Nekoliko o Galileu 2

Vse do leta 1616 - leto prvega procesa proti Galileju - je bila razprava glede kopernikanskega sistema dovoljena in celo spodbujena znotraj Cerkve, a pod pogojem, da ostane na znanstvenem področju in ne preide tudi na teološko področje in seveda, da bi šlo za hipotezo in ne tezo, vsaj dokler ne bi prišli do neovrgljivih dejstev. glede tega obstaja pismo kardinala Bellarmina, ki ga je napisal dominikancu Foscariniju leta 1612, kjer jasno pravi, da bi Galilej moral zagotoviti dokaze glede kopernikanske teorije, sicer bi se moralo govoriti o hipotezi.

Bellarminova pozicija je bila karseda korektna, saj še danes v znanstvenih vodah velja, da govorimo o hipotezi in ne o tezi, vse dokler ne predložimo dokazov. Bellarmino pa se ni ustavil le pri tem, ampak je jasno dejal, da bi bilo treba na novo interpretirati določene biblijske odlomke v primeru, da bi se našel resnično trden znanstveni dokaz. Kot torej vidimo, nikakor ne drži, da bi imela cerkev neko vnaprej odklonilno mnenje o heliocentrični teoriji.

Prteden pa bi vendarle lahko sodili, moramo najprej pogledati, kdo je sploh bil Galileo Galilei. Rodil se je v Pisi 15. februarja 1564. Pri komaj devetnajstih letih je že prišel do svojih prvih odkritij glede gibanja nihala. Imel je težak značaj in se je pogosto sprl s kolegi znanstveniki in ne samo to. Leta 1618, dve leti pred prvim opozorilom s strani Svetega sedeža, se je Galilej sprl s patrom Oraziem Grassijem glede izvora treh kometov, ki so se le malo prej pojavili na nebu. Grassi je imel v tem primeru prav, saj je Galilej celo zanikal obstoj kometov. Kljub temu, da je bil v zmoti, pa njegova govorica razkriva, kakšnega značaja je bil, saj ga je naslovil z vse prej kot gosposkimi besedami: "Zvita kača", "škorpijon", "prevzvišena zver"...

Tudi sicer ni bil ravno svetnik, moralno gledano. Na koruzi je živel z Marino Gamba, s katero se nikakor ni hotel poročiti, z njo pa je imel tudi tri otroke - fanta in dve dekleti. Slednji sta morali v samostan predvsem zaradi njegovih pritiskov, saj je moral nekako poskrbeti zanju, potem ko je odslovil njuno mater. Cerkev pizanskemu strokovnjaku nikdar ni očitala tovrstnega nemoralnega vedenja - če bi npr. nekdo tako živel v Ženevi tistega časa, kjer so vladali kalvinisti, bi ga za tovrstno ravnanje že zdavnaj obglavili.

S svojim daljnogledom je Galilej nato našel "madeže" na luni (kraterje) in venerine faze. Toda prvi, ki so mu nasprotovali in niso hoteli pogledati skoz njegov daljnogled, meneč da so to madeži na lečah, so bili njegovi znanstveni kolegi. Iz tega je izšel hud spor, kv katerem pa je zmagal Galilej, a s podporo jezuitskih astronomov (jezuiti so bili tedaj glavni znanstveniki na tem področju), pod vodstvom sv. Roberta Bellarmina.

Ne le jezuiti, ampak tudi sam papež Urban VIII., Galilejev prijatelj in občudovalec, je znanstvenika odločno podprl ob priložnosti nekega drugega spora, ki se je dotikal ledu. Cerkev tedanjega časa torej nikakor ni bila sovražnica ne znanosti ne Galileja, kot smo videli, kvečjemu je marsikdaj znala pogledati skoz prste.

se nadaljuje...

Pavlin Oglejski

Danes goduje sv. Pavlin Oglejski, zelo pomemben svetnik za naše kraje. Rodil se je okrog leta 730 v okolici Čedada (Premariacco), ko so tam vladali Langobardi. Ko so Franki leta 776 zavzeli Furlanijo, se je Pavlin seznanil s Karlom Velikim in postal član frankovske dvorne shole - bil je Magister grammaticus. Na dvoru je ostal kakih deset let in si pridobil naklonjenost številnih evropskih učenjakov. Najpomembnejše za nas je pridobljeno prijateljstvo z Arnom, ki je kasneje postal škof v Salzburgu. Na posredovanje Karla Velikega, je papež Leon III. Pavlina postavil za oglejskega patriarha. Bil je velik borec zoper krivi nauk adopcionizma (Bog Oče je Jezusa pri krstu posinovil - Kristus torej ni pravi Božji sin). Javno je proti verskim zmotam nastopil na cerkvenih zborih v Regensburgu (792, 794), na cerkvenem zboru v Frankfurtu (796) in na pokrajinskem cerkvenem zboru (koncilu) v Čedadu (796), kjer je tudi bival.

Ob imenovanju za patriarha se je že začel pripravljati na pokristjanjevanje naših krajev. Po frankovskih zmagah nad Obri v letih 791 in 795 je obiskal novoosvojene kraje in se s škofom Arnom dogovoril za mejo med salzburško in oglejsko metropolijo na reki Dravi - ta ločitev se je obdržala skoraj celo tisočletje. Njegova metoda pokristjanjevanja je bila miroljubna, nenasilna, kar je bilo odločilnega pomena, da se je med našimi predniki krščanska vera tako dobro prijela in razširila. Upravičeno ga lahko imenujemo za apostola Slovencev.

Bil je tudi velik kulturnik in prefinjen pesnik, med najvidnejšimi v Evropi tedanjega časa - med drugimi mu pripisujejo tudi avtorstvo evharistične pesmi Ubi caritas est vera (Kjer je resnična ljubezen). Umrl je na današnji dan, 11. januarja 802 v Čedadu. 

Nekoliko o Galileu 1

Zelo pogosto se dogaja, da se zlasti mediji za očitanje napak in zlorab Cerkvi poslužijo primera Galilea Galilei. Kot marsikdaj, zgodovinska dejstva niso pomembna, ampak "cilj posvečuje sredstva" oz. drugače povedano - dejstva se lahko zamolči ali izpusti, če ne bodo privedla do želenega - obsodbe Cerkve.

Sodišče svetega sedeža naj bi po "črni legendi" (= splošno razširjeno zgrešeno ali zmanipulirano mnenje o določeni zgodovinski tematiki) Galileja obsodilo zato, ker naj bi s svojimi kritikami dokazoval, da so v Svetem pismu napake ter tako postavil pod vprašaj tudi druge verske resnice - da do tega ne bi prišlo, naj bi Cerkev znanstveniku ukazala, naj se javno odpove rezultatom svojih odkritij. Cerkev so tudi označili za sovražnico znanosti in kulture, za nazadnjaško, mračnjaško in še kaj.  

Na te obsodbe, ki prihajajo k nam prek medijev in učenja v šolah, se ponavadi katoličani ne znamo odzvati, ne vemo, kaj odgovoriti. Dva katoliška pisca se s tem nista hotela sprijazniti in sta stvar temeljito raziskala, gre za Vittoria Messorija in Rina Camillerija. Raziskavi obeh bosta podlaga temu prispevku.

Črno legendo je razvila najprej prostozidarska propaganda, potem pa tudi laicistična in komunistična - vsi so želeli obračunati s Cerkvijo vélikim in glavnim sovražnikom.

Po tej legendi naj bi se stvari odvijale nekako takole. Galilej je iznašel teleskop, s pomočjo katerega je lahko opazoval nebo in ugotovil, da ne kroži sonce okoli zemlje, ampak ravno obratno. To naj bi po črni legendi dokazovalo, da se je Sveto pismo motilo, saj je v njem pisano, da je Jozue za popoln poraz Izraelovih sovražnikov, za nekaj časa zaustavil tek sonca. To naj bi pomenilo - glede na Sveto pismo - da sonce kmroži okoli zemlje.

Tako je Galilej s svojimi ugotovitvami postavil pod vprašaj biblično resnico. Seveda je takoj nastopilo sodišče Inkvizicije, da bi Galileju sodilo, ga zaprlo in prisililo, da zavrže ugotovitve. Še vedno po tej legendi, naj bi po obsodbi in prisilni odpovedi Galilej ponosno izjavljal, da ima prav, in sicer s tistim znamenitim stavkom, ki nam ga povsod tako pogosto ponavljajo: "Eppur si muove!" ("In vendar se giblje!"). To pomeni, da še tako stroge obsodbe in kazni ne bodo mogle zatreti dejstva, da se zemlja giblje okoli sonca. Iz te Galilejeve obsodbe naj bi se tako rodilo tisto sovraštvo med Cerkvijo in znanostjo, ki traja vse do danes.

Na vse to lahko odgovorimo le tako, da pogledamo, kaj se je v resnici zgodilo. Sledijo torej nekatera dejstva, ki bodo morda tudi koga presenetila. 

Kot prva stvar - ni bil Galilej prvi, ki je verjel, da zemlja kroži okrog sonca. Že tri stoletja pred Kristusovim rojstvom je grški astronom Aristarh s Samosa trdil isto stvar. Tudi katoliški kanonik Nikolaj Kopernik s Poljske, ki je umrl 21 let pred Galilejevim rojstvom, je bil prepričan, da zemlja kroži okrog sonca. Dodati moramo tudi to, da je kopernik svoje delo "Kroženje nebesnih teles" objavil šele v letu svoje smrti (1543) ne zato, ker bi se bal Cerkve ali Inkvizicije, ampak zato, ker se je bal posmeha svojih kolegov znanstvenikov, od katerih je bila večina prepričana, da je sonce tisto, ki kroži okrog zemlje.

Glede Kopernika imamo še tretje presenečenje - njegovo delo je bilo objavljeno na željo predstojnikov in znanstvenik je delo posvetil papežu Pavlu III., ki je posvetilo sprejel. Od Kopernika, pa vse do obsodbe Galileja, se je zvrstilo kar enajst papežev, ki ne le da niso zavračali "heliocentrične" kopernikanske teorije, ampak so jo pogosto tudi spodbujali. In ne samo to - Galileja, ki je to teorijo zagovarjal, so v Rimu slovesno sprejeli in ga postavili med člane Papeške akademije.

Tako pridemo do nekega prvega zaključka - kadar je Galilej začel s svojimi znanstvenimi opažanji, Cerkev nikakor ni bila nasprotna znanosti in znanstvenim eksperimentom. Tudi ni bila 'a priori' nasprotna hipotezi, da zemlja kroži okrog sonca, seveda če je šlo za hipotezo in ne za tezo za trditev, kot bomo v nadaljevanju lahko videli.

se nadaljuje....