Berlinski zid - 20 let od padca

Zgodilo se je 9. novembra. Novico je že malo pred 19.00 sporočil Günther Schabowski, član politične pisarne vzhodnonemške komunistične partije. Ko ga je neki novinar vprašal, kdaj naj bi začela veljati nova pravila, ki so vzhodnim Nemcem dovoljevala potovanje na Zahod, pa je odvrnil: "Kolikor jaz vem, takoj". V eni sami uri se je na sedmih mejnih prehodih proti Zahodnemu Berlinu zbralo več deset tisočev vzhodnih Berlinčanov.

Mejnim čuvajem niso dali nobenih navodil in so začeli žigosati dokumente. Množica pa je vse bolj naraščala in v ulici Bornholmer Strasse je načelnik mejnih čuvajev ukazal dvigniti zapornice, tako da so ljudje lahko prešli mejo brez vsakršnega žiga ali mejne kontrole.

Vse to se je dogajalo na večer 9. novembra 1989. Berlinski zid je začel padati in začenjal se je konec Nemške demokratične republike.

V Zahodnem Berlinu je zavladal pravi kaos, saj so bile ulice polne avtomobilov, še več pa je bilo pešcev in kolesarjev. Javna prevozna sredstva so prenehala obratovati, saj se niso mogla prebiti skozi brezštevilno množico, konec tedna pa se je morala ustaviti tudi podzemna železnica.

Ljudje so se premikali peš, s kolesi, s kotalkami. v dveh dneh se je dobršen del 17-ih milijonov prebivalcev DDR zgrnilo v Zahodni Berlin, ki so ga imeli za raj na zemlji. Z vzhodnonemško osebno izkaznico so se lahko zglasili v banki in tam dvignili sto mark dobrodošlice, v barih in restavracijah pa so se lahko zastonj okrepčali, dobili pa so tudi številne zastojnske izdelke.

Vrh zidu so stali zbegani vzhodnonemški policisti, pod njimi pa je, zlasti na zahodni strani, množica vse bolj pritiskala na zid. Ta je meril več kot 100 kilometrov, še dodatnih 65 kilometrov pa je bilo še bodeče žice in drugih ovir. V naslednjih dneh pa so množice pregrado odprle na več mestih, med njimi tudi most Glienicke, ki je bil dolg nekaj več kot 100 metrov in je bil pol na Vzhodu in pol na Zahodu. Tu sta si strani tudi izmenjevali zajete vohune.

V nekaj urah se je čez most zgrnila nepregledna množica. Eden od ameriških vojaških policistov, ki je bil vidno zmeden, je dejal zahodnonemškemu kolegu policistu, če ne bi bilo treba ljudi vprašati, kam so namenjeni in koliko časa se bodo tam zadrževali. Nmeški policist se je ozrl na reko ljudi in odvrnil: "Lahko jih vi ustavite in jih vprašate"!

- Carlo Remeny. 2009. "La sera in cui crollo' il Muro di Berlino". Famiglia cristiana, 8. november.

Revolucionarno leto 1848 v Avstriji in na Goriškem

V marcu leta 1848 se je tudi na Dunaju začela revolucija. K protestu so se zbrali študentje, ki so zahtevali svobodo govora, tiska, veroizpovedi, poučevanja, zahtevali so tudi ustanovitev nekakšne narodne straže oboroženih civilistov, ki bi ščitili demokratične pridobitve in zasebno lastnino. Vzdignile so se tudi dunajske množice, nad katere so celo streljali vojaki, nekaj je bilo tudi žrtev. Revolucionarji so zasedli dvor, s katerega je osovraženi Metternich zbežal v Anglijo, cesar Ferdinand pa je bil prisiljen izdati Patent, ki je stopil v veljavo 25. aprila (April Verfassung), in je pravno ukinil srednjeveški fevdalni sistem, občinam pa naklonil določeno avtonomijo, da bi tako uredil volilno obliko. Prvič je tudi bilo podeljeno ime Avstrija provincam t.i. Cisleitanije (Cislajtanije).

Na Slovenskem so za nemire izvedeli nekje 16. Marca, nemiri pa so zajeli vsa večja slovenska mesta. Izredne razmere so trajale nekje do jeseni 1848. Starejše plemstvo se je umaknilo v zasebnost, tudi mlajše, ki se je povezalo z meščani, pa več ni imelo večjega družbenega vpliva.

Cerkev je bila povsem podrejena dvoru, ki jo je tudi pozival, naj počaka na konec dogajanj okoli revolucije, številni, zlasti mladi kaplani pa so se tudi oprijeli liberalnega katolicizma. Nadškof Luschin je to leto v Gorici zbral škofe svoje province in ponovno poudaril svojo zvestobo cesarju, hkrati pa zahteval večjo versko svobodo.

Postopno uveljavljanje liberalne kulture in krepitev narodne zavesti se je pokazalo tudi v Cerkvi, vseeno pa revolucija leta 1848 na Goriškem ni pustila večjih posledic, po Luschinovem mnenju tudi zaradi župnikov, »ki so ostali trdni v veri in moralnih držah«.

Kako črna je bila francoska revolucija 2

Še tri poglavja se posvetijo vandalizmu oz. načrtnemu podiranju in odstranjevanju elementov francoske kulturne dediščine iz ideoloških razlogov. Šlo je za arhitekturna in umetniška dela, ki so bila povezana z vero ali zgodovino monarhije, potem tudi uničevanje knjig in knjižnic, zlasti samostanskih in ladij. Glede slednjih nam zgodovinar Tnacréde Josseran poda povzetek zelo odločilnega dogodka, ki pa ga javnost le malo pozna. Revolucija se je zavedla, da je francoska vojna mornarica, ki je bila ponos francoskega kralja Ludvika XVI. (1754-1793), ki jo je prvič v zgodovini dvignil na takšno raven, da je lahko tekmovala z angleško za prevlado na morju, temeljila na povsem hierarhičnem organizacijskem sistemu, kjer so vsi častniki bili plemiškega rodu. V imenu enakosti se je torej zavestno odločila, da mornarico uniči: število vojakov so precej zmanjšali, vse častnike poslali pod giljotino ali jih pregnali v tujino, mnoge ladje pa so podrli in njihov les uporabili za gradnjo ali kurjavo. Seveda so bili angleški admirali, na čelu s Haratiem Nelsonom (1758-1805), nad tem početjem navdušeni, saj so v tem samomoru videli prihodnje zmage Velike Britanije - zgodovina je pokazala, da se v svojih presojah niso zmotili.

V Črni knjigi seveda ne gre brez dela, posvečenega strukturni in pravni plati revolucije. Xavier Martin v poglavju o revolucionarnem pravu posebej izpostavi predvsem dvoje. Najprej obravnava ideološko pojmovanje prava, ki za revolucionarje ni izhajala od spodaj, ampak iz abstraktne resničnosti Države, ki so jo imeli za absolutno in vsemogočno. Ko se enkrat prevzame ta začetni položaj, vsaka vlada in vsak vladar hitro podleže skušnjavi, da izda na stotine novih zakonov. Revolucija je sicer želela zmanjšati število zakonov - zaradi razširitve na regionalno in lokalno raven jih je res bilo preveč - zgodilo pa se je prav nasprotno. V štirih letih so izdali 15000 novih zakonov, še čez štiri leta pa je bilo novih zakonov že 40000 - gre za tendenco, ki se danes nadaljuje, izvira pa prav iz francoske revolucije. Drugi vidik, ki ga poudarja Martin pa je revolucioinarno sovraštvo, prav tako ideološko, do družine. Če naj bi moral novi človek, ki ga je želela revolucija ustvariti, državljan, biti pred Državo brez posrednih teles, je moralo revolucionarno pravo seveda uničiti korporacije, družbena telesa in lokalne privilegije, končni cilj pa je bil uničiti prvo vmesno telo, najbližje osebi - družino. Leta 1792 so ukinili starševsko pravico (vzeli naj bi staršem otroke) in uzakonili ločitev. Vendar se je potem francoskim revolucionarjem zgodilo to, kar se je kasneje tudi njihovim sovjetskim posnemovalcem v 20. stoletju: ko so se znašli v vojni, so ugotovili, da vsak napad na družino uničuje družbeno tkivo in škodi vojski. Zato so hitro dali v vzvratno prestavo, čeprav je ostala ločitev še naprej v veljavi (vse do Restavracije), ostala pa je tudi ideologija, ki je obrodila svoje bogate sadove v Franciji (in še kje) XIX. in XX. stoletja.

Ostala je tudi reorganizacija ozemlja - tema poglavja Cristophea Boutina. Ta je ukinila starodavne pokrajine z njihovimi svoboščinami vred, namesto njih pa vzpostavila departmaje, pogosto povsem na umeten način, njihove meje pa so jasno izražale proti-regionalno usmerjenost. Šlo je za prevlado od zgoraj narekovane razdelitve ozemlja nad zgodovinskimi pokrajinami, ki so imele enotno kulturo, namen vsega tega pa je bil zatiranje lkoalne avtonomije, namesto da bi jo spodbujali. Imena departmajev so želela izbrisati vsakršno zgodovinsko ali kulturno povezavo. Tudi to je obstalo vse do današnjih dni. K sreči niso šli do konca vsaj pri "zadnjem stadiju neumnega", ki naj bi spremenil tudi imena mest, kot npr. Bourg-la Reine ("Kraljičin trg") v Bourg-Égalité ("Trg enakosti") ali Grenoble (ki vsebuje besedo "noble", "plemenit ali tudi plemič") v Grelibre (ki vsebuje besedo svoboda).

Zadnjih šest poglavij prvega dela nam poda neke vrste inventar dediščine francoske revolucije in njeno kritično presojo. Prikazano je, da totalitarizmi XX. stoletja - komunizem, nacionalsocializem - in terorizem (vse do današnjih dni), izhajajo iz francoske revolucije, ki je nekakšna matrica in izvor teh ideologij. Seveda so navedene tudi razlige, je pa seveda najpomebnejši duh francoske revolucije, ideja, po kateri merilo politike ni skupno dobro, temveč ideologija. Opravičenje uporabe sredstev za dosego cilja, v imenu ideologije same, je sprožilo proces, ki je pripravil pot totalitarizmom XX. stoletja, hkrati pa pojasnjuje terorizem v XXI. stoletju (tudi prej, seveda).

- Massimo Introvigne, Com'era la Rivoluzione francese, Il Timone, februar 2009.