Za danes si je primerno pogledati malo zgodovino predpostnega časa, ki se po današnji nedelji tradicionalno imenuje tudi "sedemdesetnica", gre pa za obdobje nepolnih treh tednov pred samim postnim časom. V resnici torej ne gre za celih sedemdeset dni, kakor nasprotno velja pri postu, če mu odvzamemo same postne nedelje. Če preštejemo, potem dobimo 63 dni pred velikonočnim praznovanjem, vendar iz rimskih časov izhaja, da se je vselej zaokrožalo navzgor, ko se je označevalo časovno obdobje, tako da se zaokroži na sedemdeset, ker je več kakor šestdeset dni. Povzeli bomo malo po dom Prosperu Guerangerju.
samo prvi imenuje Septuagesima (Sedemdesetnica), drugi se imenuje Sexagesima (Šestdesetnica) in tretji Quinquagesima (Petdesetnica). V sredo po tej zadnji nedelji je začetek postnega časa, ker je pepelnična sreda.
"Jasno je, da ta imena izražajo številčno razmerje, podobno kot beseda Quadragesima, iz katere izhaja beseda post. Beseda Quadragesima označuje niz štiridesetih dni, ki jih moramo prehoditi, da pridemo do velikonočnega praznika. Besede Quinquagesima, Sexagesima in Septuagesima nam skorajda omogočajo, da to slovesnost vidimo v še daljši razdalji; nič manj pomemben pa ni veliki cilj, ki začne zaposlovati sveto Cerkev, ki ga predlaga svojim otrokom kot cilj, h kateremu morajo zdaj usmeriti vse svoje želje in vsa svoja prizadevanja.
Velikonočni praznik zahteva štirideset dni premišljevanja in pokore v pripravi. To je najbolj ugoden čas, najmočnejše sredstvo, ki ga Cerkev uporablja, da bi v srcih in mislih vernikov oživila občutek njihove poklicanosti. V svojem največjem interesu ne smejo dopustiti, da bi to obdobje milosti minilo, ne da bi ga izkoristili za prenovo svojega celotnega življenja. Zato je bilo primerno, da jih pripravi na ta čas milosti, ki je že sam po sebi priprava, da bodo, ko bodo v njihovih srcih postopoma zamrli šumi sveta, bolj pozorni na resno opozorilo, ki jim ga bo dala Cerkev, ko jim bo na glavo položila pepel.
Zgodovina Septuagesime je tesno povezana z zgodovino postnega časa. Dejansko se je že v 5. stoletju začel na šesto nedeljo pred veliko nočjo, ki ustreza prvi nedelji današnjega postnega časa, in je vključeval štirideset dni do velikega četrtka, ki ga je krščanska antika štela za prvo velikonočno skrivnost.
Na nedeljo ni bilo posta, zato je bilo, pravilno rečeno, le 34 dni dejanskega posta (36 z velikim petkom in veliko soboto). Toda želja, da bi posnemali celoten Gospodov post, je goreče duše vodila k temu, da so ga predvidele."
Najprej se je tako obhajalo Quinquagesimo ali Petdesetnico. "Ta običaj se je prvič pojavil v 5. stoletju; tako zelo, da ga je sveti Maksim Turinski v 26. pridigi, izrečeni morda leta 451, obsodil in spomnil, da se postni čas začne na nedeljo Quadragesima. Ker pa se je pozneje med verniki zelo razširil, ga je okoli leta 465 v 36. pridigi odobril.
V 6. stoletju sveti Cezarij iz Arlesa v svojem Pravilu za device določi, da se post začne teden dni pred postnim časom. Tako je gotovo, da je vsaj v samostanih Petdesetnica obstajala že od takrat. Prva sinoda v Orleansu (511) je vernikom naročila, naj pred veliko nočjo obhajajo Quadragesimo in ne Quinquagesimo, da bi „ohranili,“ pravi kanon 26, „enotnost običajev“. Prvi in drugi koncil v Orangeu (511 in 541) se borita proti isti zlorabi in prepovedujeta post pred Quadragesimo. Avtor knjige Liber Pontificalis okoli leta 520 omenja običaj, da se postni čas prehiteva za en teden, vendar se zdi, da še vedno ni bil razširjen."
Šestdesetnica. "Pozneje so obdobje, posvečeno postu, spet povečali za en teden, ki so ga dodali Quinquagesimi in ga imenovali Sexagesima. Prvič je omenjena v Pravilu svetega Cezarija, napisanem za menihe pred letom 542. Omenja ga tudi četrti orleanski koncil leta 541, vendar le zato, da bi prepovedal pričakovanje posta."
Sedemdesetnica. "Končno se je proti koncu 6. stoletja ali v začetku 7. stoletja Septuagesima pojavila v Rimu, kakor je omenjeno v Pridigah svetega Gregorja Velikega (594-604). Liturgično obhajanje je postopoma doseglo najprej severno Italijo z Milanom, nato pa pod vplivom Karolingov celotno zahodno Evropo. Anglija je to sprejela konec 7. stoletja, Irska pa šele po 9. stoletju. Če pa se je zdaj v tednih Quinquagesime in Sexagesime spoštoval post, se zdi, da je bila Septuagesima v času svoje ustanovitve zgolj liturgično praznovanje brez posta; medtem ko so ga karolinški koncili v 9. stoletju uradno predpisali."
Ukinitev aleluje. "Od Amalarija vemo, da sta bila od začetka 9. stoletja aleluja in Gloria in excelsis Deo za Septuagesimo ukinjena. Tej navadi so se prilagodili tudi menihi, čeprav je pravilo svetega Benedikta oblikovalo nasprotno določilo. Po mnenju nekaterih je bil sveti Gregor VII. (1073-1085) tisti, ki je ob koncu 11. stoletja na nedeljo Septuagesime ukinil do tedaj uporabljano petje aleluje. Šlo je za antifone z alelujo hvalnic, ki naj bi jih sveti Gregor VII. nadomestil z antifonami bogoslužja nedelje Septuagesima, pri čemer je slednje opremil z novimi antifonami. O tem priča Ordo Ecclesiae Lateranensis iz 12. stoletja. Zato je treba domnevati, da je bil ta papež tisti, ki je predvidel ukinitev aleluje na soboto pred Septuagesimo (škof Callewaert, Sacris erudiri, str. 650).
Tako se je ta čas liturgičnega leta po različnih poskusih na koncu dokončno uveljavil. Utemeljeno je na času velikonočnega praznika in je prav zaradi tega podvrženo zamiku ali pričakovanju, odvisno od mobilnosti tega praznika. 18. januar in 22. februar se imenujeta ključ Septuagesime, ker nedelje, ki nosi to ime, ni mogoče postaviti niti pred 18. januar niti po 22. februarju." (Gre pa tudi za dva praznika škofovksega sedeža, katedre, sv. Petra - v Rimu in v Antiohiji, zato ključ).
Ni komentarjev:
Objavite komentar