Ilirsko semenišče v Kopru

Slovani so bili v Istri prisotni že vsaj od leta 599, ko je bila ustanovljena Koprska škofija. Glagolica je k nam prišla prek Hrvaške, glagoljali pa so predvsem v istrskem zaledju, kjer je bila povsem slovanska populacija, ob mestih je bila narodnost mešana, sama mesta pa so bila romanska. V Kopru so glagoljali le redovniki pri sv. Gregorju pri vratih Zubenaga. Tretjeredniki v Kopru so glagoljali do 1806, ko je bil ukinjen njihov samostan, na podeželju pa še povsod do 1830. leta, ko je bilo prepovedano bogoslužje v staroslovanskem jeziku, marsikje pa še celo 19. stoletje, ko je naposled popolnoma zamrlo.

S škofom Paolom Naldinijem (za škofa v Kopru je bil postavljen leta 1686, umrl pa leta 1713) dobi glagoljaštvo nov zanos. O Slovanih vzneseno spregovori: “Slovanom pa Bog dopušča (morda celo z večjimi privilegiji) svete duhovnike, ki v rodnem jeziku ne skrbijo le za pridige, temveč tudi za molitve, maše, zakramente in vse, kar si lahko kot dobri verniki želijo. O, kako krepka je vez človeka z maternim jezikom in kako močno vpliva na srce beseda, izrečena v tem jeziku! Srečna koprska Cerkev, ki v češčenju Boga združuje pobožne vernike tako različnih narodov.”

O potrebnosti semenišča, kjer bi se oblikovali zlasti duhovniki za Slovence, so pred Naldinijem govorili že njegovi predniki, Naldini pa v letih 1693, 1696 in 1699 v pismih Sveti koncilski kongregaciji. Z načrti je Naldini začel že leta 1689, semenišče pa je začelo delovati leta 1710 in je potem neprekinjeno delovalo do leta 1828, ko je bilo ukinjeno. Istega leta je bila ustanovljena tudi združena tržaško-koprska škofija. Semeniščniki so zatem obiskovali osrednje semenišče v Gorici, ki je svoja vrata odprlo v letu 1818 in je služilo celotnemu ozemlju Avstrijskega primorja, ki je obsegalo, cerkvenoupravno gledano, goriško, tržaško-koprsko, poreško-puljsko in krško (otok Krk) škofijo.

Posebno skrb so semenišču posvečale tudi koprske sinode v 18. stoletju, ki posebej omenjajo gojence slovanskega oz. ilirskega porekla. Za vernike slovanskega rodu, tako Slovence kot Hrvate, je bilo ilirsko semenišče nadvse pomembno. Njegova ukinitev je bila zanje zagotovo velika duhovna škoda.

• Prispevki z mednarodne znanstvene konference: 1400. letnica Koprske škofije in omembe Slovanov v Istri (razni avtorji in veliko koristne literature), v: Acta Histriae IX., 1 in 2, Koper 2001, zlasti zapis dr. Ivana Likarja.



• Naldini Pavel, Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper, Koper 2001.



• Benedik Metod et al., Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Mohorjeva družba, Celje 1991.