Zgodovina postnega časa

Povzetek je narejen po Liturgičnem letu Dom Prospera Guerangera. Videli bomo, da je zelo kritičen že do svoje družbe, kako mehkužna in popustljiva, da je - v 19. stoletju, kaj bi šele danes dejal... Poleg tega ima tudi nekaj preroških napovedi.

Postni čas imenujemo obdobje molitve in pokore, v katerem Cerkev pripravlja duše na dostojno praznovanje skrivnosti odrešenja v velikonočnem tridnevju.

Molitev

Vsem vernikom, tudi najbolj gorečim, ta čas ponuja neke vrste letni odmik, ki jim daje priložnost, da se popravijo za preteklo malomarnost in ponovno prižgejo plamen svoje gorečnosti. Katehumenom, tako kot v prvih stoletjih, ponuja pouk in pripravo na krstno vero; skesance opominja na težo greha, da bi jih spodbudil k obžalovanju in dobrim namenom, ter jim obljublja odpuščanje iz Srca našega Gospoda.

Sveti Benedikt v 49. poglavju svojega redovnega pravila priporoča svojim menihom, naj se v tem svetem času posvetijo molitvi, ki jo „spremljajo solze“, bodisi kesanja bodisi ljubezni.

Pri vsakodnevni sveti maši bo kristjan, ne glede na to, kateremu stanu pripada, našel najlepše molitvene obrazce, s katerimi bo nagovoril Boga. Pogosto so stare petnajst ali več stoletij, vedno pa so prilagojene težnjam vsakega človeka in potrebam vseh časov.

Pokora

Pokora se uresničuje ali, bolje rečeno, se je uresničevala, predvsem s postom. Časni spregledi, ki jih je pred nekaj leti odobril papež, niso za nas zadosten razlog, da bi izpustili tako pomembno dolžnost, na katero nenehno opozarjajo molitve vsake postne maše in ki jo moramo vsi vsaj ohraniti v duhu, če nam trdota časa, skozi katerega gremo, ali šibkost zdravja ne omogočata, da bi jo opravljali v vsem njenem obsegu in strogosti.

Izvira iz najzgodnejših dni krščanstva in še prej. Post sta spoštovala preroka Mojzes in Elija, katerih zgledi nam bodo predstavljeni v sredo prvega tedna postnega časa; štirideset dni in štirideset noči ga je popolnoma spoštoval naš Gospod, ne da bi vzel najmanjšo količino hrane; in čeprav ga ni želel napraviti za zapoved, za katero bi ne bi bili več možni spregledi, je vseeno skrbno izjavil, da se bodo posta, ki ga je Bog pogosto zapovedal v Stari zavezi, držali tudi otroci Nove zaveze.

Nekega dne so Janezovi učenci pristopili k Jezusu in mu rekli: „Zakaj se mi in farizeji pogosto postimo, tvoji učenci pa se ne postijo?“ Jezus jim je odgovoril: „Kako je mogoče, da ženinovi prijatelji žalujejo, medtem ko je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat, tiste dni se bodo postili.“ (Mt 9,14-15).

Prvi kristjani so se spomnili teh Jezusovih besed in zelo kmalu začeli v popolnem postu preživljati tri dni (za njih je bil to le en dan) skrivnosti Odrešenja, to je od velikega četrtka do velikonočnega jutra.

Že v 2. in 3. stoletju imamo dokaze, da so se v več krajevnih Cerkvah postili na veliki petek in veliko soboto, sveti Irenej pa v pismu papežu Viktorju navaja, da so številne vzhodne Cerkve enako ravnale ves veliki teden. Velikonočni post se je nato v 4. stoletju podaljšal, dokler ni priprava na velikonočni praznik z naraščanjem privedla do štiridesetih dni, tj. kvadragesimo, kakor se reče v latinščini.

Najstarejša omemba „karantene“ (vidimo, od kod izhaja beseda za medicinsko prakso) na Vzhodu je v kan. V Nicejskega koncila (325). Tmuški škof Serapion pa leta 331 potrjuje, da je bil „post“ v njegovem času splošna praksa tako na Vzhodu kot na Zahodu. Očetje, kot je sveti Avguštin (pridiga 210), pravijo, da je ta praksa zelo stara, sveti Leon (pridiga 6) pa gre tako daleč, da meni, čeprav napačno, da sega v apostolske čase. O postnem času so nam prvi govorili očetje, med njimi sveti Ambrož in sveti Hieronim.

Avguštinove pridige kažejo, da se je postni čas začel šest nedelj pred veliko nočjo. Ker se ljudje ob nedeljah niso postili, je ostalo le še 34 dni, 36 z velikim petkom in veliko soboto; vendar je postni čas vedno ostal „karantena“ kot priprava na slovesnost velike noči. Pravzaprav tudi takrat in danes post ni bil edini način priprave na veliko noč. Sveti Avguštin vztraja, da morajo post spremljati goreča molitev, ponižnost, odpoved manj dobrim željam, velikodušnost v miloščini, odpuščanje žalitev in opravljanje vseh del pobožnosti in dobrodelnosti.

Enako trajanje je mogoče najti v Španiji, Galiji in Milanu v 7. stoletju. Za svetega Ambroža je veliki petek velika slovesnost sveta: sam praznik velike noči vključuje tridnevje Kristusove smrti, pokopa in vstajenja (Pismo 23.a). V nedeljo je bil post prekinjen, vendar liturgija ni nikdar opustila spokorne barve.

Sveti Leon tudi navaja, da je postno obdobje štirideset dni, ki se konča na veliki četrtek zvečer; in tako kot sveti Avguštin, potem ko je poudaril prednosti telesnega posta, odločno priporoča mrvičenje in pokoro, predvsem pa gnus nad grehom ter goreče opravljanje dobrih del in vseh kreposti.

Nujnost pokore

Potreba po pokori je vedno navzoča. V naši dobi čutnosti, v kateri se zdi, da je telesna umrljivost šla v pozabo, menimo, da ni odveč kristjanom razložiti pomen in koristnost posta. V prid tej sveti praksi govori Sveto pismo, tako Stara kot Nova zaveza; pravzaprav lahko rečemo, da priča o izročilu vseh ljudstev; pravzaprav je zamisel, da lahko človek pomiri božanstvo z deli zadoščevanja s svojim telesom, stalna pri vseh ljudstvih na zemlji in jo najdemo v vseh religijah, tudi tistih, ki so najbolj oddaljene od čistosti patriarhalnega izročila.

Predpis o zdržku

Sveti Bazilij, sveti Janez Zlatousti, sveti Hieronim in sveti Gregor Veliki opažajo, da je bila zapoved, ki so ji bili podvrženi naši predniki v zemeljskem raju, zapoved zdržnosti, in ker niso spoštovali te kreposti, so se pogreznili v brezno zla ter s seboj potegnili vse svoje potomce. Življenje v pomanjkanju, na katero se je padli kralj stvarstva videl obsojenega na zemlji in ki naj bi mu prinašalo le stisko in trnje, je iz dneva v dan opravičevalo ta zakon zadoščevanja, ki ga je Stvarnik naložil upornim udom grešnega človeka.

Do časa potopa so se naši predniki preživljali izključno s plodovi zemlje, ki so jih pridobivali s trdim delom. Kasneje jim je Bog, da bi na neki način nadomestil slabitev naravnih sil, dovolil, da so se hranili z mesom živali. Podobno je Noe, morda po Božjem navdihu, začel stiskati sok iz vinske trte; tako je nastala še ena hrana, ki je bila v pomoč človeški šibkosti.

Zdržek od mesa in vina

Narava posta je bila tako določena glede na različne elemente, ki so služili človekovi prehrani. Sprva je bil sestavljen le iz zdržka od mesa živali, saj je bila ta hrana manj nujna za življenje in je bila darilo Božje naklonjenosti. V vzhodnih Cerkvah so bila jajca in vsi mlečni izdelki več stoletij, tako kot še danes, prepovedani, ker so bili pridobljeni iz živali; celo v latinskih Cerkvah vse do 19. stoletja niso bili dovoljeni, razen na podlagi bolj ali manj splošnega letnega spregleda. Strogi zdržek od mesa je bil takšen, da sprva ni bil prekinjen niti na postne nedelje, ko je bil sicer post prekinjen; in tisti, ki so bili oproščeni posta med tednom, so vedno ostali zavezani temu zdržku, razen s posebnim spregledom.

V prvih stoletjih krščanstva je post vključeval tudi zdržek od vina: to potrjujejo sveti Ciril Jeruzalemski (4. kateheza), sveti Bazilij (1. homilija ljudstvu v Antiohiji), Teofil Aleksandrijski itd. Vendar je ta strogost med zahodnjaki kmalu izginila, medtem ko je med vzhodnimi kristjani trajala dlje.

En obrok

Končno je moral post, da bi bil popoln, omejiti celo mero hrane, in sicer do te mere, da je bil človek prikrajšan za običajno hrano: v tem smislu je dopuščal le en obrok na dan. To je mogoče sklepati in je razvidno iz celotne prakse Cerkve, čeprav je v postni disciplini iz stoletja v stoletje prihajalo do številnih sprememb.

Obrok po večernicah

Judovska navada, po kateri so v Stari zavezi edini obrok, ki je dovoljen na postne dni, prestavili za sončni zahod, je prešla v krščansko Cerkev in so jo upoštevali tudi v zahodnih deželah, kjer se je dolgo časa ohranila nespremenjena. Od 9. stoletja dalje pa se je v latinski Cerkvi počasi začela praksa mehčati, kot v tistem času izvemo s strani enega od kanonikov Teodulfa, orleanskega škofa, v katerem prelat protestira proti tistim, ki menijo, da imajo pravico do kosila ob noni, tj. ob treh popopoldan.

Toda sprostitev se je postopoma, neopazno širila; v naslednjem stoletju imamo namreč pričevanje znamenitega Rathierja, škofa v Veroni, ki je v razpravi o postu priznal pravico vernikov, da prekinejo post po noni. Še vedno lahko najdemo sledove opominov in ugovorov iz 11. stoletja, in sicer v Rouenskem koncilu, ki je vernikom prepovedal jesti kosilo, preden se je v cerkvi začelo bogoslužje večernic, potem ko se je končala deveta bogoslužna ura (nona): vendar tu že najdemo običaj, da se ura večernic prehiti, da bi verniki imeli priložnost prej pojesti svoj obrok.

Skoraj do tega časa je namreč ostala v veljavi navada, da se na postne dni maša ne obhaja, dokler se ne zapoje oficij none, ki se je začel ob treh popoldne, in da se večernice ne pojejo, dokler ni zašlo sonce. Medtem ko pa je postna disciplina postajala vse bolj sproščena, se Cerkvi nikdar ni zdelo prav, da bi spremenila vrstni red ur, ki je izhajal iz najoddaljenejše antike. Pozneje je uvedla najprej večernice, nato mašo in nazadnje nono, tako da so se večernice končale pred poldnevom, saj je običaj vernikom dovoljeval, da so jedli sredi dneva.

Obrok po Noni

Iz odlomka Huga od Svetega Viktorja izvemo, da je v 12. stoletju običaj prekinitve posta ob noni postal splošen (Della Regola di sant'Agostino c. 3); praksa, ki jo je v 13. stoletju posvetil nauk sholastičnih teologov. Aleksander Aleški v svoji Summi to uradno uči (str. 4, quaest. 28, čl. 2), sveti Tomaž Akvinski pa ni nič manj ekspliciten (II IIae, quaest. 147, čl. 7).

Opoldanski obrok

Vendar je bilo treba to omilitev še razširiti, saj vemo, da je konec istega 12. stoletja teolog Rihard iz Middletona, znameniti frančiškan, učil, da tistih, ki obedujejo ob šesti uri, tj. opoldne, ni treba imeti za kršitelje posta, ker, kot pravi, je ta običaj zdaj razširjen v mnogih krajih in ura, ob kateri lahko jemo, ni tako bistvena za post, kot je edinost obroka (v IV dist. 15, art. 3, quaest. 8).

V 14. stoletju je bilo mnenje Riharda iz Middletona potrjeno z uradno prakso in naukom. Kot pričevanje navajamo slavnega teologa Duranda de Saint-Pourcaina, dominikanca in škofa v Meauxu, ki brez težav določa obrok v postnih dneh opoldne; saj je to, kot pravi, praksa papeža, kardinalov in celo redovnikov. (v: IV dist. 15, quaest. 9, art. 7). Zato nas ne bo presenetilo, če bomo videli, da so ta nauk, ki so ga zagovarjali v 15. stoletju, že prej zagovarjali najresnejši avtorji, kot so sveti Anton Padovanski, Stephen Poncher, pariški škof, kard. Kajetan itd. Zaman sta Aleksander Aleški in sveti Tomaž skušala vrniti prenehanje posta na deveto uro; to sta bili zadnji oviri, ki ju je bilo treba premagati; nato se je sedanja disciplina vsilila tako rekoč vse od njunega časa.

Malica

Ker je bila ura kosila prestavljena, je post, ki je v bistvu sestavljen iz uživanja enega samega obroka, zaradi dolgega razmika med enim in drugim poldnevom postal težko izvedljiv. Zato se je bilo treba ponovno prilagoditi človeški slabosti in dovoliti tako imenovani „zajtrk“. Izvor tega običaja je prav tako zelo star in izhaja iz samostanskih običajev. Benediktovo pravilo je poleg cerkvenega posta predpisovalo še številne druge poste, vendar je njihovo strogost ublažilo tako, da je dovolilo obrok ob deveti uri, torje ob tre popoldne: zaradi tega so bili ti posti manj boleči od tistih v postnem času, saj so se morali vsi verniki, posvetni in redovni, postiti do sončnega zahoda. Ker pa so morali menihi poleti in jeseni, ko je bil post do devete ure tako pogost, da je bil vsak dan, od 14. septembra dalje, opravljati težka dela na poljih, so se opati poslužili v Reguli predvidene možnosti in so menihom dovolili, da proti večeru, pred sklepnicami, spijejo kozarec vina in si tako povrnejo moči, utrujene od celodnevnih naporov. To osvežitev so jedli skupaj, medtem ko so opravljali večerno branje, znane konference (latinsko Collatio), ki je bilo večinoma sestavljeno iz branja znamenitih Kasijanovih predavanj (Collationes - Kolački): od tod beseda collatio za to malo razbremenitev samostanskega posta, ki jo mi imenujemo malica.

V devetem stoletju je Aachenski zbor (817 - Labbe, Conciles, t. vii) prav tako razširil to možnost na postni čas zaradi izredne utrujenosti menihov pri opravljanju bogoslužnih opravil v tem svetem času. Pozneje pa so spoznali, da bi lahko že samo uživanje te pijače škodovalo zdravju, če ji ne bi dodali nečesa bolj trdnega, zato so od 14. do 15. stoletja uvedli navado, da so menihom razdelili majhen kos kruha, ki so ga pojedli pri "malici" zvečer, ko so spili ta kozarec vina.

Ko so bile v samostanih uvedene takšne olajšave prvotnega posta, so se seveda kmalu razširile tudi na laike; to se je postopoma zgodilo z možnostjo pitja zunaj tega enega obroka; v 13. stoletju je sam sveti Tomaž ob preučevanju vprašanja, ali pitje prekine post, prišel do negativne ugotovitve (4. vprašanje 147, čl. 6); vendar je še naprej priznaval, da dodatek kakršnekoli trdne hrane post prekine. Ko so konec 13. stoletja in v 14. stoletju kosilo končno prestavili na poldne, preprosta pijača vina zvečer ni več zadostovala za ohranjanje telesne moči; zato se je, najprej v samostanih, nato pa tudi zunaj njih, uvedel običaj, da se poleg te pijače uživa kruh, zelenjava in sadje, vedno pod pogojem, da se ta živila uporabljajo tako zmerno, da „malica“ nikdar ne postane drugi obrok.

Zdržek od mlečnih izdelkov

Takšne so bile pridobitve, ki sta ju nad starodavnim spoštovanjem posta dosegli pri zahodnih ljudstvih tako sprostitev prvobitne gorečnosti, kot tudi splošna oslabitev telesnih moči. Vendar to niso edine omilitve, ki jih moramo upoštevati. Zdržek od mesa je dolga stoletja vključeval tudi prepoved vsega iz živalskega kraljestva, razen rib, iz različnih skrivnostnih razlogov, ki so temeljili na svetih spisih. Dolgo časa so bili prepovedani tudi mlečni izdelki vseh vrst; v Rimu sta bila še pred nekaj leti vsak dan, ko ni bilo mogoče jesti mesa, prepovedana sir in maslo.

Uporaba mlečnih izdelkov v postnem času se je v zahodni Evropi, zlasti v Nemčiji in severnih regijah, uveljavila od 9. stoletja dalje. Zaman jo je v 11. stoletju skušal odpraviti koncil v Kedlimbourgu (Labbe, Conciles, t. x), tako da so te Cerkve, potem ko so prakso uzakonile z začasnimi spregledi, ki so jih dobile od papežev, zaradi zakoreninjene navade končale z njeno mirno uveljavitvijo. Cerkve v Franciji so ohranile starodavno strogost vse do 16. stoletja, pravzaprav se je zdelo, da se je sploh ne bo opustilo vse do 17. stoletja; tako zelo, da so vse pariške župnije, da bi popravile kršitev starodavne discipline in kot da bi s pobožnim in slovesnim dejanjem nadomestile sprostitev glede mlečnih izdelkov, od tedaj na cvetno nedeljo v procesiji romale v cerkev Notre-Dame, kjer so se jim pridružili dominikanci, frančiškani, karmeličani in avguštinci; istega dne je metropolitanski kapitelj skupaj z duhovniki štirih pripadajočih župnij šel narediti postajo na dvorišču kurije in zapel antifono pred relikvijo pravega križa, ki je bila razstavljena v Sveti Kapeli. Ti lepi običaji, katerih namen je bil ohraniti v spominu starodavno disciplino, so trajali vse do revolucije.

Zdržek od jajc

Dovoljenje za rabo mlečnih izdelkov ni vključevala rabe jajc v postnem času. V zvezi s tem je še dolgo veljalo starodavno pravilo, da je bilo to živilo dovoljeno le, če je bilo vključeno v celoletni spregled. Do 19. stoletja v Rimu jajc ni bilo mogoče uživati ob dnevih, ko ni bil odobren spregled za uživanje mesa; drugod so bila jajca ob določenih dnevih dovoljena, ob drugih ne, zlasti v velikem tednu; medtem ko sedanja disciplina takih omejitev ne pozna več.

Poleg tega si je Cerkev, ki je vselej skrbela za duhovno dobro svojih otrok in v njihovem interesu, prizadevala ohraniti v veljavi čim več zdravih običajev, ki naj bi jim pomagali zadostiti Božji pravičnosti. Na podlagi tega načela je Benedikt XIV., ki je bil vse od svojega časa zaskrbljen nad izredno lahkoto, s katero so se povsod množili spregledi glede zdržkov, s slovesno konstitucijo z dne 10. junija 1745 obnovil, zdaj spet odpravljeno, prepoved uživanja rib in mesa v istem obroku na postne dni.

Okrožnica Benedikta XIV.

Že v prvem letu svojega pontifikata, 30. maja 1741, je isti papež na vse škofe katoliškega sveta naslovil okrožno pismo, v katerem je izrazil globoko žalost nad sproščenostjo, ki so jo povsod uvajali z nepremišljenimi in neupravičenimi spregledi.

"Obhajanje postnega časa," je dejal papež, "je vezivo našega vojskovanja; z njim se razlikujemo od sovražnikov križa Jezusa Kristusa; z njim odganjamo biče Božje jeze; z njim se, zavarovani z nebeško pomočjo čez dan, utrjujemo proti knezom teme. Če si privoščimo takšno malomarnost, je vse to na škodo Božje slave, v nečast katoliške vere in v nevarnost krščanskih duš; prav tako ne gre dvomiti, da bi takšna malomarnost ne postala vir nesreče za narode, pogube v javnih zadevah in nesreče v zasebnih zadevah.“ (konstitucija ‚Non ambigimus‘).

Od papeževega slovesnega opozorila sta minili dve stoletji, a žal se je malomarnost, ki jo je želel zajeziti, vse bolj krepila. Koliko kristjanov v naših mestih lahko štejemo za zveste postni postavi? Kam nas bo ta brezmejno naraščajoča malodušnost pripeljala, če ne k vsesplošnemu propadu morale in s tem k pretresu družbe? Boleče napovedi Benedikta XIV. so se že vidno uresničile. Narodi, ki so poznali idejo zadostitve, izzivajo Božjo jezo; zanje ne preostane druga usoda kot razkroj ali zavojevanje. Med krščanskim prebivalstvom, ki se udinja ljubezni do denarja in posla, so se pojavila pogumna prizadevanja za ponovno uvedbo obhajanja nedelje, ki so bila okronana z nepričakovanimi uspehi. Kdo ve, ali se Gospodova roka, dvignjena, da bi nas udarila, ne bo ustavila ob pogledu na ljudstvo, ki se bo začelo spominjati Božje hiše in njenega bogoslužja! Upati moramo, da je tako: toda to naše upanje bo trdnejše, ko bomo videli, da se kristjani naše pomehkužene in izrojene družbe tako kot prebivalci Niniv vračajo na dolgo opuščeno pot sprave in pokore.

Prvi spregledi

Nadaljujmo sedaj zgodovinsko pripoved in izpostavimo še nekaj značilnosti zvestobe prvih kristjanov svetim postnim postavam. Na tem mestu ne bo odveč, če se spomnimo na formalnost prvih postnih spregledov, katerih spomin je ohranjen v cerkvenih analih; iz njih bo mogoče potegniti koristen nauk.

Vernikom v Bragi (Portugalska)

V 13. stoletju se je nadškof Brage obrnil na rimskega papeža, tedaj Inocenca III., da bi ga opozoril, da je bila večina njegovega ljudstva zaradi lakote, ki je pokrajino prikrajšala za vse običajne zaloge, v postnem času prisiljena jesti meso; prelat je papeža vprašal, kakšno odškodnino bi lahko naložil vernikom za to prisilno kršitev postne postave. S papežem se je posvetoval tudi o ravnanju v zvezi z bolniki, ki so prosili za spregled pri uživanju mastne hrane. Odgovor Inocenca III., ki je vključen v zbirko zakonov (Dekreti, l. 3 o postu, tit. xlvi), je poln zmernosti in ljubeznivosti, kar je bilo pričakovati. Toda iz tega dejstva razberemo, da je bilo tedaj spoštovanje splošnega postnega zakona tako veliko, da se je priznavalo, da lahko vernike odveže le vrhovna oblast papeža. Poznejša stoletja niso nič drugače razumela primera spregleda.

Kralju Venčeslavu

Češki kralj Venčeslav, ki je trpel za boleznijo, zaradi katere je postna prehrana škodovala njegovemu zdravju, se je leta 1297 obrnil na Bonifacija VIII. s prošnjo za dovoljenje za uživanje mesa. Papež je pooblastil dva opata cistercijanskega reda, da ga obvestita o dejanskem zdravstvenem stanju vladarja; po njunem ugodnem poročilu je odobril zahtevano oprostitev, vendar je predpisal naslednje pogoje: prepričati sta se morala, da se kralj v postnem času ni zaobljubil k dosmrtnemu postu; petki, sobote in predvečer svetega Matija so bili iz oprostitve izvzeti; nazadnje je moral kralj jemati hrano zasebno in to zmerno.

Francoskim kraljem

V 14. stoletju imamo dve kratki odpustnici, ki ju je Klemen VI. leta 1351 naslovil na francoskega kralja Janeza in njegovo ženo, kraljico. V prvi je papež, ob upoštevanju dejstva, da je kralj med vojnami, v katere je vpleten, pogosto v krajih, kjer so ribe redke, pooblastil kraljevega spovednika, da dovoli kralju in njegovemu spremstvu jesti meso, razen ves postni čas, ob petkih in nekaterih vigilijah v letu; ugotovljeno je bilo tudi, da se niti kralj niti njegovo ljudstvo niso zaobljubili k dosmrtnemu zdržku (D'Achery, Spicilegium, t. iv). Z drugim Kratkim pismom Klemen VI. na prošnjo, ki mu jo je predstavil kralj Janez, da bi bil oproščen posta, ponovno naroči vladarjevemu spovedniku in tistim, ki ga bodo nasledili v tej službi, naj ga skupaj s kraljico po posvetovanju z zdravniki oprostijo obveznosti posta (prav tam).

Nekaj let pozneje, leta 1376, je Gregor IX. izdal še eno kratko navodilo v korist francoskega kralja Karla V. in njegove žene, kraljice Ivane, s katerim je njunemu spovedniku podelil pooblastilo, da po posvetovanju z zdravniki in obremenitvi njune vesti ter vesti spovednika, ki bo odgovarjal pred Bogom, dovoli uporabo jajc in mlečnih izdelkov v postnem času. Dovoljenje je bilo razširjeno na kuharje in natakarje, vendar le za okušanje jedi.

Jakobu III., škotskemu kralju

15. stoletje nam še naprej ponuja primere podobnih prošenj na Apostolski sedež za oprostitev postnih obredov. Navajamo zlasti kratko pismo, ki ga je Sikst IV. leta 1483 naslovil na škotskega kralja Jakoba, v katerem je temu vladarju dovolil uživanje mesa ob dnevih zdržka, vselej po posvetu s spovednikom. V 16. stoletju vidimo, da je Julij II. podobno možnost podelil Janezu, danskemu kralju, in kraljici Kristini, njegovi soprogi; nekaj let kasneje je Klemen VII. enak privilegij podelil cesarju Karlu V., nato pa Henriku II. navarskemu in njegovi ženi, kraljici Marjeti.

S tako resnostjo so še pred nekaj stoletji same kneze razbremenjevali obveznosti, ki je najbolj univerzalna in sveta v krščanstvu. Iz tega lahko sklepamo, kakšno pot je ubrala sodobna družba na poti k popustljivosti in brezbrižnosti. Primerjajmo tista ljudstva, ki so si zaradi strahu Božjega in plemenite spokorniške miselnosti vsako leto naložila tako dolga in stroga odrekanja, z našo mlačno in zmehčano generacijo, katere čutnost življenja vse bolj izničuje čut za zlo, ki je tako zlahka storjeno, tako zlahka odpuščeno in tako slabo popravljeno.

Kje je veselje naših očetov na praznik velike noči, ko so po štiridesetdnevnem pomanjkanju ponovno uživali najbolj hranljive in zaželene jedi, ki so jim bile v tem dolgem obdobju prepovedane? S kakšno privlačnostjo in s kakšno mirnostjo vesti so se vrnili k navadam lahkotnejšega življenja, ki so jih prekinili, da bi v premišljevanju, ločenosti od sveta in pokori trpinčili svoje duše! To nas spodbuja, da dodamo še eno besedo z namenom, da bi katoliškemu bralcu pomagali dobro zaznati vidik krščanstva v času vere, v postnem času.

Prazna sodišča

Predstavljajmo si torej čas, ko so javne oblasti prepovedale ne le zabave in predstave [1], ampak so tudi sodišča ostala prazna, da ne bi bila motena mir in tišina strasti, tako ugodna za grešnika, da bi poglobila rane njegove duše in jo pripravila na spravo z Bogom. Že leta 380 sta Gracijan in Teodozij narekovala zakon, ki je sodnikom nalagal, da morata odložiti vse postopke in prošnje štirideset dni pred veliko nočjo (Cod. Theodos. l. ix, tit. xxxv, l. 4). Teodozijev zakonik vsebuje še nekaj podobnih določb; vemo, da so se francoski koncili še v 9. stoletju obrnili na karolinške kralje, da bi zahtevali uporabo tega ukrepa, ki so ga odobrili kanoniki in priporočili cerkveni očetje (koncil v Meauxu, 845. Labbe, koncili, t. vii. Triburski koncil iz leta 895. Ivi, t. ix). Zahodna zakonodaja je že zdavnaj opustila prav ta krščanska izročila, medtem ko na naše ponižanje ugotavljamo, da jih še vedno spoštujejo Turki, ki v tridesetih dneh ramadana prekinejo z vsemi sodnimi postopki.

Prepoved lova

Postni čas je dolgo veljal za nezdružljivega z lovom zaradi raztresenosti in nemira, ki ga prinaša. V 9. stoletju ga je v tem svetem času papež Nikolaj I. prepovedal Bolgarom (Ad consultat. Bulgarorum. Ivi, t. viii), ki so se spreobrnili v krščanstvo. Prav tako v 13. stoletju sveti Rajmund Penjafortski v svojem delu Suma sodnih postopkov (Summ. cas. poenit., l. iii, tit. xxix De laps et disp. § 1) uči, da se v postnem času ne sme izvajati hrupnega lova s pomočjo psov in jastrebov, saj bi to bil greh. Ta odredba je med tistimi, ki so se prenehale uporabljati, vendar jo je sveti Karel Boromejski na enem od svojih koncilov v milanski provinci ponovno uveljavil.

Poleg tega se ne bomo več čudili prepovedi lova v postnem času, ko vemo, da so v preteklih stoletjih krščanstva prenehale celo vojne, če so bile potrebne za pomoč in legitimne interese narodov. V 4. stoletju je Konstantin ukazal prekinitev vojaških operacij ob petkih in nedeljah v znamenje spoštovanja Jezusa Kristusa, ki je na te dni trpel in vstal, in zato, da kristjani ne bi odvrnili pozornosti od premišljevanja, potrebnega za obhajanje teh skrivnosti. V 9. stoletju je cerkvena disciplina na Zahodu vsesplošno zahtevala prekinitev vojskovanja v celotnem postnem času, razen v nujnih primerih, kakor je razvidno iz aktov zbora v Compiègnu leta 833 ter koncilov v Meauxu in Aachnu iz istega obdobja. Navodila papeža Nikolaja I. Bolgarom izražajo isto misel; pismo svetega Gregorja VII. Dezideriju, opatu Monte Cassina, pa kaže, da so to pravilo upoštevali še v 11. stoletju (Labbe, I Concili, t. vii, viii in x). Do 12. stoletja ga še vedno upoštevajo v Angliji, kakor nas obvešča Viljem iz Malmesburyja, ko sta se dve vojski postavili druga proti drugi: ena je bila vojska cesarice Matilde, grofice Anžujske, hčere kralja Henrika, druga pa kralja Štefana, grofa Bulonjskega, ki sta se leta 1143 spopadli zaradi prestolonasledstva.

Božje premirje

Vsi naši bralci poznajo občudovanja vredno institucijo božjega premirja, s katero je Cerkvi v 11. stoletju uspelo ustaviti prelivanje krvi po vsej Evropi tako, da je štiri dni na teden, od srede zvečer do ponedeljka zjutraj, za vse leto prekinila uporabo orožja. Ta predpis, ki so ga odobrili papeži in koncili s soglasjem vseh krščanskih vladarjev, je bil le razširitev discipline, na podlagi katere je bilo v postnem času prekinjeno vsakršno vojaško delovanje, na vse tedne v letu. Sveti angleški kralj Edvard Spoznavalec je to najdragocenejšo ustanovo še izboljšal in sprejel zakon, ki ga je potrdil njegov naslednik, Viljem Osvajalec, in po katerem se je moralo Božje premirje dosledno upoštevati od začetka adventa do osmine Gospodovega razglašenja, od Septuagesime do velikonočne osmine in od vnebohoda do binkoštne osmine; poleg tega tudi vse dni štirih kvater, vigilije vseh praznikov in končno vsak teden v razdobju med soboto po deveti bogoslužni uri (15.00) in ponedeljkom zjutraj (Labbe, The Councils, t. ix).

Urban II. je na koncilu v Clermontu (1095), potem ko je uredil vse v zvezi s križarsko odpravo, s svojo apostolsko avtoriteto posegel tudi v podaljšanje Božjega premirja, pri čemer se je oprl na prekinitev bojevanja, ki je veljala v postnem času, in določil z odlokom, ki je bil obnovljen na koncilu v Rouenu naslednje leto, da so vsa vojna dejanja prepovedana od pepelnične srede do ponedeljka po binkoštni osmini ter na vse vigilije in praznike Device Marije in apostolov: vse to, brez poseganja v to, kar je bilo prej določeno za vsak teden, to je od srede zvečer do ponedeljka zjutraj (Orderico Vitale, Zgodovina Cerkve, l. ix).

Predpis o zdržnosti

Tako je krščanska družba pričala o svojem spoštovanju številnih postnih postav in je iz liturgičnega leta povzela letne čase in praznike, ki so vključevali njene najdragocenejše ustanove. Tudi zasebno življenje je čutilo njegov odrešilni vpliv in človek je iz njega vsako leto črpal novo moč za boj proti spolnim nagonom in obnovitev dostojanstva svoje duše z obvladovanjem zapeljivosti užitkov. Več stoletij se je od zakoncev zahtevala zdržnost v celotnem postnem času; Cerkev je v misalu (Missa pro sponso et sponsa) ohranila priporočilo te zveličavne prakse.

Običaj vzhodnih Cerkva

Na tem mestu prekinjamo zgodovinsko razlago postne discipline z obžalovanjem, da smo se komaj dotaknili tako zanimive teme. [2] Med drugim bi se radi ustavili pri običajih vzhodnih Cerkva, ki so bolje od nas ohranile strogost prvih stoletij krščanstva, vendar preprosto nimamo prostora. Zato se bomo omejili na nekaj kratkih podrobnosti.

V drugem delu našega dela je bralec lahko opazil, da se nedelja, ki jo mi imenujemo Septuagesima, pri Grkih imenuje Prosfonesima, da bi napovedala skorajšnji začetek postnega časa. Naslednji ponedeljek šteje za prvi dan naslednjega tedna, ki se imenuje Apokreos, po imenu nedelje, s katero se konča in ki ustreza naši Sexagesimi; beseda Apokreos je opozorilo grški Cerkvi, da bo treba kmalu prekiniti uživanje mesa. Naslednji ponedeljek se začne teden, imenovan Tyrophagia, ki se konča z nedeljo, ki ima to ime, to je naša Quinquagesima; ves ta teden niso dovoljeni mlečni izdelki. Naslednji ponedeljek je prvi dan prvega postnega tedna, ki se v vsej svoji strogosti začne s tem ponedeljkom, za razliko od Latincev, ki ga začnemo v sredo.

V celotnem postnem obdobju so prepovedani mlečni izdelki, jajca in celo ribe; edina hrana, ki je mogoča s kruhom, so stročnice, med in za tiste, ki živijo v bližini morja, različne školjke, ki jih ponuja morje. Uporaba vina, ki je bilo tako dolgo prepovedano na postne dni, je bila na koncu uvedena na Vzhodu, prav tako pa tudi spregled za uživanje rib na dan Gospodovega oznanjenja in na cvetno nedeljo.

Poleg posta, ki je priprava na veliko noč, Grki v preostalem delu leta praznujejo še tri druge: tako imenovani post apostolov, ki traja od binkoštne osmine do praznika svetih Petra in Pavla; post Device Marije, ki se začne 1. avgusta in konča na predvečer Marijinega vnebovzetja; in nazadnje post priprave na božič, ki traja celih štirideset dni. Odrekanja, ki jih Grki spoštujejo v teh treh postnih obdobjih, so podobna tistim v velikem postu, vendar niso tako stroga.

Tudi drugi krščanski vzhodni narodi praznujejo več postnih dni in še bolj strogo kot Grki. Toda vse te podrobnosti bi nas pripeljale predaleč. Zato na tem mestu zaključujemo vse, kar smo imeli povedati o postnem času z zgodovinskega vidika, da bi lahko nadaljevali z razlaganjem skrivnosti, ki jih vsebuje ta sveti čas.

[1] Po Fotiju je Justinijan uvedel tak zakon (Nomocanon, tit. vii, c. 1).

[2] Glede zgodovine, trajanja in značaja starodavnega postnega časa se lahko seznanimo s študijami m. Callewaerta, Sacris erudiri, str. 449-533: The siginificance of Lent, brošura p. Flicoteauxa (Bloud et Gay, 1946).

iz: Dom Prosper Guéranger , Liturgično leto. - I. Advent - božič - post - pasijon, prev. it. P. Graziani, Alba, 1959, str. 475-489.

Zapiski z meje - Gorica-Nova Gorica, Evropska prestolnica kulture 2025

Objavljam svoj članek v necenzurirani obliki, ki je bil v dveh delih objavljen v italijanskem katoliškem dnevniku 'La Nuova Bussola Quotidiana', za kar se še enkrat zahvaljujem uredniku Cascioliju. Lahko bi sicer ohranil tudi tisto odrezano, a je vseeno pustil določene bistvene stavke, kot bo lahko vidno. Uredniška politika je pač razumljiva stvar in je šla nekako v smeri odzivanja na te tematike goriškega župana Ziberne, v korist malo mirnejšemu ozračju. Mi se kot zgodovinarji ne moremo ogniti temu, da skušamo povedati čim več in da ne izpuščamo stvari. Za nekatere zadeve navedem kot vir dr. Renata Podbersiča, ki je napravil več člankov - nekaj od tega sem povzel, pa tudi druge zgodovinarje, kot tudi ostale. Nekatere stvari so dejstva, druge spet mnenja. 

To so zgodovinski, osebni, kritični in pohvalni zapisi človeka, ki od rojstva živi na Goriškem, rojen na jugoslovanski ali slovenski strani, vendar vedno doma na celotnem ozemlju, tudi v Italiji.

Za nami je 8. februar, datum, ko se je v Gorici in Novi Gorici začelo praznovanje Evropske prestolnice kulture 2025. Gorica izhaja iz slovenske besede „gorica“, ki pomeni majhna gora in je prvotno označevala grič Goriškega gradu, iz katerega se je pozneje razvilo mesto Gorica, Nova Gorica pa pomeni novo mesto Gorica. A vrnimo se k datumu, ki je tako ali tako pomemben kulturni datum za obe strani, saj je rojstni dan za nebesa (smrtni dan) največjega slovenskega pesnika, Franceta Prešerna, pa tudi nekako uradni datum pomembnega italijanskega pesnika, Giuseppeja Ungarettija, ki sicer vpisan kot rojen 10. februarja in je ta datum vedno praznoval kot svoj rojstni dan, a mi vseeno ohranjamo to lepo simboliko datuma. Ungaretti je zelo povezan s prestolnico Posočja, Gorico, saj se je kot italijanski vojak boril na soški fronti, in sicer na Krasu. Povsod so že nameščeni napisi in jumbo plakati, ki sporočajo, da je ta nenavadna prestolnica „brez meja“ - natančneje, na plakatih piše: GO!Borderless2025.

GO je seveda avtomobilska oznaka tako za Gorico kot Novo Gorico, ki združuje obe mesti, težava pa je, da ta oznaka „brez meja“ že nekaj let ne drži, potem ko je bila nekaj časa v veljavi, saj so po nekaj letih na prehodih spet prisotne mejne kontrole, bodisi orožniki, policisti, finančna policija ali celo vojaki. Verjetno smo bili vsi domačini v zadnjih letih ustavljeni in legitimirani, tudi večkrat, vendar naš spomin sega v čas, ko je bila to še redna praksa, in mnogi med nami se tega še spominjajo v nekdanji državi Jugoslaviji, nekateri kot otroci. Tisti, ki danes pravijo, da meja ni delila, ni sekala in ni rezala, ne razumejo pretekle resničnosti, tako kot niti sedanje resničnosti ne razumejo tisti, ki pravijo, da meja ne obstaja, da je le v naših glavah in podobno.

Meja je še vedno tam, obstaja, pravijo, da je vse to zaradi nevarnosti terorizma, v resnici pa imamo ljudje na eni ali drugi strani na meji le neprijetnosti, medtem ko nezakoniti priseljenci brez težav vstopajo v Italijo, izogniti se morajo le glavnih mejnih prehodov, kjer so kontrole, kot v primeru vseh kombijev in manjših kamionov iz t. i. Vzhodne Evrope, ki iz Italije vozijo določeno blago, celo ukradeno blago. V ta namen so za nadzor meje v Gorico z vseh koncev Italije pripeljali pripadnike omenjenih organov pregona, ki so nastanjeni v hotelih in drugih nastanitvenih objektih, saj nimajo več številnih vojašnic iz preteklosti, ki so jih bodisi porušili, zapustili ali prodali, ko je bila meja bolj nadzorovana tudi na italijanski strani, čeprav nikdar tako strogo kot na slovenski ali jugoslovanski strani. Slovenska stran se spominja tudi obdobja med obema vojnama, ko je iz vse Italije prihajalo veliko javnih uslužbencev, ne vojakov in policistov, ki so zasedli mesta slovenskih učiteljev, železničarjev in drugih uradnikov, saj je bilo treba ozemlje čim bolj poitalijančiti.

No, danes te težnje ni več, morda je danes večja težnja, da se vse „poangleži“, vendar se na celotnem tem območju, ki poteka ob državni meji na italijanski strani, še vedno čuti pomanjkanje tistih dvo- ali trojezičnih napisov (kjer so Furlani in Slovenci hkrati, so nekateri napisi trojezični), ki bi jih bilo po zakonu sicer obvezno postaviti. Zanimiva in dobrodošla je tudi težnja Italijanov, ki nimajo slovenskih korenin, po učenju slovenščine. Svoje otroke celo pošiljajo v slovenske šole, da bi se naučili jezika sosednje države, torej slovenščine.

Kljub temu je še vedno navzoče nenavadno vzdušje, saj so si tudi v preteklosti prizadevali za njegovo ustvarjanje, zlasti starejše generacije in tako imenovani „Baby bumerji“. Na obeh straneh meje. Na eni strani, italijanski, imamo nostalgike fašizma in nacionalizma, na drugi pa nostalgike komunizma, titoizma in jugoslovanskega obdobja. Na italijanski strani s prstom kažejo na Sabotin, kjer je še vedno napis „Tito“, ne več „Naš Tito“. Ko sem bil v osnovni šoli, je vegetacija že praktično izbrisala napis.... Res pa je, da je v začetku leta 2000 skupina duhovitih napis večkrat spremenila, recimo v „Naš Fido“ („Naš Fido“). Zanimivo je to kazanje s prstom s strani Italije, ki ima Mussolinija še vedno za častnega občana občine Gorica in kjer župan sprejema domuje X. flotiljo MAS, ki je prav tako zagrešila zločine nad slovanskim prebivalstvom, tako kot seveda Titovi zločinci - to je dobro znano. Pred „našim Titom“ je bil na Sabotinu seveda napis „Duce“, tako kot na številnih drugih hribih nekdanjega Avstrijskega Primorja, kjer je bilo prebivalstvo slovensko. Nobena stran se torej še ni sprijaznila s svojo (pol)preteklostjo in lahko rečemo, da se še nekaj časa ne bo. Takrat so bili številni „ezuli“ umetno naseljeni tudi v Gorici, na drugi strani, v Novi Gorici, pa so zaslužnim nekdanjim partizanom in članom komunistične partije dajali stanovanja, da bi tako spodbujali določeno mero napetosti in trenj.

Meja, torej, in dve strani, ki naj bi bili sprti in tekmovalni druga z drugo, ki naj bi druga drugi nekaj pokazali in dokazali. Več dejavnikov je botrovalo temu, da je meja takšna, kakršna je. Na koncu je prevladal francoski predlog. Sredi 20. stoletja, po Pariški mirovni pogodbi (1947), so svetovne sile vdrle v kulturni, gospodarski in politični prostor, ki je bil stoletja enoten, in ga boleče razdelile z novo državno mejo med takratno Jugoslavijo in Italijo. Naše goriške prednike je nova meja globoko prizadela, saj so bili nenadoma ločeni od svojega večstoletnega središča, Gorice. Poleg tega je bila umetna meja neživljenjska in nikakor ni sledila nacionalnim delitvam. Ljudje so se seveda lahko odločili, na kateri strani meje bodo določeno obdobje živeli, vendar si najbrž niso mogli predstavljati, koliko sorodstvenih in prijateljskih vezi bo za nekaj let tako drastično prekinjenih, saj je državna meja ostala praktično zaprta vse do Videmske pogodbe (1955). Na meji so jugoslovanski obmejni stražarji streljali nesrečneže, ki so bežali v „gnili kapitalizem“. Italijani po drugi strani niso streljali, celo meje niso zares varovali, to je treba povedati. Kmetje, ki so imeli premoženje na drugi strani meje, so bili v boljšem položaju, saj so imeli posebno prepustnico za prehod meje. V tistem obdobju zaprte meje se je zgodilo, da je bila meja odprta samo za en dan, na tako imenovano 'Nedeljo metel', ko ljudje niso šli v Italijo kupovat metel, ki jih je na jugoslovanski strani tako ali tako primanjkovalo, ampak tudi druge stvari, kot so sladkor, kava in tako naprej. Mnogi so po dolgem času končno lahko spet videli svoje sorodnike in prijatelje z jugoslovanske strani.

Kasneje, po omenjenem Videmskem sporazumu, so se razmere spremenile na bolje.  Ljudje so dobili dovolilnice za prehod (znamenite „prepustnica“ ali „propusnica“), ki so omogočale tudi prenos določenih količin in vrst blaga, vendar to ni nikdar zadostovalo. Začelo se je tihotapljenje blaga: nekaterih stvari v Jugoslaviji ni bilo na voljo, drugih v Italiji ni bilo na voljo ali pa jih je bilo težko ali drago dobiti. Prepustnice so veljale za območje 10 km od meje. Drugi so lahko potovali s potnim listom, če so ga lahko dobili ali obdržali, kar pa na jugoslovanski strani ni bilo tako enostavno: če nisi bil všeč oblastem, si lahko zelo hitro izgubil potni list. Meja je bila dokončno določena šele leta 1975 z Osimskim sporazumom. Še enkrat velja omeniti napis „Tito“, prej „Duce“, ki je z Osimom uradno ostal na italijanski strani, a ga je nekaj mladih aktivistov v enem dnevu preneslo na jugoslovansko stran in dodalo omenjeno besedo „Naš“ - sokrivci so bili jugoslovanski graničarji. Bolj prepustna in odprta meja je bila raj za trgovce na italijanski strani in gostince na jugoslovanski strani. Prvi so seveda na račun revežev v jugoslovanskem socialističnem „raju“ ustvarjali velike dobičke in nekateri med njimi danes zasedajo pomembne vodstvene položaje.

Ljudje so umirali ob (nezakonitem) begu čez to mejo praktično do konca. Tako je JNA (Jugoslovanska narodna armada) do leta 1991 „branila“ meje SFRJ (Socialistične federativne republike Jugoslavije) in lovila „dezerterje“ vse do osamosvojitve Slovenije. Pri tem so vojaki pogosto uporabljali strelno orožje. Za nagrado pa so dobili dopust. Ob začetni vzpostavitvi meje so mnoge, ki so bili v Jugoslaviji nezaželeni, nasilno pregnali na drugo stran meje, kar se je zgodilo tudi nekaterim duhovnikom, zlasti nekaterim dostojanstvenikom, kot je bil apostolski administrator dela goriške nadškofije, ki je ostal v Jugoslaviji, msgr. Franc Močnik.

Zadnjega ubežnika, mladega ekonomskega emigranta, državljana Šrilanke, so jugoslovanski obmejni stražarji na Krasu obstrelili, vse to pa se je zgodilo sredi junija 1991, nekaj dni pred osamosvojitvijo Slovenije. Po doslej dostopnih podatkih je zadnja žrtev, ki je na zahodni jugoslovanski meji padla pod streli orožja paznikov, umrla v začetku leta 1990. Samo na Goriškem so jugoslovanski obmejni stražarji ubili približno 150 ljudi, ki so skušali pobegniti čez mejo. Še vedno se spomnim, kako so nam v vrtcu govorili, da moramo biti na meji previdni, ker stražarji streljajo tudi na otroke. Za dokončne podatke bomo morali počakati na odprtje arhivov v Beogradu.

Ne smemo pozabiti, da je bila prav prek Gorice in Krasa meja geografsko najlažje prehodna za tiste, ki so bežali pred komunizmom v vzhodni in srednji Evropi ter iskali boljše življenje na Zahodu. Starejši ljudje iz naših vasi na goriškem podeželju še vedno pripovedujejo, kako so se v prvih letih po vzpostavitvi meje praktično vsako noč slišali streli. Mnogi ljudje, ki so naslednji dan šli na svoja polja, so na tleh videli sledi krvi. V prvih letih so na Goriškem ustreljene prebežnike zakopavali v gozdu Panovec, ki ga od leta 1950 prečka predor glavne ceste v Novo Gorico, na Krasu pa so jih metali v kraška brezna - znamenite "fojbe". Znan je primer jame Jelenca pri vasi Kobjeglava.

Meja je vplivala tudi na cerkveno strukturo, saj je nekako obglavila dve škofiji: tržaško-koprsko in goriško nadškofijo. Tržaško-koprska škofija je ostala brez skoraj celotne Istre in Krasa, na zahodni strani meje pa je ostalo le mesto Trst z neposredno okolico. V goriški nadškofiji je večina ozemlja ostala v Jugoslaviji, 70 % prebivalstva nadškofije pa je ostalo v Jugoslaviji. Različne dogodke in prelomnice je najbolje pustiti za drugo priložnost, a cerkvena kriza je močno vplivala tudi na slovensko katoliško prebivalstvo, ki je ostalo v Italiji. Za slednje so vedno skrbeli slovenski duhovniki, zdaj pa jih je ostalo zelo malo, območje pa je za maloštevilne duhovnike precej veliko in veliko je cerkva, ki so zdaj precej prazne. Tudi duhovščina je zdaj precej v letih, vse bolj, novih duhovnih poklicev, zlasti lokalnih, je zelo malo, če sploh so.

Na ozemlju, ki je kasneje postalo popolnoma italijanska last (Svobodno tržaško ozemlje je postalo italijansko leta 1957), je ostalo približno 130.000 Slovencev. Sčasoma je proces drobitve in asimilacije pripeljal do sedanjega števila približno 50.000 Slovencev v celotni Furlaniji-Julijski Krajini - 10.000 v Videmski pokrajini, 10.000 v Goriški pokrajini in 30.000 v Tržaški pokrajini. Zelo veliko število istrsko-dalmatinskih izseljencev je bilo takrat umetno naseljenih na ozemlju Trsta in Gorice. Če je ta naselitev za Trst še nekoliko razumljiva zaradi gravitacije velikega dela Istre k temu pristaniškemu mestu, pa za Gorico ni tako. Italijanizacija imen in priimkov se je na široko izvajala v času fašizma, pozneje pa so si tisti, ki so to želeli, mogli povrniti svoje prvotno ime in priimek ali vsaj priimek - a vsi tega niso storili. Treba je tudi povedati, da v tej žalostni zgodovini dalmatinskega in istrskega ozemlja niso zapustili le italijansko ali beneško govoreči, ampak tudi številni Slovenci, Hrvati in pripadniki drugih narodov, ki so tam živeli. Mnogi med njimi imajo še danes slovenske ali hrvaške priimke. Vse to sem lahko spoznal iz prve roke, saj dobršen del mojih sorodnikov živi v Italiji, pa se je kdo s poroko povezal s temi izseljenci, srečal pa sem tudi pripadnike drugih etničnih skupin in nekatere potomce izseljencev.

V času slovenske osamosvojitve je prišlo tudi do spopadov na meji, a na srečo je vojna trajala le deset dni, vseeno pa je vojna bila in ni bila lepa, čeprav je bilo za nas otroke zanimivo z zidu cerkve v babičini vasi opazovati tanke, ki so vozili proti meji. Starejši so se takoj s spomini vrnili v drugo vojno in se bali, kaj bi se utegnilo zgoditi. Sile JNA so šle na vse glavne mejne prehode, da bi zavarovale meje, in do enega najhujših spopadov je prišlo na prehodu Rožna Dolina, glavnem mednarodnem prehodu med obema mestoma, čeprav ne največjem. Prišla je cela garnitura vojakov s petimi tanki, tovornjakom z lansirnim mostom itd. in obkolila območje mejnega prehoda, kjer je le nekaj slovenskih miličnikov (policistov) opravljalo svoje redne naloge. Kasneje je prišlo dvajset jugoslovanskih zveznih miličnikov z inšpektorjem in od slovenskih miličnikov zahtevalo, naj jim predajo mejni prehod, kar so po pogajanjih tudi storili. Prebivalstvo je to spremljalo z žvižgi in neodobravanjem, saj se je navsezadnje izreklo za slovensko neodvisnost in je zato te zvezne miličnike in vojake imelo za okupatorje. Kljub posredovanju kriminalistov, prebivalstvo ni hotelo oditi. Slovenska Teritorialna obramba - Vojska nove republike je nato izvedla akcijo, tako da je najprej zaprla vse povezave z območjem, da bi preprečila okrepitve iz vojašnice, nato pa je devetčlanska skupina saboterjev izvedla omenjeno bliskovito akcijo in presenetila tako jugoslovanske oborožene enote, kot tudi civiliste, ki so bili na kraju. Ljudje so v strahu pobegnili, šest jih je bilo ranjenih, slovenski saboterji pa so hitro dokončali akcijo, ki je bila neizogibna, potem ko se jugoslovanska vojska ni hotela umakniti. V akciji so bili ubiti trije vojaki JNA, 16 jih je bilo ranjenih, uničena sta bila dva tanka, 98 vojakov pa je bilo ujetih. Nekaj nabojev je prečkalo mejo „brez dokumentov“ in končalo v zidovih hiš na italijanski strani. Toda volja slovenskega naroda, organiziranost, odločnost in tudi dokaj dobra oboroženost in bojevitost slovenskih vojaških in policijskih enot so bili odločilni za to, da je pravzaprav vse zvezno vodstvo priznalo slovensko samostojnost, vsekakor pa ni imelo dolgoročnih ciljev v Sloveniji, temveč na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, kakor je žal znano.

Po slovenski osamosvojitvi smo priča velikemu sodelovanju in zbliževanju med narodi ob meji na vseh področjih. Težave danes ne zadevajo le enega mesta ali ene strani, temveč obe strani. Velika težava je zagotovo izseljevanje, ki je še posebej pereče na italijanski strani, saj je Gorica dejansko izgubila 10.000 prebivalcev v primerjavi s sedemdesetimi leti 20. stoletja, ko je imela največ prebivalcev (kar velja tudi za Trst). Tudi Nova Gorica ima to težavo, vendar ne tako izrazito. Domače prebivalstvo na obeh straneh meje se stara in upada, njihovo mesto pa zasedajo priseljenci. Priča smo nekakšnemu nazadovanju na vseh področjih, cerkvenem, kulturnem, gospodarskem in športnem. Mnogi vidijo v Evropski prestolnici kulture svetlo točko, ki bi lahko pomenila kanček upanja za prihodnost. Če ne drugega, bo to vsaj nekoliko povečalo prepoznavnost te mestne aglomeracije in kraja, kjer je navsezadnje kar veliko število ljudi. Seveda vsi upamo, da bodo te nepotrebne kontrole na starih mejnih prehodih končno odpravljene, saj to ni rešitev težave problematičnih ljudi iz drugih delov Evrope in sveta, ampak je to zelo velika težava za obmejno prebivalstvo in, kot smo rekli, tudi gospodarsko ni smiselno.

Ali se je zgodnje krščanstvo v Rimu razširilo le med revnimi ali tudi med plemstvom?

Zmotno je prepričanje, da se je v starem Rimu krščanstvo širilo predvsem med revnimi in malo ali nič med plemstvom. Prav nasprotno. Zgodovinar Jones piše: „Dolgo pred Konstantinovim spreobrnjenjem, zaradi katerega je bilo za ambiciozne primerno, da izpovedujejo cesarjevo vero, so že obstajali krščanski senatorji in vojaki ter celo krščanski profesorji.“ (A.H.M. Jones, Lo sfondo sociale della lotta fra paganesimo e cristianesimo, v: Il conflitto fra paganesimo e cristianesimo nel secolo IV, Einaudi, Torino 1968.

Poleg tega je iz evangelija razvidno, da Jezus svojega oznanjevanja nikdar ni omejil na en sam družbeni razred. Nekaj primerov: Nikodem (farizej), Zahej (cestninar), stotnik, katerega vero Jezus hvali.

Poglejmo, kaj nam povedo Apostolska dela: spreobrnjenje stotnika Kornelija okoli leta 40 (10,1), krst dvornika etiopske kraljice (7,27), spreobrnjenje Sergija Pavla, prokonzula na Cipru med letoma 46 in 48, ki je po izročilu pozneje postal narbonski škof (13,7-12), pridiganje svetega Pavla v Solunu, za katero je zapisano: „Nekateri od njih so verovali (...), kakor tudi velika množica bogaboječih Grkov in mnoge plemenite ženske.“ (17,4). Pismo Filipljanom omenja prodor krščanstva med pretorje (1,13) in v cesarsko palačo (4,22).

Tacit govori o Pomponiji Grecini, ženi Avla Plavcija, zmagovalca v Britaniji, ki ji je leta 57 sodilo domače sodišče zaradi obtožbe, da prakticira tujo vero (rea superstitionis externae). Obstajajo dobri razlogi za domnevo, da je bila kristjanka. Marta Sordi piše: „(V prvi polovici prvega stoletja) je širjenje krščanstva med senatorskim plemstvom prestolnice gotovo dejstvo (...) Tacitovo poročilo o Pomponii Grecini omogoča, da že v prvi polovici stoletja med aristokracijo ni manjkalo spreobrnnjenj.“ (Prim. M. Sordi, Il cristianesimo a Roma, Cappelli, Bologna 1965, str. 69).

V Domicijanovem času (od leta 81 do 96) sta bila Flavij Klement in njegova žena Domitilla, cesarjeva sorodnika, kristjana (prim. U. Benigni, Storia sociale della Chiesa, Vallardi, Milano 1906, zvezek I, str. 99 in P. Brezzi, Dalle persecuzioni alla pace di Costantino, Studium, Roma 1960, str. 142). Harnack meni, da so bili plemiči tisti, ki so dajali ton življenju rimske skupnosti. (Prim. Harnack, The Mission and Propagation of Christianity in the First Three Centuries).

V letih 112-113 imamo zelo pomembno pričevanje Plinija Mlajšega, ki je kot guverner Bitinije pisal cesarju Trajanu in ga vprašal, kako naj se obnaša do kristjanov. Na koncu pisma navaja, da se mu je zdelo primerno vprašati cesarja za nasvet zaradi velikega števila obtoženih, in dodaja: „Veliko ljudi vseh starosti, vseh družbenih slojev, tako moških kot žensk, je postavljenih v stanje obtožbe in bo tako tudi v prihodnje; in okužba tega praznoverja se je razširila ne le v mestih, ampak tudi po vaseh in podeželju.“ (Epist., X, 96).

Skozi celotno drugo stoletje imamo dokaze o pripadnosti članov uglednih družin krščanski skupnosti. Številni napisi iz Azije nam dokumentirajo obstoj kristjanov, ki so bili člani njihovih mestnih kurij, vključenih v upravljanje mesta.

Vemo, da je bila leta 177 v Lyonu mučeniško umorjena precej velika skupina kristjanov (sestavljali so jo sužnji, kot je bila Blandina, pa tudi premožni ljudje, kot je bil galsko-rimski veljak Vecij Epagat); ljudska jeza, ki je sprožila preganjanje, je bila nenadna in jih je pregnala s foruma in kopališč. (Evzebij, Storia Ecclesiastica, V, 24). Zgodovinar Brezzi komentira: „Zdi se mi enostavno sklepati, da so kristjani tega mesta morali imeti dober položaj, če so obiskovali te kraje.

Napisi iz Ostije kažejo, da so bili ob koncu drugega stoletja člani Gens Annaea kristjani in da je več Pomponijev umrlo kristjanov. V (krščanski) kripti Lucine na Apijski cesti so našli sarkofag Dacije Klementine, žene Julija Bassa, enega glavnih uradnikov Antonina in Marka Avrelija (cesarja od leta 161 do 180); tu so zbrani tudi pogrebni napisi Annie Favstine, Licinije Faustine in Acilije Vere, katerih imena in priimki nam omogočajo, da jih povežemo z najznamenitejšimi rimskimi družinami, celo s samo cesarsko hišo.

Evzebij iz Cezareje (265-340) nam pripoveduje, da je v času cesarja Komoda (180-192) Cerkev uživala mir po vsej deželi, Božja beseda se je širila in osvajala vse vrste ljudi, v Rimu tudi mnoge bogataše in številne plemiče. Leta 258 je Valerijanov odlok uvedel posebne kazni za kristjane, ki so pripadali senatorskemu in konjeniškemu redu. Leta 300, na predvečer velikega Dioklecijanovega preganjanja (cesar 284-305), Evzebij pravi, da so kristjani množično prodrli v javno upravo in zasedli pomembne položaje.

Zato lahko zgodovinar Brezzi reče: „Konstantinovo dejanje je bilo le priznanje že obstoječega stanja. Obstoječe stanje pa je bilo, da je priznal prevlado krščanstva, da je torej že več kot polovica ljudi bila kristjanov, kar je mnenje vseh resnih zgodovinarjev.

VIR: I tre sentieri: https://itresentieri.it/a-roma-il-cristianesimo-primitivo-si-diffuse-solo-tra-i-poveri-o-anche-tra-i-nobili/?fbclid=IwY2xjawIiXGBleHRuA2FlbQIxMQABHUdz3iMiO1CgvMKwPV7F6NX6W7u2e5A7rP9acV7a_Vtt9KY1GsccZofhjQ_aem_MBbrajT5p3eXkIdA_mj7RQ

Predpostni čas

Za danes si je primerno pogledati malo zgodovino predpostnega časa, ki se po današnji nedelji tradicionalno imenuje tudi "sedemdesetnica", gre pa za obdobje nepolnih treh tednov pred samim postnim časom. V resnici torej ne gre za celih sedemdeset dni, kakor nasprotno velja pri postu, če mu odvzamemo same postne nedelje. Če preštejemo, potem dobimo 63 dni pred velikonočnim praznovanjem, vendar iz rimskih časov izhaja, da se je vselej zaokrožalo navzgor, ko se je označevalo časovno obdobje, tako da se zaokroži na sedemdeset, ker je več kakor šestdeset dni. Povzeli bomo malo po dom Prosperu Guerangerju.

Predstavlja enega glavnih delov liturgičnega leta. Razdeljen je na tri tedenske sklope, od katerih se
samo prvi imenuje Septuagesima (Sedemdesetnica), drugi se imenuje Sexagesima (Šestdesetnica) in tretji Quinquagesima (Petdesetnica). V sredo po tej zadnji nedelji je začetek postnega časa, ker je pepelnična sreda.

"Jasno je, da ta imena izražajo številčno razmerje, podobno kot beseda Quadragesima, iz katere izhaja beseda post. Beseda Quadragesima označuje niz štiridesetih dni, ki jih moramo prehoditi, da pridemo do velikonočnega praznika. Besede Quinquagesima, Sexagesima in Septuagesima nam skorajda omogočajo, da to slovesnost vidimo v še daljši razdalji; nič manj pomemben pa ni veliki cilj, ki začne zaposlovati sveto Cerkev, ki ga predlaga svojim otrokom kot cilj, h kateremu morajo zdaj usmeriti vse svoje želje in vsa svoja prizadevanja.

Velikonočni praznik zahteva štirideset dni premišljevanja in pokore v pripravi. To je najbolj ugoden čas, najmočnejše sredstvo, ki ga Cerkev uporablja, da bi v srcih in mislih vernikov oživila občutek njihove poklicanosti. V svojem največjem interesu ne smejo dopustiti, da bi to obdobje milosti minilo, ne da bi ga izkoristili za prenovo svojega celotnega življenja. Zato je bilo primerno, da jih pripravi na ta čas milosti, ki je že sam po sebi priprava, da bodo, ko bodo v njihovih srcih postopoma zamrli šumi sveta, bolj pozorni na resno opozorilo, ki jim ga bo dala Cerkev, ko jim bo na glavo položila pepel.

Zgodovina Septuagesime je tesno povezana z zgodovino postnega časa. Dejansko se je že v 5. stoletju začel na šesto nedeljo pred veliko nočjo, ki ustreza prvi nedelji današnjega postnega časa, in je vključeval štirideset dni do velikega četrtka, ki ga je krščanska antika štela za prvo velikonočno skrivnost.

Na nedeljo ni bilo posta, zato je bilo, pravilno rečeno, le 34 dni dejanskega posta (36 z velikim petkom in veliko soboto). Toda želja, da bi posnemali celoten Gospodov post, je goreče duše vodila k temu, da so ga predvidele."

Najprej se je tako obhajalo Quinquagesimo ali Petdesetnico. "Ta običaj se je prvič pojavil v 5. stoletju; tako zelo, da ga je sveti Maksim Turinski v 26. pridigi, izrečeni morda leta 451, obsodil in spomnil, da se postni čas začne na nedeljo Quadragesima. Ker pa se je pozneje med verniki zelo razširil, ga je okoli leta 465 v 36. pridigi odobril.

V 6. stoletju sveti Cezarij iz Arlesa v svojem Pravilu za device določi, da se post začne teden dni pred postnim časom. Tako je gotovo, da je vsaj v samostanih Petdesetnica obstajala že od takrat. Prva sinoda v Orleansu (511) je vernikom naročila, naj pred veliko nočjo obhajajo Quadragesimo in ne Quinquagesimo, da bi „ohranili,“ pravi kanon 26, „enotnost običajev“. Prvi in drugi koncil v Orangeu (511 in 541) se borita proti isti zlorabi in prepovedujeta post pred Quadragesimo. Avtor knjige Liber Pontificalis okoli leta 520 omenja običaj, da se postni čas prehiteva za en teden, vendar se zdi, da še vedno ni bil razširjen."

Šestdesetnica. "Pozneje so obdobje, posvečeno postu, spet povečali za en teden, ki so ga dodali Quinquagesimi in ga imenovali Sexagesima. Prvič je omenjena v Pravilu svetega Cezarija, napisanem za menihe pred letom 542. Omenja ga tudi četrti orleanski koncil leta 541, vendar le zato, da bi prepovedal pričakovanje posta."

Sedemdesetnica. "Končno se je proti koncu 6. stoletja ali v začetku 7. stoletja Septuagesima pojavila v Rimu, kakor je omenjeno v Pridigah svetega Gregorja Velikega (594-604). Liturgično obhajanje je postopoma doseglo najprej severno Italijo z Milanom, nato pa pod vplivom Karolingov celotno zahodno Evropo. Anglija je to sprejela konec 7. stoletja, Irska pa šele po 9. stoletju. Če pa se je zdaj v tednih Quinquagesime in Sexagesime spoštoval post, se zdi, da je bila Septuagesima v času svoje ustanovitve zgolj liturgično praznovanje brez posta; medtem ko so ga karolinški koncili v 9. stoletju uradno predpisali."

Ukinitev aleluje. "Od Amalarija vemo, da sta bila od začetka 9. stoletja aleluja in Gloria in excelsis Deo za Septuagesimo ukinjena. Tej navadi so se prilagodili tudi menihi, čeprav je pravilo svetega Benedikta oblikovalo nasprotno določilo. Po mnenju nekaterih je bil sveti Gregor VII. (1073-1085) tisti, ki je ob koncu 11. stoletja na nedeljo Septuagesime ukinil do tedaj uporabljano petje aleluje. Šlo je za antifone z alelujo hvalnic, ki naj bi jih sveti Gregor VII. nadomestil z antifonami bogoslužja nedelje Septuagesima, pri čemer je slednje opremil z novimi antifonami. O tem priča Ordo Ecclesiae Lateranensis iz 12. stoletja. Zato je treba domnevati, da je bil ta papež tisti, ki je predvidel ukinitev aleluje na soboto pred Septuagesimo (škof Callewaert, Sacris erudiri, str. 650).

Tako se je ta čas liturgičnega leta po različnih poskusih na koncu dokončno uveljavil. Utemeljeno je na času velikonočnega praznika in je prav zaradi tega podvrženo zamiku ali pričakovanju, odvisno od mobilnosti tega praznika. 18. januar in 22. februar se imenujeta ključ Septuagesime, ker nedelje, ki nosi to ime, ni mogoče postaviti niti pred 18. januar niti po 22. februarju." (Gre pa tudi za dva praznika škofovksega sedeža, katedre, sv. Petra - v Rimu in v Antiohiji, zato ključ).

Valentinovo, resnična zgodba o današnjem svetniku

Kako to, da si pari že približno 600 let prav 14. februarja poleg medvedkov in srčkov izmenjujejo darila? In kaj ima ta svetnik skupnega z zaljubljenci? Priljubljeni običaji ob prazniku svetega Valentina izvirajo iz prepričanja, ki je bilo v srednjem veku razširjeno v Angliji in Franciji, da so se 14. februarja ptice začele pariti. Velik del praznovanja valentinovega je torej povezan s poganskimi običaji, saj februar velja za mesec ponovnega rojstva, ko se konča zima in se začne dihati pomladni zrak.

Valentinovo pa je ime vsaj treh mučencev, ki jih katoliška Cerkev (tudi vzhodni razkolniki in zahodni razkolniki ter krivoverci, kar so anglikanci) časti kot svetnike. Z zaljubljenci je verjetno povezan tisti, ki mu je papež Gelazij I. leta 496 posvetil 14. februar kot krščanski praznik, da bi pokristjanil praznik, ki je bil sprva poganski: rimski praznik plodnosti, posvečen bogu Luperku. Sveti Valentin se je rodil v Terniju leta 176 in umrl v Rimu leta 273. Izhajal je iz plemiške družine, pozneje pa se je spreobrnil v krščanstvo in pri enaindvajsetih letih postal duhovnik, nato pa škof v mestu. Pravijo, da je Valentin oboževal rože in sam gojil vrtnice. Svetniku je bilo v veselje videti otroke, ki so se igrali na tem vrtu, in pravijo, da jim je dajal rože, da bi jih odnesli svojim materam.

Glede njegove povezanosti s praznikom zaljubljencev pravijo, da je svetnik nekega dne videl zaročenca, ki sta se prepirala, zato jima je dal v roke vrtnico, ju opozoril, naj se ne zbodeta, in izrekel molitev. Ko sta se pomirila, sta se radostna vrnila k škofu, da bi mu naznanila svojo poroko. Druga legenda pravi, da se je poganski legionar zaljubil v mlado krščansko dekle. Dekletova družina je poroki nasprotovala, zato je legionar prosil škofa za pomoč. Škof je nato poganko krstil in ju združil v zakonu.

Najstarejšo omembo svetnika najdemo v uradnem cerkvenem dokumentu iz 5. in 6. stoletja, kjer je navedena letnica njegove smrti. V nekem drugem dokumentu iz 8. stoletja so nato navedene nekatere podrobnosti njegovega mučeništva: mučenje, obglavljenje ponoči in pokop, ki so ga opravili njegovi učenci Prokul, Efebus in Apolonij. Druga besedila iz 6. stoletja pripovedujejo, da je svetnika, ki je zaslovel po svoji dobrodelnosti, gorečem apostolatu in čudežih, ki jih je storil, v Rim povabil Kraton, grški in latinski govornik, da bi ozdravil njegovega bolnega sina. Ravno zaradi številnih spreobrnjenj, ki so se zgodila zaradi njegovega dela, ga je cesar Avrelijan dal ujeti in ukazal usmrtitev.

Valentin je bil star 97 let, ko so ga 14. februarja 273 ubili zunaj Rima na ulici Via Flaminia. Njegovo telo je zdaj v baziliki v Terniju, mestu, katerega zavetnik je, in je romarski cilj številnih vernih, ki ga prosijo za zaščito, zlasti za poroke, rojstva in družinske zveze. Upamo, da se bomo na ta dan spomnili tega svetnika sicer že kot zaščitnika mladih in zaljubljenih - vrtnica ljubljeni osebi nikdar ne škodi - vendar pa še bolj z mislijo na tisto skupnost, ki jo parom in družinam more podariti le Bog in za katero imamo danes priložnost prositi s posebno priprošnjo. Sv. Valentin naj torej izprosi lepo število porok, da bomo imeli, kakor prosimo vsak dan, katoliške družine, katerim pa naj izprosi tudi lepo število otrok, da bi Cerkev mogla iz njihovih vrst prejeti duhovnike in redovnike.

Podobnosti med komunizmom in nacizmom

V Italiji je izšla zanimiva knjiga Francesca Agnolija, ki nosi naslov 'Hitler. L'Anticristo. La guerra del Führer contro la Chiesa e ai cattolici' (Hitler, Antikrist - Führerjeva vojna proti Cerkvi in katoličanom), v kateri je predgovor napisal kardinal Müller. V knjigi izvemo pomembne reči, ki jih v svoji recenziji omenja tudi pisec, pisatelj in upokojeni zdravbnik, Paolo Gulisano. Slednji omenja, kako je pred kratkim voditeljica nemške stranke Alternative für Deutschland, Alice Weidel, v podkastu o X z Elonom Muskom podala izjavo, ki je povzročila precej razburjenja: na vprašanje, kaj si misli o Hitlerju, je Weindlova, voditeljica desne stranke in zato že samo zaradi tega osumljena nacizma, dejala: "Hitler je bil nacionalsocialist; šele po vojni je dobil lažno oznako desničarja, konservativca. (...) Hitler je bil komunist, sebe je videl kot socialista."

Na vse to je levičarski tisk zagnal vik in krik, češ da gre za škandalozne izjave seveda vzklikal po škandalu in govoril o „zamenjavi načrtov in pomenov“. Objektivna analiza pa v resnici razkrije globoke doktrinarne sorodnosti med obema gibanjema. Kakor je zapisal katoliški intelektualec Julio Loredo, je nacizem zaradi poskusa uskladitve nacionalistične ideologije z radikalnim socialističnim naukom postal globoko revolucionarno gibanje, svetlobna leta oddaljeno od tega, kar bi bil zdrav tradicionalistični ali protirevolucionarni odziv, in bolj sorodno drugim težnjam, ki so si prizadevale spodkopati stari red, kakršna sta socialistični internacionalizem ali komunizem.

To perspektivo je obširno razvil zgodovinar Francesco Agnoli v svoji zadnji knjigi Hitler, antikrist. Führerjeva vojna proti Cerkvi in katoličanom, ki je izšla pri založbi Editrice Il Timone. Il Timone je sicer katoliški konservativni mesečnik, ki pa je vselej objavljal tudi določene kratke priročnike glede nekaterih tem in se je šel v tem smislu apologetiko, pred nekaj leti pa je še bolj zagrizel v založništvo ter pričel izdajati prave, pravcate knjige. Agnoli in Gulisano sta sicer tudi sodelavca revije. 

Agnolijeva knjiga je razdeljena na tri dele: prvi je posvečen mlademu Hitlerju, njegovim sopotnikom na poti in vzponu na oblast; drugi nacionalsocialistični ideologiji z zanimivimi preglednimi diagrami o razliki med protijudovstvom, antisemitizmom in antisionizmom ali o podobnosti med nacizmom in komunizmom; tretji del pa boju številnih mož Cerkve in vere proti nacizmu. Novinarji, duhovniki, pogumni mladi ljudje, kot so bili mladi iz Bele vrtnice, vojaki, kot je bil von Stauffenberg, človek, ki je leta 1944 organiziral poskus odstranitve Hitlerja, da bi rešil Nemčijo pred popolno katastrofo. Ljudje, ki so se borili proti nacizmu in v njem videli ateistični vojni stroj hudičevskega zla.

Naslov Agnolijeve knjige je zelo močan, morda bi ga lahko označili za pretiravanje. Hitler celo antikrist? Vendar pa je prav to definicijo podal Hermann Rauschning, ki je bil nemški politik in esejist. Kot vojak v 1. svetovni vojni se je pridružil nacistični stranki, vendar je postopoma postal nezadovoljen in razočaran nad nacizmom, pa je leta 1934 izstopil iz parlamenta in stranke; leto pozneje se je naselil v Švici, nato pa se za vedno preselil v Združene države Amerike. Objavil je dvojne spomine, ki so povzročili senzacijo, 'Revolucija nihilizma' („Revolution des Nihilismus“, 1938) in 'Pogovori s Hitlerjem' („Gespräche mit Hitler“, 1938), v katerih je razkril brezobzirnost in notranjo korupcijo v nacistični ustanovi. Eno od poglavij v Pogovorih s Hitlerjem ima naslov prav „Antikrist“.

Nacizem je predstavljal pravo nasprotje katoliškega nauka, nič bolj in nič manj kot komunizem. Zmedena ideologija, prežeta z evolucionizmom in zgodovinskim materializmom, prepojena s poganskimi filozofskimi in ideološkimi vplivi; radikalen in tipično socialistični politični in gospodarski program, neznosni rasistični predsodki. Skratka, za protikomunističnimi razglasi nacizma se je skrival prav komunizem, ki so ga pravzaprav želeli vzpostaviti. Tisočkrat hujša vrsta komunizma, saj je proti Cerkvi mobiliziral satansko orožje zvijače namesto šibkega in nemočnega orožja grobe sile, katerega se je odkrito šel komunizem oz. socializem, kakor so ga želeli z imenom ublažiti. Prav zato je nadvse zanimivo, kako se besedo "socializem" praktično vselej umakne, pa čeprav gre za uradno poimenovanje, ostaja samo "nacizem". Zakaj? Ker je po fatimskih prerokbah ravno ta rdeča ideologija v svetu prevladala, pa naj bo njena preoibleka takšna ali drugačna. Vemo tudi, da so se številčnih prijemov nacionalsocialistični ideologi naučili od Američanov. 

14. marca 1937 je izšla okrožnica 'Mit brennender Sorge', v kateri je Pij XI. obsodil zmote nacionalsocializma. Ta poteza je Hitlerja spravila v bes, vendar je odprla oči svetovnemu javnemu mnenju. Okrožnica je, kot se je spominjal Pij XII., „svetu razkrila, kaj je v resnici nacionalsocializem: ponosni odpad od Jezusa Kristusa, zanikanje njegovega nauka in njegovega odrešilnega dela, kult sile; malikovanje rase in krvi, zatiranje svobode in človeškega dostojanstva“.

Agnolijeva knjiga daje veliko prostora izjemnemu liku Pija XII., rekonstruiranemu tako, kakor se je razvijal spričo tragedij 20. stoletja: izstopa velikanska figura, pripravljena dati svoje življenje, da bi se zoperstavila antikristovskim pošastim tedanjega časa. 

Spomnimo, da so Pija XII. po drugi svetovni vojni komunisti pošastno izrabili v politične namene in da sta ga njegova pozornost do palestinskih beguncev (750.000, od katerih je bila petina katoličanov) in njegov boj za internacionalizacijo Jeruzalema, ki jo je Izrael zavrnil, stala veliko žalitev s strani sionističnih nacionalistov, ki so želeli z instrumentalno uporabo dejstev iz preteklosti izničiti glas Cerkve v Sveti deželi. Težave, ki se še danes vlečejo. 

Ob upoštevanju velikanske sorodnosti med komunizmom in nacizmom oz. nacionalsocializmom, dvema rokama istih pošastnih klešč, razumemo, zakaj morajo biti katoličani protikomunistični, protinacistični, pa tudi protiliberalni, protisocialistični in protimasonski. Vse to prav zato, ker smo katoličani. Tako je prav neverjetno in nerazumljivo, kako se tudi v določenih katoliških krogih, nekaterih celo, ki se imajo za tradicionaliste, po eni strani neke zadeve kategorično zavrača, medtem ko se skuša tovrstno ideologijo nekako rešiti na podoben način, na kakršen želijo nekateri reševati zadnji vesoljni cerkveni zbor. Najdejo se tudi takšni, ki skušajo rešiti oboje.Bodo naši superjunaki uspeli v tej misiji? 

Božično spreobrnjenje

Malo drugačni zgodovinski dogodek, povezan z božičnim praznovanjem.

Paul Claudel je bil francoski pisatelj, pesnik in dramatik. Opravljal je tudi pomembne diplomatske funkcije, saj je kot vicekonzul in veleposlanik obiskal različne države, od Japonske do Kitajske, Nemčije in Združenih držav Amerike. Najbolj čudežno potovanje, o katerem pripoveduje sam, je bilo njegovo bliskovito in dokončno spreobrnjenje v katoliško vero, celovita in radikalna izkušnja, o kateri v življenju ni nikoli več podvomil - zanj to ni bilo mogoče. Star je bil osemnajst let, nekaj let ni več veroval, njegovo poznavanje Jezusa Kristusa pa so žal spremenila tudi dela demitizatorja Ernesta Rénana, ki je s svojim Jezusovim življenjem Kristusa zreduciral na zgolj utemeljitelja etike, pa naj je bila ta še tako vzvišena. Mladi Claudel torej ni veroval, ampak je čutil veliko željo po resnici, po nečem tako doslednem in trdnem, kot je Bitje samo. Vsi intelektualni in literarni tokovi tistega časa so ga pustili nezadovoljnega in nazadnje obupanega.

Ko je na božični dan leta 1886 vstopil v nedavno prenovljeno pariško katedralo Notre-Dame, je to storil

iz mešanice dolgčasa in estetskega iskanja: „Po jutranji maši se je vrnil na večernice: “Začel sem pisati in zdelo se mi je, da lahko v katoliških obredih najdem navdih.“ V tem trenutku se je vrnil, „ker ni imel kaj početi,“ toda ob petju Marijinega hvalospeva, Magnificata, ko je stal sredi množice, se je zgodil dogodek, ki je spremenil njegovo življenje: „V trenutku se je mojega srca dotaknilo in veroval sem s takšno močjo, da vse moje knjige, vsa moja razmišljanja in vsi dogodki mojega razburkanega življenja pozneje niso mogli omajati moje vere. En sam občutek se je vsilil: Bog obstaja, je tu; je nekdo, je osebno bitje kot jaz. Ljubi me.“ In dodaja: „V trenutku sem imel pretresljiv občutek nedolžnosti, večnega detinstva Božjega deteta.“ Iz tega trenutka, ki ga opisuje kot pretresljivega in skoraj nasilnega, v katerem je doživel popolno gotovost o navzoči in osebni resnici Boga, Boga, ki je postal otrok, je vedno črpal moč in vztrajnost, kot da gre za žareče jedro, ki ni podvrženo nobenemu procesu ohlajanja.

Kot poroča kath.net, je svojo izkušnjo spreobrnjenja opisal takole: „V trenutku se mi je stisnilo srce, verjel sem. Verjel sem s tako močnim notranjim soglasjem, vse moje bitje se je skoraj silovito streslo, verjel sem s tako močnim prepričanjem, s tako neomajno gotovostjo, da ni bilo več prostora niti za najmanjši dvom, da od tistega dne naprej vse knjige, vsa naključja razgibanega življenja niso uspela pretresti moje vere ali se je celo dotakniti.“ Ta vseobsegajoča in prepričljiva izkušnja pa ga sama po sebi ni odrešila utrujenosti na poti postopnega osvajanja in vedno več razlogov, da bi se držal katoliške vere, kot jo predlaga Cerkev. Odločilen je bil še en božič, tisti štiri leta pozneje: „V njem premišljevalno zre ‚le miserable enfant‘, Boga malčkov in ubogih, kot znamenje Božje vsemogočnosti, ki rešuje svet. V tem nebogljenem Otroku, ki ga končno osreči, Claudel občuduje tistega, ki se opredeli kot 'krotak in ponižnega srca' (Mt 11,29) in ki prav s svojo krotkostjo in ponižnostjo pritegne ljudi vseh časov in vseh celin.“

Osebna zgodba velikega francoskega pisatelja v bistvenih elementih prikazuje dramo ljubezni, ki se odvija med Bogom in vsako dušo, ustvarjeno in odrešeno s Kristusovo žrtvijo. Njegova ljubezen nas prehiteva, nas išče in se nam razodeva. Za nekatere na trenuten in bliskovit način, za druge na bolj postopen, vendar gre vedno za dogodek in srečanje dveh volj, ki se vselej odpre na previs naše svobode, čeprav je omejena: Bog se svobodno podredi naši svobodi in jo pričakuje. Ni naključje, da se je Claudelova izkušnja spreobrnjenja zgodila med čutnim poslušanjem Magnifikata, najmočnejše in najbolj iskrene izjave ljubeče predanosti Bogu, kar jih je človeška zgodovina poznala, saj je bila duša, ki jo je pevajoč, vznesena in zahvaljujoča izrekla, celovita in čista - Marijina duša.

Devica Marija nam pokaže, kako popolno uresničevanje svobode nikakor ni podobno sprejemanju ene možnosti namesto druge na nekem meniju, polnem predlogov, ampak je celovit in prostovoljni „da“ Dobremu, ki se kaže in sprašuje po nas. Kakor se dogaja med zaljubljenci, tudi prvo srečanje sestavljajo kraj, čas, odnos, oblačila, ki si jih bomo vedno zapomnili. Claudel je v svojo spominsko knjigo zapisal vreme, hladno in sivo, njegovo držo, točno določen kraj, kjer je stal: „Bil je mračen zimski dan in najtemnejše, najbolj deževno popoldne nad Parizom. Še vedno se spominja, da je stal ob drugem stebru ob vhodu v prezbiterij, ko so peli Magnificat. Klečati in se počutiti doma in ne „na posodi“ se je naučil sčasoma.

Med njegovim intenzivnim literarnim delom je morda najpomembnejše Sporočilo Mariji, igra, ki je med letoma 1892 in 1948 doživela številne ponovne osnutke in popravke ter povzema njegovo videnje sveta in zgodovine kot napetosti med posameznimi eksistencami in celoto bivanja, kjer človek, razpet med grehom in svetostjo, napreduje k skrivnosti Boga, ki vse sestavlja in razlaga. Zanimivo je spomniti, da je tudi druga velika francoska ženska, sveta Terezija Deteta Jezusa in Svetega obličja, doživela, kot bi rekla, popolno spreobrnjenje na isto božično noč, ki je Paulu Claudelu spremenila življenje. Tako je v rokopisu A zapisala: „25. decembra 1886 sem prejela milost izhoda iz otroštva, z eno besedo milost popolnega spreobrnjenja. Zanjo je bil to prehod iz otroštva v odraslost s paradoksalno podobo, značilno za vero v Kristusa, je bil eden najtrajnejših sadov njenega odraslega življenja v veri „izum“ duhovnega otroštva. Navsezadnje božič z Bogom, ki postane Dete, to uči vsakega od nas. 

Vir: Il Timone