Kaj se skriva za bogoslužnimi oblačili in predmeti? (2)

Simbolika in teološko sporočilo (2)

Zadnjič smo spregovorili nekoliko na splošno o bogoslužnih oblačilih in predmetih ter kakšen smisel ima pisati o tem, posamič pa smo obravnavali tudi dve bogoslužni oblačili, in sicer albo in štolo. Tokrat nadaljujemo še z nekaj oblačili. Vsako od teh ima svoje izročilo in svoj pomen, kakor tudi simboliko, saj predstavlja določene vrednote in vrline, po katerih naj bi se upodabljal tisti, ki ta oblačila nosi na sebi. Zaradi omejenega prostora seveda ne bomo mogli povedati kdove koliko, vseeno pa bo dovolj za pokušino. Seveda so zadeve podkrepljene z ustrezno literaturo, da ne bo pomote.

Cingulum

To je pas, ki se uporablja za opasovanje in pričvrstitev albe, da se v pasu prilega telesu in je morda etruščanskega izvora. Gre pravzaprav, v večini primerov, za neke vrste dragoceno vrv, ki ima na vsakem od obeh koncev cof, iz katerega visijo okrasne nitke, sicer pa je lahko tudi kake 3 cm širok pas iz blaga. Cingulum je danes večinoma bele barve, je pa sicer v uporabi tudi v ostalih bogoslužnih barvah. Uporabljali so ga v vsakdanjem življenju Rimljani, zato so ga tudi prevzeli že v antični Cerkvi. Simboliziral naj bi ohranjanje razumnosti, sicer pa je to najprimernejši simbol za označevanje potrebne zdržnosti duhovnika. Poglejmo nekoliko prvi možni pomen, saj nas že Kristus sam opozarja ne le na primerno obnašanje, temveč toliko bolj k vrlemu mišljenju, zato je treba v prvi vrsti paziti na ohranjanje čistih misli, zatorej cingulum postane veliko več od le fizičnega orodja, kakor so ga, žal začeli pojmovati v pokoncilski Cerkvi in je to razvidno tudi iz najnovejših navodil, kolikor je to bolj “mentalni” pripomoček. Uporaba cinguluma tako duhovnika opominja na to, kako mora stalno skrbeti za “čistost srca”, da bi takšno potem bilo tudi njegovo življenje. Kot smo rekli, danes mnogi cingulum označujejo kot nepotreben pripomoček, ker naj bi bil njegov pomen zgolj simbolične narave, a se je treba še kako jasno zavedati, kako je človek ne samo simbolično bitje, in torej simboli nanj še kako vplivajo, ampak se je treba zavedati tudi tega, kako je človek vizualno bitje in kako zelo vpliva nanj vse tisto, kar vidi in kako vse to ponotranjimo. Najbrž ni treba posebej opozarjati na to, kako se nam zdijo že na prvi pogled kar malo čudni in ne preveč “trezni” (v smislu presoje) tisti duhovniki, ki si svoje albe ne opasajo in jim le-ta vihra naokrog kot bi imeli oblečen kak žakelj. Pas je namreč imel svoj simbolni pomen že v zelo starih časih, ko tako ali tako niso poznali obleke, ki bi se prilegala telesu. Govorimo o Sumercih, Egipčanih, potem pa seveda tudi o Grkih in Rimljanih. Simbolični pomen varovanja je seveda pas imel bolj pri ženskah, medtem ko je bil pri moških pomen bolj praktičen, vsekakor pa je spadalo k “bontonu”, da je nekdo imel opasano obleko, sicer so ga imeli za “vulgarneža”. V krščanskem svetu je ena od prvih religioznih uporab pasu omenjena v benediktinskem redovnem pravilu, po katerem naj si pasu ne bi menihi odstranili niti takrat, ko gredo spat. V skladu s kasnejšim razvojem oblačil, je tudi cingulum pridobival na dragocenosti, ki je bila morda včasih zares pretirana. Danes bi kazalo najti neko uravnoteženost med dragocenostjo in preprostostjo, vsekakor pa ne gre cinguluma opuščati.

 Objavljeno v Novem glasu.