Strani

petek, 25. oktober 2013

Konkvistadorji

Podiranje mitov o katoliški Cerkvi (3)

Ker je ta številka priloge namenjena vzgoji, velja kakšno besedo reči o tem tudi glede zgodovine. V šoli je namreč prav zgodovina zelo pomemben predmet, pa čeprav se mnogi s tem ne strinjajo in ne bodo strinjali. Vendar je treba gledati s pravilne razdalje in ugotoviti, kako je ravno zgodovina tista, ki “oblikuje” ali, če rečemo s tujko, “formira”, kar pa naj bi ravno bila naloga vzgoje. Zgodovina je torej tista, ki oblikuje, zlasti miselnost in mnenje učencev, seveda je zraven vključena tudi prazgodovina, ki je strogo darvinovska, ostali t. i. humanistični predmeti se potem nanjo naslanjajo. 

Tu res ni pomembno, komu je všeč in komu ne zgodovina, ker so pač določene zadeve, ki se zasidrajo v možganih ob nenehnem ponavljanju, na tej podlagi pa učenci rastejo, ostalo pa naredi osebni ponos. Zato je belgijski mislec in humanist lahko upravičeno zatrdil za katoličane: “Paralizirali so vas v mazohistični samokritiki, da bi onesposobili v vas kritiko do tistega, kar je prevzelo vaše mesto”. Kar je namreč prevzelo mesto t. i. Kristjanstva (Cristianitas), je vsa novoveška krama, ki ji najbrž kraljuje prav francoska revolucija, ki pa ni nastala kar čez noč. 

Najbrž ni treba posebej poudarjati, da na učiteljska in profesorska mesta ne pridejo vselej najbolj sposobni, temveč so zadeve zelo pristranske. Sam sem hodil eno leto na italijanščino, kjer so nas Primorce obravnavali drugače, ker smo si po njihovem domišljali, da že znamo. Na izpitu smo mi morali dajati npr. lastne primere, medtem ko so Kranjci samo zdrdrali tisto, kar so se “napiflali” na pamet, in naredili izpit z desetico! Podoben primer daje neki italijanski zgodovinar, pisec in publicist navaja svoj primer. Upal je in čakal na akademsko kariero, ki pa zanj nikdar ni prišla. Vse, kar je opravljal na fakulteti, je bilo mesto enega od mnogih asistentov. Nekega dne je pri spraševanju asistiral docentu zgodovine ZDA, ki je ob koncu izpita neki gospodični, ki se je očitno lepo na pamet naučila vse odgovore, zastavil še eno poljubno vprašanje, na katerega je gospodična zdrdrala na pamet natančno takšen odgovor, kakršen je bil v knjigi. Prišla je do besedne zveze “Ameriški kongres”, nato jo je omenjeni asistent vprašal, ali sploh ve, kaj naj bi to bilo? Seveda je ostala gospodična popolnoma tiho, zagato pa je rešil rektor katedre, ki je dejal, da ni pomembno, če ne ve, zato, naj kar nadaljuje. Kakor bi pritisnil gumb, pa je obetavna zgodovinarka nadaljevala od tam, kjer se je ustavila. 

Kot sem že dejal, je bil položaj na italijanščini na las podoben, saj so se sošolke iz ljubljanskega okoliša in notranjosti Slovenije stvari dobesedno “nadudlale” na pamet, za jezik pa niso imele nikakršnega smisla, kot se je izkazalo, če si le malo naobrnil vprašanje. Tista gospodična pa je seveda dobila pohvalno oceno, kar seveda še zdaleč ni slabo, četudi ni odlično, zagotovo pa ta ocena ni odražala dejanskega znanja tistega dekleta. Toda, ne vedeti, kaj je to “Kongres”, če si vprašan zgodovino ZDA, je kakor ne vedeti, kaj je to parlament, če si vprašan “državljansko vzgojo”. Rektor katedre je začudenemu asistentu povedal, da je takšno oceno študentki dal, ker predmet še ni bil tako uveljavljen in obiskovan v tistem času. Jasno torej, da je bilo treba predmet narediti všečen študentom, da bi lahko zboru fakultete pokazali, kako zelo zaželen je tisti predmet, da bi tako iz “izbirnega” postal “obvezni” predmet. S tem bi seveda tudi omogočili nekaj dodatnih “stolčkov” za ujčkanje profesorjev in asistentov. Takšne gospodične potem grejo in učijo zgodovino v šoli, potem pa pridejo iz teh šol celo versko zelo dejavni in angažirani kristjani, ki nimajo pojma o zgodovini nasploh, kaj šele o cerkveni in krščanski zgodovini, katere del je tudi to, o čemer bomo tokrat spregovorili – konkvistadorji.

Kako lepo bi bilo, če bi enkrat že res začeli razvijati v učencih in dijakih tisti kritični čut, ki ga najdemo v vseh učnih programih, češ da naj bi ga otroci in mladostniki v šoli razvijali. Tako bi iskali in se spraševali tudi o drugi plati zgodbe tudi glede konkvistadorjev, tistih Špancev torej, ki so kolonizirali ameriško celino (ne pozabimo, da so bila njihova tudi določena ozemlja današnjih ZDA, kot recimo Kalifornija in Florida, op. a.). Bilo jih je le nekaj tisoč, “potrebovali pa so delovno silo, da bi lahko preživeli” (M. Tangheroni). Nobenega interesa po izvajanju genocida niso imeli, za razliko od drugih nešpanskih kolonizatorjev, ki so delovali v Severni Ameriki: “Severnoameriška kolonizacija je zadeva velikega števila ljudi, ti pa niso potrebovali drugih ljudi, temveč zemljo, kjer ne bi bilo ljudi”. Kot se lahko sami prepričamo, je domorodcev v ZDA ostalo le za peščico, medtem ko v Južni Ameriki celo nekateri državni voditelji izhajajo iz vrst domorodcev. Takšen pomp ob izvolitvi črnega predsednika ZDA, če pa gremo, denimo, na karneval v Riu, vidimo takšno rasno mešanico, da je kar veselje. Kot nam pravi deklaracija ZN iz leta 1948, je genocid dejanje, ki ga kdo stori “z namenom, da bi popolnoma ali deloma uničil določeno narodno, etnično, rasno ali religiozno skupino”. Zanimivo, kako da te označbe nikdar ne uporabljajo za pobite skupine kristjanov, kot bi lahko, recimo, zatrdili za Kopte v Egiptu, takoj pa se uporabi za pobite muslimane v Srebrenici – res prava vzajemnost, ni kaj. 

Konkvistadorji niso izvedli nobenega genocida, ker niti ne bi mogli, četudi bi želeli. Zloglasni Cortés (celo Neil Young je napisal znano skladbo “Cortez the Killer”, ki je ena od rokovskih klasik) je imel 508 mož, 16 konjev, 14 primitivnih topov (govorimo o 16. stoletju, op. a.) in kakih dvajset arkebuz, primitivnega strelnega orožja. Pizarro je šel v Peru s 180 možmi. Genocid so Španci našli tam, kamor so prišli, saj so Azteki in Inki bogovom žrtvovali ljudi. Vsako pomlad so se šli t. i. “cvetoče vojne”, kjer so zajeli po cela sosednja plemena, ki so jih potem žrtvovali bogovom. Ta plemena so se z veseljem pridružila Špancem, da bi se krvava zgodba vendarle končala. Zakaj so ta ljudstva žrtvovala zajete ljudi? Da bi “hranila sonce”, ki bi sicer, po njihovem verskem prepričanju, ugasnilo. 

Ta žrtvovanja pa niso bila ne redka ne majhnega obsega – iz dokumentov namreč izvemo, kako so ob odprtju nekega novega templja v Tenochtitlánu žrtvovali, reci in piši, 80.000 ljudi. Lobanje pobitih so vstavili v tla stavb, kri pobitih pa so uporabljali za barvanje ometov in v kulinarične namene. Celo samega Kolumba so pripadniki ljudstva Arawak opozorili, naj pazi na Karibce, krvoločneže in ljudožerce. Vidimo torej, kako “dobri divjak” nikdar ni obstajal, četudi so Rousseau in tovariši trdili ravno nasprotno – da je človek dober po naravi, vzgoja pa, da ga zgolj in samo pokvari. 

Gotovo, da so tudi med Španci obstajale izjeme in da je bilo med njimi kar nekaj pogoltnih in častihlepnih posameznikov, ki so želeli na hitro obogateti in zasužnjiti domorodce, vendar pa so se misijonarji, španska kraljevina in Cerkev vselej bojevali proti njim in jih tudi premagali. Premagali so tudi vse tiste, ki so, navdihujoč se pri Aristotelu, trdili, da je sužnjelastništvo nekaj “naravnega”. Tako imenovane “človekove pravice” so se rodile prav pri Špancih doma, ko so odkrili in posredovali ostalim Evropejcem, da obstajajo doslej nevidena ljudstva in rase. Pravi genocid nad domorodci so pravzaprav naredile bolezni, recimo ošpice in črne koze, ki so jih Evropejci prinesli s seboj, za katere pa ubogi “Indios” niso imeli protiteles. Konkvistadorji so se po večini poročili z domorodkami, tudi zato, ker so jim misijonarji dihali za vrat. Pod varstvom Cerkve pa je zrastla nova civilizacija, kjer se je, po evangeljskih besedah, uspešno združilo staro in novo.

Objavljeno v prilogi Novega glasa "Bodi človek!"

petek, 4. oktober 2013

Talar in koretelj

Vsebina in pomen bogoslužnih oblačil (5)

Tokrat se bomo zaustavili ob oblačilih, ki jih ne vidimo več tako pogosto, saj se jih, žal, v glavnem opušča. Imajo pa sicer v bogoslužju svoje mesto in sporočilo, kakor bomo videli. Govorimo o talarju in koretlju, katerima se bo prihodnjič pridružil še pluvial ali večernični plašč. Prvega se je postopoma opustilo po 2. Vatikanskem cerkvenem zboru, posledično pa se je torej opustilo tudi zlasti uporabo koretlja, ki spada ravno na talar, saj je tujka za koretelj prav superpelicej ali superpelicij, kar pomeni, da se ga nadene nad plašč, s čimer je mišljen prav talar. 

Za slednjega najbrž še vedno vemo, kako naj bi izgledal, saj gre za dolgo črno haljo, ki sega od gležnjev do praktično brade, zapne pa se ga z gumbi. Če talar nosi kak cerkveni dostojanstvenik, ima še obrobe ustrezne barve, poznamo pa tudi še korno obliko škofovskega in kardinalskega talarja – prvi je povsem vijolične, drugi povsem rdeče barve. Papež ima talar bele barve, to pa velja že kakih tisoč let, nasprotno od zmotnega in zgodovinsko nepodkrepljenega prepričanja nekaterih, da naj bi belo barvo papeškega talarja vpeljal sv. Pij V., ki je bil sicer dominikanec in bi naj po zgledu dominikanske bele redovne obleke vpeljal belo barvo papeškega talarja. V toplejših krajih imajo sicer tudi duhovniki, škofje in kardinali lahko bel talar z gumbi in obrobami ustrezne barve – najbrž si zlahka predstavljamo, zakaj. Naj povem, da je v naših krajih talar predstavjal bolj tisto posebno oblačilo, ki ga je duhovnik nosil v cerkvi, pri pogrebih blagoslovih in podobnih rečeh, tako da bi ga lahko na neki način označili kot bogoslužno oblačilo, čeprav sam po sebi to seveda ni, ampak je to samo skupaj še z drugimi. V vsakdanjem življenju so duhovniki navadno pri nas nosili lepo gvant in srajco s kolarjem, ki pa je bil nekdaj viden v celoti, okoli in okoli vratu. Naši duhovniki so tako nosili t.i. “curtus” v vsakdanjem življenju, sicer pa talar, praktično vedno pa so talar nosili duhovniki v Italiji. 

Gre sicer za zelo staro oblačilo, saj so ga katoliški duhovniki nosili že od 4. ali 5. stoletja naprej, gledovalo pa se je po oblačilu hebrejskih duhovnikom, ki jim je prav tako oblačilo segalo do peta, zato tudi ime talar, saj “tallus” pomeni peta po latinsko. Gre torej za oblačilo, ki je dolga leta bilo lastno klerikom, torej tistim, ki so bili duhovniki in škofje, ali pa so bili na poti, da to postanejo – nekoč je nekdo postal klerik z obredom tonzure, ko so semeniščniku obredno odrezali šop las vrh glave. Danes duhovnika le stežka ločimo od ostalih, saj smo večinoma oblečeni kakor ostali, kvečjemu ima kdo kak križ ali kaj podobnega, da bi se vsaj malo dalo sklepati na njegovo duhovniško službo. Clergyman (črn gvant in črna ali železno siva srajca s kolarjem), ki naj bi ga po 2. vatikanskem cerkvenem zboru nosili duhovniki namesto talarja, se kvečjemu nosi ob nedeljah in praznikih, pa še to ne. Če se kdo od duhovnikov slučajno odloči, da bo naokrog hodil vsaj v t.i. “kolar-srajci”, je lahko deležen zanimivih opazk, pa ne s strani vernikov ali drugih ljudi, da se razumemo. 

Koretelj nima tako dolge zgodovine kot talar, ampak ga prvič zasledimo v Rimu nekje v 12. Stoletju, zdi pa se, da gre za nekakšno različico albe, le da je to oblačilo krajše, saj sega nekje do kolen. Najprej je to postalo oblačilo t.i. “nižjih redov”, torej tistih, ki še niso bili duhovniki, so pa bili na tej poti. Nižjih redov sedaj ni več v redni cerkveni praksi, obstajajo le še v izredni. Sčasoma je koretelj vrh talarja postal “korna obleka”, kar pomeni, da je služil za podeljevanje ostalih zakramentov in drugo, kar ni bilo vezano na sveto evharistijo, in sicer od 14. stoletja naprej. Enako se to oblačilo pojmuje še danes. Koretelj je sicer lahko, po zgledu albe, precej navaden ali tudi bogato okrašen.

Objavljeno v tedniku Novi glas.