So zgodnji kristjani imeli bogoslužje v hišah?

Zanimivo je, kako dobre raziskave in izkopavanja, študije in primerjanja praktično  - tako v preteklosti, kot tudi v današnjih časih - vselej postavijo na laž argumente ali dokaze t. i. arheologizma. En od teh je bil tudi ta, da bi naj prvi kristjani navadne hiše adaptirali v hišne cerkve, v tiste, ki so bile znane kot "domus ecclesiae". Še vedno govorimo seveda o sirskem najdišču Dura-Europos, kjer pa nove najdbe spodkopavajo približno sto let stari argument preproste hiše, spremenjene v kraj češčenja - torej v kraj, kjer so prvi kristjani obhajali mašo, krščevali in podobno. Kot nam poroča 'studyfinds.org', sta raziskovalca "Camille Leon Angelo z Univerze Yale in Joshua Silver z Univerze v Manchestru s svojo fascinantno študijo, objavljeno v reviji Journal of Roman Archaeology, zamajala te temelje dolgoletnega prepričanja, da so zgodnji kristjani imeli bogoslužje v prilagojenih domovih. Namesto tega kaže, da so morda bolj načrtno ustvarjali posebne svete prostore." Seveda nismo vsi tako mislili, saj smo marsikateri bili trdno prepričani, da so bile hišne cerkve namensko zgrajene ali namensko spremenjene hiše, nikakor pa ne le adaptirane navadne hiše. Lahko bi rekli, da je pri tem šlo za tradicionalno tezo-prepričanje, ki sedaj dobiva še materialne dokaze v istem antičnem mestu, ki so ga mnogi želeli uporabiti kot dokaz, da tista teza ni bila pravilna. 

Tista znana "dokazna" stavba, znana kot "„krščanska stavba“ v Dura-Europosu, je bila odkrita v dvajsetih letih 20. stoletja, od takrat pa velja za najboljši primer „hišne cerkve“ ali „domus ecclesiae“. Znanstveniki so menili, da je bila to prvotno zasebna rezidenca, ki so jo okoli leta 234 preuredili za krščansko bogoslužje. Ta zgradba naj bi predstavljala ključno povezavo med hišnimi cerkvami, omenjenimi v Novi zavezi, na primer v Apostolskih delih 12,12, in velikimi bazilikami, zgrajenimi po spreobrnjenju cesarja Konstantina. Vendar te nove raziskave še enkrat več kažejo, da je bila struktura veliko bolj radikalno spremenjena," kot so v "mainstreamu" mislili doslej, "tako da ni bila več podobna ali delovala kot tipična hiša v mestu." 

"Ta krščanska stavba je bila v uporabi do približno leta 254-256, ko se je njena zgodba dramatično spremenila. Sasanidi so namreč oblegali Duro-Europos, zaradi česar so Rimljani zahodno mestno obzidje utrdili z masivnim zemeljskim nasipom. Ta obrambni ukrep je nenamerno pomenil konec za številne stavbe, vključno s krščansko stavbo. Po osvojitvi in opustitvi mesta je ta nasip služil kot časovna kapsula in je skozi stoletja izjemno dobro ohranil zgradbe. Ena najbolj presenetljivih ugotovitev je bila odstranitev ključnih elementov, ki so opredeljevali hiše Dure, kot sta cisterna in prostor za pripravo hrane v stavbi. Ti elementi so bili bistveni za vsakdanje življenje v hiši, njihova odsotnost pa kaže na to, da struktura ni bila več namenjena bivanju. Raziskovalci so odkrili tudi edinstvene arhitekturne elemente, kot so nizka okna, ki jih ni bilo mogoče najti v drugih hišnih strukturah v mestu.

Raziskava je razkrila tudi pomembne spremembe v načinu pretoka naravne svetlobe skozi stavbo po njeni prenovi. Z naprednim 3D-modeliranjem in simulacijami dnevne svetlobe so raziskovalci prikazali, kako bi te spremembe spremenile način gibanja v prostoru in njegove uporabe. Na primer, glavni zbirni prostor je bil preoblikovan tako, da je usmerjal pozornost na določeno steno, kar kaže na bolj formalno, organizirano obliko bogoslužja, kot se je domnevalo prej." To torej dokazuje, kako je bilo češčenje, torej bogoslužje, usmerjeno - vemo, kam - proti vzhodu.

"Poleg tega so raziskovalci ugotovili, da je bila kombinacija arhitekturnih elementov v krščanski stavbi edinstvena med dureškimi hišami. Med 62-imi drugimi analiziranimi stanovanjskimi stavbami nobena ni imela enake kombinacije elementov kot krščanska stavba po prenovi.

Zanimivo je, da krščanska stavba pri svoji preobrazbi ni bila osamljena. Stala je na isti ulici kot sinagoga in mitrej, ki sta svoj obstoj prav tako začela kot zasebni hiši, preden sta bili prenovljeni za versko rabo. Ta vzorec prilagajanja že dolgo velja za značilnega za versko arhitekturo v Dura-Europosu.

„Vendar ne rečemo 'hišna sinagoga' ali 'hišni mitrej'. Dovolimo jim, da stojijo sami zase,“ je v izjavi zapisal Leon Angelo, doktorski kandidat na podiplomski šoli za umetnost in znanost na univerzi Yale. „Če imamo torej v mestu stavbo, ki sledi isti arhitekturni smeri, zakaj poudarjamo hišni izvor strukture? Želeli smo vedeti, kako domača je bila in kako bi jo videla skupnost?“

Te ugotovitve izpodbijajo idejo, da so bili zgodnjekrščanski bogoslužni prostori preprosto hiše z manjšimi spremembami. Namesto tega kažejo na bolj premišljeno in pomembno preoblikovanje prostora, kar morda kaže na željo zgodnjih kristjanov, da bi v svojih skupnostih ustvarili ločene, prepoznavne bogoslužne prostore." 

Mi bomo rekli brez "morda", saj vemo, kako mnogim noben dokaz ne bo dovolj. Še enkrat več vidimo, kako pomembno je tudi pri zgodovini izročilo kot vir in dokaz, vendar pa tu hkrati vidimo, kako so se ga že davno hoteli znebiti. Vendar pa se izročilo, torej vse tradicionalno vrže ven skozi vrata, pa se čez čas vrne nazaj skozi okno.

Semena sodobne nevere

Semena nevere v 18. in 19. stoletju, ki jih je povzel kard. Hergenröther: indiferentizem, darvinizem, materializem.

Seme nevere, ki so ga zasejali racionalistični filozofi in književniki 18. stoletja; ateistična načela, ki so s francosko revolucijo prodrla v politično življenje; materialistične ideje, ki so pripeljale do socializma, so bili glavni viri, iz katerih je v 19. stoletju vzklilo močno gibanje nevere, usmerjeno proti krščanstvu. 

Brezverska filozofija, ki sta jo spodbujala sistema pozitivizma in agnosticizma, je skupaj z darvinistično teorijo evolucije pripeljala do sodobnega materializma; ta pa si prizadeva uničiti vse nadnaravno in je tudi temelj socializma, s katerim se protikrščanska prizadevanja širijo med širšimi ljudskimi množicami, zlasti med delavci. 

Tako znanost kot politika sta se vse bolj oddaljevali od vsakršnega vpliva krščanskih naukov in zakonov krščanske morale. Na široko se je širil verski indiferentizem, tj. praktična nevera. Iz teh virov so iz različnih krogov prihajala prizadevanja za vse večje razkristjanjenje vsega javnega življenja, šolstva, umetnosti, književnosti in zakonodaje. Francija, domovina velike revolucije, je narod, ki je najbolj napredoval na tej nevarni poti; vendar je tudi v drugih državah, kot je Nemčija, po prvi polovici 19. stoletja nevera močno napredovala. Katoliška Cerkev je edini močan branik pred tem protikrščanskim gibanjem; protestantizem s svojimi vodilnimi teologi je skoraj v celoti postal žrtev brezbožnega racionalizma.

Odlomek iz zadnje knjige kardinala v zbirki njegove cerkvene zgodovine, z naslovom: 'Kulturkampf, 1. vatikanski koncil, pontifikati vse do Benedikta XV.

Herodov pomor otrok - zgodovinska dejstva

Nekatera zgodovinska dejstva o pomoru nedolžnih otrok s strani kralja Heroda nam poda italijanski duhovnik, biblist (strokovnjak za Sveto pismo), arheolog in semitist (strokovnjak za semitske jezike in kulture) Giuseppe Ricciotti (1890-1964) v svojem življenjskem delu Življenje Jezusa Kristusa (La Vita di Gesù). Imel je določene težave zaradi svojih vezi in prijateljstev z nekaterimi modernisti, zlasti z Ernestom Buonaiutijem, vendar je sam bil pravoveren in že takoj polemičen proti modernističnim razlagam Svetega pisma, zlasti tistim Alfreda Loisyja. Nova spoznanja in moetode mu sicer niso bile tuje, kot recimo zgodovinsko-kritična metoda, vendar je bil pri uporabi teh metod zelo pazljiv in konservativen. Umrl je v svojem rojstnem mestu Rimu star skoraj 74 let, sredi 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora. 

Medtem je Herod pričakoval povratek Modrih. Glede na to, da so dnevi minevali, nihče pa se ni prikazal, je najbrž moral podvomiti v to, da njegov načrt ni bil dovolj premeten ...

Ko je negotovost postala gotovost, je Herod našel samega sebe in je v enemu od svojih izbruhov jeze, ki so se navadno zgodili pred njegovimi ukazi pobojev, sprejel tipično herodovsko odločitev - poslal je ukaz o pomoru vseh otrok, mlajših od dveh let, ki so se nahajali v Beth-lehemu in v zaledju, odvisnem od mesta. 

Pri tej določitvi dveh let, je temeljil na tem, kar so mu dejali Modri glede časa prikazanja zvezde, izhajajoč iz tega pa je napravil svoj izračun z velikim obsegom rezultata, da bi bil gotov tega, da mu tokrat otrok ne bi ušel.

(…)

Koliko bi lahko bilo žrtev? Če izhajamo iz precej verjetnega podatka, da je torej Beth-lehem s svojim ozemljem tedaj štel kakih 1000 prebivalcev, lahko sklepamo, da se je vsako leto tam rodilo kakih 30 otrok, torej jih je bilo okoli 60 v dveh letih. Ker pa sta spola rojenih nekje izenačena, Herod pa ni imel nobenega razloga, da bi pomoril deklice, je bilo izpostavljenih njegovi krutosti le polovica dojenčkov, torej 30 dečkov. 

Vendar pa je verjetno tudi to število še previsoko, saj je umrljivost otrok na Vzhodu zelo velika, veliko število otrok pa ne pride do starosti dveh let. Tako da je najbrž žrtev bilo od 20 do 25.

Ta izredno zverinski pokol je nesporne zgodovinske vrednosti in je povsem v skladu z moralnim karakterjem Heroda. Tudi v Rimu pa, četudi bi bil Avgust o dogodku obveščen, kakor nas želi prepričati Makrobij, novica ne bi smela narediti velikega vtisa, saj so tudi v Rimu krožile govorice o podobnem dogodku, ki je zadeval Avgusta samega.

Svetonij poroča, da se je malo pred Avgustovim rojstvom v Rimu zgodila prerokba, ki so jo interpretirali kot napoved, da se bo rimskemu ljudstvu rodil kralj - Senat, ki so ga sestavljali zagrizeni republikanci, se je tega prestrašil in ukazal, da bi se izognili nesreči monarhije, da se ne sme vzrediti in vzgojiti nobenega dojenčka, ki bi se tisto leto rodil. Kljub temu so tisti senatorji, ki so imeli nosečo ženo nekoliko ublažili svojo republikansko gorečnost ... in so se zavzeli, da se ukaz Senata ne bi udejanjil. 

Seveda se lahko upravičeno dvomi glede zgodovinske resničnosti tega dogodka, vendar pa dejstvo, da je po Rimu krožila ta govorica, ki jo je povzel Svetonij, da razumeti, da četudi bi v Prestolnico prišla novica o pokolu iz Beth-lehema, so jo najbrž sprejeli s posmehom, kot da bi stari vladar ne pobil nič več kot kakih dvajset bolh.

Zgodovinska resničnost je ta in seveda nihče ni mogel zahtevati, da bi Rimljani bili prizadeti za kakih dvajset umorjenih barbarov bolj kot za stotine svojih lastnih otrok, ki jim je pretila podobna nevarnost. 

Nekaj mesecev (v bistvu le kak mesec, op. A. V.) po pokolu v Beth-lehemu je kronani morilec, ki ga je ukazal, potem ko je bil že nekaj časa le še kup propadajočega mesa, umrl, njegovo osramje pa so požrli črvi (prim.Judovska vojna I, 656 sl.). Vseeno pa se izkaže prava krutost zgodovinskega povračila še bolj kot v njegovi smrti, v njegovem pokopu - ta se je zgodil v Herodiumu, s čigar vrha se je videlo kraj votline, kjer se je rodil njegov rival, katerega se je tako bal, prav tako pa se je videlo kraj, kjer so bili pokopani poklani dojenčki.

(…)

Ko danes s pogled usmerimo z vrha Herodiuma, ne vidimo nič drugega kot ruševine in opustošenje smrti. Samo v smeri Beth-lehema se vidi znake življenja.

Iz pripovedi p. Ricciottija (bil je član in nekaj časa tudi vrovni predstojnik Lateranskih kanonikov) lahko potegnemo vzporednice z današnjim časom glede zaprtosti do življenja, vendar smo pri tem precej bolj podobni Rimljanom kot pa Herodu in njemu podobnim. Rimljani so se namreč v zelo veliki meri posluževali tako številnih vrst kontracepcije, kot tudi prakse splava, ki je dandanes največji vzrok smrti ljudi. Pred časom sem primerjal dve državi, ki sta si bili leta 1950 še kar blizu po prebivalstvu - Slovenijo in Senegal. Prva je imela tistega leta nekje 1,5 milijona prebivalcev, drugi pa nekje 2,5 milijona prebivalcev. Danes ima Slovenija 2 milijona in 100 tisoč prebivalcev (nekaj več), z vse večjim deležem tujcev, ki znižajo državljane na nekje 1 milijon in 940 tisoč prebivalcev (nekaj manj), medtem ko ima Senegal skoraj 17 milijonov prebivalcev (16 milijonov in 744 tisoč, a bo kmalu prišel do 17 milijonov). Samo od uzakonitve splava se naj bi napravilo okoli 700 tisoč dokumentiranih splavov v skoraj sedemdesetih letih. Težava pa seveda ni samo to, ampak kontraceptivna miselnost in zaprtost za življenje, saj bi ob podobni miselnosti, kakršna je v Senegalu lahko v Sloveniji bili pri kakih 10-ih milijonih prebivalcev in ne bi tako trepetali pred vdorom tujcev. Tudi tu imamo kar nekaj zgodovinskih podatkov, ostali pa so izračuni in projekcije, dober zgodovinar pa seveda se sprašuje po tem, kaj bi bilo, če bi bilo oz. če ne bi bilo. Kot je naslov bloga, drži, da je zgodovina učiteljica življenja, vprašanje pa je, če se mi hočemo od nje učiti in česa naučiti.   

Kako so nas v šoli zafrknili 2

Končno imamo Reformacijo, kjer Luther vendarle raztrga verige dogme in Cerkve, zatem je Protireformacija, ko spet zapademo v mračnjaštvo, razen seveda tistih delov, kjer je reformacija uspela. Zanimivo pa je ugotoviti, kako so se verske vojne vselej odvijale v protestantskih deželah, v katoliških pa je bilo precej mirno. 

O trajanju Srednjega veka nam učbeniki govorijo, da je obdobje trajalo od padca rimskega Imperija

do odkritja Amerike, torej nekaj več kot tisoč let. Kako je vendarle mogoče več kot tisočletno obdobje označiti kot vmesno? Kako dolga smrt! Toda vmes česa? Klasične dobe in renesanse.

Živi so torej bili v času Aten in Rima, potem so za tisoč let umrli, potem pa na prehodu v 16. stoletje spet oživeli. Zaradi tega se v umetnosti spet pojavijo Bakh in Ariadna, Herkul, Apolo in Minerva, torej antično poganstvo - to je "prerojenje". Med dvema poganskima obdobjema, antičnim in renesančnim, je bilo tisočletno obdobje, ki se je imenovalo "Kristjanstvo" (Christianitas), vendar s strani tistih, ki so v tem obdobju živeli...

Iz tega sledi, da smo bili v krščanskih stoletjih mrtvi, medtem ko smo bili zelo živi v poganskih časih. Ko tako beremo, se zdi zgodovina Evrope en sam poskus tega, da bi se znebila bremena krščanstva. Kar sicer drži, le da zgodovinski učbeniki to predstavljajo kot nekaj pozitivnega, kar je posledica določenega branja zgodovine, ki so ga vpeljali t.i. "svobodomisleci" ali "liberalci", če rečemo s tujko. To pa je seveda ideološko branje, ki so ga potem prevzeli še drugi, ki jih je motilo in jih še moti krščanstvo. Šola je postala obvezna, vendar pa je sčasoma povsod zavladal manihejski način gledanja na zgodovino, kjer so bili na eni strani dobri, na drugi pa zlobni. Sčasoma zadeva ni bila več le liberalna, temveč marsikje tudi marksistična.   

Pa pridemo do tega, kar imamo. Pri nas "rdeče" in "bele", v ZDA pridne Severnjake in grde Južnjake, potem lepega Garibaldija in Napoleona, pa grde nasprotnike itd. Morda kdo kot odrasel, ker ga to veseli, ugotovi, da so stvari morda drugačne, vsi ostali pa bodo ostali pri tem, kar jih je naučila šola, vse skupaj pa bodo še utrdili s pomočjo medijev. Pogosto ostanejo v takšnem stanju tudi učitelji zgodovine, saj so na fakulteti le utrdili tisto, kar so kot mali šolarčki slišali, kar pa so se naučili, to ponavljajo.

Pa ne samo to. Glede na to, da so dosegli diplomo in naj bi torej bili izobraženi, ne bodo nikdar priznali, da so porabili življenje, da bi študirali pravzaprav sporne zadeve, torej takšne, ki se jim lahko postavi tudi nasproti drugačne vidike in dejstva, kakor tudi ne bodo sprejeli tega, da bi spet začeli "z nič", da bi postavili pod vprašaj, da bi kritično pretresli tisto, kar so se naučili. Pogosto se bodo torej spremenili v ostre zagovornike tistih par stvari, ki mislijo, da jih vejo in poznajo. Sistem bo tako šel naprej sam od sebe v neki spirali filozofa Spinoze, po katerem so vsi prepričani, da živimo v najboljšem možnem svetu, kjer je potrebno izboljšave vselej iskati samo znotraj "napredka", ki se je pričel po koncu srednjeveške teme, da bi potem prišči do sijajne sedanjosti oz. krasnega novega sveta, če rečemo s Huxleyem.

Mi se seveda v prihodnjih nadaljevanjih ne bomo šli nobenega proti-učbenika, temveč le drugačno interpretacijo zgodovine. Ko bo nekdo zadevo prebral, bo lahko potem šel sam zadeve poglobiti še po kaki drugi plati, res pa je, da se nekaj stvari najde tudi že na tem blogu. 

Kako so nas v šoli zafrknili 1

Po kar dolgem času nadaljujemo z našimi zgodovinsko-kritičnimi zapisi na tem drugem blogu. Obravnavali bomo, na kratko in elegantno, torej brez preveč letnic ali suhoparnih podatkov, temveč bolj "didaskalično", kot se temu reče. To pomeni, da bomo bolj navrgli par vsebinskih reči, pa bolj poljudno. 

Ravno danes je srednješolsko dekle bralo iz zgodovinskega učbenika za gimnazije, da bi se nekih stvari naučila. Obvezna šola nam za vsak predmet nudi učbenik ali učbenike, ki so razdeljeni na poglavja, pri zgodovini pa ni nič drugače. Tu gre seveda za lažje podajanje, vendar pa drži tudi, da imajo poglavja tudi svoj naslov, ti naslovi pa niso kar tako, če bi morda kdo tako pomislil, temveč poleg opisa vsebine poglavja, le-to tudi ovrednotijo, kot recimo "srednji vek", "renesansa", "upor"... Tako imamo "srednji vek", ki pomeni neko vmesno obdobje in je že na prvi pogled nepomembno, nakar pride "renesansa", ki pomeni preporod, torej novo rojstvo. Če se ponovno rodimo, pomeni, da smo prej bili mrtvi, a tudi, da smo se, pred to smrtjo, enkrat že rodili, zato se takrat "ponovno rodimo". To pomeni, da je bilo človeštvo v srednjem veku, ki je obdobje pred renesanso, kar lep čas mrtvo. 

Potem se nekdo vpraša: "Pa dobro, koliko časa je trajalo kakšno obdobje?" Renesansa le nekaj desetletij, in sicer najbolj o njej govorimo v drugi polovici 15. stoletja, saj od leta 1492 že govorimo o novem veku, seveda večinoma, saj bi se resni zgodovinarji s to razmejitvijo ne strinjali najbolj. Vendar, če govorimo o tem, da so nas zafrknili, ne govorimo preveč resno zgodovinsko, ker bi potem bili dolgočasni. Skratka, nastopi obdobje, ki so mu dali res izvirno ime - "novi vek", ko bi se vsi morali oddahniti od stoletij teme. Glede na to, da je končno prišlo obdobje oddiha, pa je treba povedati, da to nikakor ne pomeni brezdelje, temveč se v tem "novem" obdobju neverjetno pomnožijo vojne in katastrofe - vojne med Francijo in Anglijo, med Francijo in Španijo, med katoliki in protestanti, med vojaškimi najemniki (LandsKnechte) in ostalimi. Imeli smo nasledstvene, odcepitvene vojne, tiste dveh dam in treh cesarjev, štirih papežev in petih vojska. 

Tako, toliko zaenkrat, nadaljujemo prihodnjič! 

Sillabus bl. Pija IX. – višek mračnjaštva

Uničevanje mitov o katoliški Cerkvi (6)

Ko govorimo o zgodovini Cerkve, je treba reči, da je okrog vse polno tistih, ki naj bi jo obvladali, glede na to, koliko o določenih zadevah vedo povedati, težava pa je, da večino krat informacij, ki jih širijo, niso preverili. Potem se pa zadeve navaja in citira, da še drugi prevzamejo to različico zgodovine, čeprav bi se dejstva, če bi jih res preverili, izkazala za precej drugačna. Že na lokalni ravni se denimo zgodi, kakor se je primerilo v mojem domačem kraju, da je nekomu iz preteklosti, v tem primeru domačemu župniku izpred več kot štiristo let, prilepljena neka etiketa, ki se je ne more znebiti zato, ker je nekdo zadeve presojal z današnjimi očali, ne da bi se skušal spustiti v tisti čas, ki je bil v marsičem drugačen od našega časa. Pisanje o zgodovini in zgodovinsko razmišljanje zahtevata pač svoj napor, saj je treba nenehno kopati, da bi prišli čim bliže resnici, pri tem pa je treba marsikdaj tudi boleče posredovati, saj se je potrebno znebiti navlake predsodkov, ki nam je bila obešena. 

Pa ni treba daleč stran, da pridemo do tega površnega zgodovinopisja, saj ga imamo velikokrat kar v lastni hiši, torej v katoliški Cerkvi sami, celo med samimi posvečenimi osebami, pa seveda celo med tistimi, ki imajo naziv zgodovinarjev, celo cerkvenih zgodovinarjev. Če omenimo denimo Sillabus, torej, uradno, “seznam, ki vsebuje poglavitne zmote našega časa” (dokument je bil izdan kot priloga okrožnici bl. Pija IX. Quanta cura), potem že začnejo rdeti lica naših cerkvenih sogovornikov. Še več, iz njihovih ust bomo slišali, kako je bila to ena od napak Cerkve, to pa zato, ker svet pravi, da je ta dokument eden od največjih dokazov cerkvenega mračnjaštva, pravzaprav bodo celo rekli, da je bilo takrat, v drugi polovici 19. stoletja v tem oziru doseženo dno. Toda, se sprašujemo, ali so ti ljudje teh osemdeset trditev sploh prebrali. Pa razumemo vse t.i. “laike”, če tega niso storili, zanima nas, koliko “teologov” (torej tistih, ki so študirali teologijo, ki niso nujno le duhovniki, redovniki in redovnice) je to storilo. Prav zanimivo je, kako smo mnoge obrobne zadeve na teološki fakulteti zelo natančno obravnavali, nismo pa denimo niti malo pregledali tovrstnih zadev. Sam sem si zadevo prebral pri msgr. Lugiju Negriju, aktualnem nadškofu v Ferrari, ki je bil še ne tako dolgo nazaj profesor za osnovno teologijo in zgodovino filozofije na milanski Katoliški univerzi Jezusovega Srca (Università Cattolica del Sacro Cuore), ki je napisal več tovrstnih zgodovinskih knjig, natančneje je bila to knjiga “Lažne obtožbe Cerkvi” (“False accuse alla Chiesa”, Piemme 1997).

Če dokument preberemo, lahko vidimo, kako je pravzaprav zelo aktualen. Mi bomo navedli zgolj kak primer, da bi morda koga spodbudili k temu, da bi Sillabus prebral. Tako ali tako ne študiramo družbenega nauka Cerkve, pa bi ga morali, tu se strinjam z Bogdanom Vidmarjem, slednji pa se ne začne šele s papežem Leonom XIII. Četrti paragraf recimo obsoja socializem, komunizem, tajne družbe, biblične družbe in klerikalno-liberalne družbe. Biblične družbe je treba gledati z očmi tistega časa, saj so služile kot orodje takrat še italijanske vlade v Turinu (šele kasneje se je slednja premaknila po Škornju dol – najprej v Firence in potem v Rim), da bi izkoreninila katolicizem, na njegovo mesto pa postavila Nacionalno državno Cerkev. Vedeti moramo, kako je bilo veliko italijanskih voditeljev prav članov “tajnih družb”, torej prostozidarskih lož, ki niso niti pomišljali, da ne bi na pomoč za obračunanje s katoliško Cerkvijo poklicali protestantsko usmerjene vlade, kot recimo Veliko Britanijo in Nemčijo, pa tudi ZDA, da bi reformirana “Cerkev” nadomestila katoliško tudi v Italiji. Toliko, da nekoliko razumemo čas. Zanimivo pa je, kako sta bila socializem in komunizem že tedaj označena za “kugi človeštva” (pestilentiae humanitatis). Danes vemo, da je bila ta označba preroška, v Cerkvi 60-ih, 70-ih in 80-ih let pa so menili drugače, tudi zato so najbrž grdo gledali na omenjeni dokument. 

Gremo pa naprej, da vidimo še druge preroške besede. Pod zmoto številka 39 najdemo tole: “Država, ki je začetek in vir vseh pravic, uživa neko svojo pravico, ki je povsem brezmejna”. Koliko krvi bi se ne prelilo, če bi upoštevali tole zmoto, ki je zares zmota. Izognili bi se totalitarizmom in nacionalizmom, ki še danes zbujajo vojne, prav tako pa nas opozarjajo besede bl. Pija IX. na “državo-policaja” današnjih dni, da ne govorimo, kako je vsa ta neomejena oblast vse skupaj pripeljalo do peščice mogočnih, ki so resnično postali “Veliki brat”, kot ga navaja Orwell, pritrjuje pa mu Zygmunt Bauman in še kdo. 

Če pa ni bil dovolj jasno obsojen tam nacionalizem, potem poglejmo še pod številko 64, kjer je rečeno, kako je iz neke ne natančno določene “ljubezni do domovine” dovoljeno prelomiti “vsakršno sveto obljubo”, kakor tudi ne upoštevati večnih zakonov, še več, vse to postane v tem pogledu vrlina. Nacionalizem, je torej jasno obsojen, dovolj pa je namesto “ljubezen do domovine” dati katerokoli ideološko označbo, da pridemo do današnjih bitk – terorizma in ostalih, kjer so dovoljena vsa sredstva. V bistvu so tista sodobna sredstva, ki jim rečemo tudi “mediji”, lahko še veliko bolj učinkovita in škodljiva od pušk in topov. Je bila torej Cerkev “za kačami”? Tu je le še en dokaz njene daljnovidnosti.

Objavljeno v prilogi Novega glasa "Bodi človek!".

Cerkev je kratila pravice ljudstev

Uničevanje mitov o katoliški Cerkvi (5)

Ostajamo še vedno v južnoameriškem in iberskem svetu, da bi ovrgli mit o kratenju pravic zavojevanih ljudstev. Nasprotno, videli bomo lahko, kako se je prav znotraj katoliške Cerkve osnoval nauk o človekovih pravicah. Ko govorimo o južnoameriških ljudstvih, moramo dejati, da so bili Španci, če jih primerjamo z ostalimi kolonialnimi velesilami, celo zelo zaščitniški do t.i. Indijancev. Ko govorimo o ostalih velesilah, mislimo zlasti na Anglijo in Nizozemsko, pa tudi Portugalska in Francija nista imeli takšnih pomislekov v ravnanju z zavojevanimi ljudstvi, kakršne so imeli Španci, glede na to, da njuni odnosi s svetim sedežem niso bili tako tesni, kot so bili španski. Zato so vse te velesile sčasoma opustile odprave v tisti del sveta, ki mu danes pravimo Latinska Amerika. Od tam naprej je zgodba znana, saj so se naštete kolonialne velesile začele posluževati črnskih sužnjev (med drugim so ti mnogo bolje prenašali napore od Indijancev), ki so jim jih prodajali arabski trgovci, kateri so sužnje dobili od poglavarjev zmagovalnih ljudstev. Ni namreč skrivnost, da je bilo po Afriki vse polno spopadov med plemeni, ki se še danes nadaljujejo, kot je lahko jasno vsakomur, ki malo bolj pošteno pogleda na Črni kontinent. 

Francisco de Vitoria

Zakaj pa so bili Španci tako zelo zaščitniški do Indiosov? To je posledica študij in razprav, ki so se takoj, ko so odkrili novi svet, začele v okviru španskih univerz, ki so jih tedaj, kot vemo, upravljali cerkveni redovi. Posebej ekstremen je bil, kot smo imeli priložnost ugotoviti, Bartolomé de Las Casas. Zanj so bili Indiosi idilične osebnosti, dobri, plemeniti in miroljubni ljudje, ki jih je označil celo za nezmožne gojiti karšnakoli negativna čustva – žal je bila resničnost seveda povsem drugačna, a tega Las Casas ni hotel videti. Kot vsi ljudje, tudi tisti, ki so jih v Novem svetu srečali Španci, niso bili že po naravi dobri, ampak tudi oni zaznamovani z izvirnim grehom. Že takoj so Španci te ljudi obravnavali zelo enakovredno in se zlasti zavedali, da jih je treba evangelizirati. Ob najmanjšem izgredu kakega konvistadorja ali skupine konkvistadorjev, so ostro ukrepali v korist Indijancev, velikokrat pa je kakemu ekscesu sledila razglasitev kakega zaščitnega zakona, ki pa so ga potem strogo spoštovali, za razliko denimo od Italijanov v današnjem času. 

Tako so recimo že leta 1512 izdali v Burgosu znane “Zakone iz Burgosa”, ki so ščitili indijanska ljudstva. Že kmalu pa je nastala prava, pravcata listina “človekovih pravic”, ki jo je napravil glavni predstavnik pravne šole univerze v Salamanci, dominikanec Francisco de Vitoria (1492-1546), ki je tudi eden od očetov sodobnega mednarodnega prava. Ni zastonj njegov kip tudi pred palačo OZN v New Yorku. V Španiji je kralj Karel V. zaukazal, naj se po poslušanju tez glavnih predstavnikov redov odločijo, katero bodo sprejeli kot najboljšo in najbolj smiselno. Svoje teze so predstavili trije: dominikanec Las Casas, teolog in humanist Juan Ginés de Sepúlveda in omenjeni dominikanski profesor prava de Vitoria. Sepúlveda  je v svojem delu Apologia zelo kritiziral Las Casasa, ki pa je imel v Španiji velikansko podporo, tako da so delo slavnega teologa in humanista celo prepovedali. Je pa Sepúlveda pisal na podlagi izkušenj frančiškana Turibija iz Benaventeja, ki je med Indijanci preživel kar trideset let, zato je opozarjal, da Indijanci še zdaleč niso takšni svetniki, temveč je vojna proti njim več kot dopustna, glede na vse, kar so protinaravnega počeli – žrtvovanje ljudi, incest, kanibalizem. Las Casas in Sepúlveda sta govorila pred svetom v Burgosu, s tem, da je drugi govoril skoraj tri ure, medtem ko so Las Casasa, ki razen na otoku Hispanioli, ni bil v novih deželah in ni poznal ne jezika ne navad ljudstev, govoril petdeset ur – poslušati so ga morali pet dni zapored. 

Svet v Valladolidu, ki je imel odločilno vlogo, pa se je na koncu še raje odločil za tezo Francisca de Vitorie, ki je bila najbolj modra in uravnovešena od vseh. Govoril je o naravnem pravu, za katero se danes zdi, da se o njem ne sme več govoriti, pa čeprav ga je denimo sv. Janez Pavel II. spet tako čudovito osvetlil. To naravno pravo pa je de Vitoria osvetlil v petnajstih točkah:

1. Ljudje se rodijo svobodni;

2. Po naravnem pravu ni nihče večji od drugih;

3. Otrok ne pride do bivanja zaradi drugih, temveč zaradi samega sebe;

4. Bolje se je odpovedati svojemu lastnemu pravu kot pa kršiti pravo drugega;

5. Zakonita je za človeka zasebna lastnina, vendar pa ni nihče tako zelo lastnik, da ne bi včasih moral z drugimi deliti svojih dobrin. V primeru skrajnih potreb so vse materialne dobrine skupne;

6. Trajno dementni, ki nimajo in zanje ni upanja, da bodo imeli oblast nad razumom, so pravni subjekti in lahko imajo lastnino;

7. Obsojenemu na smrt je dovoljeno bežati, ker se svobodo enakovredno primerja z življenjem; 8. Če sodnik, ne ozirajoč se na pravni red, od obtoženca pridobi priznanje s pomočjo mučenja, slednjega ne more obsoditi, ker se tako ne bi obnašal kot sodnik;

9. Ne sme se dati usmrtiti človeka, ki ni bil legitimno sojen in obsojen;

10. Vsaka nacija (takrat se ni še govorilo o narodu in državi, op. a.) ima pravico, da samo sebe upravlja in se lahko odloči za katerikoli politični režim, tudi kadar ta ni najboljši;

11. Vsa oblast vladarja prihaja od nacije (ljudstva), saj je ta izvirno svobodna;

12. Celoten svet, k ina neki način predstavlja republiko, ima moč, da daje pravične zakone vsemu človeštvu;

13. Ni dopustna vojna, ki bi naciji prinesla večje zlo od koristi, ki bi se jih preko vojne želelo doseči, karšnikoli že so razlogi in nazivi, zaradi katerih se ima vojno za pravično;

14. Če podložnik ugotovi nepravičnost vojne, se lahko vojne ne udeleži, tudi proti vladarjevemu pozivu;

15. Človek človeku ni volk, temveč predvsem človek.

To je torej listina, ki jo je napravil Francisco de Vitoria. Morda so res nekatere zadeve težje razumljive, glede na arhaičnost, vendar pa zasledimo znotraj naštetega precejšnjo aktualnost. Seveda je na stvari treba gledati čim bolj v okviru tedanjega časa, tudi na konkvistadorje, kakor tudi na križarje, ki so bili vsi prežeti z viteškimi ideali, in se še zdaleč niso podajali na dolgo pot iz materialnih razlogov – teh niti potem ni bilo, a to je morda tema za kdaj drugič. To lepo zadeve pojasni Cervantes, ki se je sam udeležil bitke pri Lepantu. Če se ne potrudimo, da bi se kolikor mogoče preselili v tedanji čas, potem ne delamo nikakršne zgodovinske presoje, temveč preteklost potvarjamo, ker jo sodimo z današnjimi kategorijami. Če bi se šli prave zgodovine, ki je seveda zahtevna stvar, bi se iz nje veliko naučili.