Sporočilo Eifflovega stolpa

6. maja 1889 ob svetovni razstavi so sloviti Eifflov stolp odprli za javnost kot nesporni simbol sodobnega Pariza. V resnici naj bi ta stolp ob koncu razstave razstavili (oprostite za igro besed...), vendar so se odločili, da ga bodo ohranili in se temu, da bi ga razstavili, upirajo še danes. Ne bomo se izrekali glede estetske vrednosti konstrukcije, ki ni ravno najbolj navdušujoča, vendar se je stolp sčasoma lepo vklopil v skup mesta zato, ker so ga najprej sprejeli ljudje. Zagotovo se bolj vklaplja od katere druge zgradbe, še bolj kot četrt La Défense, mislimo na Pompidoujev center v samem mestnem središču, ampak se vrnimo k stolpu, ki nas bolj zanima. Podajmo nekaj pomembnih razmišljanj na temo katoliške apologetike, s katero se zgodovina lepo prepleta in človeška prehaja v odrešenjsko.

V drugi polovici 19. stoletja se je zlasti v Franciji, pa ne samo v njej, razvil in razširil filozofski pozitivizem. Gre za neke vrste radikalni materializem, ki pa je imel za razliko od drugih materializmov, ki so si v zgodovini že prej sledili, izvirno značilnost: „religiozno“ vero, v smislu pravega malikovanja, v znanstveno-tehnološki napredek. To pomeni prepričanje, da lahko znanost reši vse težave in morda, kdo ve, nekega ne tako oddaljenega dne, celo vprašanje smrti. Skratka, nekakšen prometejski duh, ki je oživljal t. i. belle epoque (1871-1914).

Potem pa, kot se v takih primerih vedno zgodi, pride udarec, in to hud udarec! Leta 1914 je izbruhnila Velika vojna, kakor se rado označuje prvo svetovno vojno, ki je zaradi tehničnega napredka (prvič so bili uporabljeni tanki) terjala kar 25 milijonov žrtev (pa naj kdo reče, da je to malo!). Huda lekcija, ob kateri se zavemo, kako je tehnologija lahko dobra, lahko pa tudi slaba, odvisno od moralnih odločitev, ki jih človek sprejme v svojem srcu.

Še zadnja podrobnost: Eifflov stolp spominja na drug stolp, Babilonski stolp, ki prav tako ni imel veliko „sreče“. Stolpi so vsekakor lepe konstrukcije, vendar pod enim pogojem: da služijo opazovanju neba. Babilonski stolp pa se je končal slabo, saj je namesto da bi služil boljšemu opazovanju neba, hotel doseči, da bi se človek dotaknil neba (1 Mz 11,4), da bi torej osvojil nebo, da bi se človek postavil na mesto Boga. Ko pa se človek „igra“ Boga, tj. ko se hoče postaviti na mesto Boga, se to vedno slabo konča. Eifflov stolp, za razliko od babilonskega stolpa, še vedno stoji in upamo, da bo stal tudi v fizičnem smislu še naprej. Vendar se je njegova „ideologija“ oz. ideologija, katere simbol je bil, že zdavnaj zrušila oz. se je izkazala za zmotno - ljudje v svoji neumnosti pozitivizem še naprej vlečejo naprej. Stolp stoji kot opomin, da te človeške brezbožne ideologije pač ne delujejo ravno pozitivno, četudi bi imele pozitivnost v svojem imenu.

Vir: Il cammino dei tre sentieri

Božično spreobrnjenje

Malo drugačni zgodovinski dogodek, povezan z božičnim praznovanjem.

Paul Claudel je bil francoski pisatelj, pesnik in dramatik. Opravljal je tudi pomembne diplomatske funkcije, saj je kot vicekonzul in veleposlanik obiskal različne države, od Japonske do Kitajske, Nemčije in Združenih držav Amerike. Najbolj čudežno potovanje, o katerem pripoveduje sam, je bilo njegovo bliskovito in dokončno spreobrnjenje v katoliško vero, celovita in radikalna izkušnja, o kateri v življenju ni nikoli več podvomil - zanj to ni bilo mogoče. Star je bil osemnajst let, nekaj let ni več veroval, njegovo poznavanje Jezusa Kristusa pa so žal spremenila tudi dela demitizatorja Ernesta Rénana, ki je s svojim Jezusovim življenjem Kristusa zreduciral na zgolj utemeljitelja etike, pa naj je bila ta še tako vzvišena. Mladi Claudel torej ni veroval, ampak je čutil veliko željo po resnici, po nečem tako doslednem in trdnem, kot je Bitje samo. Vsi intelektualni in literarni tokovi tistega časa so ga pustili nezadovoljnega in nazadnje obupanega.

Ko je na božični dan leta 1886 vstopil v nedavno prenovljeno pariško katedralo Notre-Dame, je to storil

iz mešanice dolgčasa in estetskega iskanja: „Po jutranji maši se je vrnil na večernice: “Začel sem pisati in zdelo se mi je, da lahko v katoliških obredih najdem navdih.“ V tem trenutku se je vrnil, „ker ni imel kaj početi,“ toda ob petju Marijinega hvalospeva, Magnificata, ko je stal sredi množice, se je zgodil dogodek, ki je spremenil njegovo življenje: „V trenutku se je mojega srca dotaknilo in veroval sem s takšno močjo, da vse moje knjige, vsa moja razmišljanja in vsi dogodki mojega razburkanega življenja pozneje niso mogli omajati moje vere. En sam občutek se je vsilil: Bog obstaja, je tu; je nekdo, je osebno bitje kot jaz. Ljubi me.“ In dodaja: „V trenutku sem imel pretresljiv občutek nedolžnosti, večnega detinstva Božjega deteta.“ Iz tega trenutka, ki ga opisuje kot pretresljivega in skoraj nasilnega, v katerem je doživel popolno gotovost o navzoči in osebni resnici Boga, Boga, ki je postal otrok, je vedno črpal moč in vztrajnost, kot da gre za žareče jedro, ki ni podvrženo nobenemu procesu ohlajanja.

Kot poroča kath.net, je svojo izkušnjo spreobrnjenja opisal takole: „V trenutku se mi je stisnilo srce, verjel sem. Verjel sem s tako močnim notranjim soglasjem, vse moje bitje se je skoraj silovito streslo, verjel sem s tako močnim prepričanjem, s tako neomajno gotovostjo, da ni bilo več prostora niti za najmanjši dvom, da od tistega dne naprej vse knjige, vsa naključja razgibanega življenja niso uspela pretresti moje vere ali se je celo dotakniti.“ Ta vseobsegajoča in prepričljiva izkušnja pa ga sama po sebi ni odrešila utrujenosti na poti postopnega osvajanja in vedno več razlogov, da bi se držal katoliške vere, kot jo predlaga Cerkev. Odločilen je bil še en božič, tisti štiri leta pozneje: „V njem premišljevalno zre ‚le miserable enfant‘, Boga malčkov in ubogih, kot znamenje Božje vsemogočnosti, ki rešuje svet. V tem nebogljenem Otroku, ki ga končno osreči, Claudel občuduje tistega, ki se opredeli kot 'krotak in ponižnega srca' (Mt 11,29) in ki prav s svojo krotkostjo in ponižnostjo pritegne ljudi vseh časov in vseh celin.“

Osebna zgodba velikega francoskega pisatelja v bistvenih elementih prikazuje dramo ljubezni, ki se odvija med Bogom in vsako dušo, ustvarjeno in odrešeno s Kristusovo žrtvijo. Njegova ljubezen nas prehiteva, nas išče in se nam razodeva. Za nekatere na trenuten in bliskovit način, za druge na bolj postopen, vendar gre vedno za dogodek in srečanje dveh volj, ki se vselej odpre na previs naše svobode, čeprav je omejena: Bog se svobodno podredi naši svobodi in jo pričakuje. Ni naključje, da se je Claudelova izkušnja spreobrnjenja zgodila med čutnim poslušanjem Magnifikata, najmočnejše in najbolj iskrene izjave ljubeče predanosti Bogu, kar jih je človeška zgodovina poznala, saj je bila duša, ki jo je pevajoč, vznesena in zahvaljujoča izrekla, celovita in čista - Marijina duša.

Devica Marija nam pokaže, kako popolno uresničevanje svobode nikakor ni podobno sprejemanju ene možnosti namesto druge na nekem meniju, polnem predlogov, ampak je celovit in prostovoljni „da“ Dobremu, ki se kaže in sprašuje po nas. Kakor se dogaja med zaljubljenci, tudi prvo srečanje sestavljajo kraj, čas, odnos, oblačila, ki si jih bomo vedno zapomnili. Claudel je v svojo spominsko knjigo zapisal vreme, hladno in sivo, njegovo držo, točno določen kraj, kjer je stal: „Bil je mračen zimski dan in najtemnejše, najbolj deževno popoldne nad Parizom. Še vedno se spominja, da je stal ob drugem stebru ob vhodu v prezbiterij, ko so peli Magnificat. Klečati in se počutiti doma in ne „na posodi“ se je naučil sčasoma.

Med njegovim intenzivnim literarnim delom je morda najpomembnejše Sporočilo Mariji, igra, ki je med letoma 1892 in 1948 doživela številne ponovne osnutke in popravke ter povzema njegovo videnje sveta in zgodovine kot napetosti med posameznimi eksistencami in celoto bivanja, kjer človek, razpet med grehom in svetostjo, napreduje k skrivnosti Boga, ki vse sestavlja in razlaga. Zanimivo je spomniti, da je tudi druga velika francoska ženska, sveta Terezija Deteta Jezusa in Svetega obličja, doživela, kot bi rekla, popolno spreobrnjenje na isto božično noč, ki je Paulu Claudelu spremenila življenje. Tako je v rokopisu A zapisala: „25. decembra 1886 sem prejela milost izhoda iz otroštva, z eno besedo milost popolnega spreobrnjenja. Zanjo je bil to prehod iz otroštva v odraslost s paradoksalno podobo, značilno za vero v Kristusa, je bil eden najtrajnejših sadov njenega odraslega življenja v veri „izum“ duhovnega otroštva. Navsezadnje božič z Bogom, ki postane Dete, to uči vsakega od nas. 

Vir: Il Timone

Žrtve, na katere ne smemo pozabiti

Za ta svet velja, da niso vsi mrtvi enaki - nekateri so "dobri", drugi morajo v pozabo. Za fašizem je bilo npr. značilno, da je razglašal svoje mučence, v pozabo pa pošiljal vse tiste, ki so padli na drugi strani. Ko se je politična situacija obrnila, so tudi objekt kulta padlih spremenili, kar vedno predstavlja pomemben del oblasti. Vemo za množico narodnih herojev NOB, ki jih je v čaščenje postavil komunistični režim pri nas, obenem pa toliko desetletij nismo vedeli za "tiste druge" žrtve. Pa se ne bomo zdaj spuščali v tovrstno polemiko, ker so tu rane še odprte.

Je pa zanimivo videti, kako tovrstni kult ne pozna nikakršnega "ekumenizma", edinosti, sprave, ampak en kult spodkoplje drugega in ga zamenja ter pošlje pod rušo, skupaj z mrtvimi pa umre tudi spomin nanje, ker so pač pripadali nasprotni politični strani.

Pred triindvajsetimi leti je papež Janez Pavel II. za blažene razglasil 85 britanskih mučencev. 63 od teh je bilo duhovnikov (55 škofijskih, 2 jezuita, 1 dominikanec in 5 frančiškanov), 22 pa laikov - najbolj znan je tiskar William Carter. Ti mučenci so doživeli svoj tragični konec med v letih 1535-1681. Ubili so jih anglikanci.

Zaradi tega, ker so jih ubili anglikanci, so mnogi mediji, še zdaleč ne samo "laični", takrat to novico kratkomalo spregledali, če pa so jo že objavili, so se spraševali, kaj je tega treba. Sklicevali so se na ekumenizem in na to, kako bi ta razglasitev utegnila škoditi. V resnici pa je papež naredil prav ekumensko dejanje, saj zbliževanje med kristjani ne zahteva skrivanja in pometanja dejanj pod preprogo, ampak polno razkritje. Iz skrivanja, pozabe, hinavščine ali strahu tistih, ki si ne upajo pogledati resnici v oči, se ne more roditi noben dialog. Anglikanska Cerkev je to znala razumeti in je poslala ob priložnosti v Vatikan svojo delegacijo. Nad, sicer razumljivo, zadržanostjo, je le prevladal tisti Jezusov nauk, da nas bo resnica osvobodila.

V nekaterih katoliških krogih se je takrat izkazalo tisto pojmovanje ekumenizma, ki ga še danes zasledimo, ko se gremo nek mazohizem, po katerem je treba priznati samo krivdo katoličanov, edinih "zlobnih".

Dandanes pogosto naletimo na sheme učenjakov, ki so to le napol. Ti so zelo pristranski pri iskanju zgodovinske resnice, pa tudi posploševanja in nepoznavanja razmer v obravnavanem obdobju je ogromno. Glede obravnavane teme se izkaže, da je resnica večplastna. Po protestantskem zgodovinarju Raphaelu Holinsedu, naj bi dal Henrik VIII., ki se je kar sam razglasil za poglavarja anglikanske Cerkve, pobiti kar 72000 katoličanov (njegova hči - ki so ji dali vzdevek "Bloody" - Mary je - če seveda primerjamo samo številčno, saj je zločin zločin - dala pobiti "samo" okoli tristo nasprotnikov, ko je hotela spet vzpostaviti katolicizem). Njegova hči Elizabeta I. je v samo nekaj letih - seveda tudi ona v imenu "reformiranega", in torej prečiščenega, krščanstva - povzročila več žrtev, kot sta jih povzročili v tristo letih španska in rimska inkvizicija skupaj (govorimo o realnem številu - okrog 5000), poleg tega pa je bil tudi način usmrtitve veliko bolj krut (če spet lahko primerjamo krutost zločina, ki je krut že sam po sebi).

Calvin je iz Ženeve pošiljal v Anglijo pisma spodbude, da bi pobili čim več "papistov", rekoč, da je tisti, ki tega ne počne, izdajalec. Seveda to ni doletelo le Angleže, Valižane in Škote, ki so ostali zvesti Rimu, ampak o tem vedo kaj povedati tudi Irci. Tem niso odtegovali le obstoja in človekovih pravic (in to vse do leta 1913), ampak so jim celo ukradli zemljo. Kdo pa danes še pove na glas, da napetosti, ki smo jim priča še dandanašnji, temeljijo na Cromwellovi odločitvi, da v Ulster (irska pokrajina, ki je najbolj bogata z viri) prisilno naseli prezbiterijance, da bi ti izrinili katoličane?

Pred beatifikacijo teh 85 mučencev tudi nihče ni na glas omenjal nezaslišanega zakona, ki ga je leta 1585 izdal "demokratični" angleški parlament, po katerem je smrtna kazen doletela vsakega državljana Velike Britanije, ki bi se na Otok vrnil, posvečen v katoliškega duhovnika (tam so bila katoliška posvečenja tako ali tako prepovedana), kakor je smrt čakala tudi vsakogar, ki bi s takim imel kakršne koli stike. 

Tudi danes še naprej slišimo tiste že zlajnane litanije vseh katoliških zločincev: Torquemada, Aleksander VI., Galilej, Giordano Bruno, Pizarro, Cortés... na tisto množico padlih na drugi strani, ki se pogosto izkaže za precej večjo, pa se rado pozabi. 

Auschwitz v Afriki

Imamo nekakšno luknjo v spominu - vsaj ne spomnim se, da bi nam kdo kdaj pripovedoval o nekaterih stvareh, ki so se dogajale v Afriki na prehodu iz 19. v 20. stoletje, pa tu mislim na vse kolonialne države. Kar zadeva Nemčijo, vse to zelo spominja na kasnejše dogodke z nacisti, v bistvu pa je na široko odprlo vrata kasnejšemu holokavstu v 2. svetovni vojni, saj je šlo za isto teoretično in praktično podlago. Tako trdita David Olusoga in Casper Erichsen v svojem delu Kaiser's Holocaust, ki je pravkar izšlo v Veliki Britaniji pri založbi Faber&Faber. 

Gre za podrobno rekonstrukcijo dogodkov in posledic genocida nad domorodnima ljudstvoma v današnji Namibiji - Herero in Nama, ki ga je zakrivila Viljemova Nemčija. Doslej še neobjavljeni material, ki sta ga avtorja našla v namibijskem državnem arhivu, kaže, da mnoge Hitlerjeve kriminalne ideje koreninijo v afriškem kolonializmu Drugega rajha (Nemško cesarstvo 1871-1918).

Mnoge metode, ki jih je cesarska vojska uporabila v Afriki, močno spominjajo na tiste mnogo bolj znane iz časov 2. svetovne vojne, ki so jih uporabili nacisti. Med letoma 1904 in 1909 so enote Viljema II. uničile več deset tisoč domorodcev iz plemen Herero in Nama, da bi Nemčiji zagotovile "življenjski prostor" (Lebensraum). Šlo je za pravo masovno uničenje, ki so na moralni ravni temeljile na teorijah znanstvenega rasizma in na napačnih interpretacijah družbenega darvinizma s konca 19. stoletja. 

Na ta način so kolonizatorji zavrgli judovsko-krščansko moralo, ki zagovarja sočutje do najslabotnejših, in so afriška plemena imeli za podrejena in nečloveška. "Puške in vislice so dopustna sredstva, saj bodo močnejše rase dobile nova ozemlaj in dobrine na račun uničenja manjvrednih ras," je izjavil akademik Friedrich Ratzel, eden od prvih, ki so govorili o Lebensraum, življenjskem prostoru, in ki so zagovarjali, da ta prostor Nemci razširijo s katerim koli sredstvom.

Tudi general Lothar von Trotha, komandant nemških sil v Afriki, je pripadnike omenjenih plemen označil kot "nečloveške", preden je podpisal ukaz o iztrebljenju, ki je obe plemeni obsodil na deportacijo. Bilo je to leta 1904. 

Tudi način izvedbe genocida spominja na tistega kasneje. Po zgledu Britancev, ki so jih prvi uporabili v vojnah z Buri, so v začetku 20. stoletja tudi Nemci zgradili prva koncentracijska taborišča. Najbolj zloglasno je bilo tisto na otoku Shark, ki so ga kasneje tudi poimenovali "Afriški Auschwitz", ki je zabeležilo 70 odstotno smrtnost, in kjer je Eugen Fischer izvajal medicinske poskuse na ljudeh, ki so bili za zgled nekemu njegovemu nadebudnemu kasnejšemu študentu po imenu Josef Mengele. 

Zanimiv je tudi podatek, da je vse skupaj vodil oče Hermanna Göringa, ki je bil cesarjev prvi komisar v Afriki, potem pa veleposlanik na Haitiju, srajce, ki so jih voajki uporabljali v Namibiji, pa so kasneje nosili nacisti.

To seveda ni prvič, da se nacizem neposredno povezuje z evropskim kolonializmom s konca 19. stoletja. To tezo je prvi oblikoval afro-ameriški zgodovinar William Edward Du Bois v času po 2. svetovni vojni. Po njegovem mnenju je namreč holokavst bil le vrhunec dolge tradicije množičnih pobojev, ki so jih izvedle evropske imperialne velesile. Tezo so v novejših časih potrdili mnogo evropski znanstveniki, npr. Hannah Arendt. 

Ne glede na to, pa knjiga Olusoge in Erichsena podrobno razkriva zgodbo, ki je desetletja bila pozabljena in pometena pod preprogo kot navaden mit. Najprej so se nerodne zgodbe želele znebiti že nemške kolonialne oblasti, ki so uničile mnoge dokaze svojega početja, potem pa tudi južnoafriške oblasti, ki so po 2. svetovni vojni prevzele nadzor nad tistimi ozemlji, vse do nastanka moderne Namibije, leta 1990.

Genocid nad plemenoma Herero in Nama je bil podrobno opisan v zloglasni knjižici Blue Book, ki so jo zavezniške sile natisnile takoj po 1. svetovni vojni, da bi se Nemcem ne vrnila afriška kolonialna ozemlja na versajski mirovni konferenci. Vendar so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja vse izvode umaknili iz prodaje in jih uničili, v imenu slodarnosti med evropskimi kolonialnimi silami.

Ob stoletnici so Nemci priznali svoja dejanja in jih obsodili kot genocid. 
----------------------------------------------------------- 

- Riccardo Michelucci, Auschwitz in Africa, v: Avvenire, 17. september 2010.
- URL = http://news.bbc.co.uk/2/hi/africa/3565938.stm  

Twain - borec proti lažnim novicam

Iz zgodovine lahko vedno dobimo kaj zanimivega in poučnega tudi za današnji čas. Tokrat nam to ponuja ameriški novinar in pisatelj Mark Twain, katerega stoletnico smrti bomo obhajali naslednjega 21. aprila. 

Ostri in natančni opazovalec okolja, v katerem je živel, kritik družbenih in političnih razmer, s pravim imenom Samuel Langhorne Clemens - psevdonim predstavlja varno globino za plutje rečne ladje (3,7 m). Twain je namreč delal na ladji na reki Mississipi, tako da je ta merska enota bila ladjarjem in splavarjem zelo dobro znana. Pisatelj pa ni počel le tega, prej je namreč bil tudi rudar in lovec za zlatom... in še kaj bi se dalo našteti v seznamu tega, kar je počel.

Njegova najbolj poznana lika sta najbrž Huckleberry Finn in Tom Sawyer, je pa bil Twain predvsem pošten intelektualec, ki pa je takratni ameriški kulturi predstavljal trn v peti. Ta je resnico imela v čislih le na deklarativni ravni, ne pa tudi v resnici - Twain pa si je za resnico vseskozi prizadeval.

V njegovem pamfletu Freedom of the press (Svoboda tiska), s podnaslovom: "Pošteni novinarji obstajajo. Le stanejo več", najdemo zelo aktualne zadeve, kakor pravzaprav v mnogih Twainovih delih. Svojega bralca opozarja: "Postalo je že sarkastičen pregovor trditi, da mora neka zadeva biti resnična, če se jo je prebralo v časopisu. To je sinteza mnenja, ki ga imajo inteligentni ljudje o tem lažnivem mediju. Težava pa je v tem, da neumneži, ki predstavljajo veliko večino tega in drugih narodov, v to (da je nekaj res, če piše v časopisu op. p.) zares verjamejo in jih oblikuje in prepriča to, kar preberejo v časopisu - in prav v tem je največja škoda".

Junak tiskane besede je postal že star in "pošast", s katero se je boril celo življenje, povprečnost, ki je ljudi indoktrinirala z dezinformacijo, ga je premagovala. "Dobro izrečena laž je nesmrtna," je dejal, kakor le-ta ponavadi rojeva konformizem. "Prilagajanje je v naši naravi. Gre za silo, kateri se uspejo upreti le redki," je zapisal. Po njegovem je bil pravi upor v tem, da se nekdo upre konformizmu, vendar pa je žal tako, da je večina prebivalstva žrtev javnega mnenja. "Ne počnemo drugega kot poslušati, kar smo zmotno zamenjali z misliti. iz vsega tega pa ne dobimo nič drugega kot neko mešanico, ki jo imamo za blagoslov. Njeno ime je Javno Mnenje. Reši vse. Nekateri mislijo, da je to Božji glas".

V Twainovi Ameriki tisk ni bil nič drugega kot degradirani proizvod "horde ignorantskih in samozadovoljnih prostakov, ki niso uspeli kot kopači in čevljarji in ki so se začeli ukvarjati z novinarstvom na svoji poti do zavetišča za reveže". Moč oblastnikov je torej tista, ki usmerja novinarstvo, tisti, ki obvešča pa po drugi strani zlahka usmerja ljudstvo z vnaprej izbranimi in od resnice oddaljenimi sporočili: "Usmerjanje (v originalu je uporabljena 'dresura') počne neverjetne stvari... Slaba načela lahko spremeni v dobra in dobra v slaba; lahko uniči vsako načelo in ga po svoje na novo ustvari". "Obstajajo zakoni, ki varujejo svobodo tiska, ne obstaja pa noben zakon, ki bi ljudi varoval pred tiskom". Ob koncu življenja je še dodal: "Le mrtvim je dovoljeno govoriti resnico".

(Za povezavo na Castellanijev članek v dnevniku Avvenire, kliknite na naslov objave)