Junija letos si je italijanski tedanji minister za kulturo Gennaro Sangiuliano (od 6. septembra 2024 ni več minister) privoščil enega od mnogih spodrsljajev, ki dokazujejo, kako določeni novinarji, lahko bi rekli, da jih je žal kar veliko, niso ravno kultivirani v določenih zadevah. Krivda seveda ni samo njihova, ampak tudi - v šolah so namreč dobili, kar pač so. Sploh nastanejo težave, kadar se ukvarja s temami, ki so povezane s katoliško Cerkvijo. Stefano Chiappalone se je s tem ukvarjal konec junija 2024 v spletnem katoliškem dnevnem časopisu 'La nuova Bussola qotidiana'. Skratka, minister je junija v Taormini med prireditvijo „Taobuk 2024 - italijanska istovetnost, kulturna istovetnost“ v nekem trenutku spomnil na: „... sveto inkvizicijo, saj je bila inkvizicija v Španiji v tistem času zelo močna protiutež. Kolumb je stopil pred sveto inkvizicijo in ji razložil svoj načrt. Veste, Kolumb ni nameraval odkriti nove celine, ampak je želel doseči Indijo z obkrožanjem Zemlje na podlagi teorij Galilea Galileija. Zato so očetje, imenujmo jih 'očetje' ...“. Vse to pomeni, da „pri zakonodajni regulativni dejavnosti, ko začnemo razmišljati o tem, kako reformirati, vedno najdemo solone (pametnjakoviče, op. prev.), ki nam rečejo: ‚Ampak tega še nikoli niso storili‘. Toda če v zgodovini človeštva ne bi bilo nekoga, ki je na neki točki prelomil s kalupi, ne bi bilo toliko dosežkov“. Skratka, današnji reformator, ki je med tem nehal biti reformator, se je imel za novega Kolumb ali Galileja.
Lahko bi rekli, da je šlo za anahronizem, da je torej v zgodovino postavil nekdanji minister nekaj, kar v tisto dobo pač ne spada, torej Galilejeve teorije. Vendar pa ne gre le za anahronizem, kajti tudi, če bi Galilej živel nekaj časa pred Kolumbom, se gre vprašati, katere teorije bi mogel Kolumb uporabiti za svoje potovanje? Heliocentrično? Za Kolumbovo potovanje sta bili potrebni dve dejstvi: da je Zemlja kroglasta, ali, po domače - okrogla, kar je bilo znano že več stoletij, čeprav so nekateri še vedno prepričani, da so nasprotovanja Kolumbu temeljila na mitu o „ploščati Zemlji“ (vendar je bila okroglost Zemlje znana že vsaj v toliko preklinjanem srednjem veku). Pa seveda drugo dejstvo, da je bil obseg Zemlje dovolj „majhen“, da je omogočal dolgo plovbo čez ocean. Kolumbove meritve se dejansko niso opirale na Galilejevo, temveč na Ptolemejevo geografijo (morda je minister mislil nanj, kakor je domnevala revija Focus?).
Malenkostna napakica, bi rekli mnogi, saj je spet važno le, da se je lansiral slogan: minister se je predstavil kot človek reforme, ki se ne ozira na predsodke, kakor se nanje ni oziral genovski pomorščak, ki se ga splošno opisuje - tako kot Galileja - kot predstavnika modernosti, ki je prekinil vez s preteklostjo. Skratka, obe osebnosti nista bili grda tradicionalista, temveč sta bila moderna (ste morda tudi vi pomislili na "modernista"?). Skratka, nekultiviranost je danes značka pohvale, medalja, četudi se zgodi anahronistični spodrsljaj. Ni namreč važna točnost datumov, bi rekli nekateri, važna je vsebina sporočila, ki seveda mora biti "moderna". Po mili volji se torej lahko razglablja o določenih temah ali osebnostih, dokler poveličujemo (domnevno) modernost nekoga v primerjavi z (domnevno) zaostalostjo časa, v katerem je živel. Skratka, treba je trobiti v rog vulgate, ki se jo uči po šolah in na veliko razglaša v javnosti. Vemo, kako je tako inkvizicija bila črna, kakor so črni bili Španci, čeprav so se proti "črnim" (oz. natančneje, temnim - moriscos) borili. Tako je proti Špancem in podobnim nastala "Črna legenda" (La Leyenda negra), po kateri se lahko okrivi inkvizicijo, zlasti špansko, za marsikaj, v tem primeru tudi za to, da bi se naj ukvarjala s pomorskimi potovanji. Novejših raziskav se tako ali tako nikjer ne upošteva, prav slednje pa so marsikomu in marsičemu vrnile omaloževani ugled - v primeru inkvizicije se tako resnica ne ujema s črno legendo, ampak niti z "rožnato", treba je stvari le prav osvetliti in podati zgodovinsko resnico. Ponovno imamo tu moč propagande iz 19. stoletja, ki še vedno odmeva od učbenikov do dokumentarnih filmov, s tem, da se je pri nas propagando še okrepilo po drugi svetovni vojni.
Kakor koli že, ugovori učenjakov z univerze v Salamanci niso temeljili na teoriji o ploščatosti zemlje, ki je pravzaprav prav tako nastala šele v 19. stoletju ali le malo prej, temveč na natančnejših izračunih od Kolumbovih: z drugimi besedami, obseg Zemlje je bil večji, kakor je on mislil, zato bi bilo potovanje daljše, kot so ocenili Genovčani. Predolgo, da bi imeli dovolj zalog. Pravzaprav nihče ne ve, kako bi se končalo potovanje, če na poti med pristaniščem Palos in „Indijo“ ne bi naleteli na to nepričakovano celino. Morda bi bilo kakor z bratoma Vivaldi, ki sta se natanko dve stoletji prej odpravila na pot „per mare Oceanum ad partes Indiae“, a se nista nikdar vrnila.
In kaj je s Kolumbovo toliko opevano modernostjo? Njegov dnevnik se začne „v velikem mestu Granada, kjer (...) sem videl mavrskega kralja, ki je prišel do mestnih vrat in poljubil kraljevske roke vašim visokostim in princu, mojemu gospodu“. Od rekonkviste do gorečnosti za spreobrnjenje ljudstev, podrejenih tistemu „knezu, ki se imenuje Veliki Khan“: „kolikokrat so on in njegovi predhodniki pošiljali odposlance v Rim, da bi poiskali učitelje naše svete vere, ki bi jih poučili o njej, pa jih sveti oče ni nikoli priskrbel, in toliko ljudi je bilo izgubljenih, ker so zapadli malikovanju in sprejeli nauke o prekletstvu“. Ker pa sveti oče ni storil ničesar (morda je že takrat vladal strah pred prozelitizmom), so se los reyes catolicos „odločili, da pošljejo mene, Krištofa Kolumba, v omenjene četrti Indije, da bi videl (...), kako bi se lahko lotili njihovega spreobrnjenja v našo sveto vero“. Tu naj dodamo, da je kraljica Izabela Kolumba podprla le zaradi tega, ker je obljubil, da se odpravlja tiste ljudi evangilizirat, drugi razlogi je namreč niso prepričali ali je niso zanimali.
Še zadnja opomba o modernosti Galileja, ki se je v to zadevo vključil samemu sebi navkljub in pravzaprav prezgodaj. Bistvo spora med njim in kardinalom Belarminom je bila Galilejeva trditev, da je znanstveno hipotezo predlagal kot resnico. Prepustimo besedo zgodovinarju, ki ga ne sumimo prokatolicizma, kot je Alessandro Barbero: „Pazite, da ne boste rekli, da je bil Galileo moderen ... Ko je odkril te stvari, je rekel: ‚To je resnica in resnico nameravam učiti‘. In kardinal Bellarmin, ubogi človek, mu je rekel: 'Ampak poslušaj, nočemo ti storiti nič slabega, dovolj je, da se strinjaš, da boš učil, da je to hipoteza, in lahko tudi rečeš, da s to hipotezo stvari gredo dobro, stvari delujejo, ampak to je hipoteza'. In Galilej je odločno rekel: „Ne, to je resnica, to ni hipoteza! In moj profesor fizike je sklenil, to si bom vedno zapomnil: 'To ni bil sodobni Galileo, to je bil sodobni kardinal Belarmin!.“
Svpj zapis, ki smo ga tu povzeli, pa še malo svojega dodali, sklene Chiappalone s tem, da se spomni znane fraze izpred kakih dvajsetih let, da so Kolumb, Galileo in inkvizicija popolne vsebine za to splošno prepričanje, ki je razširjeno, za črno legendo o Cerkvi. Vse spodrsljaje se pa odpusti, če je vsebina v skladu z vulgato. Za datume, kot smo dejali, nikogar kaj dosti ne zanima.