Talar in koretelj

Vsebina in pomen bogoslužnih oblačil (5)

Tokrat se bomo zaustavili ob oblačilih, ki jih ne vidimo več tako pogosto, saj se jih, žal, v glavnem opušča. Imajo pa sicer v bogoslužju svoje mesto in sporočilo, kakor bomo videli. Govorimo o talarju in koretlju, katerima se bo prihodnjič pridružil še pluvial ali večernični plašč. Prvega se je postopoma opustilo po 2. Vatikanskem cerkvenem zboru, posledično pa se je torej opustilo tudi zlasti uporabo koretlja, ki spada ravno na talar, saj je tujka za koretelj prav superpelicej ali superpelicij, kar pomeni, da se ga nadene nad plašč, s čimer je mišljen prav talar. 

Za slednjega najbrž še vedno vemo, kako naj bi izgledal, saj gre za dolgo črno haljo, ki sega od gležnjev do praktično brade, zapne pa se ga z gumbi. Če talar nosi kak cerkveni dostojanstvenik, ima še obrobe ustrezne barve, poznamo pa tudi še korno obliko škofovskega in kardinalskega talarja – prvi je povsem vijolične, drugi povsem rdeče barve. Papež ima talar bele barve, to pa velja že kakih tisoč let, nasprotno od zmotnega in zgodovinsko nepodkrepljenega prepričanja nekaterih, da naj bi belo barvo papeškega talarja vpeljal sv. Pij V., ki je bil sicer dominikanec in bi naj po zgledu dominikanske bele redovne obleke vpeljal belo barvo papeškega talarja. V toplejših krajih imajo sicer tudi duhovniki, škofje in kardinali lahko bel talar z gumbi in obrobami ustrezne barve – najbrž si zlahka predstavljamo, zakaj. Naj povem, da je v naših krajih talar predstavjal bolj tisto posebno oblačilo, ki ga je duhovnik nosil v cerkvi, pri pogrebih blagoslovih in podobnih rečeh, tako da bi ga lahko na neki način označili kot bogoslužno oblačilo, čeprav sam po sebi to seveda ni, ampak je to samo skupaj še z drugimi. V vsakdanjem življenju so duhovniki navadno pri nas nosili lepo gvant in srajco s kolarjem, ki pa je bil nekdaj viden v celoti, okoli in okoli vratu. Naši duhovniki so tako nosili t.i. “curtus” v vsakdanjem življenju, sicer pa talar, praktično vedno pa so talar nosili duhovniki v Italiji. 

Gre sicer za zelo staro oblačilo, saj so ga katoliški duhovniki nosili že od 4. ali 5. stoletja naprej, gledovalo pa se je po oblačilu hebrejskih duhovnikom, ki jim je prav tako oblačilo segalo do peta, zato tudi ime talar, saj “tallus” pomeni peta po latinsko. Gre torej za oblačilo, ki je dolga leta bilo lastno klerikom, torej tistim, ki so bili duhovniki in škofje, ali pa so bili na poti, da to postanejo – nekoč je nekdo postal klerik z obredom tonzure, ko so semeniščniku obredno odrezali šop las vrh glave. Danes duhovnika le stežka ločimo od ostalih, saj smo večinoma oblečeni kakor ostali, kvečjemu ima kdo kak križ ali kaj podobnega, da bi se vsaj malo dalo sklepati na njegovo duhovniško službo. Clergyman (črn gvant in črna ali železno siva srajca s kolarjem), ki naj bi ga po 2. vatikanskem cerkvenem zboru nosili duhovniki namesto talarja, se kvečjemu nosi ob nedeljah in praznikih, pa še to ne. Če se kdo od duhovnikov slučajno odloči, da bo naokrog hodil vsaj v t.i. “kolar-srajci”, je lahko deležen zanimivih opazk, pa ne s strani vernikov ali drugih ljudi, da se razumemo. 

Koretelj nima tako dolge zgodovine kot talar, ampak ga prvič zasledimo v Rimu nekje v 12. Stoletju, zdi pa se, da gre za nekakšno različico albe, le da je to oblačilo krajše, saj sega nekje do kolen. Najprej je to postalo oblačilo t.i. “nižjih redov”, torej tistih, ki še niso bili duhovniki, so pa bili na tej poti. Nižjih redov sedaj ni več v redni cerkveni praksi, obstajajo le še v izredni. Sčasoma je koretelj vrh talarja postal “korna obleka”, kar pomeni, da je služil za podeljevanje ostalih zakramentov in drugo, kar ni bilo vezano na sveto evharistijo, in sicer od 14. stoletja naprej. Enako se to oblačilo pojmuje še danes. Koretelj je sicer lahko, po zgledu albe, precej navaden ali tudi bogato okrašen.

Objavljeno v tedniku Novi glas.