Praznik, ki so si ga izmislili

Materinski dan bo v četrtek, 25. marca, dan žena je bil 8. marca. Za četrtkov praznik poznamo ozadje - Gospodovo oznanjenje Mariji, ko je spočela Jezusa Kristusa. Poglejmo pa si podrobneje ozadje praznovanja t.i. dneva žena.

Pred davnimi leti je bila skupina zelo pridnih delavk, ki so bile zaverovane socialistke in sindikalne aktivistke - nasproti pa jim je stal zlobni gospodar tovarne. Nekega dne so delavke začele stavkati in so se zaprle v tovarno. Nekdo (pravijo, da naj bi to bil gospodar) je podtaknil požar in 129 žensk je v plamenih našlo kruto smrt. To se je zgodilo 8. marca 1908 v New Yorku. 

Dve leti kasneje je legendarna nemška feministka Clara Zetkin na Socialističnem kongresu v Københavnu predlagala, da bi v spomin na te mučenke 8. marec razglasili za "mednarodni dan žena".

Gre za zelo ganljivo zgodbo, ki se jo najde po knjigah, časopisih, pogovornih večerih, letakih... Ima pa ta zgodba eno drobno pomanjkljivost - IZMIŠLJENA JE! Da, natanko tako - 8. marca v New Yorku ni bilo prav nobene ženske stavke in nihče ni podtaknil požara. Če bi že kdo hotel kaj najti v katerem od časopisov, je leta 1911, ko je "dan žena" že bil ustanovljen, povsem po nesreči zgorela neka tovarna, bilo je tudi nekaj mrtvih, a obeh spolov. Pri tem sindikalizem in stavka nista imele prav nobene zveze, kakor tudi ne 8. marec - bil je 25.

Šele pred kakimi 25 leti je prišlo na dan - in sicer so to ugotovili feministični krogi - da slavni 8. marec temelji na izmišljotini iz časov hladne vojne, ki si jo je omislila komunistična propaganda. Ta si je celo izmislila število tistih žensk - 129...

Tako zanimivo je videti, kako zlagana je prav tista kultura, ki se norčuje iz ljudi, ki še naprej verjamejo v zgodbice o božiču, veliki noči... Tudi v to torej, da je Marija nekoč spočela od Svetega Duha in rodila Božjega Sina. Kar samo se ponuja vprašanje, kateri od dveh praznikov je pristnejši - 8. ali 25. marec.

Nekoliko o Galileu 4

Končno zaključujemo z našo zgodbo o Galileju, ki nas je zadnje čase zaposlovala. Poglejmo nazadnje, kakšna obsodba ga je doletela - moral se je odreči svojim naukom, poleg tega pa je enkrat na teden moral zmoliti sedmero spokornih psalmov. Tako krvoločen je torej bil Sveti sedež - tisti milijoni žrtev med drugo svetovno vojno in po vojni bi seveda skakali od veselja, če bi morali moliti, namesto da bi jih pobili, poslali na prisilno delo, odpeljali v taborišča, izgnali, stradali...

Ker se je Galilej zavedal, da bi se s svojim težkim karakterjem lahko slabo zapisal pri sodnikih, se ni pozabil zahvaliti destim kardinalom, ki so ga "obsodili", da so mu naložili tako milo kazen.

Ko je bil enkrat obsojen, Galilej ni preživel enega samcatega dneva v zaporu, pa tudi mučili ga niso. Nasprotno, najprej je med samim procesom prebival v petsobnem stanovanju s pogledom na vatikanske vrtove, poleg tega pa je imel na razpolago pet služkinj - vse to na stroške Svetega sedeža.

Potem je bival v čudoviti medičejski vili na Pinciu, nazadnje pa se je najprej preselil v palačo sienskega nadškofa, enega tistih cerkvenih dostojanstvenikov, ki so učenjaka imeli radi, da se je lahko dokončno namestil v vilo v kraju Arcetri pri Firencah.

Kljub obsodbi s strani Svetega sedeža pa Galilej ni izgubil naklonjenosti škofov in znanstvenikov. Nihče mu ni preprečeval nadaljnega študija in dela. Nasprotno, šele po obsodbi je objavil svoje najbrž najpomembnejše delo "Discorsi e dimostrazioni sopra due nuove scienze" (Razprave in dokazi glede dveh novih znanosti). Prav tako ga je lahko svobodno obiskal kdor koli - k njemu so prihajali tudi najuglednejši evropski znanstveniki in z njim razpravljali.

Galilej tudi nikdar ni trdil, da bi njegove raziskave kakor koli ogrožale njegovo katoliško vero. Ko je 78-leten umrl, devet let po obsodbi s strani Svetega sedeža, je pustil zapis, da v njegovih delih nihče ne bo našel niti najmanjše sledi, ki bi odvračala od pobožnosti in zvestobe Cerkvi. Umrl je tudi s popolnim odpustkom (odpustek ni enak odvezi, zato naj se ljudje že enkrat o tem poučijo! op. p.) in papeškim blagoslovom, kar je tudi znamenja, da ga Cerkev kljub vsemu ni imela za sovražnika, kakor se tudi sam nikdar ni čutil kot tak

Še glede znamenitega stavka "Eppur si muove!" Tega stavka Galilej ni nikdar izrekel pred sodniki, ampak si ga je omislil italijanski novinar Giuseppe Baretti leta 1757 v Londonu - 124 let po Galilejevi obsodbi.

Nekoliko o Galileu 3

Nadaljujmo še z eno stvarjo, ki lepo dokazuje, da je Cerkev imela zelo dobro mnenje o Galileju. Ko je napisal nekatera pisma, kjer je branil kopernikanski sistem, po katerem zemlja kroži okoli sonca, ga je zelo ostro napadel pater Calvini s Firenc, v bran pa sta mu takoj stopila pater Benedetto Castelli in pater Luigi Maraffi, ki je bil tudi predstojnik dominikancev. Tudi kardinal Giustiniano je Calvinija pozval, naj javno umakne svoje obtožbe proti Galileju, v Neaplju pa je pater Foscarini s cerkvenim dovoljenjem objavil apologijo Galileja in kopernikanskega sistema. Lahko torej vidimo, da je mnogo cerkvenih ljudi podpiralo Galileja in njegove teorije, posebej to velja za jezuite, ki so uživali tedaj velikanski ugled.

Leta 1615 je bil Galilej v Rimu, kjer je med kardinali propagiral svoj sistem. Na kardinala Orsinija je naslovil pismo, kjer trdi, da kroženje zemlje okrog sonca povzroča plimovanje. To Galilejevo prvo bivanje v Rimu se žal konča z navadnim opominom Svetega sedeža. Če smo natančni, v tem prvem procesu Galilej ni bil niti imenovan - obsojena je le kopernikanski nauk, Kopernikova knjiga pa konča na Indeksu, vse dotlej, dokler ne bi ideje o kroženju zemlje okoli sonca simpatizerji ideje proglasili za znanstveno hipotezo.

Leta 1616 torej ni bilo nobenega procesa proti Galileju, tedaj so ga le pozvali pred sveto Inkvizicijo, kjer so ga povabili, naj kopernikanske teze ne zagovarja in je ne uči. Šlo je le za opomin, in sicer zelo blag.

22. junija 1633 pa so dominikanci v samostanu Santa Maria sopra Minerva zares obsodili Galileja, ker je v svojem delu "Dialoghi sopra i massimi sistemi" (to delo je Cerkev uradno odobrila, kar velja poudariti) zagovarjal kopernikansko tezo.

Vendar pa je do "imprimatur" (dovoljenja za tisk) s strani Cerkve prišel tako, da je ves čas govoril o kopernikanski 'hipotezi', saj ni bilo dokazov, da zemlja kroži okoli sonca - ko je knjigo izdal, v njej ni bilo več ne duha ne sluha o hipotezi, ampak je bila teza, da zemlja kroži okrog sonca je torej kar naenkrat postalo dejstvo.

Poleg tega je v štirih dneh diskusije pred sodniki Galilej posredoval en sam dokaz, pa še ta je bil zgrešen. Kot smo že dejali, je trdil, da je plimovanje tisto, ki povzroča kroženje zemlje okrog sonca. Sodniki so seveda spodbijali ta dokaz in trdili - in imeli popolnoma prav - da plimovanje povzroča luna s svojo gravitacijo.

Ko je torej bil Galilej leta 1633 obsojen, je bilo stanje takšno: imel je seveda prav, ko je trdil, da zemlja kroži okoli sonca, vendar pa za to ni imel nikakršnega dokaza. Prvi znanstveni dokaz o kroženju zemlje je prišel na dan šele leta 1748, kar je več kot sto let po Galilejevem procesu.

Naslednjič bomo to zgodbo končali s par besedami o sami obsodbi in kaznijo, ki ji je sledila.