Mohor in Fortunat, oglejska mučenca

V katedrali (nekdanji, ker je to sedaj tamkajšnja glavna cerkev, ki pa sejo še vedno tako naziva) v Čedadu so še pred nekaj desetletji na praznik svečnice prebirali seznam pastirjev, ki so vodili Cerkev v Ogleju, nato pa so od datuma ukinitve patriarhalnega sedeža v sredini 18. stoletja nadaljevali s seznamom nadškofov v Vidmu, ki so bili idealno nadaljevanje – čeprav omejeno na takratno politično območje Benečije – starodavnega sedeža v Ogleju. Prvi na tem kronološkem seznamu je Mohor, ki je umrl mučeniške smrti v Ogleju skupaj s svojim zvestim diakonom Fortunatom, s katerim se ga časti 12. julija. V malih misalih piše, da sta bila umorjena leta 67 po Kristusu, v času cesarja Nerona, kar pa je del t. i. markovskega izročila, ki pa je seveda lepa in pobožna legenda, saj več ali manj vsi zgodovinski pokazatelji govorijo o ustanovitvi škofijskega sedeža v tretjem stoletju po Kristusu, na kar se sklicuje tudi omenjeni seznam, zato pa tudi mučeniške smrti v tistem času. Kakor lepo pravi Ernetti v svojem delu o oglejskem petju, bi, če bi veljalo to markovsko izročilo, to bilo razvidno tudi v samem bogoslužju, natančneje v bogoslužnem propriju, kjer pa se tega evangelista v oglejskem bogoslužju ne posebej časti. No, vseeno poglejmo sedaj vse to na podlagi tega izročila. 

detajl z oltarne slike svetnikov
v videmski stolnici

O njunem Passio (poročilu o trpljenju) sta se ohranili dve različni različici, ki pa sta zgodovinsko le malo verodostojni. Po teh virih je knez apostolov, sv. Peter, ki se je nahajal v Rimu, evangelistu sv. Marku zaupal nalogo, da prinese luč svetega evangelija prebivalcem takrat cvetočega mesta Aquileia, ki ga slovensko imenujemo Oglej. Sveti Marko naj bi prišel v mesto, tako da je pristal v kraju Belvedere, med Oglejem in Gradežem: še danes stoji na mestu, kjer to izročilo pripisuje kraj pristanka svetega Marka, majhna cerkev iz 18. stoletja z nepravilnim osmerokotnim tlorisom, ki je bila nekoč v lasti markizov Savorgnan.

Ne glede na to, ali je »markovsko« poreklo sedeža v Ogleju, o katerem so v preteklosti med zgodovinarji veliko razpravljali, resnično ali ne, izročilo pravi, da je sveti Marko – ki je bil znan tudi po svojih zdravniških sposobnostih – okoli sebe zbral veliko skupino kristjanov, ki jih je krstil. Novo nastala krščanska skupnost je potrebovala pastirja, ki bi jo vodil in spodbujal evangelizacijo, zato se domneva, da je sv. Marko izbral Mohorja, nadvse krščanskega moža in elegantno osebo (vir christianissimus et elegans persona), ki je škofovstvo prejel od samega sv. Petra. Gorečnost škofa Mohorja je bila očitno zgledna: pridiganje, spreobrnjenja in podeljevanje svetih zakramentov so šli z roko v roki s čudeži, ki mu jih pripisuje izročilo. Toda tolikšna gorečnost je vzbudila zavist in jezo poganskih duhovnikov, ki so v Mohorju videli nevarnega tekmeca, da so prepričali predstojnika Sebasta, naj posreduje. Ta ga je aretiral in mu ukazal, naj se odpove veri ter daruje žrtve lažnim bogovom. Mohorjeva odločna zavrnitev je povzročila vse hujša mučenja, ki so med prebivalci Ogleja vzbudila grozo in sočutje. V strahu pred nemiri in izgredi ga je dal zapreti. Prav iz celice, iz katere naj bi po izročilu izhajala svetloba in prijetni vonji, je Mohor nadaljeval s pridiganjem, ki je ganilo srce njegovega paznika Poncijana. Ta se je dal krstiti in skrivaj spremljal vernike k škofu, ki je izganjal hudiča, ozdravljal in predvsem nadaljeval s pridiganjem. Njegova slava je povečala zaskrbljenost za ohranjanje javnega reda pri Sebastu, ki je ponoči skrivaj dal obglaviti škofa in njegovega diakona Fortunata. Njuni posmrtni ostanki so bili pokopani prav s strani Poncijana, skupaj z Aleksandrijo in Gregorijem, na pokopališču v bližini mesta.

Grob je postal kraj romanj in po izročilu naj bi bili mnogi, ki so se z vero odpravili k njemu, ozdravljeni svojih bolezni.

Češčenje svetih mučencev Mohorja in Fortunata se je razširilo prav z ogromno širitvijo vpliva oglejske Cerkve, tudi zato, ker je bilo izraz tistega domnevnega markovskega porekla, na katerem temelji sam patriarhalni naziv, tako da danes, ne glede na zgodovinsko resničnost, združuje latinske, slovanske in germanske narode, ki po Božji previdnosti naseljujejo naša ozemlja in v Ogleju prepoznavajo svetilnik in izvor svoje evangelizacije.

V prihodnjih objavimo še kaj vsebinskega o teh dveh naših velikih svetnikih.

Vir: F. Tolloi, blog Rerum liturgicarum.