Imamo nekakšno luknjo v spominu - vsaj ne spomnim se, da bi nam kdo kdaj pripovedoval o nekaterih stvareh, ki so se dogajale v Afriki na prehodu iz 19. v 20. stoletje, pa tu mislim na vse kolonialne države. Kar zadeva Nemčijo, vse to zelo spominja na kasnejše dogodke z nacisti, v bistvu pa je na široko odprlo vrata kasnejšemu holokavstu v 2. svetovni vojni, saj je šlo za isto teoretično in praktično podlago. Tako trdita David Olusoga in Casper Erichsen v svojem delu Kaiser's Holocaust, ki je pravkar izšlo v Veliki Britaniji pri založbi Faber&Faber.
Gre za podrobno rekonstrukcijo dogodkov in posledic genocida nad domorodnima ljudstvoma v današnji Namibiji - Herero in Nama, ki ga je zakrivila Viljemova Nemčija. Doslej še neobjavljeni material, ki sta ga avtorja našla v namibijskem državnem arhivu, kaže, da mnoge Hitlerjeve kriminalne ideje koreninijo v afriškem kolonializmu Drugega rajha (Nemško cesarstvo 1871-1918).
Mnoge metode, ki jih je cesarska vojska uporabila v Afriki, močno spominjajo na tiste mnogo bolj znane iz časov 2. svetovne vojne, ki so jih uporabili nacisti. Med letoma 1904 in 1909 so enote Viljema II. uničile več deset tisoč domorodcev iz plemen Herero in Nama, da bi Nemčiji zagotovile "življenjski prostor" (Lebensraum). Šlo je za pravo masovno uničenje, ki so na moralni ravni temeljile na teorijah znanstvenega rasizma in na napačnih interpretacijah družbenega darvinizma s konca 19. stoletja.
Na ta način so kolonizatorji zavrgli judovsko-krščansko moralo, ki zagovarja sočutje do najslabotnejših, in so afriška plemena imeli za podrejena in nečloveška. "Puške in vislice so dopustna sredstva, saj bodo močnejše rase dobile nova ozemlaj in dobrine na račun uničenja manjvrednih ras," je izjavil akademik Friedrich Ratzel, eden od prvih, ki so govorili o Lebensraum, življenjskem prostoru, in ki so zagovarjali, da ta prostor Nemci razširijo s katerim koli sredstvom.
Tudi general Lothar von Trotha, komandant nemških sil v Afriki, je pripadnike omenjenih plemen označil kot "nečloveške", preden je podpisal ukaz o iztrebljenju, ki je obe plemeni obsodil na deportacijo. Bilo je to leta 1904.
Tudi način izvedbe genocida spominja na tistega kasneje. Po zgledu Britancev, ki so jih prvi uporabili v vojnah z Buri, so v začetku 20. stoletja tudi Nemci zgradili prva koncentracijska taborišča. Najbolj zloglasno je bilo tisto na otoku Shark, ki so ga kasneje tudi poimenovali "Afriški Auschwitz", ki je zabeležilo 70 odstotno smrtnost, in kjer je Eugen Fischer izvajal medicinske poskuse na ljudeh, ki so bili za zgled nekemu njegovemu nadebudnemu kasnejšemu študentu po imenu Josef Mengele.
Zanimiv je tudi podatek, da je vse skupaj vodil oče Hermanna Göringa, ki je bil cesarjev prvi komisar v Afriki, potem pa veleposlanik na Haitiju, srajce, ki so jih voajki uporabljali v Namibiji, pa so kasneje nosili nacisti.
To seveda ni prvič, da se nacizem neposredno povezuje z evropskim kolonializmom s konca 19. stoletja. To tezo je prvi oblikoval afro-ameriški zgodovinar William Edward Du Bois v času po 2. svetovni vojni. Po njegovem mnenju je namreč holokavst bil le vrhunec dolge tradicije množičnih pobojev, ki so jih izvedle evropske imperialne velesile. Tezo so v novejših časih potrdili mnogo evropski znanstveniki, npr. Hannah Arendt.
Ne glede na to, pa knjiga Olusoge in Erichsena podrobno razkriva zgodbo, ki je desetletja bila pozabljena in pometena pod preprogo kot navaden mit. Najprej so se nerodne zgodbe želele znebiti že nemške kolonialne oblasti, ki so uničile mnoge dokaze svojega početja, potem pa tudi južnoafriške oblasti, ki so po 2. svetovni vojni prevzele nadzor nad tistimi ozemlji, vse do nastanka moderne Namibije, leta 1990.
Genocid nad plemenoma Herero in Nama je bil podrobno opisan v zloglasni knjižici Blue Book, ki so jo zavezniške sile natisnile takoj po 1. svetovni vojni, da bi se Nemcem ne vrnila afriška kolonialna ozemlja na versajski mirovni konferenci. Vendar so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja vse izvode umaknili iz prodaje in jih uničili, v imenu slodarnosti med evropskimi kolonialnimi silami.
-----------------------------------------------------------
- Riccardo Michelucci, Auschwitz in Africa, v: Avvenire, 17. september 2010.
- URL = http://news.bbc.co.uk/2/hi/africa/3565938.stm
- URL = http://news.bbc.co.uk/2/hi/africa/3565938.stm
