John Wayne - Med filmsko in resnično podobo

Zanimivosti iz filmskega sveta 

Morda bo kdo dejal, kaj vlečem iz naftalina igralce, ki so pod rušo že več kot trideset let, ki so torej umrli, preden sem se sam sploh rodil. Vendar moram takoj na začetku povedati, da takšne izjave lahko da samo nekdo, čigar filmsko zanimanje se konča pri slovenski osamosvojitvi, če ni še bolj omejeno in ga zanimajo predvsem tiste filmske stvaritve, ki so nastale v zadnjih nekaj letih. Tako npr. velja, da si je veliko število ljudi različnih starosti ogledalo film 'Gran Torino', legendarnega Clinta Eastwooda, marsikdo od teh gledalcev pa si verjetno ni ogledal tistih treh filmov pod taktirko Sergia Leoneja, kjer je legendarni Clint postal znan širšemu občinstvu, kakor mu najbrž tudi ime inšpektorja Harryja Callahana ne pove veliko.
 

No, John Wayne (1907-1979) je takrat že bil filmska legenda. V petdesetletni karieri (1926-1976) je posnel kar 142 filmov, največ je bilo 'westernov', naslednja kategorija pa so bili vojni filmi. Seveda, posnel je tudi še drugačne vrste filmov, med katerimi je gotovo treba omeniti romantično dramo-komedijo 'The quiet man', a izjema bolj potrjuje pravilo, ki pa je to, da so naši očetje videli v Waynu ameriško moško ikono, ki je predstavljala svet njihovih sanj, v katerega so se zatekali iz krute vsakdanje jugoslovanske resničnosti, v kateri so sami živeli.
 

Sam sem Johna Wayna spoznal kot mlad navdušenec za 2. svetovno vojno v njegovih vojnih filmih in moram priznati, kako je ta markantna moška figura tudi mene še kako pritegnila. Skratka, govorimo o legendarnem igralcu, ki mu ni para in čigar filme bi moral pogledati vsak filmski navdušenec.
 

Bomo pa sedaj iz legendarnega prešli v resnično. Pred kratkim sem namreč bral intervju z igralčevim vnukom, Matthewom Munozom (njegova mati je Waynova četrtorojenka Melinda), ki je – zanimivo – moj stanovski kolega, službuje pa v Kaliforniji. Pravi, kako so kot majhni hodili k dedu domov, kjer se je sam John Wayne z njimi zabaval in se igral, kar je povsem drugačna podoba od tiste, ki jo ima vtisnjeno večina ljudi.
 

Še bolj zanimivo pa je nekaj drugega, kar nas še posebej druži z njim – bil je namreč naš brat po veri, kar potrjuje tudi njegov sin Patrick, poleg že omenjenega vnuka. Nekoliko pred smrtjo je namreč postal katoličan. Odločilno je na to vplivala njegova prva žena Josephine Saenz Wayne, ki je imela dominikanske korenine, zato pa je tudi bila vneta katoličanka. Tudi svojega moža je vpeljala v katoliški svet. “Moj ded je bil stalno vpleten v katoliško dogajanje in pri zbiranju sredstev ter opazil, kako je splošno mnenje precej drugačno od resnične podobe katoličanov”, pravi duhovnik Munoz in dodaja, da je igralec tudi izredno cenil krščansko upanje. Pri spreobrnjenju v katoliško vero je ključno vlogo odigral panamski nadškof msgr. Tomas Clavel, s katerim sta bila velika prijatelja (Wayne je bil veliko v tej državi, kjer se je rodila njegova prva žena Josephine, in je prijateljeval s predsednikom Torrijosom). Veliko ga je ta cerkveni dostojanstvenik nagovarjal, nazadnje pa se je Wayne tudi odločil: “Prav. Pripravljen sem se dati krstiti in se spreobrniti v katoliško vero”. Njegova družina je bila zelo vesela tega, da je prišel do vere in jim zapustil tudi to pričevanje.
 

Sicer pa je veliki igralec pisal tudi pisma Bogu, za katera oče Munoz pravi: “Napisal je zelo lepe besede ljubezni do Boga, ki so bile kakor molitve. Bile so to zelo preproste, hkrati pa tudi zelo globoke besede. Včasih smo na to njegovo preprostost gledali kot na nekaj naivnega, vendar pa mislim, da se je v njej skrivala globoka modrost”.

O cesarju, ki je bil ljubosumen na Vnebovzeto

Najstarejši od Marijinih praznikov je tisti, ki ga še danes praznujemo 15. avgusta in je tudi naš župnijski praznik, slavi pa ga „celotna“ Cerkev, v smislu, da ga praznujejo tudi pravoslavni kristjani. Slednji prazniku, ki mu pravijo „Marijino zaspanje“, posvetijo celo ves mesec - prvo polovico meseca je priprava, drugo pa zahvala. S tem nedvomno pokažejo, kakšno mesto zaseda pri njih Bogoródica. 

Praznik je s slovesno razglasitvijo dogme o Marijinem vnebovzetju, ki je zadnja verska resnica, ki zadeva Marijo, saj jo je papež Pij XII. razglasil leta 1950, samo še pridobil na svojem pomenu. Sicer pa je papež s tem zgolj potrdil tisto, kar je verno ljudstvo vedno verjelo - da je namreč žena, ki je rodila samega Božjega sina, nujno morala ubežati tistemu razpadanju, ki smo ga sicer deležni vsi ljudje, kadar nas položijo v grob. 

15. avgusta pa se je zgodilo še nekaj, leta 1769 se je namreč v Ajacciu na Korziki rodil deček, ki so mu dali ime „Napolione“. Ko je ta deček odrastel in postal tisto, kar vemo, se mu je zdelo sramotno, da njegov rojstni dan sovpada z  Marijinim praznikom, ki je bil v Franciji najbolj priljubljen. Med drugim mu je šla v nos tudi t.i. „izročitev Ludvika XIII.“, ki je 15. avgusta 1637 francoski narod s posebnim in slovesnim dekretom izročil Marijinemu varstvu. Nekdo, ki se je tako koval v zvezde, kakor se je Napoleon, seveda tega ni mogel dovoliti. Med drugim mu gotovo ni bilo všeč, kako so po cerkvah po Franciji slovesno prepevali: „Mogočne je vrgel s prestola.“ !5. avgust je tako bilo treba očistiti te moteče figure, ki je mogočnemu cesarju jemala središčno vlogo. Tako je s pomočjo določenih lakajskih škofov šel iskat, če najde kaj primernega. Našel je, da so na 15. avgust nekoč v Rimu slavili mučeništvo skupinice kristjanov: Saturnina, Germana, Celestina in Neopola. Ko so to našli, so „znanstveno“ dokazali, kako se je iz tistega Neopola s pomočjo kaj malo verjetnih fonetičnih sprememb razvilo ime Napoleon. Tako se je zgodilo, da je bil 15. avgusta ne le cesarjev rojstni dan, temveč tudi god. 19. februarja 1806 je Napoleon izdal dekret, da se namesto Vnebovzete slavi ta dvojni praznik po vsem cesarstvu. 

Konec Napoleonove vladavine je seveda pomenil tudi konec slavljenja sv. Napoleona - v vseh ozirih. Vseeno pa je zadeva koristila, saj se je Marijin praznik na ta način ne le ohranil, temveč tudi ostal dela prost dan do današnjih dni. 

Umberto Eco: Vere ni več, ostaja pa nostalgija

Anonimni pričevalci 20. stoletja (5) 

Morda je to najbolj poznan italijanski intelektualec v svetu, ki je bil nekoč narodni voditelj Katoliške akcije v Italiji, a je kasneje krščanstvo opustil. Velja za velikega poznavalca srednjega veka in oboževalca sv. Tomaža Akvinskega, ki ga je obravnaval tudi v svoji diplomski nalogi. 

Nad reakcijo katoliške strani ob izidu knjige 'Ime rože' je bil razočaran, saj so po njegovem mnenju želeli katoliški kritiki ugajati, ne izstopati iz povprečja. Vsi so namreč hvalili avtorja, ne pa tudi bralca opozorili na to, da je to neka neeksplodirana mina, ki jo je avtor namenoma želel vreči na pot. Gre namreč za “slovesno in javno zavrnitev svoje vere”. O tem pravi: “Res je, ne verujem več v Boga, morda pa Bog še vedno verjame vame. Med nama je torej še vedno neke vrste odnos.” Seveda se brani pred ateizmom in se zateka v agnosticizem: “Nisem tako neumen, da bi dejal, da Boga ni, saj se z razumom ne da reči ne, da je, ne, da ga ni.” Kot navdušenec nad Akvincem pa pravi: “Če Bog je, potem je to gotovo Bog sv. Tomaža.”

A poglejmo, kaj zanimivega nam ima vseeno povedati Eco, in sicer da je najtežja smrt: “Ko mi je umrl oče, nisem bil več veren, torej niti ni bilo možnosti, da bi upal v neko njegovo pozemeljsko preživetje.” Potem pa o: “Kultu mrtvih, tako značilnem za ateiste – to je obupajoči kult nekega izginotja.” “Jasno je, da s svojo vrsto stave, živeti kot da Boga ne bi bilo, živim veliko bolj tragično, kot takrat ko sem bil veren – zdaj se veliko težje spopadam s smrtjo. Veliko več moram delati na tem, da svojemu prehodu dam neki smisel.” Za Cerkvijo, ki jo je pustil za seboj, vseeno čuti neko nostalgijo: “Ne glede na vse, sem v njej vedno našel neko tolažbo.” Za konec torej pove vic v ameriškem stilu: “Po umoru zločinec vstopi v sinagogo in gre k rabinu: “Rabbi, ubijal sem!” “Njegova kri naj pride nad tvojo glavo,” mu je odvrnil učitelj, očitno pripadnik fundamentalistične judovske smeri. Nato je šel v protestantsko svetišče: “Pastor, ubijal sem!” Ta pa mu je brezbrižno odgovoril: “Me imaš morda za spovednika? Prosi Kristusa odpuščanja, potem pa pojdi to povedat na policijsko postajo.” Nazadnje se je znašel še v katoliški cerkvi, kjer je šel v spovednico: “Oče, ubijal sem!” Z druge strani spovednice pa miren in tih glas: “Kolikokrat, sin?”

(Iz priloge Bodi človek)

Leonardo Sciascia: Krščanstvo brez onostranstva nima okusa

Anonimni pričevalci 20. stoletja (4)

Ta svetovno znani siciljanski pisatelj, esejist, novinar, politik, pesnik, scenarist in dramaturg se je rodil leta 1921 v Racalmutu pri Agrigentu, umrl pa v Palermu leta 1989. Bil je agnostik, pri svojem razmišljanju pa se je skliceval na razsvetljenstvo. Tudi njega je označeval spoštljiv odnos do Cerkve in krščanstva, kakor je veljalo za prenekaterega zahodnega agnostičnega intelektualca – naj omenim npr. Camusa. 

Ignoramus et ignorabimus, torej – ne vemo in nikdar ne bomo vedeli: “Nekoč sem zapisal, da če imajo moji verni prijatelji dvome o svoji veri, imam sam dvome o svoji neveri. Ateisti ne obstajajo, ljudje torej, ki bi v vsakem trenutku svojega življenja bili prepričani v neobstoj Boga: o tem problemu nam razum ne more povedati nič dokončnega. Prepričan pa sem, da ne obstajajo niti verniki, ki bi vedno in povsod verovali. Mislim, da se prav v vsakogar, tudi v svetnike, kdaj pa kdaj naselijo grozljivi dvomi.” Da ima v tem oziru prav, nam pričajo primeri sv. Terezije Avilske, sv. Janeza od Križa ali bl. Matere Terezije, pa tudi katoliški pisatelj Bernanos, ki ga je Sciascia izredno cenil, je nekoč dejal: “Moja vera je v 24-ih urah dvomov na dan, katerim odštejemo eno minuto gotovosti. To mi zadostuje.” Na le-tega se sicilijanski pisatelj sklicuje tudi pri vprašanju smrti, saj je Bernanos na smrtni postelji Boga izzval na neke vrste dvoboj: “To je ena od najbolj vzvišenih misli. Če nas bo namreč smrt zares privedla pred Boga, nam bo on moral izstaviti račun našega življenja. On nam bo moral podati razlage.”

Nekoč se je znašel na katoliškem zborovanju, kjer pa se v več dneh govorjenja prav nihče ni skliceval na upanje v posmrtno življenje. Sciascia se je tako spraševal, kaj od krščanstva sploh ostane, brez te težnje po prihodnosti, ki gre onkraj tega sveta. Vera se na ta način zreducira le na nek povprečen, zakasnel in brezvezen socialni in moralni nauk: “Bolj pravična razdelitev dobrin, spolni liberalizem, olajšanje tuzemskih bolečin – to so vse zadeve, ki jih Cerkev odkriva sedaj, z zamudo in zmedeno. Pri tem pa izgublja obzorje duše, smrti in onostranstva, transcendenco, torej. Prevelik poudarek daje življenju, življenjskim dobrinam, iskanju sreče – katolicizem, ki se priključuje nekemu nedoločnemu radikalizmu.” Zdi se, da se tu Sciascia vrača k Pascalovi stavi na obstoj oz. neobstoj Boga: “Vera ne more biti nič drugega, kot že dobljena stava. Toda težnja po onostranstvu, upanje v to, da ne umremo, je bistvo neke religije. Če se ne oznanja več tega pričakovanja večnosti, če se pusti ob strani to napetost, potem postane neka religija podobna humanitarnemu klubu, sindikatu ali politični stranki.”

Objavljeno v prilogi Novega glasa - 'Bodi človek!'

Eugene Ionesco: Neumorni iskalec smisla

Anonimni pričevalci 20. stoletja (3b)

Nadaljujemo z velikim dramaturgom Ionescom. Vemo, kako veter ne piha vedno v isto smer. Tako tudi za tiste intelektualce, ki 'nekaj veljajo', drži, da so, s počasnim umiranjem komunizma, tudi sami zamenjali ploščo, kot rečemo. Pri tem seveda ni moderno, ni 'in' napraviti nekoliko samokritike. Dramaturg romunskega rodu je tako postal priljubljen tudi pri tisti 'radical-chic' levici, ki mu je v preteklosti tako nasprotovala. 

Resnici na ljubo, pa njegova misel ni tako preprosta. Ali pa je, morda, tako zelo preprosta, da se zdi nerazumljiva. Vsekakor je treba reči, kako so vsi ti Romuni, ki so na tak ali drugačen način končali v tujini (skoraj vsi v Parizu), na nek način prav zastrašujoči, saj prav vse po vrsti muči neke vrste religiozno iskanje, ki se je pri Emileu Cioranu, avtorju ostrih aforizmov, spremenilo v tok mržnje proti krščanstvu, pri Mirceu Eliadeju pa v raziskovanje vsakršnega mita ali božanstva, ki je kdajkoli napolnjevalo srce človeka. Pri Ionescu se to spremeni v obsesivno iskanje smisla, onkraj vsega absurdnega v življenju in onkraj nemoči govorice: "Nočem dati pomena besedam, temveč jim ga želim odvzeti. Želim spodkopati babilonski stolp, ki ljudem preprečuje, da bi se dvignili k Bogu. " 

Ob vprašanju, zakaj je njegovo pisanje zgolj nizanje besed, je brž odgovoril: "Ne pišem zato, da bi polnil strani ali odre s političnimi, družbenimi ali seksualnimi zgodbami, ali tudi zgodbami za preprosto zabavo. Pišem, da bi odkril skriti zaklad v oceanu, ki se je izgubil tragediji zgodovine vseh in posameznega človeka hkrati. " 

"Zame ne obstajajo mase, ne obstaja kolektiv, v bistvu ne obstaja niti družba sama. Obstajajo zgolj ljudje, posamezniki, vsakdo pa se mora spopasti z absurdom oz. vsaj s skrivnostjo. V tem stoletju (20. st., op. a.), ki ga pesti skušnjava kolektivizma, skušam sam pozornost preusmeriti na osamljenega človeka. " In nadaljuje: "Pišem, da bi našel odgovor na edina vprašanja, ki so zares pomembna in bi morala mučiti vsakogar vsak dan in vsako noč: Kaj je ta svet, v katerega smo bili vrženi, ne da bi to hoteli? Zakaj nekaj obstaja in ni raje nič? In, glede na to, da nekaj je, zakaj je več zla kot dobrega? Vse drugo je le brezvezno komentiranje in izguba časa. " 

Kot jasno pove, "ne obstaja nobena resna književnost, ki bi ne bila religiozna. Samo religija namreč išče nek smisel. Tisti, ki človeku zagotavljajo, da bo vse razumel in se rešil s svojimi lastnimi močmi, so prevaranti. Prometejev ateizem je zaščitni znak današnjega časa. Tako imenovana 'socialna' književnost ni napravila nič drugega, kot da je med seboj še bolj ločila ljudi, ki so, medtem ko hodijo proti iluzornim političnim ciljem, še bolj sami kot takrat, ko hodijo brez nikogar ob sebi, vendar jih spremljajo nevidne množice angelov in svetnikov, ki jih ne nikdar zapustijo. " In še: "Pišem, da bi v sebi spet našel tistega dečka, ki me še vedno gleda z zbledele fotografije, z na široko odprtimi očmi pred čudežem življenja. Živim z nostalgijo do tistega čuda, ki je onkraj utrujenosti. Živim za nežnost, ki gre preko trdosrčnosti, za radost, onkraj žalosti. Zato sem od nekdaj iskalec tistega Absolutnega, tiste možnosti odgovora, ki mu pravimo Bog. Če gledam nazaj, se mi življenje zdi neprekinjeno potovanje v odkrivanju Njega”.

Objavljeno v prilogi 'Bodi človek!'

O italijanskem nasilju med vojnama

Tu je članek, ki so mi ga objavili v spletnem katoliškem dnevniku 'La Bussola quotidiana', govori pa o italijanskem nasilju med obema vojnama, da bi lahko bolje razumeli tudi t.i. 'eksodus' in 'fojbe' med in po 2. svetovni vojni. 

Goreči Narodni dom v Trstu (1920)

Upam, da bomo počasi, kapljo za kapljo, le nekoliko dopovedali našim italijanskim kolegom novinarjem, kako kompleksna je zadeva in, kako je treba v globini preštudirati čim več različnih vidikov, v zelo širokem časovnem obdobju, da bi približno razumeli zadeve. Četudi sem mu vse razložil, pa urednik še vedno noče razumeti, kako pri 'eksodusu' ni šlo samo za dalmatinske in istrske Italijane, ampak je v število treba vključiti tudi vse tiste, ki so na to ozemlje prišli po 1. svetovni vojni, ko je le-to prišlo pod Italijo, kar sam tudi jasno pravim v svojem članku, kjer povzemam razmišljanja dveh tržaških zgodovinarjev - Liliane Ferrari in Raoula Pupa, dodajam pa še svoje misli. 

Še vedno tudi objavljajo, kako so po fojbah 'skoraj vsi Italijani', kar seveda ne drži. Italijani so najbrž že, gledano nacionalno, saj so vendarle bili italijanski državljani tisti, ki so med vojnama na istrskem in kraškem ozemlju živeli, ne drži pa to, če gledamo narodno pripadnost, kjer je treba upoštevati, da se je zgodil na teh ozemljih med vojnama 'državni imenomor', kot pravi zanimiva knjiga, izdana pri založbi Mladika (Onomasticidio di Stato). Nočejo upoštevati tistega, kar recimo o vsem tem pove Boris Pahor. Nočejo upoštevati tistega, kar so odkrili zgodovinarji, zlasti zgoraj omenjeni Raoul Pupo ali videmska zgodovinarka slovenskih korenin Alessandra Kersevan (sicer bolj levo usmerjena). Ne upoštevajo tistega, kar so dognali strokovnjaki mešane italijansko-slovenske komisije. Težko jim je tako dopovedati tem našim Italijanom, kako je bil ključ za poboje zlasti ideološki, zato pa imamo - to so v oddaji 'Porta a porta' tudi pokazali - še veliko drugih 'fojb', ki so posejane po celotnem slovenskem ozemlju. Govorim o množičnih grobiščih. 

No, ne vsi. Vseeno sem našel novinarja, ki ga te stvari zanimajo, ampak mora ostati neimenovan, da ne bi v prihodnje tudi on imel sitnosti in cenzure s strani svojih kolegov. Vprašal me je po bibliografiji tega, kar pravim, kar sem mu tudi z veseljem posredoval. Upam, da bo v prihodnje tudi on pripomogel k temu, da se zadeve tudi Italijanom bolj razjasnijo.

Tu je članek v italijanščini, ki je bil pred leti objavljen na portalu "La Bussola Quotidiana":

La storia del preesodo – l'esodo e le foibe come parte di un piu' ampio mosaico

Parlando di eventi storici, soprattutto se tragici, bisogna sempre rendersi conto, come ognuna delle parti abbia una propria interpretazione dei fatti accaduti. Spesso la verita' si nasconde sotto ampi strati di cenere ideologica che bisogna cercare di togliere, cercando di essere oggettivi, per quanto possibile. Ecco, la storia dell'esodo dalmata-istriano e delle foibe e' molto complessa, come ci dice la professoressa Liliana Ferrari, parlando del libro del professor Raoul Pupo, 'Il lungo esodo. Istria: le persecuzioni, le foibe, l'esilio' (BUR, 2006). »Ciò che accade in Istria dal 1945 per essere capito ha bisogno di essere inquadrato in un contesto molto ampio, in un tempo più lungo: a partire dalle "persecuzioni". Si tratta di un accenno, quest’ultimo, che può essere letto in due modi, a seconda di ciò che evoca il termine "persecuzioni": in termini di attore ed

in termini di oggetto«. 

Perché un'esodo lungo? »Per il tempo in cui si colloca. Un tempo cioè che comincia con il primo dopoguerra e attraversa il fascismo e la guerra. Qui la vicenda incrocia il grande teatro degli equilibri internazionali, dove gli obiettivi jugoslavi si incrociano con gli equilibri tra le grandi potenze, prima, durante e dopo la conferenza per la pace«. Un lungo periodo, durante il quale e' sucesso di tutto. Ma si potrebbe anche allungarlo ulteriormente, perché le tensioni tra le varie nazionalitá in queste zone comincia gia' nel secolo XIX. Ma, andiamo avanti con le parole della storica triestina: »Di questa vicenda, che coinvolge oltre 250mila persone, la cui partenza cambia i connotati di un’intera regione, gli storici a lungo non si sono occupati. Relativamente a lungo, almeno, confrontando questa con altre vicende del passato recente. Hanno cominciato a metterci le mani alla metà degli anni Ottanta, in un contesto che, a dire il vero, non incoraggiava ad entrare nella questione«. 

Eh, gia', il comunismo (o socialismo, come preferivano chiamarlo da noi, in Jugoslavia, per mascherarlo un po') era troppo simpatico e una questione cosi' piccante non si poteva toccare, perche, come dice Pupo, si trattava di un »disinteresse della politica« negli anni in cui: »chiusa la questione di Trieste, si puntava alla distensione dei rapporti«. Questo disinteresse però, scrive ancora Pupo, "non comportava di per sé un blocco della ricerca storica. Semplicemente, al di fuori della medesima area di frontiera l’ambiente era del tutto sfavorevole alla ricezione delle tematiche legate al confine orientale" (pag. 20). E siamo di fronte ad un fattore importantissimo, perché: una delle "caratteristiche fondamentali della storia della frontiera giuliana" è di "aver favorito la creazione di miti politici" (pag. 21). Come dice la Ferrari, infatti: »Trieste e la Venezia Giulia sono zone-simbolo del discorso politico a livello nazionale. In qualche misura lo sono state anche per la Jugoslavia«. Cosi' l'esodo è diventato oggetto di una "micidiale combinazione di rimozioni reciproche e selettive, spesso accompagnate da un uso politico della storia giuliana, e soprattutto delle vicende più dolorose dell’italianità adriatica, a fini di legittimazione" (pag. 21). Soltanto dagli anni Novanta, »si è fatta sentire anche l'esigenza di uno studio scientificamente fondato« (Ferrari), come anche l'esigenza di inserire la ricostruzione dei fatti in un "ragionamento più generale riguardante gli spostamenti di popolazione avvenuti al confine orientale d’Italia nei due dopoguerra" (pag. 24).

L'analisi del professor Pupo parte dalle »caratteristiche del popolamento della Venezia Giulia, già Litorale austriaco (Österreichisches Küstenland), dopo la prima guerra mondiale, e più complessivamente dagli effetti che l’ingresso nel Regno d’Italia determina nel territorio. Conseguenze economiche – la crisi del porto di Trieste, prevedibile data la sua strutturale dipendenza dall’area danubiana – e, per tutta la regione, conseguenze politico-sociali. A Trieste ed in Istria la presenza fascista è precoce; precoce dunque l’avvio della politica che il partito fascista svilupperà nei confronti delle popolazioni slave una volta giunto al potere, ereditando e amplificando preesistenti tematiche liberal-nazionali e poi irredentiste. Fronteggiare la presenza slava, ed espellerne i punti di riferimento in attesa di assimilare la massa è l’obiettivo dichiarato. Alla base di tale politica vi è infatti la convinzione che le masse slave, una volta private della loro classe dirigente, acquisiranno facilmente l’identità nazionale italiana« (Ferrari e pag. 41). Lo stesso discorso vale anche per il Goriziano, dove la popolazione magioritaria era quella slovena (intorno al 70% della popolazione), ma gia' gli sloveni della Provincia di Udine (soprattutto gli sloveni della Slavia veneta) hanno potuto sperimentare, dal 1866 in poi, cosa significhi l'italianizzazione forzata – con l'avvento del fascismo le cose sono soltanto peggiorate, e anche di molto. 

In Istria il tutto comincia con l'incendio del Narodni Dom di Trieste nel 1920. Quest'edificio era un simbolo della presenza slovena nella citta' giuliana, perché centro di tutta l'attivita' culturale. »Segue la persecuzione – perché di questo si è trattato – una persecuzione durata un ventennio, che produce comprensibili concrezioni di rancore e fa crescere il consenso di sloveni e croati attorno alla convinzione che sia necessaria, come condizione di esistenza, una futura aggregazione alla Jugoslavia, qualunque sia il volto politico che questa presenterà«. Molti varcano il confine italo-iugoslavo gia' fra le due guerre. Parliamo di un numero che supera le 100mila unità (pag. 42-43). E qui siamo di fronte ad un fatto che la parte italiana preferisce tacere – il primo esodo non e' quello italiano, ma quello delle popolazioni slave del Friuli Venezia Giulia (la VG e' un neologismo, inventato dopo la grande guerra). Questi esuli si inseriscono abbastanza bene nella societa' iugoslava e »hanno proprie organizzazioni ed un’attività politica, nonché contatti con connazionali nel Litorale, che reagiscono alla snazionalizzazione con l’attività cospirativa e talvolta con atti di terrorismo - l'organizzazione TIGR (dalle inizialidi Trst (Trieste), Istra (Istria), Gorica (Gorizia), Reka (Fiume)), condannati dal tribunale speciale nel 1930 e nel 1941 con conseguente fucilazione di alcuni dei capi. 

Poi bisogna dire anche qualche altra cosa che Boris Pahor descrive benissimo nel libro 'Qui e' pribito parlare'. Il clero, sloveno e croato, l'8 Gennaio 1920 forma lo 'Zbor svečenikov svetega Pavla' (Unione dei sacerdoti di san Paolo) per cercare di salvare la lingua e l'identita' del popolo – quello sloveno e quello croato. Tra i maggiori esponenti: mons. Ivan Trinko (arcidiocesi di Udine), Virgil Šček (diocesi di Trieste-Capodistria) e altri. C'era anche una sezione croata, con centro a Pisino. Il regime fascista infatti cerca di sradicare la lingua slovena e croata anche dalle chiese, proibendo di cantare e pregare in entrambe le lingue. In pratica, i sacerdoti sostituiscono i maestri sloveni, sostituiti nelle scuole da quelli italiani. Ma, nella lotta vontro il regime ci sono anche dei vescovi – soprattutto Andrea Karlin e Luigi Fogar a Trieste e Francesco Borgia Sedej a Gorizia. Karlin viene cacciato gia' nel 1919 (gli succede Angelo Bartolomasi, ex vescovo militare) e dopo un periodo a Roma, diviene vescovo a Maribor. Fogar deve ritirarsi su pressioni del regime nel 1936 – gli succede l'italiano di Rovigno (in Istria) Antonio Santin, figura abbastanza ambigua. A Gorizia Sedej viene costretto a rinunciare all'incarico di arcivescovo. Gli succede come amministratore apostolico Giovanni Sirotti, molto contrario a qualsiasi cosa odori di sloveno, al quale poi succede Carlo Margotti, un buon vescovo, condizionato pero' dalla provenienza - veniva dal mondo diplomatico in una situazione drammatica. 

I maestri sloveni, come detto, vengono sostituiti con maestri italiani – gli uni vanno al centro-sud italiano, gli altri vengono nelle zone con popolazione slava. Vengono su anche altri impiegati statali italiani (nel mio paese per esempio ogni anno vengono a visitarci gli amici di Tuoro sul Trasimeno in Umbria, poiché una di loro ha vissuto nel nostro villaggio, perché suo padre lavorava alla stazione ferroviaria). Alla fine del conflitto sono intorno ai 40 mila – tutti tornano in Italia durante il periodo esilico, come spiega bene il prof. Pupo in un intervista con Francesco Dal Mas (Avvenire, 18 febbraio 2009). Credo sia importante raccontare queste cose per poter capire meglio il fenomeno dell'esodo. Ma continuiamo con il libro di Pupo che confronta la politica delle due ideologie: "Vi è un aspetto specifico della questione sul quale vale la pena di soffermarsi: il confronto tra gli effetti delle politiche tanto dure quanto velleitarie attuate dal regime fascista e quelli delle politiche applicate invece nel secondo dopoguerra da parte dello Stato jugoslavo, che portarono alla scomparsa quasi totale del gruppo nazionale italiano" (pag. 38). Mentre il fascismo "nel caso specifico, parlava di «bonifica etnica» ma non riuscì ad attuarla, lo stato jugoslavo proclamava la «fratellanza» tra i popoli e finì per espellere dalla sua terra di origine un gruppo nazionale quasi al completo" (pag. 39). Questo accade in Istria, dove il regime di Tito riesce ad "insinuarsi in tutte le pieghe della società italiana […], disarticolandola completamente fino alla sua distruzione, una volta verificata l’impossibilità di rimodellarla nei termini desiderati" (pag. 39). Liliana Ferrari aggiunge che »sul piano degli esiti, dunque la Jugoslavia di Tito sembrerebbe dimostrare maggiore efficacia. Resta da definire, tuttavia, nel confronto, l’uguaglianza delle intenzioni. In altre parole, la "bonifica" jugoslava comprendeva consapevolmente l’esodo«? 

Ma questa e' gia' un altra storia, piu' conosciuta e raccontata, parlando della tragedia del esodo istriano-dalmata e delle foibe che pero' risulta difficile da capire senza guardare un piu' ampio periodo temporale.

Konec sveta – tokrat zares

V časopisju vsak dan lahko preberemo marsikaj, včasih tudi kako neumnost. Malo večja zadeva iz te kategorije pa je torija o koncu sveta v letošnjem letu oz. o koncu zgodovine, in sicer naj bi to bilo natanko 21.12.2012. Nova igra številk? Ne, ta datum nam napovedujejo nič manj kot majevske prerokbe. In kaj je za vsem tem eventualno resničnega? Z eno besedo povedano: Nič! Pa poglejmo, zakaj.

Prvič nam to pove že zdrava pamet. Predpostavimo, da so Maji res predvideli konec sveta na zgoraj navedeni datum. To bi nam nekaj povedalo o tem ljudstvu, nič pa o koncu sveta. Majevske kulture in njihovih verovanj pač ne moremo imeti za »resnico«, za popoln odgovor na temeljna eksistencialna vprašanja. Če damo primer, so npr. verovali, da bogovi zahtevajo človeške žrtve - to je bil osrednji element njihove kulture. Na tisoče žrtvovanih človeških življenj, naj bi njihova kraljestva napravilo nepremagljiva in večna. To se ni zgodilo – z majevskimi kraljestvi je pometla španska 'konkvista'. Osrednji, ne obrobni elementi majevskega pogleda na svet, so se izkazali za neresnične.  

O koncu sveta v letu 2012 nihče ni slišal praviti vse do zlate dobe po seksualni revoluciji 1968, zato pa tudi zlate dobe New Agea. Takrat so akademski antropologi po dolgem in počez obiskovali potomce Majev v Mehiki in Gvatemali, pa niso našli nobenega posebnega pričakovanja leta 2012, ko vemo, kako skrbno te skupnosti varujejo mnoge elemente predkolumbovske kulture Majev.

Zgodbo o koncu sveta leta 2012 je načeloma  iznašel teoretik New Agea José Argüelles (1939-2011), rojen v Mehiki, a državljan ZDA. Na plano jo je potegnil že v sedemdesetih letih 20. Stoletja, podrobno pa jo je opisal v knjigi iz leta 1987, »The Mayan Factor«. Ker je lani umrl, ne bo videl, če se je njegova 'prerokba' uresničila, še bolj kot to pa je pomembno, da je bil doktor umetnostne zgodovine, ne pa arheolog ali strokovnjak za majevsko kulturo. Poleg tega ni nikdar skrival, kako mnoge njegove teorije izhajajo iz 'videnj', ki jih je imel pod vplivom mamila LSD. Niti eden izmed akademskih strokovnjakov, ki resno preučujejo majevsko civilizacijo, ni nikdar resno jemal Argüellesa in njegovih teorij, 'šarlatan' pa je še najmilejša označba, ki so mu jo ti znanstveniki pridali.

Argüellesova knjiga sicer izhaja iz resničnega podatka. Svet je za Maje začel obstajati na nek določen datum, ki ga je mogoče izračunati. Različni viri nudijo več različic, najbolj razširjeni datum pa je leto 3114 pr. Kr. Takrat se začnejo cikli let, ki jih imenujejo 'b’ak’tun'. Veliko majevskih spisov govori o dvajsetih 'b’ak’tun', nakar naj bi bilo konec tega sveta ali cikla. Po teh spisih naj se tako na enega od dni med 21. In 23. Decembrom 2012 končal trinajsti 'b’ak’tun' in začel štirinajsti.

Konec enega 'b’ak’tun' ne pomeni konec sveta, kot to razume krščanski Zahod (pa nič, če si tega ne želi priznati). Za  Maje je to razlog za praznovanje in veselje, prav na to se namreč nanašajo zapisi o našem decembru 2012.

Ni niti gotovo, da so ta ljudstva mislila, da bo konec sveta ob koncu dvajsetega 'b’ak’tun' (od katerega nas vseeno loči kako tisočletje), saj je po njihovem pojmovanju pred našim svetom obstajal še en svet, zato bi tudi tu lahko šlo za konec enega sveta, ne pa sveta. Res je tudi, da o njihovih verovanjih vemo le malo – kot bi imeli le določeno število koščkov sestavljanke, ostali pa bi bili razkropljeni kdove kje.

Lahko bi povedali še marsikaj, a naj bo dovolj, da ne bomo predolgi. Strokovnjaki, ki preučujejo majevsko kulturo pravijo, da je nazadnje za milijoni internetnih strani, stotinami knjig, televizijskimi oddajami le čista tržna špekulacija. Pri postmoderni publiki so namreč meje med resničnim in namišljenim postale zares ohlapne. V pop-kulturi je življenje tisto, ki posnema avdiovizualne in knjižne izdelke, ne več obratno. Res je pa tudi to, da je danes New Age v krizi, vendar pa obstajajo mnogi, ki bi ga – iz najrazličnejših razlogov – radi ponovno lansirali. Domnevna prerokba o koncu sveta v letu 2012 je čudovita priložnost za to. Kot se pogosto zgodi, strah mnogih polni denarnice nekaterih.

Objavljeno v prilogi 'Bodi človek!' (Novi glas)

Eugène Ionesco: Prek absurdnega k Absolutnemu

Anonimni pričevalci 20. stoletja (3a)

Romunski dramaturg (1909-1994), ki so ga po začetnem hladnem odzivu Francozi vzeli za svojega (na prvi uprizoritvi Plešaste pevke naj bi bili zgolj trije gledalci, kakor pravi ustno izročilo). Med študijem francoske književnosti na bukareštanski univerzi je spoznal še dva druga velikana romunskega rodu, Emila Ciorana in Mircea Eliadeja, s katerima je ostal tesen prijatelj vse življenje (no, v primeru drugega do njegove smrti, leta 1986. Poznamo ga kot utemeljitelja dramatike absurda. Iz nič je postajal nekdo, vse bolj priljubljen pri ljudeh, z leti pa vse manj priljubljen pri kritikih, ki so počasi le dojeli, kam v njegovih dramah pes taco moli, saj se v njih skriva kritika Zahodne družbe in razsvetljenskega pogleda na svet, z umorom Boga na čelu. Kako genialno zafrkljiv je znal biti, nam pove nagrobni napis: »Molite k sam ne vem, komu: Upam, da k Jezusu Kristusu!« 

O ideologijah, vseh, na desni in na levi, je dejal: »Nič drugega niso, kot kletke, ki življenje osiromašijo, ker ga zaprejo pred skrivnostjo tako, da skušajo odstraniti, eksorcizirati prava vprašanja, tista, ki so zares pomembna«. 

Zato pa so bili vsi 'napredni' evropski intelektualci tako zaprepaščeni, ko je preprosti Romun z Olimpa pahnil do tedaj nedotakljiva božanstva, kot npr. Bertolta Brechta, za katerega je dejal, kako je kvečjemu »soliden režiser, vendar pa površinski in škodljiv dramaturg. V raznih Brechtih in drugih gledaliških prvih violinah vladajoče kulture (t.i. Culture engagée, podobno kjer so glavni predstavniki Sartre, Proust ipd. zagovarjali večjo družbeno angažiranost avtorjev, zato pa so bila njihova dela tudi precej ideološko obarvana, op. p.) je neko pomanjkanje globine, neko poenostavljanje, ki jemljejo človeku tesnobo, čudenje, zato pa tudi iskanje nekega možnega upanja, ki bi osmislilo življenje in smrt. 

Politične ideologije ali socialne organizacije, ki pozabijo na metafizično razsežnost, ne bodo nikdar niti malo prodrle v vprašanje trpljenja, grenkobe tega, da živimo,  iz ure v uro nepreklicno bližajoč se svojemu koncu. Nikdar ne bodo mogle potešiti naše žeje po absolutnem. V ideologu – ki je po definiciji posploševalec in suženj vladajočih filozofij, ki jih narekujejo vladajoči režimi in mode – je tista kruta nečloveškost nekoga, ki hoče ignorirati dramo posameznika tako, da skuša vse skupaj utopiti v neki iluzorni družbeni kadi. A noben protestni sprevod ne bo nikdar mogel potolažiti ženske, katere noben moški ne ljubi, starega človeka, ki je vedno bil in vedno bo med nami in ki, žalosten in sam, sedeč pred oknom gleda prazno cesto. Ne pišem, da bi vprašanja omrtvičil, marveč, da bi napravil bolečin še bolj neznosno, da bi našel olajšanje na tesnobo smrti, ki me preganja vse od takrat, ko sem se pri štirih letih ozavestil«. Zaradi podobnih in še drugih razmišljanj so tako pisca izključili iz elitnih krogov in ga označili za 'starega reakcionarja', za 'prevaranta'… Odgovoril jim je na svoj način, ko je dobi, ko je bil protest proti inštitucijam na višku in je Sartre (še enega od »lažnih učiteljev«, ki ga je Ionesco označil za »razpečevalca narkotikov proti smislu življenja«) zavrnil Nobelovo nagrado, leta 1970, postal član Francoske akademije. 

Že leta 1968 je znal protestirati na svoj način. Ko se je naveličal študentskega shoda, ki je skandiral komunistične parole pod njegovim stanovanjem v Latinski četrti, je stopil na balkon in zakričal: »Vi kar protestirajte, tako ali tako boste vsi postali notarji in vodje bank«. Ta njegova neposrednost ga je tako pahnila v senco, iz katere pa je nato prišel na plano že v osemdesetih letih, danes pa je spet tam, kjer si zasluži.

Odkod 25. december?

Božični dan skozi oči zgodovine

Po splošno razširjenem mnenju, naj bi kristjani predvsem pokristjanjevali poganske običaje in praznike. Posebej znano je v tem oziru prepričanje, da bi naj pokristjanili 25. december, praznik rojstva Sonca (Dies Natalis Solis Invicti), katerega začetnik je cesar Avrelijan, leta 274. Kaj pa, če je resravno obratno, in je želel kot protiutež krščanskemu prazniku postaviti cesar poganski praznik? Prvo krščansko praznovanje Božiča je namreč izpričano v letu 204, o njem pa poroča zgodovinar Hipolit Rimski.
 
Dejstvo je, da od začetka kristjani tega praznika niso praznovali rojstnih dnevov, saj je to bila poganska praksa. Rimljani so tako npr. 21. aprila praznovali rojstni dan Rima (Natalis Romae). Za prve krščanske skupnosti je bil pomembnejši drugi rojstni dan, »rojstni dan za nebesa«. Ravno zaradi tega so praznovali smrtni dan mučencev – s tem so se rodili za večno življenje. Podobno se je tudi zato pri nas včasih praznovalo godovni dan in ne rojstni dan. Zakaj pa bi navaden kmečki človek praznoval rojstvo nekoga v težko in mizerno stvarnost zemeljskega vsakdana? Ta je bila našim prednikom smiselna samo v luči večnosti. Danes godovni dnevi izgubljajo na svojem pomenu, vsi pa tako ali drugače praznujemo svoj rojstni dan.
 

To našo spremembo v praznovanju lahko vzamemo kot znamenje časov, v katerih je tudi večnostni pogled izgubil na veljavi, tudi med tistimi, ki sebe uvrščajo med verne in kristjane.Kje pa so potem kristjani dobili navdih za praznovanje Božjega rojstva ravno na ta datum, če ne v poganskih običajih? Znotraj krščanskega izročila samega in v judovstvu, podobno kot velja že za krščansko véliko noč, ki ni le praznovanje Izraelove osvoboditve izpod egiptovske sužnosti, temveč osvoboditev vsega človeštva izpod jarma greha in smrti. Podobno tudi Božič pomeni izpolnitev Božjih odrešenjskih obljub Izraelu.
 

Med zgodovinarji je sprva bilo splošno razširjeno, da je tradicija postavljanja praznika Gospodovega rojstva nastala šele nekaj stoletij po dogodku samem, brez neke stvarne povezave z dejanskim datumom njegovega rojstva. Vendar pa novejše raziskave dokazujejo, da naj ta datum ne bi bil brez vsake navezave na dogodek Kristusovega rojstva. Glede same letnice je velika verjetnost, da naj bi se rodil med 7 in 4 pred tistim mejnikom, ki je bil postavljen kot točka nič in razdeljuje zgodovinske dogodke na 'pred Kristusom' in 'po Kristusu'.
Če tako sledimo najprej smeri, ki pravi, da je bil datum izbran znotraj krščanske tradicije, brez vpliva zunanjih religij, pridemo do naslednjih hipotez:
 

• Po prvi se datum naslanja na dan Jezusove smrti oz. na Véliki petek. Ker datum smrti ni natančno določen v evangelijih, so ga prvi kristjani umeščali nekje med 25. marec in 6. april, potem pa so sledili starodavni ideji, po kateri so starozavezni preroki umrli na obletnico svojega spočetja. Po tej hipotezi, naj bi Jezus umrl na dan svojega učlovéčenja oz. spočetja, kar postavlja rojstni datum devet mesecev zatem – 25. december ali 6. januar.
• Druga se nanaša na določitev datuma Gospodovega oznanjenja Mariji. Spomladansko enakonočje naj bi namreč bil pravšnji dan za spočetje Odrešenika, devet mesecev kasneje pa je 25. december. 
• Simbolika vzhajanja sonca in luči sta v pogosti rabi v krščanstvu in Svetem pismu. V Lukovem evangeliju Janezov oče, Zaharija, Kristusovo rojstvo opisuje kot obisk vzhajajočega sonca z višave (Lk 1,78). Rojstvo na dan, ko se začne dan spet daljšati je tako v precej logični povezavi s to simboliko.
• Zadnja tovrstna hipoteza pa se nanaša na analizo besedil iz knjižnice skupnosti esenov v Kumranu in nekaterih informacij, ki nam jih nudi Lukov evangelij. Po evangelistu Luku naj bi bil Janez Krstnik spočet šest mesecev pred Jezusom, kar je petnajst mesecev pred Božičem, kar je bilo oznanjeno Zahariju med svetim opravilom v jeruzalemskem templju. Iz kumranskih zvitkov so lahko rekonstruirali vrstni red bogoslužja, ki so mu sledili različni duhovniški rodovi. Abijev rod, ki mu je pripadal Zaharija, je prišel na vrsto dvakrat v letu, eden od datumov pa je padel prav na konec septembra, kar je prav petnajst mesecev pred Božičem.

Po drugi smeri hipotez, po kateri gre določanje datuma iskati izven krščanskega izročila,  je 25. december poskus pokristjanjenja predhodnih oblik bogoslužja, zlasti judovskih. Praznik Jezusovega rojstva naj bi tako nadomestil judovski praznik luči – Hanukkàh (dan ponovne posvetitve templja po oskrunjenju v 2. stoletju pr. Kr.), ki se praznuje 25. Kisleva. Judovski mesec Kislev nekako sovpada z našim decembrom. Podobno kot Pasha in Binkošti, naj bi se tudi Božič po tej hipotezi naslanjal na predhodno judovsko praznovanje. 

Objavljeno v 8. številki priloge 'Bodi človek!' (Novi glas)