Inkvizicija

Uničevanje mitov o Katoliški Cerkvi (1)

Začenjam z novim ciklom člankom v naši prilogi, ki bodo posvečeni določenim zgodovinskim tematikam, ki jih katoliška Cerkev dobiva pod nos. Morala bi se teh reči – pravijo – sramovati. Marsikdaj to ne govorijo le od Cerkve oddaljeni ali njej nasprotni, temveč celo »redni« verniki in celo redovniki, duhovniki, morda tudi kak škof vmes. Glavna težava je v slabem poznavanju cerkvene zgodovine, ki ima lahko več razlogov. Ustvarijo se neke vrste miti, za katere bo potrebno pokazati, da ne držijo. Sposodil sem si ime znane ameriške oddaje »Myth busters«, ker jo mnogi dobro poznajo. Pravzaprav smo v prvi številki priloge enega že obravnavali – križarske vojne. Sedaj nadaljujemo začeto in prekinjeno delo, da bi vedeli, kdo smo. Pri tem se seveda ne bomo bali povedati tudi kake »boleče« zadeve, saj je treba povedati vso resnico – delna resnica je laž. Miti, neresnice, polresnice, laži in še kaj, so bili velikokrat plod proticerkvene propagande, zato je treba računati tudi s tem, da smo marsikdaj slišali le eno stran medalje. Ste pripravljeni za popotovanje skozi čas?   

Najbrž se marsikdo še spomni dejanja blaženega Janeza Pavla II. izpred trinajstih let, ko je v jubilejnem letu 2000 obhajal spravno slovesnost, pri kateri je prosil odpuščanja za vse oblike »proti-pričevanja in škandalov«, ki so se v času dveh tisočletij zgodili v katoliški Cerkvi, tudi tistih, ki jih gre pripisati zdaj že pokojni »Sveti inkviziciji«. Ob tem skoraj vsakdo najprej pomisli prav na drugo besedo tega imena, na »inkvizicijo«, cerkveno sodišče, ki naj bi izrekalo hitre, površne in pristranske sodbe, potem pa obsojence množično mučilo in pobijalo. Treba je zadeve pregledati zelo natančno, česar se je zavedal tudi pokojni papež, ki je zahteval, da se zadeve – glede inkvizicije – temeljito raziščejo, kar so strokovnjaki tudi naredili. 

Seveda je propaganda v času naredila svoje po znanem načelu: »Laži, laži, nekaj bo že ostalo.« Nekaj oz. veliko je tako res ostalo. Prav zato je treba ponavaljati še nasprotno, torj resnična dejstva. Morda pa jih bo vendarle kdo prebral in se prepričal, da so stvari v resnici šle drugače kot so ga učili v šoli. Vera sloni tudi na »izročilu starih«, ki pa ga je treba iskati in najti, ko pa ga najdemo, je spet stvar vere, da ga sprejmemo, ker verjamemo, da je res tisto, kar pravi. Kako je torej s to inkvizicijo? 

Kot prvo, so ji bili nekaj povsem tujega skrajšani postopki z vnaprej določeno in nespremenljivo obsodbo. Takrat je bilo pravo nekaj resnega in pravniki, ki so postopke vodili, niso – kakor se danes dogaja – gledali samo, če so zadeve zakonite, ampak, če so obtožbe resnične ali ne. Pravo je torej bilo nekaj absolutnega, ker je resnica predstavljala najvišje dobro. Danes lahko rečemo, da se ga je polastil relativizem, saj resnica ne predstavlja več absolutnega dobrega, ampak je, vsaj zelo pogosto, relativna. Postopki so bili zatorej zelo rigorozni, zato pa so lahko bili (kot pokaže Galilejev primer) tudi zelo dolgi – kolikor časa je pač terjalo. Na poseben način lahko to zatrdimo za rimsko inkvizicijo, kateri tudi ne moremo naprtiti niti usmrtitve na tisoče ljudi. Tudi izrečene kazni so bile kaj mile. Da je temu res tako, se bomo prepričali pri obravnavanju Galileja, kateremu zares ni prav nič manjkalo v njegovem »ujetništvu«.

 Kako pa je bilo z mučenjem? O tem v svoji knjigi podorbno in dokumentirano piše Christopher Black (Storia dell’Inquisizione in Italia. Tribunali, eretici, censura, Carrocci). Izvemo, kako je – v potrditev zgoraj povedanega – bilo cerkveno sodišče za tiste čase izredno napredno. Mučenje ni bilo tako hudo – celo v kaki deželi našega časa, vključno s kako demokratično državo, so zadeve precej hujše. Takole pravi Black: »Mučenje je bilo zelo selektivno, fizično manj agresivno in manj grozno ter fantaziozno«. Temu pritrjuje tudi John Tedeschi (Il giudice e l'eretico. Studi sull'Inquisizione romana, Vita e pensiero), ki pravi, da nikakor ni šlo za »karikaturo prava« ali »za predor groze«, kakor so rimsko inkvizicijo nekateri označevali. Inkvizicija je seveda trajala več stoletij in segla tudi v Novi vek, za katerega trdi zgodovinarka Anne Shutte, da je inkvizicija nudila »najboljše kriminalno pravo v tedanji Evropi«.

To je seveda zelo v nasprotju s sliko, ki smo jo dobili. Ta izkrivljena podoba inkvizicije je delo protestantske propagande, ki se je za dosego cilja posluževala karikatur in kratkih pamfletov. Prav te karikature še dandanes najdemo tudi v šolskih knjigah. 

Kaj pa znamenita španska inkvizicija? Moramo vedeti, da je postopek lahko potekal na dveh ravneh – na cerkveni in civilni ravni. Na prvi gotovo, se je pa pogosto zgodilo, da je bil obtoženec izročen civilnim oblastem. Te so potem lahko izvršile tudi smrtno obsodbo, ne cerkvene. Španska inkvizicija se je tu posebej »izkazala«, a nikakor ne moremo govoriti o tako velikih številkah, kot nam jih predstavljajo. Temu pretiravanju in drugim potvarjanjem dejstev, ki so ga začeli zlasti Angleži, so Španci nadeli ime »črna legenda« (leyenda negra), ta označba pa se je nato razširila in se jo danes pogosto uporablja, ko želimo povedati, da je pojmovanje določene zgodovinske tematike izkrivljeno. 

Če damo skupaj vse evropske inkvizicije, lahko sklepamo (glede na to, da je najokrutnejša, španska, usmrtila od dva do tri tisoč ljudi), da je bilo žrtev od deset do dvajset tisoč. Najbolj zloglasni rimski inkvizitor, Bernardo Gui, ki ga omenja in očrni tudi Umberto Eco, je posredno (usmrtila jih je vselej, ponavljam, civilna oblast) kriv za okrog štirideset izvršenih smrtnih obsodb, prek njegovega sodišča pa je šlo kar okrog devetsto ljudi. 

Na koncu velja še poudariti, da inkvizicije kot take pri nas nismo poznali, smo pa poznali t.i. »lov na čarovnice«, a je to nekaj povsem drugega od inkvizicije. Ti procesi so bili pravno precej bolj pomankljivi od inkvizicijskih, zlasti pa sobili razširjeni po nemških in drugih severnih deželah, kakor tudi na Balkanu. Inkvizicija je tako kriva za smrt kakih sto »čarovnic«, ostalih usmrčenih čarovnic pa je bilo v Evropi kakih petdeset tisoč, za vsaj polovico teh usmrčenih žensk pa imajo zasluge protestanti (luterani, kalvinisti...). Z očmi današnjega časa je to seveda še vedno zelo tragično, kakor gre tudi za kar velike številke, vendar pa še zdaleč ne dosega število žrtev modernih ideoloških režimov, kakor so te številke tudi daleč od milijonov žrtev, ki sta jih povzročili obe svetovni vojni v 20. Stoletju.

Objavljeno v prilogi Novega glasa "Bodi človek!"