Porrajmos - iztrebljenje Sintov, Romov in drugih ciganov

S tako imenovanim »Auschwitz-Erlass« je 16.12.1942 Heinrich Himmler ukazal deportacijo vseh ciganov iz rodu Sinti in Rom, ki so bivali znotraj meja Tretjega Rajha. Šlo je za povsem drugačen dekret, kot so jih izdajali do tedaj, saj so prejšnji naročali individualno ali tudi skupinsko deportacijo, »Auschwitz-dekret« pa je nalagal popolno uničenje etnične manjšine, Sintov in Romov.

»Po ukazu ReichsFührerja SS je treba v obdobju parih tednov v enega izmed koncentracijskih taborišč poslati cigane mešane krvi, iz rodu Rom in cigane balkanskega izvora in brez nemške krvi,« je narekoval odlok. Z nemško natančnostjo so ukaz tudi izvršili. Do maja 1945 je bilo v Auscwitzu ubitih vsaj 500 tisoč Sintov in Romov. Po vojni se je o tem govorilo bolj malo, zdelo se je, da je svet na ta genocid popolnoma pozabil. Seveda ni manjkalo polemik – v osemdesetih letih je skupina Sintov zasedla osrednji trg nekdanjega koncentracijskega taborišča v Dachauu, da bi protestirali proti nemški birokraciji, ki je v policijskih arhivih še vedno hranila njihove osebne kartoteke še iz Hitlerjevih časov.

Poleti bodo tudi ti ljudje, te žrtve koncentracijskih taborišč, dobili svoj spomenik, ki bo stal v Berlinu, med parlamentom in Brandenburškimi vrati – postavljati pa so ga začeli šele lanskega decembra, toliko let pa je bilo veliko težav, da bi se to uresničilo. Spomenik bo posvečen »ciganom«, da ne bi bili izključen nobeden izmed Sintov in Romov iz drugih evropskih držav.

Dvajseto stoletje pravzaprav ni bilo tako napačno

"Dvajseto stoletje imajo za posebno polno vojn, vendar pa nekateri pokazatelji to ovržejo. Če pogledamo Evropo, je najdaljše obdobje miru prav tisto od leta 1945 do 2000 s 55-imi zaporednimi leti miru, ki presegajo 44 let drugega 'velikega miru', ki gre od avstrijske nasledstvene vojne (1748) pa do francosko-avstrijsko-pruske vojne (1792). Rusija je bila v dvajsetem stoletju skupaj v vojni petindvajset let (rusko-japonska vojna, prva svetovna vojna, rusko-poljska vojna, druga svetovna vojna, invazija Afganistana), vendar pa je bila v 19. stoletju v vojni kar 56 let (napoleonske vojne, rusko-perzijske vojne, rusko-turške vojne, rusko-švedske vojne, Krim, rusko-afganistanska vojna). Podobno so bile ZDA v vojni 66 let v 19. stoletju, 35 pa v dvajsetem. Lahko bi nadaljevali, a se zdi dovolj, da zanikamo ta dozdevni primat dvajsetega stoletja. Res je sicer, da so vojne dvajsetega stoletja povzročile največje število žrtev v zgodovini: nobena predhodna vojna ni povzročila 50 milijonov žrtev, kot jih je povzročila druga svetovna vojna, a to kaže na večjo tehnično moč uporabljenih sredstev in ne na večjo krutost ljudi dvajsetega stoletja".

"To je odlomek iz dela Alda Giannulija, ki je pravkar izšla v Italiji, nosi pa naslov "L'abuso pubblico della storia - come e perché il potere politico falsifica il passato" (Javna zloraba zgodovine - kako in zakaj politična moč potvarja preteklost). Giannuli je docent na Milanski univerzi in nam pove, da za dobro zgodovinsko delo ni dovolj pripovedovanje, potrebno je razbiti predsodke."

To objavo sem našel na blogu novinarja italijanskega dnevnika Corriere della sera Dina Messine. Najbrž ni treba dvakrat poudariti, da gre za veliko brco v temo, kar sta spomnila novinarja tudi dva komentatorja. Če drugega ne, sta bili v Evropi po drugi svetovni vsaj še dve vojni. Prva je bila vojna na Balkanu med BiH, Hrvaško in tedanjo Jugoslavijo (Srbijo in Črno goro), zraven pa štejmo še Slovenijo z desetdnevno osamosvojitveno vojno. Za drugo vojno lahko štejemo NATOv napad na Srbijo leta 1999, zato da to štejemo za vojno, je veliko razlogov.

Zanimivo se mi zdi, kako nekateri pišejo o politiki, ki potvarja preteklost, ki napeljuje vodo na svoj mlin, pove nekatera dejstva druge pa zamolči, sami pa počnejo prav isto. Vprašal sem se, do kod pravzaprav sega za nekatere Evropa? V tem primeru se zdi, da je Evropa predvsem politični pojem, ki zavzema le tisti del celine, kjer ni vladal koministični režim, tisti del tostran železne zaveze, mi, ki smo onkraj, pa nismo del Evrope. Zanimivo, pa že pet let smo člani Evropske unije, kjer so tudi Italijani in ostali. Če pogledamo zgodovino, le-ta Evropo pojmuje geografsko, torej do Bosporja in Dardanel, do Urala...

Drži, da je zgodovina polna predsodkov, a po mojem žal sem ne spada oznaka dvajsetega stoletja za najnemirnejše v zgodovini. Pa saj ni treba gledati le na vojne, ampak je toliko drugih stvari, toliko žrtev, fizičnih in moralnih, ki so jih povzročili totalitarni režimi izven vojne. Ugotavljam, da še vedno obstajajo pozitivistični zgodovinarji in veliko jih je. Ti imajo človeka za dobrega, le okoliščine so ga prisilile, da se je tako obnašal, ni sam kriv. Človek dvajsetega stoletja sploh ni nikoli bil krut, kje pa. Vsi dogodki žal dokazujejo, da je človek z grehom še kako zaznamovan in se kaj hitro lahko iz najboljšega prelevi v najslabše živo bitje na zemlji. Če je cela knjiga polna podobnih brc v temo, kakršno smo lahko prebrali zgoraj, potem je ne moremo imeti za dobro zgodovinsko delo. Če je nekdo univerzitetni profesor, še ni nujno, da je dober zgodovinar.

Upor kristjanov v gradu Hara

V decembru leta 1637 se je približno 37000 kristjanov (jap. Kirishitan) zaprlo v grad Hara, v takratni provinci Hizen, na otoku Kjušu, najjužnejšem otoku japonskega otočja. Šlo je za dvajset tisoč kmetov in trgovcev, ki jih je bojno postrojilo šeststo roninov (propadlih samurajev), zraven pa je bilo še sedemnajst tisoč žensk in otrok. Odločili so se, da se bodo vse do smrti upirali, da bi branili svobodo veroizpovedi in se postavili po robu fevdalni sili, ki je začela zelo privijati davke in bila nezaslišano kruta.

Vodil jih je komaj šestnajstletni Amakusa Shiro, krščanski sin znanega samuraja, ki so ga imeli, ker je bil karizmatičen in so mu pripisovali vrsto čudežev, za »poslanca z nebes«, omenjenega v neki skrivnostni prerokbi, ki naj bi jo izrekel sv. Frančišek Ksaverij, in so jo našli v besedilu, ki ga je neki jezuit pustil tam, ko je pobegnil pred preganjalci. Šlo je za majhno število ljudi, ki so prihajali z otokov Amakusa in polotoka Shimabara, ki so jih prisilili izpovedovati vero v skrivnost pod grožnjo smrti in so jih sovražili budistični bonci in shogun Tokugawa Ieyasu, ki je v vsaki skupini kristjanov videl trojanskega konja morskih imperijev Portugalske in Španije.

To je bilo majhno število ljudi, bolj vajenih vihteti motiko kakor meč, ki pa so se odločili, da pridejo iz katakomb in se postavijo po robu orožju lokalnih oblasti. Najprej so skušali zavzeti gradova v Hondu in Tomioki, potem so vzdržali povračilne ukrepe in celo povzročili številne izgube odpravam daimyev, lokalnih posestnikov, potem so skorajda dosegli nekaj nezaslišanega – skorajda bi namreč uspeli zavzeti osrednjo območno utrdbo Shimabara daimya Matsukure Katsuia. Nazadnje, ko se na odprtem bojišču niso več mogli kosati z vse številčnejšo vojsko, ki se je okrepila z vojaki iz drugih japonskih krajev, so se zatekli v napol opuščeno utrdbo na obrežju oceana.

Vedeli so, da se od tam, razen po čudežu, živi ne bodo izvlekli. Uničili so ladje, ki so jim služile, da so prišli do gradu, in z lesom utrdili obzidje. Nad utrdbo so se dvignile bele zastave s križem in kristjani so se pripravljali na spopad, proseč za pomoč Jezusa Kristusa in Marijo ter svetnike. Maše ni bilo, ker ni ostal tam več noben duhovnik – tiste, ki jim ni uspelo pobegniti, pa so pobili. Tako so le molili rožni venec in poslušali mistične spodbude Nebeškega odposlanca. Uporniki so zdržali pet mesecev, tudi pod topovskim ognjem nizozemske ladje, ki ji je poveljeval kalvinist Nicolas Koekebakker, in je dal na razpolago za uničenje papistične vstaje svoja ognjena žrela.

Kapitulacija je sledila zaradi izčrpanosti, pomanjkanja hrane, streliva in notranjih sabotaž 12. aprila 1638. »Kirishtan« so bili vsi pobiti in obglavljeni. Ravan okrog gradu je bila zasajena s koli, na katerih so bile nataknjene njihove glave. Glavo Amakuse Shira so nesli v Nagasaki kot trofejo in opomin preostalim privržencem Jezusa Kristusa in rimskega vladarja.

• Rino Cammilleri, Il crocifisso dei Samurai, Rizzoli 2009.
  

Molčeči Pij XII. ?

V dneh obiska v Izraelu bo papež obiskal tudi Yad Vashem, kraj komemoracije holokavsta Judov med drugo svetovno vojno. Ne bo pa papež obiskal muzeja, ki je poleg, ker se tam nahaja slika Pija XII., ob kateri je besedilo, ki ga obtožuje, da je molčal ob pokolu Judov. Za to potezo sta se skupaj odločila tako Sveti sedež kakor izraelska vlada, da ne bi sprožali ponovnih in nepotrebnih polemik. Modra diplomatska poteza, vseeno pa je možno predvideti, da se bodo polemike po medijih začele. Polemike, ki jih sprožajo vedno znova tisti, ki zgodovinsko mnenje ustvarjajo s pomočjo spraševanja mimoidočih, ne pa zgodovinarjev in konzultiranjem zgodovinskih virov.

Glede te tematike je doslej izšlo že kar nekaj knjig, saj je bil dovoljen dostop do arhivskega gradiva v zvezi z delovanjem papeža Pija XII. med drugo svetovno vojno. Če pogledamo slovensko situacijo, imamo na razpolago predvsem dve knjigi. Prvo je napisal jezuitski raziskovalec Pierre Blet in nosi naslov »Pij XII. in druga svetovna vojna«, druga pa je »Hitlerjev papež – manj znana zgodovina Pija XII.«, napisal pa jo je John Cornwell. Prvo delo je povzetek raziskave, dolge trinajst knjig, nastala pa je na podlagi dokumentov v Vatikanskem arhivu. Navedene so vse diplomatske note in podobne zadeve, ki dokazujejo zelo živahno delovanje papeža Pija XII., ne pa molk in sedenje križem rok.

Drugo delo sicer potrjuje, da je tedanji papež rešil ogromno življenj, a kaj, ko to postane marginalno ob obtožbi molka in pomanjkanja jasne obsodbe nacizma ter trditvi, da je Pacelli s svojim delovanjem že kot nuncij v Nemčiji, posredno pomagal Hitlerju na oblast. Za te svoje obtožbe sicer Cornwell pravi, da so na podlagi arhivskih dokumentov, a katerih, saj je jasno, da Cornwell ni nikdar prestopil praga vatikanskih arhivov. To bi sicer lahko storil, saj je bilo gradivo dostopno prav z namenom, da se stvari razjasnijo. Poleg tega pa se izkaže pristranskost, ki za zgodovinsko delo ne more veljati. Cilj knjige je potrditi dve navedeni osnovni tezi, obenem pa vse zasluge pahniti na rob. Kako lahko ima »zgodovinar« za moralno spornega Pija XII., ko je moralno sporna knjiga o njem? Slovenci so seveda takoj nekritično posegli po tej knjigi, željni senzacionalizma, ne pa razgrnitve dejstev za in proti.

Novi dokazi so bili predloženi tudi lanskega septembra, ko je bil v Rimu poseben simpozij o Piju XII., na katerem je sodelovala tudi newyorška »Pave the way foundation«, pod vodstvom juda Garyja Kruppa. Okoli tristo strani, ki jih je v arhivskih dokumentih izbrskal nemški učenjak Michael Hesemann, dokazuje, da ni nikakršne podlage, da bi Eugenia Pacellija označili za Hitlerjevega papeža. Pravzaprav Giovanni Maria Vian v svoji knjigi »V obrambo Pija XII. – zgodovinska dejstva«, ki je izšla pred kratkim pravi, da si je vprašanje o svojem morebitnem prevelikem molku zastavil Pacelli sam, to vpraša tedanjega nuncija v Turčiji Roncallija, kasnejšega Janeza XXIII. Vpraša ga, če tišina v zvezi z nacizmom »ne bo slabo razumljen«.

Vprašanje je na mestu, sploh zdaj, ko imamo številne in neovrgljive dokaze, da je papež sam rotil in celo ukazal samostanom, zlasti tistim zaprtega tipa, naj med svoje zidove skrijejo Jude. Kaj bi se npr. lahko zgodilo, če bi javno jasno in glasno obsodil nacistični režim, ko so istočasno bili samostani polni Judov? Papež se je raje odločil za diplomatsko pot, kjer je nepretrgoma protestiral pri nemških predstavnikih. Tudi pri raznih transportih je neprestano Nemce rotil, naj ne prepeljejo tako velikega števila ljudi.

Pred kakega pol meseca so bili tudi v Nemčiji v Berlinu najdeni nacistični dokumenti, ki so prišli v sovjetske roke, nato pa končali v arhivih Nemške demokratične republike, iz katerih je razvidno, da so nemški voditelji Pacellija imeli za sovražnika. Göbbels v svojem dnevniku piše: »Pacelli nam je popolnoma sovražen«. Gestapo, ko se nanaša na znameniti papežev božični govor iz leta 1942, v katerem obsoja »preganjanja, ki so doletela tisoče nedolžnih ljudi zaradi njihove narodnosti in njihove rase«, piše v tajnem poročilu iz januarja 1943, da je papež »izrekel svoje temeljno nasprotovanje in sovražnost nacionalsocializmu, četudi ni izrekel njegovega imena«.

Ko se torej presoja dejanja nekoga v zgodovini, je treba upoštevati vse okoliščine, ki so tisto osebo določale. Morda bi papež Pij XII. lahko storil kaj več, to je zelo mogoče. Dejstvo pa je, da ni sedel križem rok, ampak je storil zelo veliko, zlasti za judovsko skupnost v Italiji, je pa interveniral tudi za vse druge Jude, ki so bili preganjani. Za to se je že več velikih rabinov Cerkvi zahvalilo. V izjemno težkih okoliščinah je Pacelli skušal delovati optimalno. Gorja ni mogel preprečiti, je pa skušal rešiti, kar se je rešiti dalo.