Strani

petek, 30. december 2011

p. Bellarmino Bagatti: Po zgodovinskih sledeh krščanstva

Anonimni pričevalci 20. stoletja (2)

Frančiškanski arheolog p. Bellarmino Bagatti se je rodil kot Camillo v kraju Lari, blizu Pise v Toskani, leta 1905. Praktično takoj po zaključenem študiju na Papeškem inštitutu za krščansko arheologijo, se je odpravil v Sveto deželo, kjer je živel in delal vse do svoje smrti, leta 1990. Raziskal je veliko krajev, kjer se kristjani spominjamo svetopisemskih dogodkov, med njimi zlasti Nazaret, za katerega je ugotovil, da je bil v 1. Stoletju le majhna vasica, in cerkev 'Christus flevit' na Oljski gori v Jeruzalemu, pod katero je našel domnevni grob apostola Petra. Splošno ni kdove kako znan, zato ga  lahko uvrstimo med 'anonimne pričevalce 20. Stoletja'.

»Vse od časov Voltairea so določeni kritiki z vse večjo vztrajnostjo skozi celotno 19. Stoletje in del 20. Stoletja bili skeptični glede romarskih krajev v Sveti deželi. Govorili so, kako so svetišča zrasla zato, da bi cinično izrabili pobožnost lahkovernih romarjev. Po njihovem mnenju se je prevara začela že s cesarjem Konstantinom, ki naj bi iz političnih razlogov, da bi si pač pridobil prijatelje med kristjani, 3. Stoletja po Jezusovi smrti dal postaviti cerkve na krajih, ki so bili določeni glede na neoprijemljivo izročilo. Prevara naj bi senadaljevala od srednjega veka naprej, zlasti s strani frančiškanov, ki naj bi z izmišljenimi zgodbami romarjem odvezovali mošnjiček. Tega pa niso zagovarjali le protikrščanski propagandisti, temveč tudi kopica uglednih profesorjev, ki so s celo kopico argumentov naredili močan vtis na bralce«. 

Našega patra pa so le še bolj spodbudili k iskanju materialnih dokazov o zgodovinskosti evangelijev. Svoje delo takole strni: »Po tolikih desetletjih dela na terenu lahko rečem, da samo kdor dela za pisalno mizo, ne da bi se premaknil iz svoje knjižnice, lahko trdi, da to, kar pripovedujejo evangeliji, ni zgodovinsko«. To je počel zelo znanstveno in natančno, saj: »Naloga vsake znanosti ni v tem, da nekomu damo prav ali ne, temveč v podajanju objektivnih podatkov, kar velja tudi za arheologijo. Naša odkopavanja pa so vseeno privedla do ozračja ponovne zaupljivosti po tolikih letih sumničavosti«. 

»Danes je mogoče sestaviti zgodovinsko verigo, katere prvi členi so utrjeni v evangeljskih časih«. Kljub vsemu profesionalnemu delu in priznanjem največjih svetovnih univerz pa cilj p. Bellarmina nikdar ni bil ta, da bi v ospredje postavljal svoje delo, temveč, da bi ga prikazal v drugačni luči: »Ni najbolj važno študirati Jezusa, temveč ljubiti, kakor je on rekel. Krščanstvo je preživelo do zdaj in bo še naprej, pa ne zaradi nas, ki se imamo za učene, temveč zaradi vere in ljubezni preprostih ljudi. Ponižni, in ne strokovnjaki, ki so pogosto tako ošabni, so tisti, ki resnično razumejo evangelij«. 

Ko so ga spomnili, da je tudi sam življenje posvetil znanstvenim raziskavam, je takoj odvrnil: »Predvsem sem redovnik, na to pot sem se podal zgolj iz poslušnosti do predstojnikov. Bolj ko sem napredoval, tem bolj sem razumel, kako je študij brez ponižnosti tisti, ki ovira razumevanje. Prav zato nam Jezus pravi, da moramo postati kakor otroci – če ne spet najdemo tiste otroškosti, lahko postanemo tudi največji učenjaki tega sveta, pa vseeno ne bomo nikdar razumeli ničesar. Jezus od nas ne zahteva učenosti ali visoke kulture, saj nas ne bo po teh sodil, temveč po ljubezni. Njega zanima naše srce, zanima ga, da se med seboj ljubimo«. 

Ta zavest je še kako pomembna za arheologa, katerega življenje nikakor ni lahko: »Življenje arheologa skoraj vselej sestoji iz nesmiselnega napora, iz zapletenega izkopavanja, študija, primerjanja. Navadno še zdaleč ni tako vznemirljivo kot mislijo nekateri. Presenetljive in razburljive najdbe so redke. Večinoma pridemo do naših sklepov preko neke serije fragmentov, ki jim nestrokovnjaki ne bi namenili niti najmanjše pozornosti. Potem pa se nenadoma človek znajde pred najdbo, ki ga nagradi za ves vloženi trud in napor, kot npr. tisti napis: 'Zdrava, Marija' … Ko so začeli postavljati novo baziliko Gospodovega oznanjenja v Nazaretu, sem imel priložnost kopati v votlini, ki je po krščanskem izročilu veljala za Marijino hišo. Vse nazareške hiše so bile takšne – revna bivališča, votline, izdolbene v apnenčasto pobočje griča, kjer so skupaj živeli ljudje in živina. Ko smo prišli do najstarejšega sloja (pred Konstantinom) smo ugotovili, da so že takoj na začetku krščanstva tisti kraj spremenili v svetišče. Na nekem ometu smo zagledali tisti vznemirljiv grški napis iz 1. st. po Kr., ki ga je vpraskal neki romar: 'Chàire Maria' – 'Zdrava, Marija'. Našli smo še en grški in en armenski zapis. Prvi pravi: 'Na svetem Marijinem kraju sem pisal', drugi, le delno ohranjen, pa: 'Lepa Devica'… Kdaj pa kdaj smo tudi mi ubogi arheologi lahko koristni. Po naši zaslugi lahko tako vsak katoličan, ki moli rožni venec, spozna, da se s tem včleni v verigo, ki pelje vse do samega začetka v Nazaretu, morda z nekom, ki je Jezusovo mater spoznal takrat, ko je za vse bila le preprosto dekle, žena in potem vdova tesarja Jožefa«.

Izšlo v 8. številki priloge 'Bodi človek!' (tednik Novi glas)

petek, 9. december 2011

Léo Moulin: 'Regula' med levico in desnico

Anonimni pričevalci 20. stoletja (1)

V novem ciklu člankov z naslovom 'Anonimni pričevalci 20. stoletja' nam bodo spregovorili veliki ljudje preteklega stoletja, ki sicer še zdaleč niso anonimni, gledano na splošno, so pa anonimni v smislu govora o Bogu in krščanstvu oz. jih po tej plati vsaj ne poznamo kaj preveč. Spregovorili nam bodo takšni kalibri kot Umberto Eco, Leonardo Sciascia, André Frossard, Eugéne Ionesco... Kot prvi nam bo spregovoril véliki belgijski humanist Léo Moulin (1906-1996).

Léo Moulin v Valtellini
Belgijski humanist, ki se je sicer imel za agnostika, se je ukvarjal res z mnogimi platmi človeške družbe, to pa počel energično skozi celotno življenje. In kako ostati mlad kljub starosti? Treba je »ljubiti življenje, ljubiti ljudi, čeprav se o njih ne smemo slepiti, ljubiti ideje, dežele, nove jedi. Nikdar se ne sme reči 'v mojih časih'. Treba se je spominjati preteklosti, živeti pa v sedanjosti, vendar tako, da smo usmerjeni v prihodnost«. 

Da gre za posebnega moža, pričuje njegovo delo, kjer preučuje zgodovino, psihologijo in sociologijo kuhinje. Svetovno znano je njegovo delo L'Europe a table, kjer prek gastronomije skuša sestaviti zgodovino Stare celine, vključno z versko. Naj okusimo nekoliko te njegove kuhinje: »Katoliški Poljaki kuhajo odlično, njihovi sosedje vzhodni Nemci, ki so protestanti, pa zanič. Kako je to vendar mogoče, glede na to, da imajo oboji enako podnebje in sestavine? Razlog je, na tem in na drugih področjih, verski. Vsepovsod je kuhinja protestantov manj okusna od kuhinje katoličanov. Dejstvo je, da je protestantizem res ustvaril ekonomsko zelo razgibano družbo, vendar pa zatrl la joie de vivre (veselje do življenja). Ker je človek po njihovem nauku sam pred Bogom, pade nanj vsa teža odgovornosti in krivde, vključno s 'čutnostjo' jedi. Katoličan je svobodnejši, manj zakompleksan, saj ve, da mu pomaga cela mreža cerkvenih in kulturnih posrednikov, zlasti je tu možnost spovedi, s svojim odrešilnim odpuščanjem. Protestantskemu verniku je rečeno nekako tako: 'Kako se rešiš, je tvoja stvar, gre za tvoj osebni odnos z Bogom'. Na ta način se ljudje ali čutijo potlačene ali pa hlinijo neko krepost, ki je ne morejo udejanjati. Tako pride na površje tista nevarnost hinavščine, ki zaznamuje velik del severnega dela Evrope«. 

Je pa bil Moulin zlasti navdušen nad sv. Benediktom. Ker je bil belgijski humanist tudi predavatelj politologije, je raziskoval vpliv Benediktove Regule na politično misel. Prepričan je, da so ljudje v vsakem času razdeljeni na dve strani, pač glede na značaj in osebno zgodovino – na 'desnico', ki nima nobenega zaupanja v človeka in na 'levico', ki preveč zaupa v človeka, naravna razdelitev, ki pa ima verske temelje. O tem razpravlja v pamfletu La gauche, la droite e le péché originel (Levica, desnica in izvirni greh): »Desnica in levica, konservativci in naprednjaki, zagovorniki ohranitve in revolucije, imajo svoja začetnika v Avguštinu in Pelagiju. Prvi je dal prevelik poudarek vplivu greha Adama in Eve na človeka, medtem ko je drugi ta vpliv preveč omejil, ga minimiziral. 

Po Avguštinu je torej samo Božje posredovanje tisto, ki lahko človeka spet vrne in ga obdrži na pravi poti, za Pelagija pa človek sploh ni tako pokvarjen, zato so dovolj spodbude, vzgoja, 'reforme'. Zato ni naključje, da je prav slednji navdihoval Rousseauja in na sploh vso levico, tako reformno kot revolucionarno, ki si domišlja, kako je zlo sveta mogoče odpraviti s pomočjo odlokov in zakonov, z vplivanjem na družbeno-politično strukturo. Avguštin po drugi strani navdihuje vse 'desničarje', ki privilegirajo zakone in red, ki zaupajo v sodišča in policijske sile, ker na noben način ne mislijo, da je človek po naravi dober, zato ga je treba nadzorovati in usmerjati. 

Moderni desno-levi spopad se sicer ima za političnega, v resnici pa je teološki, verski.« Benedikt je »uspel najti ravnovesje med tema dvema težnjama … Čeprav se ne slepi, da noben človek ni brezmadežen, ga vseeno globoko ljubi in želi, vsakemu na njemu lasten način, pomagati, da se reši, morda da celo postane svetnik … Da bi cerkveni možje modro in učinkovito vladali, morajo ohranjati ravnovesje med karizmo in institucijo, med ljubeznijo in zakoni … Benedikt uspe v svojih redovnih pravilih izročilo rimskega prava oplemenititi z novo vero«.

Objavljeno v prilogi Novega glasa 'Bodi človek'

četrtek, 10. november 2011

Reformacija = luteranstvo?

Kot smo zadnjič dejali, besedo reformacija težko definiramo, saj obsega od najširšeih, pa do najožjih pomenov, tja do tiste trditve, navedene v naslovu, da naj bi ta pojem označeval samo Lutrov upor. Da bi si prišli malo bolj na jasno, si bomo pomagali s svetovno znanim ameriškim sociologom religije Rodneyem Starkom, ki v svoji knjigi For the glory of God (A gloria di Dio) podrobno obravnava razne 'reformacije' in herezije (posebno mesto seveda gre tu dogodkom iz 16. stoletja), prispevek krščanstva k razvoju znanosti, lovu na čarovnice in koncu suženjstva. Avtor je v ZDA in po svetu po pravici zelo čislan, saj z močnimi in tehtnimi argumenti podkrepi svoje razmišljanje. V začetku dela si želi, da bi argumenti prepričali vse, še zlasti tiste, ki so prepričani v to, kako je krščanstvo, zlasti pa katoliška Cerkev, prineslo samo slabo zahodnemu svetu. Stark dokazuje, koliko dobrega je, nasprotno, prišlo s tega naslova in kako bi Zahod sploh ne bil to, kar je, brez krščanstva, zlasti pa katoliške Cerkve. Pa pojdimo k naši reformaciji.

Vsak konec oktobra po vseh luteranskih cerkvah na svetu praznujejo 'nedeljo Reformacije', kjer se spominjajo zgodovinskih dogodkov, katerih glavni junaki so bili Martin Luter in njegovi nasprotniki v Nemčiji v 16. stoletju. Še vedno mnogi uporabljamo besedo reformacija v tem ozkem pomenu, zato v Sloveniji tudi praznujemo 'Dan Reformacije' 31. oktobra, ko se vsakemu v spominu prikaže ta nemški avguštinec, ki pribija svoje teze na vrata. V resnici ne moremo z gotovostjo trditi, da se je ta dogodek takrat resnično zgodil, je pa Luter te teze resnično poslal škofoma v Mainzu in Magdeburgu. Žal je ta definicija reformacije, ki obravnava zgolj nemški upor katoliški Cerkvi, preozka.

Dandanes še najbolj 'pravoveren' luteranski zgodovinar upošteva tudi angleški upor, kakor tudi ne obravnava več švicarskih uporov, v prvi vrsti kalvinizma, kot navadno posledico nemškega. Tudi v Nemčiji danes priznavajo to razvejanost reformacije. Tudi najpomembnejša enciklopedična dela reformacijo tako razvejano obravnavajo, kot npr. Oxford Dictionary of World Religions, kjer pod geslom 'Reformacija' zasledimo, da je šlo za: "Reformna gibanja v krščanski Cerkvi na Zahodu v začetku 16. stoletja."

Težava je, da je tudi ta definicija preraščena. Mnogi strokovnjaki opozarjajo na Husov upor na Češkem, ki se je zgodil že mnogo prej, v začetku 15. stoletja, tu pa ne smemo pozabiti niti na angleža Johna Wycliffa, ki se je uprl Cerkvi sredi 14. stoletja. 

Nekateri znanstveniki gledajo na zadevo še širše in vključujejo v pojem reformacije tudi vsa 'krivoverstva' z začetka srednjega veka (ki bi ga bilo bolj pravilno imenovati 'predindustrijska doba', kot so si pravzaprav enotni véliki medievalisti), kakor tudi vse poskuse reforme Cerkve, ki so se v 11. in 12. stoletju zgodili pod njenim okriljem - npr. gibanje sv. Dominika in sv. Frančiška, ki sta ustanovila še danes obstoječe redove (v množini, ker so se frančiškani kasneje razdelili na tri veje).

V svoji knjigi Stark govori o 'reformah' kot o poskusih uvedbe bolj radikalne verske prakse znotraj neke verske organizacije, tako da se v tem oziru obrne tudi na judovstvo in islam. Če so bili ti poskusi zadušeni, so se navadno te skupine odcepile in pravzaprav postale verske 'ločine' ali 'sekte'. Prvo takšno ločino je kot prvi ustanovil Markion že v 2. stoletju. 

Reforme so odgovor na povpraševanje po drugačnih stopnjah verskega življenja, v nekaterih ozirih gre za bolj zahteven način verskega življenja, ki pa je na nekaterih področjih tudi manj zahteven. Kadar so torej ti poskusi zadušeni, se spremenijo v zunanji izziv prevladujoči verski opciji. Ta definicija pa nam pove, da so reforme lahko uspešne ali neuspešne - tako Husov kot Lutrov poskus reforme je bil neuspešen, le da je, če tako rečemo, Luter, skupaj s svojim gibanjem preživel, za razliko od Husa (bil je umorjen, pa tudi husitov je malo, predvsem se nahajajo na Češkem). Tu je treba tudi reči, da je Luter uspel reformirati krščanstvo, ne pa tudi Cerkve, saj je to napravila 'Protireformacija'. Lutrovi poskusi so bili zadušeni, tako da je pravzaprav ustanovil svojo ločino. Gotovo mu je tu treba priznati, kako je sprožil 'protestantsko Reformacijo', kjer pa, še enkrat ni reformiral Cerkve, temveč ponudil alternativo katoliški veri.

Kadar torej govorimo o 'Reformaciji', govorimo o poskusih uvedbe korenitih sprememb znotraj katoliške Cerkve, ki pa so bili neuspešni, a so preživeli, skupine so se odcepile in postale altrenativa katoliški veri. Reformirala so vero, ne pa Cerkve. Ker gre za nek protest, govorimo o 'protestantih', zato bi morda bilo pravilno reči PROTESTANTSKA REFORMACIJA. Za čim bolj pravilno razumevanje okoliščin pa je treba pregledati tovrstne zadeve in verske razmere v celotnem srednjem veku, da bi razumeli in ne govorili neutemeljenih zadev, ki jih potem premnogi širijo kot 'dejstva' in 'resnice'. Toplo zato priporočam v branje takšan dela, kot je to Starkovo.
 

torek, 1. november 2011

Reformacija: beseda in pomen

Ob 'Dnevu reformacije', ki ga obhajamo pri nas na 31. oktober, je pomembno nekoliko razjasniti prav ta osnovni pojem. 

Beseda je seveda latinskega izvora, dobesedno bi pomenilo 'preoblikovanje', vendar pa prav natančnega pomena "Reformatio" nima. V tem pojmu pa sta redno povezana "vračanje na staro" in istočasno "nastajanje novega". Kot klic k pokori, spreobrnjenju, novemu stvarstvu, ima svoje temelje v oznanilu starozaveznih prerokov, v Janezovem vabilu k "metànoi" v evangeliju. 

Ko gledamo na zgodovino redovništva, lahko rečemo, da je to zgodovina vrste reformacij v Cerkvi. Krščanstvo hoče obnoviti npr. sv. Bernard (+1153), sv. Frančišek Asiški (+1226) zahteva brezkompromisno uresničenje življenja po evangeliju, njegovo gibanje zajame sodobni svet kot "renovatio et reformatio ecclesiae" ("prenova in preoblikovanje Cerkve"). 

Posebno glasen je klic po reformi v 15. stoletju; zahteva reformo papeštva, kardinalov, svetne in redovne duhovščine, uprave in financ, sodne službe, šolstva. "Reformacija" je vse bolj veliko upanje vseh. Javlja se po osebah kot sta Hus in Savonarola, je osrednja tema na koncilih v Baslu in Konstanci. 

Luter pravi pri svojem prvem javnem nastopu: "V Cerkvi je nujno potrebna reformacija, ki pa ni stvar posameznika, ne papeža, ne kardinalov ... ampak vsega krščanskega sveta ..." Luter gleda tu na reformacijo v smislu "metànoie" (spreobrnjenja), hoče ponovno vzpostaviti "stare krščanske resnice", predvsem po načelu "sola scriptura". Sveto pismo je edini vir verovanja, ki ga mora človek spoznati brez posredovanja uradne Cerkve. Temeljno navodilo evangelija pa je, da je človek od Boga sprejet, opravičen in odrešen le po Božji ljubezni in milosti, ki se je udejanjila v Božjem učlovečenju, Jezusu Kristusu, v njegovi smrti in vstajenju (sola gratia, solus Christus). Za človekovo zveličanje je potrebna samo vera v Kristusa (sola fides). 

Do razhajanj je prišlo zaradi različnega gledanja na človekovo opravičenje, na vsebino in pomen zakramentov, vključno z mašno daritvijo in mašniškim posvečenjem, na vodilno vlogo papeža, na pravico do razlage Svetega pisma, na nauk o vicah ter češčenju Marije in svetnikov.

Iz nemških dežel se je reformacija širila tudi drugam: v Švici jo je leta 1522 začel Ulrich Zwingli (cvinglijanstvo) in jo z novim poletom nadaljeval Jean Calvin (kalvinizem), leta 1536. razvijala so se tudi gibanja ljudske reformacije (prekrščevalci, štiftarji). Reformatorji so Cerkev organizirali v okviru dežel (deželne cerkve) in so bile podrejene deželnim knezom. Ukinili so celibat duhovnikov, razpustili samostane, v bogoslužje so uvedli narodni jezik.

četrtek, 26. maj 2011

Zgodovinski poduk za papirnato oznanjevanje

Aktualna Metternichova cenzura

Kakor je znano, je v prvi polovici 19. stoletja v Avstrijskem cesarstvu na mnogih področjih veljala cenzura, med drugim tudi kar zadeva knjižno ustvarjanje. Upravljalec tega sistema, ki je kontroliral svoje podložnike, je bil knez Clemens Metternich, ki je leta 1821 postal tudi državni kancler.

Ta je na področju političnega, ekonomskega, družboslovnega ter religioznega knjižnega ustvarjanja določil s posebnim zakonom, da ne sme biti objavljeno nobeno delo, ki bi imelo manj kot 320 strani. To je bila najbolj učinkovita oblika cenzure, vsako tako delo se je namreč nujno pretvorilo v t.i. "špeh", ki je bralce že vnaprej odvračal od izobraževanja na omenjenih področjih.
To je velik poduk tudi za nas. Pisati preveč namreč postane kakor nič pisati, avtor dela si sam sebi skoplje jamo. Zvita Metternichova poteza uči vsakega pisca, naj ne pretirava s količino, ker se da vsebino podati z veliko manj besedami. Iz vsakdanje izkušnje vemo, da je je boljši tisti avtor, ki potrebuje malo prostora (papir se vedno bolj umika) da ljudem sporoči, kar želi.

To je tudi pouk za našo cerkveno birokracijo, ki nam vsako leto pošilja na kilometre natisnjenega papirja, kakor da ne bi vedela, kaj drugega početi. Zanimivo bi bilo izvesti raziskavo, koliko 'cerkvenih' ljudi prebere vso to goro papirja (meni ne uspe in nimam niti nekega namena to narediti). V tem primeru je nujno treba upoštevati človeško naravo, ki ima svoje zakonitosti, od katerih je ena ta, "da jasnost idej ustreza jasnosti in majhnemu številu besed. Nasprotno pa obilica, množina besed kaže na krizo jasnosti, če ne tudi na krizo identitete, morda celo na neko nezavedno negotovost," kakor opozarja Messori.

Za zgled so nam vedno in povsod lahko štirje evangeliji. Ti so kratki in zelo vsebinsko bogati, najkrajši pa je Markov evangelij, ki je tudi najstarejši in najbližji strnjenemu Jezusovemu sporočilu. Kristjanom bi moralo dati vse skupaj še posebej misliti, saj za nas ne velja samo tisti antični moto 'historia magistra vitae' (da je torej zgodovina življenjska učiteljica), ampak še drugače: 'Historia magistra Dei' - po znamenjih časa nam govori Bog, kot je lepo dejal 2. vatikanski cerkveni zbor.

Objavljeno v 4. številki priloge 'Bodi človek' (Novi glas).

petek, 4. marec 2011

Ko se podre zid...

Zgodovinska zanimivost.

Berlinske kronike poročajo, kako se je brezštevilna množica, ki je prišla ob podrtju zidu na Zahod, takoj napotila v nakupovalna središča, kjer so med ostalimi trgovinami tudi prav posebne. Za tiste, ki morda tega ne vedo, v Nemčiji je morda največja veriga erotičnih trgovin na svetu, nekatere, kot npr. prav tista v zahodnem Berlinu, pa so celo večnadstropne. V njih se najde prav vse, najbrž je še domišljija premajhna za tako veliko in raznovrstno ponudbo v tem sektorju, ki jo nudijo nemške trgovine.

Kronike pa tudi poročajo, da se vzhodni Nemci niso napotili le v te trgovine, ampak so dobesedno razgrabili ves erotični material, vse revije in knjige po berlinskih kioskih in knjigarnah. Seveda so se množično napotili tudi v erotične kinodvorane, kjer so se lepo po prusko postavili v vrste in čakali, da bi lahko vstopili.

Zdi se torej, da so bili ljudje na vzhodu bolj kot kruha lačni pornografije. Ne smemo se temu čuditi, saj so komunistične države, vsaj uradno, bile najbolj moralne in čistunske v zgodovini človeštva (spomnim se, kako so naši 'odrasli' sodržavljani pornografske revije kupovali v Italiji, dokaze lahko še vedno najdemo na kakem podstrešju ali omari). V Sovjetski zvezi, na Kitajskem in še kje je bila za producente in trgovce s pornografskim materialom predvidena celo smrtna kazen, ki so jo večkrat tudi izvršili. Seveda so bili na smrt obsojeni tudi tisti odrasli, ki bi jih zasačili pri homoseksualnem spolnem dejanju, kakor tudi posiljevalci žensk, da o tistih, ki so si privoščili mladoletne in otroke, sploh ne govorimo.

Mladi so seveda vsi bili vzgojeni v tem strogem duhu, vendar pa niso niti pomišljali, da bi ob osvoboditvi ne zavili v najbližjo erotično trgovino ali trafiko, da bi dobili prepovedan sad.

Tu se torej pokaže tragika in slepota totalitarnih režimov, ki želijo ustvariti “novega človeka” po svojih sistemih. Ko so izrabljali samo politične, šolske in družbene vzvode, so dosegli samo materialno revščino, zraven katere prideta še duhovna in moralna. Namesto novega pridemo tako samo do “starega” človeka, o katerem govori tudi sv. Pavel. Ta je brez vsake zaščite tako prepuščen trgovcem s spolnim materialom.

Potrebno je torej vse kaj drugega kot policijski režimi s svojimi pedagogi, ki predavajo na “urah spolne vzgoje”, da bi spremenili srca ljudi in njihov način odkrivanja skrivnosti življenja, med katere spada tudi spolnost. Nobena revolucija ni mogoča, če se ne zgodi najprej v človekovi notranjosti. Zunanje revolucije tako niso nič drugega kot minljive fasade, ki trajajo samo toliko časa, kolikor traja režim.

Objavljeno v 2. številki priloge Bodi človek.

sobota, 29. januar 2011

Ostati ali ne v mestu?

Janez Bosco, ki goduje 31. januarja, je bil kmečki sin in je izhajal iz gričevnate pokrajine okoli mesteca Asti v Piemontu. To je bilo in je še danes – globoko podeželje, kjer je vladala določena nezaupljivost do bližnje piemontske prestolnice Torino. Na podeželju je bil vse do mašniškega posvečenja, ki ga je prejel leta 1841. Šele takrat je šel v Torino, kjer se je izpopolnjeval v cerkvenem Konviktu, vzgojnem zavodu. 

Ko je končal to izpopolnjevanje, je bil seveda namenjen prevzemu kake podeželske župnije, a je takrat stopil v ospredje duhovni voditelj vzgojnega zavoda, don Cafasso. Ta je bil kaj zanimiva osebnost, saj je bil spovednik obsojenih na smrt, velikašev, kmetov in škofov in ga je papež Pij XII. leta 1947 razglasil za svetnika. Ta don Cafasso nikakor ni hotel, da bi don Bosco šel iz mesta Torino, saj je uvidel, kaj bi lahko v prihodnosti naredil ta mladi podeželski duhovnik, če bi ga namesto na prašne podeželske ceste poslali na tlakovane ceste piemontske prestolnice. 

Don Bosco se izziva ni ustrašil, kakor se tudi ni ustrašil težkih časov, ki so se najprej napovedovali, nato pa tudi uresničili, ko je prišlo leto 1848 s svojim revolucionarnim vrenjem ('marčna revolucija'). Zavedal se je, da bo vse, kar koli bo napravil, nekaj novega in zavedal se je, da je sposoben sprejeti »mestni« izziv, četudi je bil do tedaj vajen le vinogradov, polj in semeniških poslopij. Dobro se je zavedal, da je treba evangelij najprej oznanjati po mestih, kakor je to počel že Jezus, Pavel in drugi. Od tam se ideje širijo tudi na podeželje. V pismu, ki ga je don Bosco pisal 3. avgusta leta 1877 nekemu francoskemu škofu, ki je prosil, da bi v njegovo škofijo prišli salezijanci, je dejal: »Več prebivalstva kot ima mesto, bolj je za nas primerno.« Malo prej je namreč zavrnil prošnjo neke bogate dame, ki je vabila salezijance v svoje mestece v osrednji Italiji. Dejal je, da je mestece premajhno, saj salezijanci ciljajo na velike tarče. 

Tako je stavil na Torino, oziroma na njegovo prihodnost. Takrat je bilo namreč to še majhno mesto, v letih 1849-1859 pa se je potem bliskovito razvilo, leta 1861 pa celo postalo prestolnica novega italijanskega kraljestva. S svojo stavo je vztrajal tudi leta 1864, ko so mestu na silo odvzeli status prestolnice, ter ta naziv podelili Firencam. Tega leta je namreč dal postaviti temelje za novo, izjemno veliko baziliko Marije Pomočnice v Valdoccu, ki je tedaj bil še močvirnato in od centra oddaljeno predmestje Torina. 

Je torej upal proti upanju, kakor pravi apostol Pavel, ko so vsi mislili, da je mesto obsojeno na obrobno vlogo v zgodovini. Moramo vedeti, da je ob priložnosti judovska skupnost obupala nad nekdanjo prestolnico, ter jo zapustila, ne da bi dokončala projekt izgradnje velikanske sinagoge. To je kasneje zgradila mestna občina, danes pa jo poznamo pod imenom »Mole di Torino«. Don Bosco je torej ostal v tem izropanem, zapuščenem in napol izpraznjenem mestu. Bil je daljnoviden in je vedel, da se bo stvar obrnila. Zvestoba salezijanskemu geslu: »Da mihi animas, coetera tolle.« (Daj mi duše, ostalo odvzemi), se je izkazala za pravo odločitev. Občina je stavila na industrijo in res so se zadeve kmalu začele obračati. Z industrijskim »bumom« je Torino postajal industrijska prestolnica Italije in prebivalstva v njem, torej tudi duš, katerim je bilo treba oznaniti evangelij, je bilo vse več. Danes ima skoraj milijon prebivalcev, Valdocco pa je sedaj praktično sredi mesta, ne pa neka obrobna periferija. Še kako torej drži tisti vzklik iz brevirja: »O modrosti svetnikov bodo pripovedovala ljudstva.« O njihovi preroški daljnovidnosti pa tudi, dodajamo mi.

petek, 21. januar 2011

Malo drugače o križarskih pohodih

Že osem let po smrti preroka Mohameda se je islam raztezal po celotni severni Afriki, Cipru, po večjem delu Srednjega vzhoda (Bližnji vzhod + Arabski polotok + Iran) in po velikem delu Iberskega polotoka. Vojaški razlogi za ta razmah so pravzaprav zelo preprosti. Prvi je ta, da so se Bizantinci in Perzijci iztrošili v stoletja trajajočih medsebojnih spopadih – oboji so imeli na voljo le obmejne vojaške enote, ki so pa bile razporejene v med sabo oddaljenih utrdbah, v veliki meri pa je šlo tudi za najemniško vojsko. Konjeniških oddelkov, sposobnih naglih premikov, niso imeli na voljo. Na drugi strani imamo Arabce, ki so že od otroštva vihteli orožje, s kamelami pa so lahko hitro prečkali puščave. Svoj napad so vedno usmerili na eno točko, večina cesarskih čet pa je bila raztresena po celotni dolžini meja cesarstva (te meje pa niso bile kratke). Meje so tudi pogosto varovala arabska plemena, ki so jih Bizantinci plačevali priložnostno – ko je prišlo do prvih prask, so hitro prešli na stran arabskih zavojevalcev.

Veliko je bilo v preteklosti napisanega o domnevni muslimanski strpnosti, kakor je bilo napisanih tudi mnogo ne le netočnosti, ampak pravih neumnosti, kar se je začelo že v 18. Stoletju z Voltairom, Gibbonom in drugimi pisci razsvetljenskega obdobja. Njihov namen je bil Katoliško Cerkev opisati v čim bolj temni luči, kakor pravi ameriški sociolog in zgodovinar religije Rodney Stark v svojem izčrpnem delu »God's Battalions: The Case for the Crusades«. Perzijci  so se npr. še več kot celo stoletje upirali islamski prevladi (ne le par let po 650 – tega leta je bilo Perzijsko kraljestvo dokončno zasedeno), zaradi česar so bili deležni najbolj zverinskih povračilnih ukrepov. Potem je bilo na smrt obsojenih sedemdeset krščanskih romarjev iz Male Azije – pobili so vse, razen sedmih, ki so se spreobrnili v islam. Nemalo zatem so v Jeruzalemu Arabci križali šestdeset krščanskih romarjev. Ob koncu 8. stoletja so se začeli muslimanski napadi na samostane (vedno so pobili vse menihe) in uničevanje cerkva po celotni Palestini, zlasti pa v Jeruzalemu in okolici. Vedno so se znesli tudi nad civilisti – bilo je mnogo pobojev in posilstev. Ob koncu 10. Stoletja je turški sultan ukazal kristjanom, da morajo okrog vratu nositi križ, težak dva kilograma. Judje so nosili podobo teleta z isto maso. Po njegovem ukazu je bilo uničenih več kot trideset tisoč cerkva, vključno s cerkvijo Svetega groba. Za Evropejce so muslimani izdajalsko s silo napadli nekoč krščanska ozemlja, jih oskrunjali, plenili, zasužnjevali prebivalstvo. Vse to iz čiste želje po uničevanju. Tudi veliki angleški zgodovinar 18. Stoletja Edward Gibbon je moral priznati, da bi, če Karel Martel muslimanov ne bi ustavil pri Poitiersu (732), »na Oxfordu morda danes morali poučevati razlago Korana«.

Glede tako občudovane islamske civilizacije je zanimivo to, da je po arabski zasedbi Egipta, severne Afrike in Iberskega polotoka povsod izginila uporaba kolesa – kolo je potrebovalo ceste, Arabci pa so bili vajeni kamel, nad katerimi so seveda imeli monopol. Znameniti islamski junak Saladin, ki so mu zahodni pisci peli takšne slavospeve je zaprl znamenito knjižnico v Kairu, knjige pa vrgel na odpad.

Kristjani so sklenili, da gredo v protinapad – torej je šlo le za odgovor, nikakor niso prvi napadli. Veliki plemiči in vitezi niso bil ne neumni ne naivni, da bi ne vedeli, kaj jih čaka v Sveti deželi, saj so tam nekateri že bili, ali pa so za razmere izvedeli od kakega sorodnika, ki je bil tam kot romar. Vedeli so tudi, da med tistim kamenjem in peskom ni bilo nobenih kupov zlata, ki bi čakali samo nanje. Če se še malo vrnemo h kultiviranemu Saladinu, ki naj bi v nasprotju z barbarskimi in lahkovernimi križarji, bil tako civiliziran in razumen, naj povemo, da tega na podlagi zgodovinskih dejstev nikakor ne moremo reči. Ko je pri Hattinu premagal kristjane, je dal, kakor je zapisal njegov tajnik ad-Din, obglaviti vse templjarje in malteške viteze, saj jih je raje pobil kot napravil za sužnje. Pri njem je bila cela vojska muslimanskih učenjakov, asketov in drugih podobnih – vsak od njih je izrazil željo, da bi ubil po enega viteza, kar jim je Saladin »milostljivo naklonil«. Kar vidimo v filmu »Nebeško kraljestvo«, režiserja Ridleyja Scotta, da so namreč prebivalci Jeruzalema lahko svobodno šli v krščanske dežele, ker jim je to naklonil Saladin, ki je bil »mož-beseda«, je velika laž – za svobodo so morali plačati odkupnino, polovica prebivalstva pa je morala v suženjstvo, ker si je niso mogli plačati.

Treba je povedati tudi nekaj o prevelikem poudarku, ki so ga namenili znamenitemu četrtemu križarskemu pohodu, ko so se križarji polastili Konstantinopla namesto Jeruzalema. Bizantinci so se do križarjev vselej vedli nepošteno – leta 1189 je cesar Izak II. celo sklenil zavezništvo s Saladinom, da bi vse latinske cerkve v Siriji in Palestini (fr. Outremer) dobili grško-pravoslavni kristjani. Tudi pri četrtem križarskem pohodu je Bizanc prevaral križarje, zato so se slednji odločili, da si to nadlogo končno odstranijo s pleč. Veliko se je tudi govorilo, da je prišlo do strašanskega pokola v Konstantinoplu s strani križarjev – žrtev je bilo nekaj manj kot dva tisoč, mesto pa je štelo okrog 150 tisoč prebivalcev. To ni nič v primerjavi s pokoli sultana-mameluka Baibara (1223-1277) in še drugih mamelukov, ki so pokončali več celih mest, in sicer so pobili nebogljene ljudi, saj so jim sprva obljubili, da bodo ostali živi, če se predajo. Tudi leta 1291, ko so mameluki oblegali Akre, zadnjo krščansko trdnjavo, so povabili odposlance mesta, da bi sklenili premirje – ko so ti prišli iz mesta, so jih takoj obglavili. Ko je Baibar leta 1268 zavzel Antiohijo, je izvršil najhujši pokol kristjanov v zgodovini, česar pa se velika večina zahodnih zgodovinarjev zgolj dotakne, v nasprotju s »pokolom v Carigradu«, o katerem vedo toliko povedati. Tudi menihe na gori Karmel so poklali brez vsake milosti.  

In tako se je končal čas latinskih kraljestev na Bližnjem vzhodu, pravzaprav je nekaj ostankov teh kraljestev ob morski obali uspelo preživeti ter obstati še kaki dve stoletji in pol. Križarje je k pohodom nagnila samo vera in nič drugega – to je treba jasno povedati. Ta ista vera očitno marsikoga še danes moti. Križarski pohodi so se končali zato, ker je Evropo ohranjanje krščanskega otoka sredi muslimanskega oceana preveč stalo – tako finančno kot tudi v smislu človeških življenj. Drži pa tudi, da se je, dokler so bili križarji na Bližnjem vzhodu, islamski osvajalski val ustavil. Takoj ko je bilo konec križarskih vojn, je islamski valj spet začel mleti in se je zaustavil šele v 18. stoletju, vendar ga je v to moral prisiliti vojaški poraz.  

- ŠE MALO LITERATURE: 
Rodney Stark, Gli eserciti di Dio, Lindau, Torino 2010; Regine Pernoud, Nehajmo že s tem srednjim vekom, Družina, Ljubljana 2003; Luigi Negri, False accuse alla Chiesa, Piemme, Milano 1997; Vittorio Messori, Pensare la storia, Sugarco, Milano 2006.

(Objavljeno bo v prvi številki priloge Novega glasa 'Bodi človek')