Upor kristjanov v gradu Hara

V decembru leta 1637 se je približno 37000 kristjanov (jap. Kirishitan) zaprlo v grad Hara, v takratni provinci Hizen, na otoku Kjušu, najjužnejšem otoku japonskega otočja. Šlo je za dvajset tisoč kmetov in trgovcev, ki jih je bojno postrojilo šeststo roninov (propadlih samurajev), zraven pa je bilo še sedemnajst tisoč žensk in otrok. Odločili so se, da se bodo vse do smrti upirali, da bi branili svobodo veroizpovedi in se postavili po robu fevdalni sili, ki je začela zelo privijati davke in bila nezaslišano kruta.

Vodil jih je komaj šestnajstletni Amakusa Shiro, krščanski sin znanega samuraja, ki so ga imeli, ker je bil karizmatičen in so mu pripisovali vrsto čudežev, za »poslanca z nebes«, omenjenega v neki skrivnostni prerokbi, ki naj bi jo izrekel sv. Frančišek Ksaverij, in so jo našli v besedilu, ki ga je neki jezuit pustil tam, ko je pobegnil pred preganjalci. Šlo je za majhno število ljudi, ki so prihajali z otokov Amakusa in polotoka Shimabara, ki so jih prisilili izpovedovati vero v skrivnost pod grožnjo smrti in so jih sovražili budistični bonci in shogun Tokugawa Ieyasu, ki je v vsaki skupini kristjanov videl trojanskega konja morskih imperijev Portugalske in Španije.

To je bilo majhno število ljudi, bolj vajenih vihteti motiko kakor meč, ki pa so se odločili, da pridejo iz katakomb in se postavijo po robu orožju lokalnih oblasti. Najprej so skušali zavzeti gradova v Hondu in Tomioki, potem so vzdržali povračilne ukrepe in celo povzročili številne izgube odpravam daimyev, lokalnih posestnikov, potem so skorajda dosegli nekaj nezaslišanega – skorajda bi namreč uspeli zavzeti osrednjo območno utrdbo Shimabara daimya Matsukure Katsuia. Nazadnje, ko se na odprtem bojišču niso več mogli kosati z vse številčnejšo vojsko, ki se je okrepila z vojaki iz drugih japonskih krajev, so se zatekli v napol opuščeno utrdbo na obrežju oceana.

Vedeli so, da se od tam, razen po čudežu, živi ne bodo izvlekli. Uničili so ladje, ki so jim služile, da so prišli do gradu, in z lesom utrdili obzidje. Nad utrdbo so se dvignile bele zastave s križem in kristjani so se pripravljali na spopad, proseč za pomoč Jezusa Kristusa in Marijo ter svetnike. Maše ni bilo, ker ni ostal tam več noben duhovnik – tiste, ki jim ni uspelo pobegniti, pa so pobili. Tako so le molili rožni venec in poslušali mistične spodbude Nebeškega odposlanca. Uporniki so zdržali pet mesecev, tudi pod topovskim ognjem nizozemske ladje, ki ji je poveljeval kalvinist Nicolas Koekebakker, in je dal na razpolago za uničenje papistične vstaje svoja ognjena žrela.

Kapitulacija je sledila zaradi izčrpanosti, pomanjkanja hrane, streliva in notranjih sabotaž 12. aprila 1638. »Kirishtan« so bili vsi pobiti in obglavljeni. Ravan okrog gradu je bila zasajena s koli, na katerih so bile nataknjene njihove glave. Glavo Amakuse Shira so nesli v Nagasaki kot trofejo in opomin preostalim privržencem Jezusa Kristusa in rimskega vladarja.

• Rino Cammilleri, Il crocifisso dei Samurai, Rizzoli 2009.