Ko v sodobni Cerkvi zgodovina ni učiteljica...

V dnevniku italijanske škofovske konference (CEI), Avvenire so na binkoštni praznik objavili zanimiv članek, kjer želijo rehabilitirati izobčenega modernističnega duhovnika, Ernesta Buonaiutija. Izobčen je bil leta 1925, čemur je sledila bogata akademska kariera in članstvo v prestižni Accademia dei Lincei. Umrl je leta 1946, a je zavrnil poslednje zakramente, sklicujoč se prav na izobčenje, na katerega je bil ponosen. Tako ali tako se nikdar ni želel odvrniti od svojih zmot in se podrediti pravemu nauku in učiteljstvu ter avtoriteti Cerkve. 

Poglejmo nekoliko zadevo s pomočjo komentarja Maria Proiettija. "Na binkoštni dan slavi Avvenire "dober boj" modernista Ernesta Buonaiutija". Gre za izbiro, ki ne prevprašuje le teologije, ampak tudi komunikacijski slog določenega cerkvenega tiska." Proietti upravičeno pravi, da se v današnjih cerkvenih strukturah Duha resnice zamenjuje z duhom časa ali Zeitgeistom, kakor je pred leti opozoril dr. Peter Kwasniewski, ko je razbil mit o domnevnem odsotnem Sv. Duhu v predkoncilski Cerkvi. Na binkošti je v novem mašnem obredu, zanimivo, v evangeliju stavek: "Duh resnice vsa bo vodil k vsej resnici." (Jn 16,13) (tradicionalna maša ta dan predvideva evangelij iz Janezovega 14. poglavja). Prav nič v skladu s tem stavkom pa piše italijanski ekonomist in novinar Luigino Bruni, član fokolarov o "dobrem boju" nekoga, ki je to Božjo resnico zanikal kot tako, namreč modernist Buonaiuti. O njem sta sicer izšla dva zvezka monografije, vendar se Bruni "ne ustavi samo ob recenziji dveh zvezkov, ki sta pred kratkim izšla, ampak predlaga, najprej z namigovanji, nato pa zelo jasno, ponovno dobronamerno branje figure Buonaiutija in si želi neke njegove implicitne rehabilitacije." Bruni označuje največjega italijanskega modernista za "sodobnega preroka", ki postavlja takšne vrste vprašanja, "kakršnih niti današnji katoličani ne znajo več oblikovati". Seveda je samo po sebi razumljivo, da naj bi katoliška dogma, torej nauk, bil sad zgodovinskega razvoja oz. evolucije, ne pa izraz nespremenljivega Božjega razodetja. 

Do tu nič novega pod soncem za sodobne cerkvene ustroje, saj se je v njih zadnja desetletja skušalo rehabilitirati že veliko tovrstnih osebnosti. Zanimiv je ta primer, da ugotovimo način posredovanja zadev, ki se ga danes v cerkvenem časnikarstvu poslužujejo. S pomočjo "kulturnega dialoga" se namreč ogne stalnemu in nespremenljivemu cerkvenemu učiteljstvu ter se ga zrelativizira, izjemo pa se postavi za pravilo. Znano? Ponovno manjšine postanejo pravilo in pot za večino. Dokončno ni več dokončno, temveč zanimivost, ki "sproža debato, četudi zasenčuje resnico". 

Nasprotje resnice postane resnica, začenši že z naslovom, kjer "je boj Buonaiutija proti cerkvenemu učiteljstvu poimenovan kot "dober", izobčenje, skrajni izraz (tedanje) cerkvene pravice, pa kot problematično". Mi bomo komentirali, da to ni nič čudnega v rednih cerkvenih ustrojih, kjer se deli kazni levo in desno, pogosto brez prave pravne podlage in procesov, kjer ne pomaga niti, če so sami papeži rekli drugače, tudi papež Frančišek. Ne, pravično izobčeni so krivično izobčeni, krivično izobčeni pa pravično. Pravi razkolniki in krivoverci to niso, kdor pa to ni, zanje seveda je razkolnik in krivoverec. Razumi, kdor more. Tako ali tako je v teh primerih, brez vsake prave zgodovinske podlage, cerkev papežev Pija X. in Pija XII. opisana kot toga, rigidna in "nesposobna prepoznati "preroštvo" disidentov". V resnici je Buonaiutija izobčil papež Pij XI., vendar slednji očitno ni tako pomembna figura. V sodobnem cerkvenem časnikarstvu se zvestobo izročilu in pravemu nauku predstavlja kot zadrtost in zakrknjenost, medtem ko se modernizem, ki ga je Cerkev dokončno obsodila predstavljen kot neke vrste dobri kvas za cerkveno testo, čeprav se je slednji v novomodernistični dobi, ki se je sicer pričela že pred zadnjim vesoljnim koncilom, razbohotila pa po njem, izkazal za uničevalca cerkvenega testa. Proietti pravi, da modernizem imenujejo celo "kvas prihodnosti", kar še najbolj spominja na "sonce prihodnosti", ki bi naj sijalo pod rdečim praporom. 

Binkošti predstavljajo drugačnega duha, to je Sveti Duh, ki ni "nevtralni ali relativistični duh". "Gre za Duha Očeta in Sina, ki nam je poslan, da nas bi "spomnil, kar je Jezus povedal" (Jn 14,26) in da bi nas "vodil k popolni resnici" (Jn 16,13). Vemo, kako se dandanes vse to pojmuje, vendar pa po cerkvenem nauku Sv. Duh ne prinaša novih miselnosti in ideologij, ampak v polnosti razsvetljuje resnico, ki je bila v Kristusu že v polnosti razodeta, on pa jo je posredoval in zapustil svojim učencem, da bi jo posredovali naprej. Nauka zato Sv. Duh ne spreminja, temveč ga osvetljuje, ga ne zanika, ampak ga hrani in brani. Buonaiuti in ostali so katoliški dogmi in nauku dajali evolucijsko naravo, kar pomeni zanikanje objektivne in razodete resnice, ki jo je potrebno ohranjati in posredovati v celoti, ne pa vedno znova na novo izumljati. Buonaiuti ima že desetletja ogormno pridnih pajdašev, ki trdijo isto, kakor je trdil on sam. "Nauk ni mnenje, ki ga je potrebno ažurirati, temveč je dar, ki ga je potrebno sprejeti in oznanjati."

Zdaj pa poglejmo, kdo je zares bil Ernesto Buonaiuti (1881–1946)? Ernesto Buonaiuti, rimski duhovnik, je bil nedvomno izobražen in intelektualno živahen mož. Toda njegova miselnost se je postopoma oddaljila od katoliške vere v treh temeljnih točkah:

• Imel je evolucionistični pogled na krščanstvo: za Buonaiutija krščanstvo ni bila vera, razodeta od zgoraj, temveč zgodovinska izkušnja v nenehnem razvoju; dogma v njegovem pogledu ni bila nespremenljiva, temveč plod kulture in kolektivne psihologije; ta pogled je bil obsojen v okrožnici Pascendi Dominici Gregis (1907), ker je zanikal nadnaravni značaj Božjega razodetja.
• Vero je zreduciral na subjektivno zavest: Buonaiuti je menil, da vera izhaja iz osebne zavesti in ne iz objektivne in razodete resnice; vera je bila zanj notranja izkušnja, ne prenos prejete resnice; to je korenina subjektivizma in doktrinarnega relativizma.
• Radikalno je kritiziral Cerkev kot institucijo: Buonaiuti je bil sovražen do hierarhične dimenzije Cerkve, ki jo je štel za odmik od prvotnega evangeljskega duha; nenehno je postavljal v nasprotje »pravega Jezusa« in »zgodovinsko Cerkev« ter zavračal legitimnost cerkevnega učiteljstva.

Kljub večkratnim opozorilom Buonaiuti ni nikdar preklical svojih stališč niti skušal doseči sprave. Tudi po suspenzu je nadaljeval s poučevanjem in objavljanjem, vse do izobčenja vitando nomine leta 1925. Nikdar se ni podredil. Ni bil preganjanec, ampak intelektualec, ki se je zavestno odločil nasprotovati cerkvenemu učiteljstvu, vendar je sebe predstavljal kot »bolj zvestega od samega papeža«. Njegova dela so bila uvrščena na Seznam prepovedanih knjig.

Po izobčenju je bil univerzitetni profesor, član Akademije Lincei in referenčna točka za določeno sekularno miselnost. Njegov vpliv se je posredno pokazal tudi v nekaterih pokoncilskih teoloških krogih, zlasti v težnji po historizaciji evangelija in relativizaciji dogme.

Cerkev ne potrebuje rehabilitacije tistih, ki so nasprotovali nauku, da bi se zdela dialoška. Potrebuje biti zvesta, pogumno in ponižno, celotni resnici, ki jo je prejela.

Zapiski z meje - Gorica-Nova Gorica, Evropska prestolnica kulture 2025

Objavljam svoj članek v necenzurirani obliki, ki je bil v dveh delih objavljen v italijanskem katoliškem dnevniku 'La Nuova Bussola Quotidiana', za kar se še enkrat zahvaljujem uredniku Cascioliju. Lahko bi sicer ohranil tudi tisto odrezano, a je vseeno pustil določene bistvene stavke, kot bo lahko vidno. Uredniška politika je pač razumljiva stvar in je šla nekako v smeri odzivanja na te tematike goriškega župana Ziberne, v korist malo mirnejšemu ozračju. Mi se kot zgodovinarji ne moremo ogniti temu, da skušamo povedati čim več in da ne izpuščamo stvari. Za nekatere zadeve navedem kot vir dr. Renata Podbersiča, ki je napravil več člankov - nekaj od tega sem povzel, pa tudi druge zgodovinarje, kot tudi ostale. Nekatere stvari so dejstva, druge spet mnenja. 

To so zgodovinski, osebni, kritični in pohvalni zapisi človeka, ki od rojstva živi na Goriškem, rojen na jugoslovanski ali slovenski strani, vendar vedno doma na celotnem ozemlju, tudi v Italiji.

Za nami je 8. februar, datum, ko se je v Gorici in Novi Gorici začelo praznovanje Evropske prestolnice kulture 2025. Gorica izhaja iz slovenske besede „gorica“, ki pomeni majhna gora in je prvotno označevala grič Goriškega gradu, iz katerega se je pozneje razvilo mesto Gorica, Nova Gorica pa pomeni novo mesto Gorica. A vrnimo se k datumu, ki je tako ali tako pomemben kulturni datum za obe strani, saj je rojstni dan za nebesa (smrtni dan) največjega slovenskega pesnika, Franceta Prešerna, pa tudi nekako uradni datum pomembnega italijanskega pesnika, Giuseppeja Ungarettija, ki sicer vpisan kot rojen 10. februarja in je ta datum vedno praznoval kot svoj rojstni dan, a mi vseeno ohranjamo to lepo simboliko datuma. Ungaretti je zelo povezan s prestolnico Posočja, Gorico, saj se je kot italijanski vojak boril na soški fronti, in sicer na Krasu. Povsod so že nameščeni napisi in jumbo plakati, ki sporočajo, da je ta nenavadna prestolnica „brez meja“ - natančneje, na plakatih piše: GO!Borderless2025.

GO je seveda avtomobilska oznaka tako za Gorico kot Novo Gorico, ki združuje obe mesti, težava pa je, da ta oznaka „brez meja“ že nekaj let ne drži, potem ko je bila nekaj časa v veljavi, saj so po nekaj letih na prehodih spet prisotne mejne kontrole, bodisi orožniki, policisti, finančna policija ali celo vojaki. Verjetno smo bili vsi domačini v zadnjih letih ustavljeni in legitimirani, tudi večkrat, vendar naš spomin sega v čas, ko je bila to še redna praksa, in mnogi med nami se tega še spominjajo v nekdanji državi Jugoslaviji, nekateri kot otroci. Tisti, ki danes pravijo, da meja ni delila, ni sekala in ni rezala, ne razumejo pretekle resničnosti, tako kot niti sedanje resničnosti ne razumejo tisti, ki pravijo, da meja ne obstaja, da je le v naših glavah in podobno.

Meja je še vedno tam, obstaja, pravijo, da je vse to zaradi nevarnosti terorizma, v resnici pa imamo ljudje na eni ali drugi strani na meji le neprijetnosti, medtem ko nezakoniti priseljenci brez težav vstopajo v Italijo, izogniti se morajo le glavnih mejnih prehodov, kjer so kontrole, kot v primeru vseh kombijev in manjših kamionov iz t. i. Vzhodne Evrope, ki iz Italije vozijo določeno blago, celo ukradeno blago. V ta namen so za nadzor meje v Gorico z vseh koncev Italije pripeljali pripadnike omenjenih organov pregona, ki so nastanjeni v hotelih in drugih nastanitvenih objektih, saj nimajo več številnih vojašnic iz preteklosti, ki so jih bodisi porušili, zapustili ali prodali, ko je bila meja bolj nadzorovana tudi na italijanski strani, čeprav nikdar tako strogo kot na slovenski ali jugoslovanski strani. Slovenska stran se spominja tudi obdobja med obema vojnama, ko je iz vse Italije prihajalo veliko javnih uslužbencev, ne vojakov in policistov, ki so zasedli mesta slovenskih učiteljev, železničarjev in drugih uradnikov, saj je bilo treba ozemlje čim bolj poitalijančiti.

No, danes te težnje ni več, morda je danes večja težnja, da se vse „poangleži“, vendar se na celotnem tem območju, ki poteka ob državni meji na italijanski strani, še vedno čuti pomanjkanje tistih dvo- ali trojezičnih napisov (kjer so Furlani in Slovenci hkrati, so nekateri napisi trojezični), ki bi jih bilo po zakonu sicer obvezno postaviti. Zanimiva in dobrodošla je tudi težnja Italijanov, ki nimajo slovenskih korenin, po učenju slovenščine. Svoje otroke celo pošiljajo v slovenske šole, da bi se naučili jezika sosednje države, torej slovenščine.

Kljub temu je še vedno navzoče nenavadno vzdušje, saj so si tudi v preteklosti prizadevali za njegovo ustvarjanje, zlasti starejše generacije in tako imenovani „Baby bumerji“. Na obeh straneh meje. Na eni strani, italijanski, imamo nostalgike fašizma in nacionalizma, na drugi pa nostalgike komunizma, titoizma in jugoslovanskega obdobja. Na italijanski strani s prstom kažejo na Sabotin, kjer je še vedno napis „Tito“, ne več „Naš Tito“. Ko sem bil v osnovni šoli, je vegetacija že praktično izbrisala napis.... Res pa je, da je v začetku leta 2000 skupina duhovitih napis večkrat spremenila, recimo v „Naš Fido“ („Naš Fido“). Zanimivo je to kazanje s prstom s strani Italije, ki ima Mussolinija še vedno za častnega občana občine Gorica in kjer župan sprejema domuje X. flotiljo MAS, ki je prav tako zagrešila zločine nad slovanskim prebivalstvom, tako kot seveda Titovi zločinci - to je dobro znano. Pred „našim Titom“ je bil na Sabotinu seveda napis „Duce“, tako kot na številnih drugih hribih nekdanjega Avstrijskega Primorja, kjer je bilo prebivalstvo slovensko. Nobena stran se torej še ni sprijaznila s svojo (pol)preteklostjo in lahko rečemo, da se še nekaj časa ne bo. Takrat so bili številni „ezuli“ umetno naseljeni tudi v Gorici, na drugi strani, v Novi Gorici, pa so zaslužnim nekdanjim partizanom in članom komunistične partije dajali stanovanja, da bi tako spodbujali določeno mero napetosti in trenj.

Meja, torej, in dve strani, ki naj bi bili sprti in tekmovalni druga z drugo, ki naj bi druga drugi nekaj pokazali in dokazali. Več dejavnikov je botrovalo temu, da je meja takšna, kakršna je. Na koncu je prevladal francoski predlog. Sredi 20. stoletja, po Pariški mirovni pogodbi (1947), so svetovne sile vdrle v kulturni, gospodarski in politični prostor, ki je bil stoletja enoten, in ga boleče razdelile z novo državno mejo med takratno Jugoslavijo in Italijo. Naše goriške prednike je nova meja globoko prizadela, saj so bili nenadoma ločeni od svojega večstoletnega središča, Gorice. Poleg tega je bila umetna meja neživljenjska in nikakor ni sledila nacionalnim delitvam. Ljudje so se seveda lahko odločili, na kateri strani meje bodo določeno obdobje živeli, vendar si najbrž niso mogli predstavljati, koliko sorodstvenih in prijateljskih vezi bo za nekaj let tako drastično prekinjenih, saj je državna meja ostala praktično zaprta vse do Videmske pogodbe (1955). Na meji so jugoslovanski obmejni stražarji streljali nesrečneže, ki so bežali v „gnili kapitalizem“. Italijani po drugi strani niso streljali, celo meje niso zares varovali, to je treba povedati. Kmetje, ki so imeli premoženje na drugi strani meje, so bili v boljšem položaju, saj so imeli posebno prepustnico za prehod meje. V tistem obdobju zaprte meje se je zgodilo, da je bila meja odprta samo za en dan, na tako imenovano 'Nedeljo metel', ko ljudje niso šli v Italijo kupovat metel, ki jih je na jugoslovanski strani tako ali tako primanjkovalo, ampak tudi druge stvari, kot so sladkor, kava in tako naprej. Mnogi so po dolgem času končno lahko spet videli svoje sorodnike in prijatelje z jugoslovanske strani.

Kasneje, po omenjenem Videmskem sporazumu, so se razmere spremenile na bolje.  Ljudje so dobili dovolilnice za prehod (znamenite „prepustnica“ ali „propusnica“), ki so omogočale tudi prenos določenih količin in vrst blaga, vendar to ni nikdar zadostovalo. Začelo se je tihotapljenje blaga: nekaterih stvari v Jugoslaviji ni bilo na voljo, drugih v Italiji ni bilo na voljo ali pa jih je bilo težko ali drago dobiti. Prepustnice so veljale za območje 10 km od meje. Drugi so lahko potovali s potnim listom, če so ga lahko dobili ali obdržali, kar pa na jugoslovanski strani ni bilo tako enostavno: če nisi bil všeč oblastem, si lahko zelo hitro izgubil potni list. Meja je bila dokončno določena šele leta 1975 z Osimskim sporazumom. Še enkrat velja omeniti napis „Tito“, prej „Duce“, ki je z Osimom uradno ostal na italijanski strani, a ga je nekaj mladih aktivistov v enem dnevu preneslo na jugoslovansko stran in dodalo omenjeno besedo „Naš“ - sokrivci so bili jugoslovanski graničarji. Bolj prepustna in odprta meja je bila raj za trgovce na italijanski strani in gostince na jugoslovanski strani. Prvi so seveda na račun revežev v jugoslovanskem socialističnem „raju“ ustvarjali velike dobičke in nekateri med njimi danes zasedajo pomembne vodstvene položaje.

Ljudje so umirali ob (nezakonitem) begu čez to mejo praktično do konca. Tako je JNA (Jugoslovanska narodna armada) do leta 1991 „branila“ meje SFRJ (Socialistične federativne republike Jugoslavije) in lovila „dezerterje“ vse do osamosvojitve Slovenije. Pri tem so vojaki pogosto uporabljali strelno orožje. Za nagrado pa so dobili dopust. Ob začetni vzpostavitvi meje so mnoge, ki so bili v Jugoslaviji nezaželeni, nasilno pregnali na drugo stran meje, kar se je zgodilo tudi nekaterim duhovnikom, zlasti nekaterim dostojanstvenikom, kot je bil apostolski administrator dela goriške nadškofije, ki je ostal v Jugoslaviji, msgr. Franc Močnik.

Zadnjega ubežnika, mladega ekonomskega emigranta, državljana Šrilanke, so jugoslovanski obmejni stražarji na Krasu obstrelili, vse to pa se je zgodilo sredi junija 1991, nekaj dni pred osamosvojitvijo Slovenije. Po doslej dostopnih podatkih je zadnja žrtev, ki je na zahodni jugoslovanski meji padla pod streli orožja paznikov, umrla v začetku leta 1990. Samo na Goriškem so jugoslovanski obmejni stražarji ubili približno 150 ljudi, ki so skušali pobegniti čez mejo. Še vedno se spomnim, kako so nam v vrtcu govorili, da moramo biti na meji previdni, ker stražarji streljajo tudi na otroke. Za dokončne podatke bomo morali počakati na odprtje arhivov v Beogradu.

Ne smemo pozabiti, da je bila prav prek Gorice in Krasa meja geografsko najlažje prehodna za tiste, ki so bežali pred komunizmom v vzhodni in srednji Evropi ter iskali boljše življenje na Zahodu. Starejši ljudje iz naših vasi na goriškem podeželju še vedno pripovedujejo, kako so se v prvih letih po vzpostavitvi meje praktično vsako noč slišali streli. Mnogi ljudje, ki so naslednji dan šli na svoja polja, so na tleh videli sledi krvi. V prvih letih so na Goriškem ustreljene prebežnike zakopavali v gozdu Panovec, ki ga od leta 1950 prečka predor glavne ceste v Novo Gorico, na Krasu pa so jih metali v kraška brezna - znamenite "fojbe". Znan je primer jame Jelenca pri vasi Kobjeglava.

Meja je vplivala tudi na cerkveno strukturo, saj je nekako obglavila dve škofiji: tržaško-koprsko in goriško nadškofijo. Tržaško-koprska škofija je ostala brez skoraj celotne Istre in Krasa, na zahodni strani meje pa je ostalo le mesto Trst z neposredno okolico. V goriški nadškofiji je večina ozemlja ostala v Jugoslaviji, 70 % prebivalstva nadškofije pa je ostalo v Jugoslaviji. Različne dogodke in prelomnice je najbolje pustiti za drugo priložnost, a cerkvena kriza je močno vplivala tudi na slovensko katoliško prebivalstvo, ki je ostalo v Italiji. Za slednje so vedno skrbeli slovenski duhovniki, zdaj pa jih je ostalo zelo malo, območje pa je za maloštevilne duhovnike precej veliko in veliko je cerkva, ki so zdaj precej prazne. Tudi duhovščina je zdaj precej v letih, vse bolj, novih duhovnih poklicev, zlasti lokalnih, je zelo malo, če sploh so.

Na ozemlju, ki je kasneje postalo popolnoma italijanska last (Svobodno tržaško ozemlje je postalo italijansko leta 1957), je ostalo približno 130.000 Slovencev. Sčasoma je proces drobitve in asimilacije pripeljal do sedanjega števila približno 50.000 Slovencev v celotni Furlaniji-Julijski Krajini - 10.000 v Videmski pokrajini, 10.000 v Goriški pokrajini in 30.000 v Tržaški pokrajini. Zelo veliko število istrsko-dalmatinskih izseljencev je bilo takrat umetno naseljenih na ozemlju Trsta in Gorice. Če je ta naselitev za Trst še nekoliko razumljiva zaradi gravitacije velikega dela Istre k temu pristaniškemu mestu, pa za Gorico ni tako. Italijanizacija imen in priimkov se je na široko izvajala v času fašizma, pozneje pa so si tisti, ki so to želeli, mogli povrniti svoje prvotno ime in priimek ali vsaj priimek - a vsi tega niso storili. Treba je tudi povedati, da v tej žalostni zgodovini dalmatinskega in istrskega ozemlja niso zapustili le italijansko ali beneško govoreči, ampak tudi številni Slovenci, Hrvati in pripadniki drugih narodov, ki so tam živeli. Mnogi med njimi imajo še danes slovenske ali hrvaške priimke. Vse to sem lahko spoznal iz prve roke, saj dobršen del mojih sorodnikov živi v Italiji, pa se je kdo s poroko povezal s temi izseljenci, srečal pa sem tudi pripadnike drugih etničnih skupin in nekatere potomce izseljencev.

V času slovenske osamosvojitve je prišlo tudi do spopadov na meji, a na srečo je vojna trajala le deset dni, vseeno pa je vojna bila in ni bila lepa, čeprav je bilo za nas otroke zanimivo z zidu cerkve v babičini vasi opazovati tanke, ki so vozili proti meji. Starejši so se takoj s spomini vrnili v drugo vojno in se bali, kaj bi se utegnilo zgoditi. Sile JNA so šle na vse glavne mejne prehode, da bi zavarovale meje, in do enega najhujših spopadov je prišlo na prehodu Rožna Dolina, glavnem mednarodnem prehodu med obema mestoma, čeprav ne največjem. Prišla je cela garnitura vojakov s petimi tanki, tovornjakom z lansirnim mostom itd. in obkolila območje mejnega prehoda, kjer je le nekaj slovenskih miličnikov (policistov) opravljalo svoje redne naloge. Kasneje je prišlo dvajset jugoslovanskih zveznih miličnikov z inšpektorjem in od slovenskih miličnikov zahtevalo, naj jim predajo mejni prehod, kar so po pogajanjih tudi storili. Prebivalstvo je to spremljalo z žvižgi in neodobravanjem, saj se je navsezadnje izreklo za slovensko neodvisnost in je zato te zvezne miličnike in vojake imelo za okupatorje. Kljub posredovanju kriminalistov, prebivalstvo ni hotelo oditi. Slovenska Teritorialna obramba - Vojska nove republike je nato izvedla akcijo, tako da je najprej zaprla vse povezave z območjem, da bi preprečila okrepitve iz vojašnice, nato pa je devetčlanska skupina saboterjev izvedla omenjeno bliskovito akcijo in presenetila tako jugoslovanske oborožene enote, kot tudi civiliste, ki so bili na kraju. Ljudje so v strahu pobegnili, šest jih je bilo ranjenih, slovenski saboterji pa so hitro dokončali akcijo, ki je bila neizogibna, potem ko se jugoslovanska vojska ni hotela umakniti. V akciji so bili ubiti trije vojaki JNA, 16 jih je bilo ranjenih, uničena sta bila dva tanka, 98 vojakov pa je bilo ujetih. Nekaj nabojev je prečkalo mejo „brez dokumentov“ in končalo v zidovih hiš na italijanski strani. Toda volja slovenskega naroda, organiziranost, odločnost in tudi dokaj dobra oboroženost in bojevitost slovenskih vojaških in policijskih enot so bili odločilni za to, da je pravzaprav vse zvezno vodstvo priznalo slovensko samostojnost, vsekakor pa ni imelo dolgoročnih ciljev v Sloveniji, temveč na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, kakor je žal znano.

Po slovenski osamosvojitvi smo priča velikemu sodelovanju in zbliževanju med narodi ob meji na vseh področjih. Težave danes ne zadevajo le enega mesta ali ene strani, temveč obe strani. Velika težava je zagotovo izseljevanje, ki je še posebej pereče na italijanski strani, saj je Gorica dejansko izgubila 10.000 prebivalcev v primerjavi s sedemdesetimi leti 20. stoletja, ko je imela največ prebivalcev (kar velja tudi za Trst). Tudi Nova Gorica ima to težavo, vendar ne tako izrazito. Domače prebivalstvo na obeh straneh meje se stara in upada, njihovo mesto pa zasedajo priseljenci. Priča smo nekakšnemu nazadovanju na vseh področjih, cerkvenem, kulturnem, gospodarskem in športnem. Mnogi vidijo v Evropski prestolnici kulture svetlo točko, ki bi lahko pomenila kanček upanja za prihodnost. Če ne drugega, bo to vsaj nekoliko povečalo prepoznavnost te mestne aglomeracije in kraja, kjer je navsezadnje kar veliko število ljudi. Seveda vsi upamo, da bodo te nepotrebne kontrole na starih mejnih prehodih končno odpravljene, saj to ni rešitev težave problematičnih ljudi iz drugih delov Evrope in sveta, ampak je to zelo velika težava za obmejno prebivalstvo in, kot smo rekli, tudi gospodarsko ni smiselno.

Podobnosti med komunizmom in nacizmom

V Italiji je izšla zanimiva knjiga Francesca Agnolija, ki nosi naslov 'Hitler. L'Anticristo. La guerra del Führer contro la Chiesa e ai cattolici' (Hitler, Antikrist - Führerjeva vojna proti Cerkvi in katoličanom), v kateri je predgovor napisal kardinal Müller. V knjigi izvemo pomembne reči, ki jih v svoji recenziji omenja tudi pisec, pisatelj in upokojeni zdravbnik, Paolo Gulisano. Slednji omenja, kako je pred kratkim voditeljica nemške stranke Alternative für Deutschland, Alice Weidel, v podkastu o X z Elonom Muskom podala izjavo, ki je povzročila precej razburjenja: na vprašanje, kaj si misli o Hitlerju, je Weindlova, voditeljica desne stranke in zato že samo zaradi tega osumljena nacizma, dejala: "Hitler je bil nacionalsocialist; šele po vojni je dobil lažno oznako desničarja, konservativca. (...) Hitler je bil komunist, sebe je videl kot socialista."

Na vse to je levičarski tisk zagnal vik in krik, češ da gre za škandalozne izjave seveda vzklikal po škandalu in govoril o „zamenjavi načrtov in pomenov“. Objektivna analiza pa v resnici razkrije globoke doktrinarne sorodnosti med obema gibanjema. Kakor je zapisal katoliški intelektualec Julio Loredo, je nacizem zaradi poskusa uskladitve nacionalistične ideologije z radikalnim socialističnim naukom postal globoko revolucionarno gibanje, svetlobna leta oddaljeno od tega, kar bi bil zdrav tradicionalistični ali protirevolucionarni odziv, in bolj sorodno drugim težnjam, ki so si prizadevale spodkopati stari red, kakršna sta socialistični internacionalizem ali komunizem.

To perspektivo je obširno razvil zgodovinar Francesco Agnoli v svoji zadnji knjigi Hitler, antikrist. Führerjeva vojna proti Cerkvi in katoličanom, ki je izšla pri založbi Editrice Il Timone. Il Timone je sicer katoliški konservativni mesečnik, ki pa je vselej objavljal tudi določene kratke priročnike glede nekaterih tem in se je šel v tem smislu apologetiko, pred nekaj leti pa je še bolj zagrizel v založništvo ter pričel izdajati prave, pravcate knjige. Agnoli in Gulisano sta sicer tudi sodelavca revije. 

Agnolijeva knjiga je razdeljena na tri dele: prvi je posvečen mlademu Hitlerju, njegovim sopotnikom na poti in vzponu na oblast; drugi nacionalsocialistični ideologiji z zanimivimi preglednimi diagrami o razliki med protijudovstvom, antisemitizmom in antisionizmom ali o podobnosti med nacizmom in komunizmom; tretji del pa boju številnih mož Cerkve in vere proti nacizmu. Novinarji, duhovniki, pogumni mladi ljudje, kot so bili mladi iz Bele vrtnice, vojaki, kot je bil von Stauffenberg, človek, ki je leta 1944 organiziral poskus odstranitve Hitlerja, da bi rešil Nemčijo pred popolno katastrofo. Ljudje, ki so se borili proti nacizmu in v njem videli ateistični vojni stroj hudičevskega zla.

Naslov Agnolijeve knjige je zelo močan, morda bi ga lahko označili za pretiravanje. Hitler celo antikrist? Vendar pa je prav to definicijo podal Hermann Rauschning, ki je bil nemški politik in esejist. Kot vojak v 1. svetovni vojni se je pridružil nacistični stranki, vendar je postopoma postal nezadovoljen in razočaran nad nacizmom, pa je leta 1934 izstopil iz parlamenta in stranke; leto pozneje se je naselil v Švici, nato pa se za vedno preselil v Združene države Amerike. Objavil je dvojne spomine, ki so povzročili senzacijo, 'Revolucija nihilizma' („Revolution des Nihilismus“, 1938) in 'Pogovori s Hitlerjem' („Gespräche mit Hitler“, 1938), v katerih je razkril brezobzirnost in notranjo korupcijo v nacistični ustanovi. Eno od poglavij v Pogovorih s Hitlerjem ima naslov prav „Antikrist“.

Nacizem je predstavljal pravo nasprotje katoliškega nauka, nič bolj in nič manj kot komunizem. Zmedena ideologija, prežeta z evolucionizmom in zgodovinskim materializmom, prepojena s poganskimi filozofskimi in ideološkimi vplivi; radikalen in tipično socialistični politični in gospodarski program, neznosni rasistični predsodki. Skratka, za protikomunističnimi razglasi nacizma se je skrival prav komunizem, ki so ga pravzaprav želeli vzpostaviti. Tisočkrat hujša vrsta komunizma, saj je proti Cerkvi mobiliziral satansko orožje zvijače namesto šibkega in nemočnega orožja grobe sile, katerega se je odkrito šel komunizem oz. socializem, kakor so ga želeli z imenom ublažiti. Prav zato je nadvse zanimivo, kako se besedo "socializem" praktično vselej umakne, pa čeprav gre za uradno poimenovanje, ostaja samo "nacizem". Zakaj? Ker je po fatimskih prerokbah ravno ta rdeča ideologija v svetu prevladala, pa naj bo njena preoibleka takšna ali drugačna. Vemo tudi, da so se številčnih prijemov nacionalsocialistični ideologi naučili od Američanov. 

14. marca 1937 je izšla okrožnica 'Mit brennender Sorge', v kateri je Pij XI. obsodil zmote nacionalsocializma. Ta poteza je Hitlerja spravila v bes, vendar je odprla oči svetovnemu javnemu mnenju. Okrožnica je, kot se je spominjal Pij XII., „svetu razkrila, kaj je v resnici nacionalsocializem: ponosni odpad od Jezusa Kristusa, zanikanje njegovega nauka in njegovega odrešilnega dela, kult sile; malikovanje rase in krvi, zatiranje svobode in človeškega dostojanstva“.

Agnolijeva knjiga daje veliko prostora izjemnemu liku Pija XII., rekonstruiranemu tako, kakor se je razvijal spričo tragedij 20. stoletja: izstopa velikanska figura, pripravljena dati svoje življenje, da bi se zoperstavila antikristovskim pošastim tedanjega časa. 

Spomnimo, da so Pija XII. po drugi svetovni vojni komunisti pošastno izrabili v politične namene in da sta ga njegova pozornost do palestinskih beguncev (750.000, od katerih je bila petina katoličanov) in njegov boj za internacionalizacijo Jeruzalema, ki jo je Izrael zavrnil, stala veliko žalitev s strani sionističnih nacionalistov, ki so želeli z instrumentalno uporabo dejstev iz preteklosti izničiti glas Cerkve v Sveti deželi. Težave, ki se še danes vlečejo. 

Ob upoštevanju velikanske sorodnosti med komunizmom in nacizmom oz. nacionalsocializmom, dvema rokama istih pošastnih klešč, razumemo, zakaj morajo biti katoličani protikomunistični, protinacistični, pa tudi protiliberalni, protisocialistični in protimasonski. Vse to prav zato, ker smo katoličani. Tako je prav neverjetno in nerazumljivo, kako se tudi v določenih katoliških krogih, nekaterih celo, ki se imajo za tradicionaliste, po eni strani neke zadeve kategorično zavrača, medtem ko se skuša tovrstno ideologijo nekako rešiti na podoben način, na kakršen želijo nekateri reševati zadnji vesoljni cerkveni zbor. Najdejo se tudi takšni, ki skušajo rešiti oboje.Bodo naši superjunaki uspeli v tej misiji? 

Cadorna onkraj črne legende (1)

Mnogi bi radi zgodovino, kot vse ostalo, „digitalizirali“, v smislu, da bi jo naredili črno-belo, vendar pa je, kakor lepo pravi Vittorio Messori, „zapletena, pogosto nejasna in skoraj vedno drugačna, kot nam jo pripovedujejo“. Tako je tudi, ko gre za figure, kakršen je bil italijanski general, kasneje maršal, Luigi Cadorna, o katerem se mi je zdelo prav nekaj objaviti in ki ga je prav tako zadela nekakšna "črna legenda", pa je praktično vselej predstavljen le v slabi luči. Videli bomo, kje je bil drugačen in kje ne od ostalih poveljnikov vojaških sil, kakor tudi, da je vselej treba upoštevati vse okoliščine, v katerih je deloval.

Znano je, da med "brati Italije", torej med prostozidarji, ni bil priljubljen, saj je bil katoličan, ki se je, če je bilo mogoče, dnevno udeleževal svete maše, kasneje je treba reči tudi, da ga je fašistični režim sicer nekako rehabilitiral, vendar sam general, kasneje maršal, nikdar ni hotel biti član fašistične stranke. Kampanja proti generalu Cadorni je pričela takoj po italijanskem porazu pri Kobaridu, ki ga naša stran z razlogom imenuje "čudež pri Kobaridu", saj bi se glede na sile na terenu zadeve ne smele odviti, kakor so se. Od vsaj osemdesetih let 20. stoletja naprej govorijo sicer zgodovinarji zelo odprto tudi o zaroti in izdaji, če je zgodovinsko dokazano, kako je sama italijanska vlada na več načinov ovirala generala Cadorno, medtem ko njegovega naslednika, Armanda Diaza, ni. K slednjemu se bomo še vrnili, ampak nas bolj zanima Luigi Cadorna, piemontski visoki vojaški častnik, ki je po kobariškem hudem porazu postal glavni krivec vsega. V Italiji je ta poraz postal pregovoren, pa kar rečejo za kak hud poraz, da se je zgodil „Caporetto“.

Ko beremo in poslušamo dobre vojaške zgodovinarje, ugotovimo, da pravzaprav piemontski general ni bil ne boljši ne slabši od enako rangiranih predstavnikov drugih vpletenih sil, ampak precej podoben. Resnici na ljubo je treba reči, da je bil v svojih doktrinah in taktikah močno zastarel in je zagovarjal vselej zelo napadalno in frontalno strategijo bojevanja, ki pa je seveda pomenila veliko žrtev. Treba je tudi reči, da je bil vojak starega kova še v tem, da nekako ni imel neke človeške vpletenosti, ampak je vse skupaj vodil in spremljal z določeno hladno in intelektualno distanco ter so vse stvari pravzaprav vodili njegovi podrejeni. Slednji so pa tudi v kar lepem številu bili "bratje", kot recimo Pietro Badoglio. Kasneje je zanimivo videti, da je sicer kot prvi Maršal Italije postal prav Cadorna, vendar ni bil sam - obenem z njim še Diaz, ki ga je zamenjal v poveljevanju, kmalu pa tudi še drugi poveljniki iz prve svetovne vojne, kip a so bili, resnici na ljubo, še bolj indiferentni do ogromnih človeških žrtev na bojišču. Pa saj ni bil Cadorna edini – tudi Ferdinand Foch, ki je bil brat duhovnika jezuita in zelo veren katoličan, je bil odstavljen, vendar so ga kasneje bili prisiljeni poklicati nazaj na položaj poveljnika francoskih sil, da bi se izognili katastrofi, kar je antiklerikalni Clemenceau sicer zelo nerad storil, a je vendarle lože v to prepričal, ker prisiljen.

Cadornova črna legenda se je zdela od povišanja naprej sicer zaključena in Cadorna rehabilitiran, vendar so leta italijanskega ekonomskega buma očitno prinesla “bum” še drugih zadev. Tako je črno legendo ponovno odprl »znanstvenik« Mario Silvestri z delom 'Isonzo 1917', leta 1968 pa Alberto Monticone z objavo dela 'Plotone di esecuzione' ('Strelski vod'). Pri drugem ni težko ugotoviti, kam pes taco moli pri obtožbah zoper Cadorno, na katerega so se od tedaj napadi občasno vrstili, ideologizirani pogled na Cadorno in Caporetto pa se je ohranil še danes, pa ne samo v Italiji.

V naslednjem delu gremo bolj v podrobnosti...

Fašisti ali mussolinijevci?

Ker so bile v preteklih tednih zanimive razprave v Gorici na obeh straneh meje, je kot nalašč prišel pod roke članek Marcella Venezianija na temo Benita Mussolinija , ki ga je objavil v dnevniku 'La Verità' (13. novembra 2024), kjer je kolumnist. Vprašanje, ki ga razčlenjuje Veneziani na podlagi dela Giordana Bruna Guerrija, je seveda aktualno na obeh straneh meje, pa tudi širše. Gre za vprašanje kulta ali kultov osebnosti, pa naj govorimo o Mussoliniju ali Titu, lahko pa še o kom. Pokojni duhovnik in zgodovinar, g. Alessio Stasi je rad rekel, kako se vse konča pri težavi kulta osebnosti, ki je seveda pri nas, kakor je pravilno dejal, bil povezan zlasti s cesarjem Francem Jožefom in z maršalom Titom. Gre pri teh ljudeh vselej za prepričane pripadnike ideologij, ali bolj za nekaj drugega, pa je neka osebnost, ki se je oklepajo, bolj simbol, ki so si ga izbrali za svoje težnje ali za ohranjanje mitov? Gre za globoko prepričanje ali za oportunizem? In podobna vprašanja, ki so seveda povezana z zgodovino dogajanja na teh prostorih. Ko se potem govori o nečem umetnem, bi bilo morda dobro spregovoriti tudi o umetnih tvorbah na italijanski strani meje in podobno. 

Kakor pravilno ugotavlja v svojem zapisu Veneziani, so ljudje pač prešli od ene osebnosti k drugi, brez prevelike kritične presoje. Zato bi bilo treba razumeti in preučiti vse to ljudsko prepričanje in razmišljanje - tu seveda gre za Mussolinija, pri nas se je s cesarja Franca Jožefa nekako prešlo na Tita, pa morda potem še nekako tako naprej. Ne gre tu za reševanje podobe enega ali drugega diktatorja oz. totalitarizma, kolikor bolj za poskus poistovetenja z ljudmi, da bi mogli razumeti tudi neke dinamike in zakaj so takšne. Nič od tega se ne dogaja, veliko je hinavščine, nato pa kazanja s prstom in vzajemnega obtoževanja, kjer so na eni strani eni, na drugi pa drugi "pravičniki", pa naj bodo to "Italijani, dobri ljudje", ali pa "pravični uporniki" partizani. Vsekakor vidimo še nekaj, na kar je opozarjal omenjeni pokojni g. Stasi - še vedno je prevelika čustvena vpletenost, da bi se moglo presojati s potrebno distanco in objektivnostjo. Na koncu se bo tako ali tako na italijanski strani ostalo pri določeni fašistični mitologiji, ker tako ni potrebno pretresti svojih lastnih temačnih zadev, na slovenski pa pri komunistični, da spet ne bi svojih temin preveč razgalili. Vseeno veseli, da to potrebno distanco in objektivnost že vse bolj najdemo na obeh straneh meje, seveda le stežka pri v t. i. bumerski generaciji. Sedaj pa povabim res k branju in razmišljanju - ne zahtevamo strinjanja ali zavračanja.  

"Ali so bili Italijani res fašisti ali pa so bili to le na videz, začasno, približno, teatralno in formalno? Enako lahko upravičeno dvomimo o antifašizmu ob padcu fašizma: ali so bili Italijani res antifašisti ali pa so to postali le navidez, iz priročnosti in fikcije? Ali je bil fašizem res avtobiografija naroda, kot so pozneje trdili nekateri resni antifašisti, kot je Piero Gobetti, ali pa so Italijani v osnovi ostali tujci, neprilagojeni fašizmu, kot so trdili nekateri radikalni metafašisti, kot je Julius Evola?

Giordano Bruno Guerri v svojem delu Benito illustrato (zal. Rizzoli) povzema dolgo pozabljeno tezo: Italijani so bili mussolinijevci, ne fašisti; z njim so se identificirali kot z nekim nadčlovekom, ki so ga po domače imenovali Benito. Skratka, Italijanov ni prežemala ideologija, politična vera, režim, temveč mit o Duceju, ki je bil gigantograf njihovih teženj.

Ne vem, ali Italijani res nikoli niso bili fašisti, ali pa je bila takšna le manjšina, kot je to vedno. Večina Italijanov je bila za Musolinija, z njim so se identificirali, kot pravi Guerri; ali pa so ga morda imeli za velikega zaščitnika. Včasih celo pred krivicami in prekomernimi ukrepi samega režima. Ta zapeljiva in sinovska vez je trajala vsaj do vstopa v vojno in še dlje; dokler se stvari niso začele zapletati in dokler se niso začeli ljudje zavedati, da se vojna ne bo končala s kratkim in zmagoslavnim sprehodom, ampak bo Italijo potegnila v tragično, bolečo nesrečo.

Zakaj so bili Italijani bolj mussolinijevci kot fašisti? To nam je nekaj let prej pojasnil veliki psiholog množic, Gustave Le Bon, ki ga je Mussolini bral in občudoval, saj je njegov esej imel za „kapitalno delo“. Za Le Bona so množice, zlasti latinske, ženskega spola in potrebujejo vodjo, petelina v kurniku, skratka diktatorja, ki jih bo zapeljal in premagal njihove notranje in zunanje sovražnike. Fascinirala jih je njegova postava, njegovo telo, njegov obraz, njegov glas, njegovi ukazi. Tej fascinaciji množic je treba dodati še mitologijo monarha, princa, suverenega odločevalca, ki se je izrisala skozi stoletja. Kakor pa je tedaj zahtevala doba množic, bi to več ne bil kralj na podlagi dednih in dinastičnih osnov, temveč bi bil izbran na bojnem polju in v jarkih, izhajajoč iz ljudstva, ki s svojo močjo in voljo osvaja oblast in jo izvaja kot pravi Vodja. Nekakšna ljudska monarhija, če že ne socialistična, v kateri je voditelj arhetipski Italijan, kakor se je izrazil Curzio Malaparte, se pravi, da je izboljšava, velika različica navadnega Italijana. Identifikacija in hkrati projekcija ljudstva v svojega voditelja.

To, da so bili Italijani mussolinijevci, preden so postali fašisti, pomeni marsikaj. Na primer, da je bilo mogoče ohraniti pri življenju tarnanje nad nekaterimi obrobnimi izrazi fašizma, nad nekaterimi lokalnimi hierarhi ali voditelji ali nad nekaterimi vidiki režima, ki jim niso bili všeč. Toda on, Ducione, ki je mislil in deloval na široko, ki je resnično ljubil svoje ljudstvo, slednje pa mu je to vračalo v medenih tednih, ki so trajali vsaj petnajst let, če ne še dlje, je bil izvzet iz teh podlosti. Poleg tega ni naključje, da je zgodovina fašizma, ki jo je napisal Renzo De Felice, zaupana monumentalni biografiji Mussolinija v več zvezkih, kkakor da bi hotela nakazati, da preučevanje in pripovedovanje o fašizmu pomeni preučevanje in pripovedovanje o njegovem ustanovitelju in vodji.

Toda o Mussolinijevem nagnjenju k ljudskemu soglasju bi rad prinesel praktično potrditev, ki izhaja iz majhne lokalne izkušnje. Ko sem bil deček in sem se boril v Fronte della Gioventù (Mladinski fronti) v svoji vasi, smo pogosto imeli vroče razprave s tovariši iz Komunistične partije, ljudmi iz ljudstva, tedaj vse prej kot "radical chic'. Ljudje, s katerimi smo se v bistvu spoštovali, četudi smo se med seboj spopadali, v prepričanju, da se bomo na dan revolucije, naše ali njihove, med sabo borili.

Zanimivo je, da so bili ti komunisti antifašisti le na tretjo žogo, saj so bili predvsem protigosposki, tj. antikapitalistični in antiagrarni, na drugo žogo pa so bili protidemokrati, saj so imeli Krščansko demokracijo za mehko, zvito in klerikalno nadaljevanje preteklega režima. Le na tretjo žogo so bili antifašisti, ker so imeli fašiste za hlapce prvih dveh, vendar s presenetljivo novostjo: ti tovariši so bili globoko v sebi občudovalci Mussolinija. V mnogih primerih so to bili razočarani ali izdani občudovalci, a vendarle občudovalci. Njihova prevladujoča različica je bila, da je Mussolini ostal eden od njih in da je bil velik, vendar se je pustil pokvariti buržoaziji, kapitalu, monarhiji, Cerkvi in da so ga izdali njegovi lastni hierarhi. Skratka, od fašizma so rešili Mussolinija. Bil sem na jugu, tam pa še nista bila izkopana jarek in jama državljanske vojne in partizanskega boja. Toda ti ljudje so bili iskreni in niso bili nevedni, ko so pustili sijati to sled mussolinizma. Morda so s tem opravičevali svoj včerajšnji fašizem ali fašizem svojih sorodnikov, vendar so Mussolinija resnično občudovali in mu bili celo hvaležni za osemurni delavnik, delavsko listino, socialno in zdravstveno varstvo, materinsko in otroško varstvo, poletne tabore za otroke, ustanovljena mesta, socialno politiko, občinske hiše, rekultivacijo polj in melioracijo.

Ta mussolinizem pojasnjuje tudi kult Stalina v povojnem obdobju: te množice so šle od enega konca do drugega v vseh pogledih in v Stalinu, kakor je govorila takratna sovjetska retorika, videle očeta vseh narodov. Niso videle grozot stalinizma in jih verjetno niso poznale, vendar so v njem prepoznale tistega benignega diktatorja, ki so ga izgubile v Mussoliniju.

Če bi se s pogovorom o zgodovini in fašizmu znebili inkvizitorjev in eksorcistov, bi najbrž razumeli nekoliko več o naši preteklosti in prestopanju mnogih ljudi iz fašizma v komunizem v povojnem obdobju.

Guerrijevo delo poteka med ilustracijami, ima poljuden značaj o življenju in delu Mussolinija in režima; vendar se izkaže za pošteno zgodovinsko rekonstrukcijo, za zdravo po omami številnih satanizirajočih portretov Duceja, ki so jih ustvarili pisatelji, intelektualci in novinarji, ki so želeli le pripovedovati o Absolutnem zlu, pri čemer so izbrisali zgodovinsko resničnost in desetletja resnih in argumentiranih zgodovinskih raziskav. V njihovi demonizaciji izgine človek, ki je imel široko in trajno soglasje med Italijani, občudovanje narodov in tujih voditeljev ter iskreno odobravanje največjih pisateljev, znanstvenikov, pesnikov in mislecev svojega časa. Namesto njega je le vodja zločinske tolpe, nato Hitlerjeva marioneta, v vsakem primeru pa absolutno negativen demon, zaradi katerega pozabimo celo na resnične, krvoločne diktatorje dvajsetega stoletja - Stalina, Hitlerja in Maa, da o manjših diktatorjih niti ne govorimo.

Potem ne morejo pojasniti, zakaj je toliko ljudi v Mussoliniju dolga leta videlo nekakšnega očeta, vodnika in za nekatere celo vez med Garibaldijem in Stalinom. Tovariš Benito z nami!"

John Wayne - Med filmsko in resnično podobo

Zanimivosti iz filmskega sveta 

Morda bo kdo dejal, kaj vlečem iz naftalina igralce, ki so pod rušo že več kot trideset let, ki so torej umrli, preden sem se sam sploh rodil. Vendar moram takoj na začetku povedati, da takšne izjave lahko da samo nekdo, čigar filmsko zanimanje se konča pri slovenski osamosvojitvi, če ni še bolj omejeno in ga zanimajo predvsem tiste filmske stvaritve, ki so nastale v zadnjih nekaj letih. Tako npr. velja, da si je veliko število ljudi različnih starosti ogledalo film 'Gran Torino', legendarnega Clinta Eastwooda, marsikdo od teh gledalcev pa si verjetno ni ogledal tistih treh filmov pod taktirko Sergia Leoneja, kjer je legendarni Clint postal znan širšemu občinstvu, kakor mu najbrž tudi ime inšpektorja Harryja Callahana ne pove veliko.
 

No, John Wayne (1907-1979) je takrat že bil filmska legenda. V petdesetletni karieri (1926-1976) je posnel kar 142 filmov, največ je bilo 'westernov', naslednja kategorija pa so bili vojni filmi. Seveda, posnel je tudi še drugačne vrste filmov, med katerimi je gotovo treba omeniti romantično dramo-komedijo 'The quiet man', a izjema bolj potrjuje pravilo, ki pa je to, da so naši očetje videli v Waynu ameriško moško ikono, ki je predstavljala svet njihovih sanj, v katerega so se zatekali iz krute vsakdanje jugoslovanske resničnosti, v kateri so sami živeli.
 

Sam sem Johna Wayna spoznal kot mlad navdušenec za 2. svetovno vojno v njegovih vojnih filmih in moram priznati, kako je ta markantna moška figura tudi mene še kako pritegnila. Skratka, govorimo o legendarnem igralcu, ki mu ni para in čigar filme bi moral pogledati vsak filmski navdušenec.
 

Bomo pa sedaj iz legendarnega prešli v resnično. Pred kratkim sem namreč bral intervju z igralčevim vnukom, Matthewom Munozom (njegova mati je Waynova četrtorojenka Melinda), ki je – zanimivo – moj stanovski kolega, službuje pa v Kaliforniji. Pravi, kako so kot majhni hodili k dedu domov, kjer se je sam John Wayne z njimi zabaval in se igral, kar je povsem drugačna podoba od tiste, ki jo ima vtisnjeno večina ljudi.
 

Še bolj zanimivo pa je nekaj drugega, kar nas še posebej druži z njim – bil je namreč naš brat po veri, kar potrjuje tudi njegov sin Patrick, poleg že omenjenega vnuka. Nekoliko pred smrtjo je namreč postal katoličan. Odločilno je na to vplivala njegova prva žena Josephine Saenz Wayne, ki je imela dominikanske korenine, zato pa je tudi bila vneta katoličanka. Tudi svojega moža je vpeljala v katoliški svet. “Moj ded je bil stalno vpleten v katoliško dogajanje in pri zbiranju sredstev ter opazil, kako je splošno mnenje precej drugačno od resnične podobe katoličanov”, pravi duhovnik Munoz in dodaja, da je igralec tudi izredno cenil krščansko upanje. Pri spreobrnjenju v katoliško vero je ključno vlogo odigral panamski nadškof msgr. Tomas Clavel, s katerim sta bila velika prijatelja (Wayne je bil veliko v tej državi, kjer se je rodila njegova prva žena Josephine, in je prijateljeval s predsednikom Torrijosom). Veliko ga je ta cerkveni dostojanstvenik nagovarjal, nazadnje pa se je Wayne tudi odločil: “Prav. Pripravljen sem se dati krstiti in se spreobrniti v katoliško vero”. Njegova družina je bila zelo vesela tega, da je prišel do vere in jim zapustil tudi to pričevanje.
 

Sicer pa je veliki igralec pisal tudi pisma Bogu, za katera oče Munoz pravi: “Napisal je zelo lepe besede ljubezni do Boga, ki so bile kakor molitve. Bile so to zelo preproste, hkrati pa tudi zelo globoke besede. Včasih smo na to njegovo preprostost gledali kot na nekaj naivnega, vendar pa mislim, da se je v njej skrivala globoka modrost”.

Umberto Eco: Vere ni več, ostaja pa nostalgija

Anonimni pričevalci 20. stoletja (5) 

Morda je to najbolj poznan italijanski intelektualec v svetu, ki je bil nekoč narodni voditelj Katoliške akcije v Italiji, a je kasneje krščanstvo opustil. Velja za velikega poznavalca srednjega veka in oboževalca sv. Tomaža Akvinskega, ki ga je obravnaval tudi v svoji diplomski nalogi. 

Nad reakcijo katoliške strani ob izidu knjige 'Ime rože' je bil razočaran, saj so po njegovem mnenju želeli katoliški kritiki ugajati, ne izstopati iz povprečja. Vsi so namreč hvalili avtorja, ne pa tudi bralca opozorili na to, da je to neka neeksplodirana mina, ki jo je avtor namenoma želel vreči na pot. Gre namreč za “slovesno in javno zavrnitev svoje vere”. O tem pravi: “Res je, ne verujem več v Boga, morda pa Bog še vedno verjame vame. Med nama je torej še vedno neke vrste odnos.” Seveda se brani pred ateizmom in se zateka v agnosticizem: “Nisem tako neumen, da bi dejal, da Boga ni, saj se z razumom ne da reči ne, da je, ne, da ga ni.” Kot navdušenec nad Akvincem pa pravi: “Če Bog je, potem je to gotovo Bog sv. Tomaža.”

A poglejmo, kaj zanimivega nam ima vseeno povedati Eco, in sicer da je najtežja smrt: “Ko mi je umrl oče, nisem bil več veren, torej niti ni bilo možnosti, da bi upal v neko njegovo pozemeljsko preživetje.” Potem pa o: “Kultu mrtvih, tako značilnem za ateiste – to je obupajoči kult nekega izginotja.” “Jasno je, da s svojo vrsto stave, živeti kot da Boga ne bi bilo, živim veliko bolj tragično, kot takrat ko sem bil veren – zdaj se veliko težje spopadam s smrtjo. Veliko več moram delati na tem, da svojemu prehodu dam neki smisel.” Za Cerkvijo, ki jo je pustil za seboj, vseeno čuti neko nostalgijo: “Ne glede na vse, sem v njej vedno našel neko tolažbo.” Za konec torej pove vic v ameriškem stilu: “Po umoru zločinec vstopi v sinagogo in gre k rabinu: “Rabbi, ubijal sem!” “Njegova kri naj pride nad tvojo glavo,” mu je odvrnil učitelj, očitno pripadnik fundamentalistične judovske smeri. Nato je šel v protestantsko svetišče: “Pastor, ubijal sem!” Ta pa mu je brezbrižno odgovoril: “Me imaš morda za spovednika? Prosi Kristusa odpuščanja, potem pa pojdi to povedat na policijsko postajo.” Nazadnje se je znašel še v katoliški cerkvi, kjer je šel v spovednico: “Oče, ubijal sem!” Z druge strani spovednice pa miren in tih glas: “Kolikokrat, sin?”

(Iz priloge Bodi človek)

Eugene Ionesco: Neumorni iskalec smisla

Anonimni pričevalci 20. stoletja (3b)

Nadaljujemo z velikim dramaturgom Ionescom. Vemo, kako veter ne piha vedno v isto smer. Tako tudi za tiste intelektualce, ki 'nekaj veljajo', drži, da so, s počasnim umiranjem komunizma, tudi sami zamenjali ploščo, kot rečemo. Pri tem seveda ni moderno, ni 'in' napraviti nekoliko samokritike. Dramaturg romunskega rodu je tako postal priljubljen tudi pri tisti 'radical-chic' levici, ki mu je v preteklosti tako nasprotovala. 

Resnici na ljubo, pa njegova misel ni tako preprosta. Ali pa je, morda, tako zelo preprosta, da se zdi nerazumljiva. Vsekakor je treba reči, kako so vsi ti Romuni, ki so na tak ali drugačen način končali v tujini (skoraj vsi v Parizu), na nek način prav zastrašujoči, saj prav vse po vrsti muči neke vrste religiozno iskanje, ki se je pri Emileu Cioranu, avtorju ostrih aforizmov, spremenilo v tok mržnje proti krščanstvu, pri Mirceu Eliadeju pa v raziskovanje vsakršnega mita ali božanstva, ki je kdajkoli napolnjevalo srce človeka. Pri Ionescu se to spremeni v obsesivno iskanje smisla, onkraj vsega absurdnega v življenju in onkraj nemoči govorice: "Nočem dati pomena besedam, temveč jim ga želim odvzeti. Želim spodkopati babilonski stolp, ki ljudem preprečuje, da bi se dvignili k Bogu. " 

Ob vprašanju, zakaj je njegovo pisanje zgolj nizanje besed, je brž odgovoril: "Ne pišem zato, da bi polnil strani ali odre s političnimi, družbenimi ali seksualnimi zgodbami, ali tudi zgodbami za preprosto zabavo. Pišem, da bi odkril skriti zaklad v oceanu, ki se je izgubil tragediji zgodovine vseh in posameznega človeka hkrati. " 

"Zame ne obstajajo mase, ne obstaja kolektiv, v bistvu ne obstaja niti družba sama. Obstajajo zgolj ljudje, posamezniki, vsakdo pa se mora spopasti z absurdom oz. vsaj s skrivnostjo. V tem stoletju (20. st., op. a.), ki ga pesti skušnjava kolektivizma, skušam sam pozornost preusmeriti na osamljenega človeka. " In nadaljuje: "Pišem, da bi našel odgovor na edina vprašanja, ki so zares pomembna in bi morala mučiti vsakogar vsak dan in vsako noč: Kaj je ta svet, v katerega smo bili vrženi, ne da bi to hoteli? Zakaj nekaj obstaja in ni raje nič? In, glede na to, da nekaj je, zakaj je več zla kot dobrega? Vse drugo je le brezvezno komentiranje in izguba časa. " 

Kot jasno pove, "ne obstaja nobena resna književnost, ki bi ne bila religiozna. Samo religija namreč išče nek smisel. Tisti, ki človeku zagotavljajo, da bo vse razumel in se rešil s svojimi lastnimi močmi, so prevaranti. Prometejev ateizem je zaščitni znak današnjega časa. Tako imenovana 'socialna' književnost ni napravila nič drugega, kot da je med seboj še bolj ločila ljudi, ki so, medtem ko hodijo proti iluzornim političnim ciljem, še bolj sami kot takrat, ko hodijo brez nikogar ob sebi, vendar jih spremljajo nevidne množice angelov in svetnikov, ki jih ne nikdar zapustijo. " In še: "Pišem, da bi v sebi spet našel tistega dečka, ki me še vedno gleda z zbledele fotografije, z na široko odprtimi očmi pred čudežem življenja. Živim z nostalgijo do tistega čuda, ki je onkraj utrujenosti. Živim za nežnost, ki gre preko trdosrčnosti, za radost, onkraj žalosti. Zato sem od nekdaj iskalec tistega Absolutnega, tiste možnosti odgovora, ki mu pravimo Bog. Če gledam nazaj, se mi življenje zdi neprekinjeno potovanje v odkrivanju Njega”.

Objavljeno v prilogi 'Bodi človek!'

O italijanskem nasilju med vojnama

Tu je članek, ki so mi ga objavili v spletnem katoliškem dnevniku 'La Bussola quotidiana', govori pa o italijanskem nasilju med obema vojnama, da bi lahko bolje razumeli tudi t.i. 'eksodus' in 'fojbe' med in po 2. svetovni vojni. 

Goreči Narodni dom v Trstu (1920)

Upam, da bomo počasi, kapljo za kapljo, le nekoliko dopovedali našim italijanskim kolegom novinarjem, kako kompleksna je zadeva in, kako je treba v globini preštudirati čim več različnih vidikov, v zelo širokem časovnem obdobju, da bi približno razumeli zadeve. Četudi sem mu vse razložil, pa urednik še vedno noče razumeti, kako pri 'eksodusu' ni šlo samo za dalmatinske in istrske Italijane, ampak je v število treba vključiti tudi vse tiste, ki so na to ozemlje prišli po 1. svetovni vojni, ko je le-to prišlo pod Italijo, kar sam tudi jasno pravim v svojem članku, kjer povzemam razmišljanja dveh tržaških zgodovinarjev - Liliane Ferrari in Raoula Pupa, dodajam pa še svoje misli. 

Še vedno tudi objavljajo, kako so po fojbah 'skoraj vsi Italijani', kar seveda ne drži. Italijani so najbrž že, gledano nacionalno, saj so vendarle bili italijanski državljani tisti, ki so med vojnama na istrskem in kraškem ozemlju živeli, ne drži pa to, če gledamo narodno pripadnost, kjer je treba upoštevati, da se je zgodil na teh ozemljih med vojnama 'državni imenomor', kot pravi zanimiva knjiga, izdana pri založbi Mladika (Onomasticidio di Stato). Nočejo upoštevati tistega, kar recimo o vsem tem pove Boris Pahor. Nočejo upoštevati tistega, kar so odkrili zgodovinarji, zlasti zgoraj omenjeni Raoul Pupo ali videmska zgodovinarka slovenskih korenin Alessandra Kersevan (sicer bolj levo usmerjena). Ne upoštevajo tistega, kar so dognali strokovnjaki mešane italijansko-slovenske komisije. Težko jim je tako dopovedati tem našim Italijanom, kako je bil ključ za poboje zlasti ideološki, zato pa imamo - to so v oddaji 'Porta a porta' tudi pokazali - še veliko drugih 'fojb', ki so posejane po celotnem slovenskem ozemlju. Govorim o množičnih grobiščih. 

No, ne vsi. Vseeno sem našel novinarja, ki ga te stvari zanimajo, ampak mora ostati neimenovan, da ne bi v prihodnje tudi on imel sitnosti in cenzure s strani svojih kolegov. Vprašal me je po bibliografiji tega, kar pravim, kar sem mu tudi z veseljem posredoval. Upam, da bo v prihodnje tudi on pripomogel k temu, da se zadeve tudi Italijanom bolj razjasnijo.

Tu je članek v italijanščini, ki je bil pred leti objavljen na portalu "La Bussola Quotidiana":

La storia del pre-esodo – l'esodo e le foibe come parte di un più ampio mosaico

Parlando di eventi storici, soprattutto se tragici, bisogna sempre rendersi conto, di come ognuna delle parti abbia una propria interpretazione dei fatti accaduti. Spesso la verità si nasconde sotto ampi strati di cenere ideologica che bisogna cercare di togliere, cercando di essere oggettivi, per quanto possibile. Ecco, la storia dell'esodo dalmata-istriano e delle foibe è molto complessa, come ci dice la professoressa Liliana Ferrari, parlando del libro del professor Raoul Pupo, 'Il lungo esodo. Istria: le persecuzioni, le foibe, l'esilio' (BUR, 2006). “Ciò che accade in Istria dal 1945 per essere capito ha bisogno di essere inquadrato in un contesto molto ampio, in un tempo più lungo: a partire dalle "persecuzioni". Si tratta di un accenno, quest’ultimo, che può essere letto in due modi, a seconda di ciò che evoca il termine "persecuzioni": in termini di attore ed in termini di oggetto”. 

Perché un esodo lungo? “Per il tempo in cui si colloca. Un tempo cioè che comincia con il primo dopoguerra e attraversa il fascismo e la guerra. Qui la vicenda incrocia il grande teatro degli equilibri internazionali, dove gli obiettivi jugoslavi si incrociano con gli equilibri tra le grandi potenze, prima, durante e dopo la conferenza per la pace”. Un lungo periodo, durante il quale è successo di tutto. Ma si potrebbe anche allungarlo ulteriormente, perché le tensioni tra le varie nazionalità in queste zone cominciano già nel secolo XIX. Ma, andiamo avanti con le parole della storica triestina: “Di questa vicenda, che coinvolge oltre 250mila persone, la cui partenza cambia i connotati di un’intera regione, gli storici a lungo non si sono occupati. Relativamente a lungo, almeno, confrontando questa con altre vicende del passato recente. Hanno cominciato a metterci le mani alla metà degli anni Ottanta, in un contesto che, a dire il vero, non incoraggiava ad entrare nella questione”. 

Eh, già, il comunismo (o socialismo, come preferivano chiamarlo da noi, in Jugoslavia, per mascherarlo un po') era troppo simpatico e una questione così piccante non si poteva toccare, perche, come dice Pupo, si trattava di un “disinteresse della politica” negli anni in cui: “chiusa la questione di Trieste, si puntava alla distensione dei rapporti”. Questo disinteresse però, scrive ancora Pupo, "non comportava di per sé un blocco della ricerca storica. Semplicemente, al di fuori della medesima area di frontiera l’ambiente era del tutto sfavorevole alla ricezione delle tematiche legate al confine orientale” (pag. 20). E siamo di fronte ad un fattore importantissimo, perché: una delle “caratteristiche fondamentali della storia della frontiera giuliana” è di “aver favorito la creazione di miti politici” (pag. 21). Come dice la Ferrari, infatti: “Trieste e la Venezia Giulia sono zone-simbolo del discorso politico a livello nazionale. In qualche misura lo sono state anche per la Jugoslavia”. Così l'esodo è diventato oggetto di una “micidiale combinazione di rimozioni reciproche e selettive, spesso accompagnate da un uso politico della storia giuliana, e soprattutto delle vicende più dolorose dell’italianità adriatica, a fini di legittimazione” (pag. 21). Soltanto dagli anni Novanta: “si è fatta sentire anche l'esigenza di uno studio scientificamente fondato” (Ferrari), come anche l'esigenza di inserire la ricostruzione dei fatti in un "ragionamento più generale riguardante gli spostamenti di popolazione avvenuti al confine orientale d’Italia nei due dopoguerra” (pag. 24).

L'analisi del professor Pupo parte dalle “caratteristiche del popolamento della Venezia Giulia, già Litorale austriaco (Österreichisches Küstenland), dopo la prima guerra mondiale, e più complessivamente dagli effetti che l’ingresso nel Regno d’Italia determina nel territorio. Conseguenze economiche – la crisi del porto di Trieste, prevedibile data la sua strutturale dipendenza dall’area danubiana – e, per tutta la regione, conseguenze politico-sociali. A Trieste e in Istria la presenza fascista è precoce; precoce dunque l’avvio della politica che il partito fascista svilupperà nei confronti delle popolazioni slave una volta giunto al potere, ereditando e amplificando preesistenti tematiche liberal-nazionali e poi irredentiste. Fronteggiare la presenza slava, ed espellerne i punti di riferimento in attesa di assimilare la massa è l’obiettivo dichiarato. Alla base di tale politica vi è, infatti, la convinzione che le masse slave, una volta private della loro classe dirigente, acquisiranno facilmente l’identità nazionale italiana” (Ferrari a pag. 41). Lo stesso discorso vale anche per il Goriziano, dove la popolazione maggioritaria era quella slovena (intorno al 70% della popolazione), ma già gli sloveni della Provincia di Udine (soprattutto gli sloveni della Slavia veneta) hanno potuto sperimentare, dal 1866 in poi, cosa significhi l'italianizzazione forzata – con l'avvento del fascismo le cose sono soltanto peggiorate, e anche di molto. 

In Istria il tutto comincia con l'incendio del Narodni Dom (Casa nazionale) di Trieste nel 1920. Quest'edificio era un simbolo della presenza slovena nella città giuliana, perché centro di tutta l'attività culturale. “Segue la persecuzione – perché di questo si è trattato – una persecuzione durata un ventennio, che produce comprensibili concrezioni di rancore e fa crescere il consenso di sloveni e croati attorno alla convinzione che sia necessaria, come condizione di esistenza, una futura aggregazione alla Jugoslavia, qualunque sia il volto politico che questa presenterà”. Molti varcano il confine italo-jugoslavo già fra le due guerre. Parliamo di un numero che supera le 100mila unità (pag. 42-43). E qui siamo di fronte ad un fatto che la parte italiana preferisce tacere – il primo esodo non è quello italiano, ma quello delle popolazioni slave del Friuli Venezia Giulia (la Venezia Giulia è un neologismo, inventato a cavallo dei secoli XVIII e XIX, acquista una forma ufficiale dopo la Grande guerra). Questi esuli si inseriscono abbastanza bene nella società iugoslava e “hanno proprie organizzazioni ed un’attività politica, nonché contatti con connazionali nel Litorale, che reagiscono alla snazionalizzazione con l’attività cospirativa e talvolta con atti di terrorismo - l'organizzazione TIGR (dalle iniziali di Trst (Trieste), Istra (Istria), Gorica (Gorizia), Reka (Fiume)), condannati dal tribunale speciale nel 1930 e nel 1941 con conseguente fucilazione di alcuni dei capi”. 

Poi bisogna dire anche qualche altra cosa che Boris Pahor descrive benissimo nel libro 'Qui è proibito parlare'. Il clero, sloveno e croato, l'8 Gennaio 1920 forma lo 'Zbor svečenikov svetega Pavla' (Unione dei sacerdoti di san Paolo) per cercare di salvare la lingua e l'identità del popolo – quello sloveno e quello croato. Tra i maggiori esponenti: mons. Ivan Trinko (arcidiocesi di Udine), Virgil Šček (diocesi di Trieste-Capodistria) e altri. C'era anche una sezione croata, con centro a Pisino. Il regime fascista, infatti cerca di sradicare la lingua slovena e croata anche dalle chiese, proibendo di cantare e pregare in entrambe le lingue. In pratica, i sacerdoti sostituiscono i maestri sloveni, sostituiti nelle scuole da quelli italiani. Ma nella lotta contro il regime ci sono anche dei vescovi – soprattutto Andrea Karlin e Luigi Fogar a Trieste e Francesco Borgia Sedej a Gorizia. Karlin viene cacciato già nel 1919 (gli succede Angelo Bartolomasi, ex vescovo militare) e dopo un periodo a Roma, diviene vescovo a Maribor. Fogar deve ritirarsi su pressioni del regime nel 1936 – gli succede l'italiano di Rovigno (in Istria) Antonio Santin, figura abbastanza ambigua. A Gorizia, Sedej viene costretto a rinunciare all'incarico di arcivescovo. Gli succede come amministratore apostolico Giovanni Sirotti, molto contrario a qualsiasi cosa che odorasse di sloveno, al quale poi succede Carlo Margotti, un buon vescovo, condizionato però dalla provenienza - veniva dal mondo diplomatico in una situazione drammatica. 

I maestri sloveni, come detto, sono sostituiti con maestri italiani – gli uni vanno al centro-sud italiano, gli altri vengono nelle zone con popolazione slava. Vengono su anche altri impiegati statali italiani (nel mio paese per esempio ogni anno vengono a visitarci gli amici di Tuoro sul Trasimeno in Umbria, poiché una di loro ha vissuto nel nostro villaggio, perché suo padre lavorava alla stazione ferroviaria). Alla fine del conflitto sono intorno ai 40 mila – tutti tornano in Italia durante il periodo dell esodo, come spiega bene il prof. Pupo in un intervista con Francesco Dal Mas (Avvenire, 18 febbraio 2009). Credo sia importante raccontare queste cose, per potere capire meglio il fenomeno dell'esodo. Ma continuiamo con il libro di Pupo che confronta la politica delle due ideologie: "Vi è un aspetto specifico della questione sul quale vale la pena di soffermarsi: il confronto tra gli effetti delle politiche tanto dure quanto velleitarie attuate dal regime fascista e quelli delle politiche applicate invece nel secondo dopoguerra da parte dello Stato jugoslavo, che portarono alla scomparsa quasi totale del gruppo nazionale italiano" (pag. 38). Mentre il fascismo "nel caso specifico, parlava di «bonifica etnica» ma non riuscì ad attuarla, lo stato jugoslavo proclamava la «fratellanza» tra i popoli e finì per espellere dalla sua terra di origine un gruppo nazionale quasi al completo" (pag. 39). Questo accade in Istria, dove il regime di Tito riesce ad "insinuarsi in tutte le pieghe della società italiana […], disarticolandola completamente fino alla sua distruzione, una volta verificata l’impossibilità di rimodellarla nei termini desiderati" (pag. 39). Liliana Ferrari aggiunge che “sul piano degli esiti, dunque la Jugoslavia di Tito sembrerebbe dimostrare maggiore efficacia. Resta da definire, tuttavia, nel confronto, l’uguaglianza delle intenzioni. In altre parole, la "bonifica" jugoslava comprendeva consapevolmente l’esodo”? 

Ma questa è già un altra storia, più conosciuta e raccontata, parlando della tragedia del esodo istriano-dalmata e delle foibe che però risulta difficile da capire senza guardare un più ampio periodo temporale.

Eugène Ionesco: Prek absurdnega k Absolutnemu

Anonimni pričevalci 20. stoletja (3a)

Romunski dramaturg (1909-1994), ki so ga po začetnem hladnem odzivu Francozi vzeli za svojega (na prvi uprizoritvi Plešaste pevke naj bi bili zgolj trije gledalci, kakor pravi ustno izročilo). Med študijem francoske književnosti na bukareštanski univerzi je spoznal še dva druga velikana romunskega rodu, Emila Ciorana in Mircea Eliadeja, s katerima je ostal tesen prijatelj vse življenje (no, v primeru drugega do njegove smrti, leta 1986. Poznamo ga kot utemeljitelja dramatike absurda. Iz nič je postajal nekdo, vse bolj priljubljen pri ljudeh, z leti pa vse manj priljubljen pri kritikih, ki so počasi le dojeli, kam v njegovih dramah pes taco moli, saj se v njih skriva kritika Zahodne družbe in razsvetljenskega pogleda na svet, z umorom Boga na čelu. Kako genialno zafrkljiv je znal biti, nam pove nagrobni napis: »Molite k sam ne vem, komu: Upam, da k Jezusu Kristusu!« 

O ideologijah, vseh, na desni in na levi, je dejal: »Nič drugega niso, kot kletke, ki življenje osiromašijo, ker ga zaprejo pred skrivnostjo tako, da skušajo odstraniti, eksorcizirati prava vprašanja, tista, ki so zares pomembna«. 

Zato pa so bili vsi 'napredni' evropski intelektualci tako zaprepaščeni, ko je preprosti Romun z Olimpa pahnil do tedaj nedotakljiva božanstva, kot npr. Bertolta Brechta, za katerega je dejal, kako je kvečjemu »soliden režiser, vendar pa površinski in škodljiv dramaturg. V raznih Brechtih in drugih gledaliških prvih violinah vladajoče kulture (t.i. Culture engagée, podobno kjer so glavni predstavniki Sartre, Proust ipd. zagovarjali večjo družbeno angažiranost avtorjev, zato pa so bila njihova dela tudi precej ideološko obarvana, op. p.) je neko pomanjkanje globine, neko poenostavljanje, ki jemljejo človeku tesnobo, čudenje, zato pa tudi iskanje nekega možnega upanja, ki bi osmislilo življenje in smrt. 

Politične ideologije ali socialne organizacije, ki pozabijo na metafizično razsežnost, ne bodo nikdar niti malo prodrle v vprašanje trpljenja, grenkobe tega, da živimo,  iz ure v uro nepreklicno bližajoč se svojemu koncu. Nikdar ne bodo mogle potešiti naše žeje po absolutnem. V ideologu – ki je po definiciji posploševalec in suženj vladajočih filozofij, ki jih narekujejo vladajoči režimi in mode – je tista kruta nečloveškost nekoga, ki hoče ignorirati dramo posameznika tako, da skuša vse skupaj utopiti v neki iluzorni družbeni kadi. A noben protestni sprevod ne bo nikdar mogel potolažiti ženske, katere noben moški ne ljubi, starega človeka, ki je vedno bil in vedno bo med nami in ki, žalosten in sam, sedeč pred oknom gleda prazno cesto. Ne pišem, da bi vprašanja omrtvičil, marveč, da bi napravil bolečin še bolj neznosno, da bi našel olajšanje na tesnobo smrti, ki me preganja vse od takrat, ko sem se pri štirih letih ozavestil«. Zaradi podobnih in še drugih razmišljanj so tako pisca izključili iz elitnih krogov in ga označili za 'starega reakcionarja', za 'prevaranta'… Odgovoril jim je na svoj način, ko je dobi, ko je bil protest proti inštitucijam na višku in je Sartre (še enega od »lažnih učiteljev«, ki ga je Ionesco označil za »razpečevalca narkotikov proti smislu življenja«) zavrnil Nobelovo nagrado, leta 1970, postal član Francoske akademije. 

Že leta 1968 je znal protestirati na svoj način. Ko se je naveličal študentskega shoda, ki je skandiral komunistične parole pod njegovim stanovanjem v Latinski četrti, je stopil na balkon in zakričal: »Vi kar protestirajte, tako ali tako boste vsi postali notarji in vodje bank«. Ta njegova neposrednost ga je tako pahnila v senco, iz katere pa je nato prišel na plano že v osemdesetih letih, danes pa je spet tam, kjer si zasluži.

p. Bellarmino Bagatti: Po zgodovinskih sledeh krščanstva

Anonimni pričevalci 20. stoletja (2)

Frančiškanski arheolog p. Bellarmino Bagatti se je rodil kot Camillo v kraju Lari, blizu Pise v Toskani, leta 1905. Praktično takoj po zaključenem študiju na Papeškem inštitutu za krščansko arheologijo, se je odpravil v Sveto deželo, kjer je živel in delal vse do svoje smrti, leta 1990. Raziskal je veliko krajev, kjer se kristjani spominjamo svetopisemskih dogodkov, med njimi zlasti Nazaret, za katerega je ugotovil, da je bil v 1. Stoletju le majhna vasica, in cerkev 'Christus flevit' na Oljski gori v Jeruzalemu, pod katero je našel domnevni grob apostola Petra. Splošno ni kdove kako znan, zato ga  lahko uvrstimo med 'anonimne pričevalce 20. Stoletja'.

»Vse od časov Voltairea so določeni kritiki z vse večjo vztrajnostjo skozi celotno 19. Stoletje in del 20. Stoletja bili skeptični glede romarskih krajev v Sveti deželi. Govorili so, kako so svetišča zrasla zato, da bi cinično izrabili pobožnost lahkovernih romarjev. Po njihovem mnenju se je prevara začela že s cesarjem Konstantinom, ki naj bi iz političnih razlogov, da bi si pač pridobil prijatelje med kristjani, 3. Stoletja po Jezusovi smrti dal postaviti cerkve na krajih, ki so bili določeni glede na neoprijemljivo izročilo. Prevara naj bi senadaljevala od srednjega veka naprej, zlasti s strani frančiškanov, ki naj bi z izmišljenimi zgodbami romarjem odvezovali mošnjiček. Tega pa niso zagovarjali le protikrščanski propagandisti, temveč tudi kopica uglednih profesorjev, ki so s celo kopico argumentov naredili močan vtis na bralce«. 

Našega patra pa so le še bolj spodbudili k iskanju materialnih dokazov o zgodovinskosti evangelijev. Svoje delo takole strni: »Po tolikih desetletjih dela na terenu lahko rečem, da samo kdor dela za pisalno mizo, ne da bi se premaknil iz svoje knjižnice, lahko trdi, da to, kar pripovedujejo evangeliji, ni zgodovinsko«. To je počel zelo znanstveno in natančno, saj: »Naloga vsake znanosti ni v tem, da nekomu damo prav ali ne, temveč v podajanju objektivnih podatkov, kar velja tudi za arheologijo. Naša odkopavanja pa so vseeno privedla do ozračja ponovne zaupljivosti po tolikih letih sumničavosti«. 

»Danes je mogoče sestaviti zgodovinsko verigo, katere prvi členi so utrjeni v evangeljskih časih«. Kljub vsemu profesionalnemu delu in priznanjem največjih svetovnih univerz pa cilj p. Bellarmina nikdar ni bil ta, da bi v ospredje postavljal svoje delo, temveč, da bi ga prikazal v drugačni luči: »Ni najbolj važno študirati Jezusa, temveč ljubiti, kakor je on rekel. Krščanstvo je preživelo do zdaj in bo še naprej, pa ne zaradi nas, ki se imamo za učene, temveč zaradi vere in ljubezni preprostih ljudi. Ponižni, in ne strokovnjaki, ki so pogosto tako ošabni, so tisti, ki resnično razumejo evangelij«. 

Ko so ga spomnili, da je tudi sam življenje posvetil znanstvenim raziskavam, je takoj odvrnil: »Predvsem sem redovnik, na to pot sem se podal zgolj iz poslušnosti do predstojnikov. Bolj ko sem napredoval, tem bolj sem razumel, kako je študij brez ponižnosti tisti, ki ovira razumevanje. Prav zato nam Jezus pravi, da moramo postati kakor otroci – če ne spet najdemo tiste otroškosti, lahko postanemo tudi največji učenjaki tega sveta, pa vseeno ne bomo nikdar razumeli ničesar. Jezus od nas ne zahteva učenosti ali visoke kulture, saj nas ne bo po teh sodil, temveč po ljubezni. Njega zanima naše srce, zanima ga, da se med seboj ljubimo«. 

Ta zavest je še kako pomembna za arheologa, katerega življenje nikakor ni lahko: »Življenje arheologa skoraj vselej sestoji iz nesmiselnega napora, iz zapletenega izkopavanja, študija, primerjanja. Navadno še zdaleč ni tako vznemirljivo kot mislijo nekateri. Presenetljive in razburljive najdbe so redke. Večinoma pridemo do naših sklepov preko neke serije fragmentov, ki jim nestrokovnjaki ne bi namenili niti najmanjše pozornosti. Potem pa se nenadoma človek znajde pred najdbo, ki ga nagradi za ves vloženi trud in napor, kot npr. tisti napis: 'Zdrava, Marija' … Ko so začeli postavljati novo baziliko Gospodovega oznanjenja v Nazaretu, sem imel priložnost kopati v votlini, ki je po krščanskem izročilu veljala za Marijino hišo. Vse nazareške hiše so bile takšne – revna bivališča, votline, izdolbene v apnenčasto pobočje griča, kjer so skupaj živeli ljudje in živina. Ko smo prišli do najstarejšega sloja (pred Konstantinom) smo ugotovili, da so že takoj na začetku krščanstva tisti kraj spremenili v svetišče. Na nekem ometu smo zagledali tisti vznemirljiv grški napis iz 1. st. po Kr., ki ga je vpraskal neki romar: 'Chàire Maria' – 'Zdrava, Marija'. Našli smo še en grški in en armenski zapis. Prvi pravi: 'Na svetem Marijinem kraju sem pisal', drugi, le delno ohranjen, pa: 'Lepa Devica'… Kdaj pa kdaj smo tudi mi ubogi arheologi lahko koristni. Po naši zaslugi lahko tako vsak katoličan, ki moli rožni venec, spozna, da se s tem včleni v verigo, ki pelje vse do samega začetka v Nazaretu, morda z nekom, ki je Jezusovo mater spoznal takrat, ko je za vse bila le preprosto dekle, žena in potem vdova tesarja Jožefa«.

Izšlo v 8. številki priloge 'Bodi človek!' (tednik Novi glas)

Ko se podre zid...

Zgodovinska zanimivost.

Berlinske kronike poročajo, kako se je brezštevilna množica, ki je prišla ob podrtju zidu na Zahod, takoj napotila v nakupovalna središča, kjer so med ostalimi trgovinami tudi prav posebne. Za tiste, ki morda tega ne vedo, v Nemčiji je morda največja veriga erotičnih trgovin na svetu, nekatere, kot npr. prav tista v zahodnem Berlinu, pa so celo večnadstropne. V njih se najde prav vse, najbrž je še domišljija premajhna za tako veliko in raznovrstno ponudbo v tem sektorju, ki jo nudijo nemške trgovine.

Kronike pa tudi poročajo, da se vzhodni Nemci niso napotili le v te trgovine, ampak so dobesedno razgrabili ves erotični material, vse revije in knjige po berlinskih kioskih in knjigarnah. Seveda so se množično napotili tudi v erotične kinodvorane, kjer so se lepo po prusko postavili v vrste in čakali, da bi lahko vstopili.

Zdi se torej, da so bili ljudje na vzhodu bolj kot kruha lačni pornografije. Ne smemo se temu čuditi, saj so komunistične države, vsaj uradno, bile najbolj moralne in čistunske v zgodovini človeštva (spomnim se, kako so naši 'odrasli' sodržavljani pornografske revije kupovali v Italiji, dokaze lahko še vedno najdemo na kakem podstrešju ali omari). V Sovjetski zvezi, na Kitajskem in še kje je bila za producente in trgovce s pornografskim materialom predvidena celo smrtna kazen, ki so jo večkrat tudi izvršili. Seveda so bili na smrt obsojeni tudi tisti odrasli, ki bi jih zasačili pri homoseksualnem spolnem dejanju, kakor tudi posiljevalci žensk, da o tistih, ki so si privoščili mladoletne in otroke, sploh ne govorimo.

Mladi so seveda vsi bili vzgojeni v tem strogem duhu, vendar pa niso niti pomišljali, da bi ob osvoboditvi ne zavili v najbližjo erotično trgovino ali trafiko, da bi dobili prepovedan sad.

Tu se torej pokaže tragika in slepota totalitarnih režimov, ki želijo ustvariti “novega človeka” po svojih sistemih. Ko so izrabljali samo politične, šolske in družbene vzvode, so dosegli samo materialno revščino, zraven katere prideta še duhovna in moralna. Namesto novega pridemo tako samo do “starega” človeka, o katerem govori tudi sv. Pavel. Ta je brez vsake zaščite tako prepuščen trgovcem s spolnim materialom.

Potrebno je torej vse kaj drugega kot policijski režimi s svojimi pedagogi, ki predavajo na “urah spolne vzgoje”, da bi spremenili srca ljudi in njihov način odkrivanja skrivnosti življenja, med katere spada tudi spolnost. Nobena revolucija ni mogoča, če se ne zgodi najprej v človekovi notranjosti. Zunanje revolucije tako niso nič drugega kot minljive fasade, ki trajajo samo toliko časa, kolikor traja režim.

Objavljeno v 2. številki priloge Bodi človek.