je sprožila preganjanje, je bila nenadna in jih je pregnala s foruma in kopališč. (Evzebij, Storia Ecclesiastica, V, 24). Zgodovinar Brezzi komentira: „Zdi se mi enostavno sklepati, da so kristjani tega mesta morali imeti dober položaj, če so obiskovali te kraje.

Napisi iz Ostije kažejo, da so bili ob koncu drugega stoletja člani Gens Annaea kristjani in da je več Pomponijev umrlo kristjanov. V (krščanski) kripti Lucine na Apijski cesti so našli sarkofag Dacije Klementine, žene Julija Bassa, enega glavnih uradnikov Antonina in Marka Avrelija (cesarja od leta 161 do 180); tu so zbrani tudi pogrebni napisi Annie Favstine, Licinije Faustine in Acilije Vere, katerih imena in priimki nam omogočajo, da jih povežemo z najznamenitejšimi rimskimi družinami, celo s samo cesarsko hišo.

Evzebij iz Cezareje (265-340) nam pripoveduje, da je v času cesarja Komoda (180-192) Cerkev uživala mir po vsej deželi, Božja beseda se je širila in osvajala vse vrste ljudi, v Rimu tudi mnoge bogataše in številne plemiče. Leta 258 je Valerijanov odlok uvedel posebne kazni za kristjane, ki so pripadali senatorskemu in konjeniškemu redu. Leta 300, na predvečer velikega Dioklecijanovega preganjanja (cesar 284-305), Evzebij pravi, da so kristjani množično prodrli v javno upravo in zasedli pomembne položaje.

Zato lahko zgodovinar Brezzi reče: „Konstantinovo dejanje je bilo le priznanje že obstoječega stanja. Obstoječe stanje pa je bilo, da je priznal prevlado krščanstva, da je torej že več kot polovica ljudi bila kristjanov, kar je mnenje vseh resnih zgodovinarjev.

VIR: I tre sentieri: https://itresentieri.it/a-roma-il-cristianesimo-primitivo-si-diffuse-solo-tra-i-poveri-o-anche-tra-i-nobili/?fbclid=IwY2xjawIiXGBleHRuA2FlbQIxMQABHUdz3iMiO1CgvMKwPV7F6NX6W7u2e5A7rP9acV7a_Vtt9KY1GsccZofhjQ_aem_MBbrajT5p3eXkIdA_mj7RQ