Španska državljanska vojna

Zanimiv zapis, ki sem ga v obliki intervjuja prebral v dnevniku 'Avvenire' (1.4.2009), potem pa prevedel in priredil tudi za novogoriška Oznanila, dajem v branje tudi vam.

Prvega aprila 1939, torej pred natančno sedemdesetimi leti, je general Francisco Franco naznanil konec državljanske vojne v Španiji. Glede te vojne se je v letih pojavilo mnogo stereotipov, ki z resno zgodovinsko obravnavo in refleksijo nimajo kaj dosti skupnega. Nad te stereotipe se je pogumno spravil zgodovinar iz Galicije Pío Moa, sicer bivši antifrankist (borec proti Francu in njegovemu režimu) v vrstah revolucionarja Grapa. Svoj obračun z državljansko vojno je napravil v knjigi »Los mitos de la Guerra Civil«, ki je izšla leta 2003 kot velik »bum« v Španiji. Za nas je stvar zanimiva z vidika številnih udeležencev te vojne, t.i. španskih borcev, ki so bili kasneje kot preizkušeni komunisti in borci zelo cenjeni v partizanskih vrstah. Eden izmed najbolj znanih in kasneje zelo 'aktivnih' španskih borcev je bil Franc Rozman - Stane.

Tisti datum, ki smo ga zgoraj navedli, je resnično predstavljal konec neke vojne. Po drugi svetovni vojni so komunisti sicer hoteli oživiti državljansko vojno s pomočjo gverile, a jim to ni uspelo, kakor ista stvar ni uspela v Grčiji. Tam so namreč gverilce porazili šele s podporo Velike Britanije in Združenih držav Amerike, enako je bil poskus revolucije zatrt tudi v Italiji, v Španiji pa so bili uporniki poraženi brez vsakršne potrebe po zunanji pomoči, saj niso dobili skoraj nikakršne podpore med prebivalstvom. Ljudje so se še dobro spominjali, kdo in kaj so bili Ljudska fronta in komunizem, in si niso nikoli več želeli česa podobnega. V Španiji se je šele v zadnjem času z Zapaterom vrnila neka psihološka klima iz časov državljanske vojne, ki jo ustvarja oblast.

Kdo se je pravzaprav tedaj postavil Francu po robu? To je bil nek skupek komunistov, anarhistov, revolucionarnih marksistov PSOE (Španska socialistična delavska stranka, ki jo danes vodi Zapatero), več prevratniških skupin, kot npr. republikancev, pod vodstvom Azañe, katalonskih nacionalistov; poleg vseh teh pa je bila še Nacionalistična baskovska stranka. Neumno bi bilo pričakovati, da bi te stranke bile demokratične, v resnici so uničile vsakršno zakonitost v Republiki, ki je bila vsaj deloma demokratična, in tako povzročili državljansko vojno. Pravi krivec državljanske vojne je tako bila Ljudska fronta, sestavljena iz vseh naštetih skupin. Poglejmo njen izvor.

Oktobra 1934 so se pripadniki PSOE in katalonski nacionalisti dvignili proti zakoniti in demokratični desnosredinski vladi. Bili so poraženi, a svoje drže niso spremenili vse do tedaj, ko jim je uspelo zbrati skoraj vse levičarske skupine v Ljudsko fronto. Pod tem imenom so se tudi predstavili na februarskih volitvah leta 1936. Šlo je za nedemokratične volitve, polne nasilja, in Ljudska fronta se je proglasila za zmagovalko, čeprav volilni izidi nikdar niso bili objavljeni. Takoj po volitvah je sledil val umorov, tristo v petih mesecih. Le delček teh umorov je zagrešila Falanga (Francova skupina), ki je bila tedaj le majhna napol fašistična stranka. Med drugim je ta skupina začela ubijati šele potem, ko je več njenih članov povsem nekaznovano pobila levica. Ta je zakrivila še mnogo drugih zločinov, npr. požigov, napadov na desničarske urade in časopise, vse do ugrabitva in umora Calva Sotela, enega izmed opozicijskih voditeljev. Vlada je medtem organizirala nezakonito revizijo poslanskih sedežev, da bi jih tako na desetine odvzela desničarskim strankam in prav tako nezakonito odstavila predsednika Republike Alcalà-Zamoro; nazadnje je še razveljavila sodstvo in ga postavila pod nadzor sindikatov ter ni hotela ustaviti vala nasilja. Levica ni spoštovala in ni pustila spoštovati zakonov in je pravzaprav varovala revolucionarni proces: ko je bil npr. ubit kateri od desničarskih aktivistov, je policija zasledovala njegove sorodnike.

Vojaki so, po dolgem zavlačevanju, skušali organizirati zaroto, ko pa je skupina socialističnih policistov in borcev umorila Calva Sotela, so Franco in njegovi nehali zavlačevati in so se uprli. Najbrž da po drugih deželah ne bi tako dolgo prenašali tolikega nasilja in nezakonitosti, preden bi sprožili vstajo. Temu nasilju in umorom pa velja dodati tudi številne umore redovnic, redovnikov in duhovnikov ter celo škofov, vseh ubitih je bilo približno sedem tisoč. Še več ljudi pa je umrlo že zaradi samega dejstva, da so bili kristjani. Uničenih je bilo na tisoče cerkva, zažgali so veliko samostanov, med njimi tudi nekaj takih s starodavnimi knjižnicami, ukradenih pa je bilo tudi neverjetno število umetnin. Ni več nikakršnega dvoma, da so bili umori duhovnikov in redovnikov načrtovani, naročil jih je sam levičarski vrh, s tem pa dokazal prav neverjeten sadizem.

Frankistično vstajo je treba imeti za dobesedni odgovor na revolucionarni proces. Franco se ni dvignil ne nad Republiko ne nad demokracijo, temveč nad revolucijo. Res je sicer, da frankisti niso verjeli v demokracijo, saj so menili, da je postala v Španiji neuresničljiva. Pravzaprav je tedaj po večini Evrope liberalna demokracija veljala za nekaj minulega, za del zgodovine. Ne med frankisti ne med republikanci ni obstajala neka demokratično usmerjena struja. Levica je bila v manjšini za bolj umirjen režim, kakršen je bil v Mehiki, vendar pa je bila večina ekstremistična in so se nagibale k boljševistični ali anarhični revoluciji. Desnica je nasprotno veliko bolj spoštovala republikansko zakonitost in se je uprla šele tedaj, kadar je bila situacija že alarmantna. Velika večina desničarjev ni bilo fašističnih, vendar niti demokratičnih. Bili so konzervativni in so po Ljudski fronti želeli organizirati katoliški režim, ki so ga imenovali 'organska demokracija'.

Francova diktatura je bila avtoritarna, ne pa totalitarna, to je nujno treba razlikovati. Še zdaleč ni bila tako trda kakor sovjetska. Še pred leti je bilo zelo težko postaviti pod vprašaj zgodovinske dogme glede 'dobrih' in 'slabih' v španski državljanski vojni, vendar pa jih trdna zgodovinska dejstva postavljajo na laž. Sicer so še tisti, ki bi ta dejstva radi prikrili, začenši s trenutno vlado, vendar so vojno že izgubili, saj se bodo vsi miti v nekaj letih razblinili kot milni mehurček, kar je še kako potrebno, da bi obvarovali demokracijo in prekinili zdajšnje politično nazadovanje v Španiji.