Cadorna onkraj črne legende (1)

Mnogi bi radi zgodovino, kot vse ostalo, „digitalizirali“, v smislu, da bi jo naredili črno-belo, vendar pa je, kakor lepo pravi Vittorio Messori, „zapletena, pogosto nejasna in skoraj vedno drugačna, kot nam jo pripovedujejo“. Tako je tudi, ko gre za figure, kakršen je bil italijanski general, kasneje maršal, Luigi Cadorna, o katerem se mi je zdelo prav nekaj objaviti in ki ga je prav tako zadela nekakšna "črna legenda", pa je praktično vselej predstavljen le v slabi luči. Videli bomo, kje je bil drugačen in kje ne od ostalih poveljnikov vojaških sil, kakor tudi, da je vselej treba upoštevati vse okoliščine, v katerih je deloval.

Znano je, da med "brati Italije", torej med prostozidarji, ni bil priljubljen, saj je bil katoličan, ki se je, če je bilo mogoče, dnevno udeleževal svete maše, kasneje je treba reči tudi, da ga je fašistični režim sicer nekako rehabilitiral, vendar sam general, kasneje maršal, nikdar ni hotel biti član fašistične stranke. Kampanja proti generalu Cadorni je pričela takoj po italijanskem porazu pri Kobaridu, ki ga naša stran z razlogom imenuje "čudež pri Kobaridu", saj bi se glede na sile na terenu zadeve ne smele odviti, kakor so se. Od vsaj osemdesetih let 20. stoletja naprej govorijo sicer zgodovinarji zelo odprto tudi o zaroti in izdaji, če je zgodovinsko dokazano, kako je sama italijanska vlada na več načinov ovirala generala Cadorno, medtem ko njegovega naslednika, Armanda Diaza, ni. K slednjemu se bomo še vrnili, ampak nas bolj zanima Luigi Cadorna, piemontski visoki vojaški častnik, ki je po kobariškem hudem porazu postal glavni krivec vsega. V Italiji je ta poraz postal pregovoren, pa kar rečejo za kak hud poraz, da se je zgodil „Caporetto“.

Ko beremo in poslušamo dobre vojaške zgodovinarje, ugotovimo, da pravzaprav piemontski general ni bil ne boljši ne slabši od enako rangiranih predstavnikov drugih vpletenih sil, ampak precej podoben. Resnici na ljubo je treba reči, da je bil v svojih doktrinah in taktikah močno zastarel in je zagovarjal vselej zelo napadalno in frontalno strategijo bojevanja, ki pa je seveda pomenila veliko žrtev. Treba je tudi reči, da je bil vojak starega kova še v tem, da nekako ni imel neke človeške vpletenosti, ampak je vse skupaj vodil in spremljal z določeno hladno in intelektualno distanco ter so vse stvari pravzaprav vodili njegovi podrejeni. Slednji so pa tudi v kar lepem številu bili "bratje", kot recimo Pietro Badoglio. Kasneje je zanimivo videti, da je sicer kot prvi Maršal Italije postal prav Cadorna, vendar ni bil sam - obenem z njim še Diaz, ki ga je zamenjal v poveljevanju, kmalu pa tudi še drugi poveljniki iz prve svetovne vojne, kip a so bili, resnici na ljubo, še bolj indiferentni do ogromnih človeških žrtev na bojišču. Pa saj ni bil Cadorna edini – tudi Ferdinand Foch, ki je bil brat duhovnika jezuita in zelo veren katoličan, je bil odstavljen, vendar so ga kasneje bili prisiljeni poklicati nazaj na položaj poveljnika francoskih sil, da bi se izognili katastrofi, kar je antiklerikalni Clemenceau sicer zelo nerad storil, a je vendarle lože v to prepričal, ker prisiljen.

Cadornova črna legenda se je zdela od povišanja naprej sicer zaključena in Cadorna rehabilitiran, vendar so leta italijanskega ekonomskega buma očitno prinesla “bum” še drugih zadev. Tako je črno legendo ponovno odprl »znanstvenik« Mario Silvestri z delom 'Isonzo 1917', leta 1968 pa Alberto Monticone z objavo dela 'Plotone di esecuzione' ('Strelski vod'). Pri drugem ni težko ugotoviti, kam pes taco moli pri obtožbah zoper Cadorno, na katerega so se od tedaj napadi občasno vrstili, ideologizirani pogled na Cadorno in Caporetto pa se je ohranil še danes, pa ne samo v Italiji.

V naslednjem delu gremo bolj v podrobnosti...

Fašisti ali mussolinijevci?

Ker so bile v preteklih tednih zanimive razprave v Gorici na obeh straneh meje, je kot nalašč prišel pod roke članek Marcella Venezianija na temo Benita Mussolinija , ki ga je objavil v dnevniku 'La Verità' (13. novembra 2024), kjer je kolumnist. Vprašanje, ki ga razčlenjuje Veneziani na podlagi dela Giordana Bruna Guerrija, je seveda aktualno na obeh straneh meje, pa tudi širše. Gre za vprašanje kulta ali kultov osebnosti, pa naj govorimo o Mussoliniju ali Titu, lahko pa še o kom. Pokojni duhovnik in zgodovinar, g. Alessio Stasi je rad rekel, kako se vse konča pri težavi kulta osebnosti, ki je seveda pri nas, kakor je pravilno dejal, bil povezan zlasti s cesarjem Francem Jožefom in z maršalom Titom. Gre pri teh ljudeh vselej za prepričane pripadnike ideologij, ali bolj za nekaj drugega, pa je neka osebnost, ki se je oklepajo, bolj simbol, ki so si ga izbrali za svoje težnje ali za ohranjanje mitov? Gre za globoko prepričanje ali za oportunizem? In podobna vprašanja, ki so seveda povezana z zgodovino dogajanja na teh prostorih. Ko se potem govori o nečem umetnem, bi bilo morda dobro spregovoriti tudi o umetnih tvorbah na italijanski strani meje in podobno. 

Kakor pravilno ugotavlja v svojem zapisu Veneziani, so ljudje pač prešli od ene osebnosti k drugi, brez prevelike kritične presoje. Zato bi bilo treba razumeti in preučiti vse to ljudsko prepričanje in razmišljanje - tu seveda gre za Mussolinija, pri nas se je s cesarja Franca Jožefa nekako prešlo na Tita, pa morda potem še nekako tako naprej. Ne gre tu za reševanje podobe enega ali drugega diktatorja oz. totalitarizma, kolikor bolj za poskus poistovetenja z ljudmi, da bi mogli razumeti tudi neke dinamike in zakaj so takšne. Nič od tega se ne dogaja, veliko je hinavščine, nato pa kazanja s prstom in vzajemnega obtoževanja, kjer so na eni strani eni, na drugi pa drugi "pravičniki", pa naj bodo to "Italijani, dobri ljudje", ali pa "pravični uporniki" partizani. Vsekakor vidimo še nekaj, na kar je opozarjal omenjeni pokojni g. Stasi - še vedno je prevelika čustvena vpletenost, da bi se moglo presojati s potrebno distanco in objektivnostjo. Na koncu se bo tako ali tako na italijanski strani ostalo pri določeni fašistični mitologiji, ker tako ni potrebno pretresti svojih lastnih temačnih zadev, na slovenski pa pri komunistični, da spet ne bi svojih temin preveč razgalili. Vseeno veseli, da to potrebno distanco in objektivnost že vse bolj najdemo na obeh straneh meje, seveda le stežka pri v t. i. bumerski generaciji. Sedaj pa povabim res k branju in razmišljanju - ne zahtevamo strinjanja ali zavračanja.  

"Ali so bili Italijani res fašisti ali pa so bili to le na videz, začasno, približno, teatralno in formalno? Enako lahko upravičeno dvomimo o antifašizmu ob padcu fašizma: ali so bili Italijani res antifašisti ali pa so to postali le navidez, iz priročnosti in fikcije? Ali je bil fašizem res avtobiografija naroda, kot so pozneje trdili nekateri resni antifašisti, kot je Piero Gobetti, ali pa so Italijani v osnovi ostali tujci, neprilagojeni fašizmu, kot so trdili nekateri radikalni metafašisti, kot je Julius Evola?

Giordano Bruno Guerri v svojem delu Benito illustrato (zal. Rizzoli) povzema dolgo pozabljeno tezo: Italijani so bili mussolinijevci, ne fašisti; z njim so se identificirali kot z nekim nadčlovekom, ki so ga po domače imenovali Benito. Skratka, Italijanov ni prežemala ideologija, politična vera, režim, temveč mit o Duceju, ki je bil gigantograf njihovih teženj.

Ne vem, ali Italijani res nikoli niso bili fašisti, ali pa je bila takšna le manjšina, kot je to vedno. Večina Italijanov je bila za Musolinija, z njim so se identificirali, kot pravi Guerri; ali pa so ga morda imeli za velikega zaščitnika. Včasih celo pred krivicami in prekomernimi ukrepi samega režima. Ta zapeljiva in sinovska vez je trajala vsaj do vstopa v vojno in še dlje; dokler se stvari niso začele zapletati in dokler se niso začeli ljudje zavedati, da se vojna ne bo končala s kratkim in zmagoslavnim sprehodom, ampak bo Italijo potegnila v tragično, bolečo nesrečo.

Zakaj so bili Italijani bolj mussolinijevci kot fašisti? To nam je nekaj let prej pojasnil veliki psiholog množic, Gustave Le Bon, ki ga je Mussolini bral in občudoval, saj je njegov esej imel za „kapitalno delo“. Za Le Bona so množice, zlasti latinske, ženskega spola in potrebujejo vodjo, petelina v kurniku, skratka diktatorja, ki jih bo zapeljal in premagal njihove notranje in zunanje sovražnike. Fascinirala jih je njegova postava, njegovo telo, njegov obraz, njegov glas, njegovi ukazi. Tej fascinaciji množic je treba dodati še mitologijo monarha, princa, suverenega odločevalca, ki se je izrisala skozi stoletja. Kakor pa je tedaj zahtevala doba množic, bi to več ne bil kralj na podlagi dednih in dinastičnih osnov, temveč bi bil izbran na bojnem polju in v jarkih, izhajajoč iz ljudstva, ki s svojo močjo in voljo osvaja oblast in jo izvaja kot pravi Vodja. Nekakšna ljudska monarhija, če že ne socialistična, v kateri je voditelj arhetipski Italijan, kakor se je izrazil Curzio Malaparte, se pravi, da je izboljšava, velika različica navadnega Italijana. Identifikacija in hkrati projekcija ljudstva v svojega voditelja.

To, da so bili Italijani mussolinijevci, preden so postali fašisti, pomeni marsikaj. Na primer, da je bilo mogoče ohraniti pri življenju tarnanje nad nekaterimi obrobnimi izrazi fašizma, nad nekaterimi lokalnimi hierarhi ali voditelji ali nad nekaterimi vidiki režima, ki jim niso bili všeč. Toda on, Ducione, ki je mislil in deloval na široko, ki je resnično ljubil svoje ljudstvo, slednje pa mu je to vračalo v medenih tednih, ki so trajali vsaj petnajst let, če ne še dlje, je bil izvzet iz teh podlosti. Poleg tega ni naključje, da je zgodovina fašizma, ki jo je napisal Renzo De Felice, zaupana monumentalni biografiji Mussolinija v več zvezkih, kkakor da bi hotela nakazati, da preučevanje in pripovedovanje o fašizmu pomeni preučevanje in pripovedovanje o njegovem ustanovitelju in vodji.

Toda o Mussolinijevem nagnjenju k ljudskemu soglasju bi rad prinesel praktično potrditev, ki izhaja iz majhne lokalne izkušnje. Ko sem bil deček in sem se boril v Fronte della Gioventù (Mladinski fronti) v svoji vasi, smo pogosto imeli vroče razprave s tovariši iz Komunistične partije, ljudmi iz ljudstva, tedaj vse prej kot "radical chic'. Ljudje, s katerimi smo se v bistvu spoštovali, četudi smo se med seboj spopadali, v prepričanju, da se bomo na dan revolucije, naše ali njihove, med sabo borili.

Zanimivo je, da so bili ti komunisti antifašisti le na tretjo žogo, saj so bili predvsem protigosposki, tj. antikapitalistični in antiagrarni, na drugo žogo pa so bili protidemokrati, saj so imeli Krščansko demokracijo za mehko, zvito in klerikalno nadaljevanje preteklega režima. Le na tretjo žogo so bili antifašisti, ker so imeli fašiste za hlapce prvih dveh, vendar s presenetljivo novostjo: ti tovariši so bili globoko v sebi občudovalci Mussolinija. V mnogih primerih so to bili razočarani ali izdani občudovalci, a vendarle občudovalci. Njihova prevladujoča različica je bila, da je Mussolini ostal eden od njih in da je bil velik, vendar se je pustil pokvariti buržoaziji, kapitalu, monarhiji, Cerkvi in da so ga izdali njegovi lastni hierarhi. Skratka, od fašizma so rešili Mussolinija. Bil sem na jugu, tam pa še nista bila izkopana jarek in jama državljanske vojne in partizanskega boja. Toda ti ljudje so bili iskreni in niso bili nevedni, ko so pustili sijati to sled mussolinizma. Morda so s tem opravičevali svoj včerajšnji fašizem ali fašizem svojih sorodnikov, vendar so Mussolinija resnično občudovali in mu bili celo hvaležni za osemurni delavnik, delavsko listino, socialno in zdravstveno varstvo, materinsko in otroško varstvo, poletne tabore za otroke, ustanovljena mesta, socialno politiko, občinske hiše, rekultivacijo polj in melioracijo.

Ta mussolinizem pojasnjuje tudi kult Stalina v povojnem obdobju: te množice so šle od enega konca do drugega v vseh pogledih in v Stalinu, kakor je govorila takratna sovjetska retorika, videle očeta vseh narodov. Niso videle grozot stalinizma in jih verjetno niso poznale, vendar so v njem prepoznale tistega benignega diktatorja, ki so ga izgubile v Mussoliniju.

Če bi se s pogovorom o zgodovini in fašizmu znebili inkvizitorjev in eksorcistov, bi najbrž razumeli nekoliko več o naši preteklosti in prestopanju mnogih ljudi iz fašizma v komunizem v povojnem obdobju.

Guerrijevo delo poteka med ilustracijami, ima poljuden značaj o življenju in delu Mussolinija in režima; vendar se izkaže za pošteno zgodovinsko rekonstrukcijo, za zdravo po omami številnih satanizirajočih portretov Duceja, ki so jih ustvarili pisatelji, intelektualci in novinarji, ki so želeli le pripovedovati o Absolutnem zlu, pri čemer so izbrisali zgodovinsko resničnost in desetletja resnih in argumentiranih zgodovinskih raziskav. V njihovi demonizaciji izgine človek, ki je imel široko in trajno soglasje med Italijani, občudovanje narodov in tujih voditeljev ter iskreno odobravanje največjih pisateljev, znanstvenikov, pesnikov in mislecev svojega časa. Namesto njega je le vodja zločinske tolpe, nato Hitlerjeva marioneta, v vsakem primeru pa absolutno negativen demon, zaradi katerega pozabimo celo na resnične, krvoločne diktatorje dvajsetega stoletja - Stalina, Hitlerja in Maa, da o manjših diktatorjih niti ne govorimo.

Potem ne morejo pojasniti, zakaj je toliko ljudi v Mussoliniju dolga leta videlo nekakšnega očeta, vodnika in za nekatere celo vez med Garibaldijem in Stalinom. Tovariš Benito z nami!"