Finančna kriza leta 1929 1

Ko so leta 1917 ZDA napovedale vojno Nemčiji, je Herbert Hoover, tedanji ameriški predsednik, organiziral tako učinkovit industrijski sistem, da se je že januarja naslednje leto ameriška vojska že lahko na Somi postavila po robu Nemcem. Prav ameriško orožje pa je bilo tisto, ki je novembra 1918 odločilo izid vojne.

Po svetovni vojni je ameriški industrijski sistem, ki je medtem postal najmočnejši in najučinkovitejši na svetu, nadaljeval s polno paro. Med drugim so uvedli tudi tekoči trak, ki je proizvodnjo in prodajo bistveno pocenil. Po vojni so evropske države skušale biti samozadostne vsaj, kar se tiče kmetijskih produktov. V ZDA je bilo kmetijstvo popolnoma mehanizirano in so zato, vsaj kara zadeva pšenico in meso, bile ameriške cene konkurenčne, treba pa je bilo nabaviti kmetijske stroje. Tako se je začela na veliko širiti prodaja vseh dobrin na obroke. Banke so začele vnaprej dajati začetni znesek, potem pa so dobile povrnjene obroke z vštetimi mesečnimi obrestmi. Zaradi tega so zorali tudi zemljišča, ki za pridelek niso bila povsem primerna. Prišlo je do številnih erozij zemljišč in posledičnega propada številnih kmetov (farmers). Ti seveda niso bili sposobni poplačati svojih strojev, zato so propadle številne banke nacionalnega pomena, ki niso imele dovolj likvidnih sredstev, da bi se postavile po robu številnim propadom.

Scott Fitzgerald pripoveduje v svojih romanih, kako so upravljalci dvigal spraševali poslovneže, katere so najbolj perspektivne delnice in so potem tekli v banke ter z napitninami kupovali te delnice. Banke pa so potem te obetavne delnice spet odkupile, ker so mislile, da jih bodo lahko bogato prodale, če bi slučajno potrebovale likvidna sredstva. Na znameniti oktobrski petek leta 1929 na Wall Streetu ni bilo več kupcev, ampak so bili le še prodajalci delnic. Ko se je v ponedeljek spet začelo s poslovanjem, se je zdelo, da bodo delnice spet pridobile na vrednosti, a je šlo le za iskrico, saj so si v naslednjih dneh z neverjetno hitrostjo sledili propadi podjetij. Delnice so postale le papir brez vrednosti.

Po nekaj tednih je bilo že šest milijonov brezposelnih, ki pogosto niso imeli nobenih sredstev za preživetje. Vlaki niso vozili, ker ni bilo potnikov, bilo je ogromno praznih hiš, po številnih četrtih pa so morali odpreti kuhinje za reveže, kjer so nepregledne vrste ljudi čakale na svoj topli obrok hrane.

- Alberto Torresani, La grande depressione del 1929, v: Il Timone, januar 2009.

Resnica o Hitlerju in Jesseju Owensu

Šport je moja priljubljena tematika - rad ga prakticiram (zadnja leta premalo) in rad ga spremljam po televiziji in internetu, zlasti nogomet. Rad gledam tudi kakšne atletske mitinge in atletske discipline na olimpijskih igrah. Ko govorimo o slednjih, se skoraj vedno pojavi tista znamenita "črna legenda" o Hitlerju in Owensu z olimpijskih iger v Berlinu leta 1936.

Po tej legendi, ki je postala že del televizijske in novinarske klasike, naj bi Hitler razjarjen zapustil 'Olympiastadion' v Berlinu po Owensovi četrti zmagi na igrah. Kot najbrž vsi vemo, je 'ubogi črnec' na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936 dobil kar štiri zlate medalje. 4. avgusta tistega leta, ko je Owens že imel tri zlate medalje, je na častni tribuni olimpijskega štadiona sedel tudi Führer, da bi spremljal dvoboj v skoku v daljavo med Owensom in Nemcem Lutzem Longom, aktualnim svetovnim prvakom v tej panogi.

Na tem mestu pa se začne tolikokrat ponovljena 'stara lajna', ki so jo novinarji tolikokrat ponovili po radiu, TV, časopisih in kjigah iz roda v rod. Gre za tiste, ki vedno in povsod potrebujejo spopad med dobrim in slabim, med temo in lučjo. Po ponovni, že četrti zmagi tistega 'rasno podrejenega' Owensa, za nameček še nad 'arijcem', naj bi Hitler mračnega obraza zapustil štadion, da ne bi bil priča obdarovanju črnca na 'svojih' olipmpijskih igrah. V svoji avtobiografiji je sam atlet zapisal, kako je bilo v resnici s tem, in to ponovil večkrat ter živahno in pošteno protestiral iz ljubezni do resnice, a ni bilo nobenega učinka.

Owens pripoveduje, kako ne le, da Hitler ni zapustil prizorišča, ampak je podelitev zlate kolajne temnopoltemu atletu spremljal stoje. Obtožba, da mu Hitler ni stisnil roke je brez osnove, glede na to, da ceremonijal tega ni predvideval za nobenega tekmovalca (ker je prvi dan iger stisnil roko le nemškim atletom, mu je olimpijski komite dal dve možnosti - ali da stisne roko vsem dobitnikom medalj ali sploh nobenemu športniku - Hitler je izbral drugo možnost). Owens je v svoji avtobiografiji zapisal takole: "Ko sem stopil z zmagovalnega odra, sem šel mimo častne tribune, da bi se vrnil v slačilnico. Nemški kancler je uperil pogled vame, vstal in me pozdravil tako, da mi je pomahal. Isto sem storil tudi sam, da bi vrnil pozdrav. Mislim, da so novinarji in pisatelji pokazali slab okus, ko so potem iznašli neko sovraštvo, ki ga sploh ni bilo" ("When I passed the Chancellor he arose, waved his hand at me, and I waved back at him. I think the writers showed bad taste in criticizing the man of the hour in Germany").

Film o olimpijskih igrah je Hitler nato zaupal najbolj znani svetovni režiserki, svoji ljubljeni Leni Riefenstahl. Nastal je film Olympia, ki ga vsi največji filmski kritiki priznavajo kot mojstrovino, ne le propagande, ampak tudi kinematografije. Hitler je filmu dal takšen pomen, da je režiserki med izdelavo dajal nasvete in celo sodeloval pri montaži. Nobenih pomislekov ni imel pri tem, da je Leni Riefenstahl Owensa postavila za osrednjega junaka svojega filma. Tu ne gre za nobeno obrambo Hitlerja, ampak za resnico, ki mora biti tudi v zgodovinopisju najvišje dobro.

Zato je treba povedati celotno zgodbo, pri kateri moramo biti pripravljeni na presenečenja. Zgodilo se je namreč tako, da če je že v zgodbi kdo bil v vlogi rasista, to ni bil Hitler, ampak tedanji ameriški predsednik. To pa je bil prav tisti Franklin Delano Roosevelt, ki uživa status ikone demokratičnega napredka. Ko se je namreč štirikratni zmagovalec berlinskih olimpijskih iger vrnil v ZDA, so mu množice v New Yorku pripravile veličasten sprejem. Vsi so tudi pričakovali, da bo Owensa, kot je že bil običaj tudi za športne uspehe, ki niso bili tako veliki kot Owensov, sprejel prvi mož države. Če predsednik zmagovitega športnika že ni sprejel v Beli Hiši, mu je vsaj izrazil uradno čestitko.

Roosevelt pa je bil tedaj sredi volilne kampanije za vnovično izvolitev. Ker pa so bili na jugu ZDA demokrati vedno v manjšini, ni želel dražiti tistega dela volivcev, ki ni bil prav nič navdušen nad tem, da je v Berlinu premočno zmagal črnec. Tako torej iz Bele Hiše ni bilo nobenega vabila. Owens seveda ni pozabil poudariti, kako so, vsaj ob tisti priložnosti, vlogo rasistov odigrali Američani, na čelu s svojim predsednikom ("Hitler didn't snub me—it was Franklin D. Roosevelt who snubbed me. The president didn't even send me a telegram").

Stereotip iz leta 1936 se torej obrne na glavo - vlogo 'grdega' je tedaj odigral ameriški predsednik in ne kancler Tretjega in, upajmo, zadnjega Reicha.

Kambodža 2

V tej "novi družbi" naj bi imele pravico do življenja samo tri kategorije ljudi: kmetje, delavci in vojaki. V vsakem primeru pa bi moralo podeželje prevladati nad mesti. Tako so že od dne svojega nastopa rdeči kmeri zahtevali, da se izprazni prestolnica Phnom Penh, ki se je zaradi pribežnikov napolnila že do treh milijonov ljudi. V par urah se je torej nekaj milijonov ljudi znašlo na poti proti podeželju (med njimi je bilo tudi okoli 20000 ranjencev iz bolnišnic). Ukazano jim je bilo, naj z golimi rokami zgradijo kmečke vasi, prostor zanje pa naj naredijo z uničevanjem džungle.

V prestolnici so medtem odklopili pitno vodo, da bi (kakor bi šlo za deratizacijo) iz nje izgnali tudi tiste, ki bi se skrili. V mestu je moralo ostati samo majhno jedro delavcev, seveda poleg birokratov "Visoke Organizacije". V tem prvem eksodusu, namenjenemu "pokmetenju države", je umrlo skoraj milijon ljudi.

V tem času pa se je, ker je načrt predvidel pravico do obstoja za vojake, ne pa tudi za častnike, zgodilo iztrebljenje z metodami, ki so vključevale tudi križanje in skupinsko uničenje tako, da so skupine častnikov prisilili v prehod minskih polj.

Uničenje je seveda čakalo tudi druge skupine izven sheme. Pobili so vse brezdomce, prostitutke,težke ranjence in neozdravljivo bolne, funkcionarje prejšnje vlade in celo skoraj vse učitelje, skupaj z najboljšimi učenci. Teorija je namreč narekovala, da je zgodovino treba začeti znova in obračunati z najhujšo boleznijo - spominom.

Celo ime države so zamenjali - ne več Kambodža, temveč Kampučija, seveda ljudska in demokratična. Vse knjige so seveda zažgali ali jih pometali v Mekong, novim učiteljem pa je bilo naročeno (pod smrtno kaznijo), da smejo poučevati samo marksistično teorijo in kmetijstvo. Zažgali so tudi ves denar, saj je teorija zapovedovala družbo brez "kapitala".

Meščansko institucijo družine so razglasili za izumrlo: zakonce so ločili, spolne odnose pa dovolili le za razmnoževanje, a s spolnimi partnerji, ki jih je določila Angka. Strogo je bilo prepovedano zaljubiti se. Spolni odnosi so bili obravnavani samo kot "tehnika" za razmnoževanje proletarcev, brez "meščanskih čustvenih komplikacij". Vsa pozornost režima se je usmerila na otroke, "nepopisane liste" brez spomina na preteklost.

To so bili tisti otroci, ki so oblastem za ovajali odrasle (tudi svoje starše), ki niso upoštevali direktiv vlade, da bi bili usmrčeni. Po ocenah francoskega sociologa Françoisa Ponchauda je med letoma 1975 in 1977 umrla četrtina kamboškega prebivalstva. Po ocenah drugih pa število presega tretjino prebivalstva. Seveda so ameriški in evropski "naprednjaki" o tem molčali ali celo hvalili takšen zgled vladanja.

To delo pa je prekinila vietnamska invazija leta 1979. V resnici so tudi Vietnamci želeli ustvariti "novi svet" po načrtih, ki se niso kaj dosti razlikovali od načrtov rdečih kmerov, a so naleteli na večje težave kot kamboški kolegi. Medtem ko so imeli Vietnamci sovjetsko podporo, so kambodžane podpirali Kitajci. Vietnamska invazija Kambodže seveda ni imela namena "osvoboditi" tisto ubogo deželo, ampak je bila del načrta, da si podvrže ves indokitajski polotok. Če se je torej vlada v Hanoju odločila objaviti grozodejstva organizacije angka, zagotovo ni šlo za humanitarne, temveč za politične razloge.

Šele potem ko je napredni Zahod (vključno z naprednjaškimi katoličani) dobil vietnamski imprimatur, je obsodil vse, kar se je zgodilo v Kambodži. Žal pa je šlo zgolj za obtožbo "deviacij", ne pa tudi grozovitega vzroka pokola, za opijanjenost z vzpostavitvijo "novega sveta" z reformami, ki so jih za mizo določili "tehnokrati" terorja.

Kambodža 1

Dobro bi bilo nekoliko pregledati, kaj se je še ne tako dolgo nazaj dogajalo v Kambodži. O tem namreč ni bilo prelitega toliko črnila kot za katero drugo področje, pa tudi se o dogodkih v tej azijski deželi ni toliko govorilo.

Aprila 1975 je s tistim, kar zgodovinarji imenujejo »ameriški poskus samomora« (pacifistična kampanja novinarjev s končnim odstopom predsednika Nixona, odločitev ameriškega Kongresa, da nehajo ZDA podpirati boj zavezniških režimov na azijskem jugovzhodu), vsa bivša Indokina padla pod komunistično oblast.

Gverilci, katerih večino so predstavljali filo-kitajski »rdeči kmeri«, so kamboško prestolnico Phnom Penh okupirali 17 aprila. Na čelu te skupine je bilo kakih dvajset intelektualcev, od katerih je osmerica sestavljala vodstvo, združenih v Angka Loeu, »Visoko Organizacijo«.

Kot je nekdo dejal, so to bili »sinovi Jeana-Paula Sartra«, po izvoru sicer Kambodžani, ne pa po intelektualni plati, skoraj vsi so namreč študirali na pariški Sorboni, kjer so se oblikovali v zahodnih ideologijah tistega časa. Na podlagi teoretičnega marksizma so se namreč spremenili v »družbene inženirje« ter na papir postavili svoje sanje o »racionalizaciji družbe«.

Na žalost Kambodžanov so ti inženirji, ko so prišli na čelo gverilcev, svojo teorijo tudi lahko uresničili v praksi. Nek zgodovinar je zapisal: »Ta skupina ideologov je pridigala o krepostih podeželskega življenja, a se ni nihče od njih nikdar ukvarjal s fizičnim delom. Bili so teoretiki, intelektualci kakor Marx in Lenin, ki nikdar nista delala. V sebi so združevali uničevalno moč dvajsetega stoletja, ko se je religiozni fanatik reinkarniral v profesionalnega politika, v poklicnega revolucionarja. V vsakem drugem času in kraju bi ti brezumni načrti krutih birokratov ostali le v domišljiji, v Kambodži iz leta 1975 pa jih je žal bilo možno tudi uresničiti«.