Kako so nas v šoli zafrknili 2

Končno imamo Reformacijo, kjer Luther vendarle raztrga verige dogme in Cerkve, zatem je Protireformacija, ko spet zapademo v mračnjaštvo, razen seveda tistih delov, kjer je reformacija uspela. Zanimivo pa je ugotoviti, kako so se verske vojne vselej odvijale v protestantskih deželah, v katoliških pa je bilo precej mirno. 

O trajanju Srednjega veka nam učbeniki govorijo, da je obdobje trajalo od padca rimskega Imperija

do odkritja Amerike, torej nekaj več kot tisoč let. Kako je vendarle mogoče več kot tisočletno obdobje označiti kot vmesno? Kako dolga smrt! Toda vmes česa? Klasične dobe in renesanse.

Živi so torej bili v času Aten in Rima, potem so za tisoč let umrli, potem pa na prehodu v 16. stoletje spet oživeli. Zaradi tega se v umetnosti spet pojavijo Bakh in Ariadna, Herkul, Apolo in Minerva, torej antično poganstvo - to je "prerojenje". Med dvema poganskima obdobjema, antičnim in renesančnim, je bilo tisočletno obdobje, ki se je imenovalo "Kristjanstvo" (Christianitas), vendar s strani tistih, ki so v tem obdobju živeli...

Iz tega sledi, da smo bili v krščanskih stoletjih mrtvi, medtem ko smo bili zelo živi v poganskih časih. Ko tako beremo, se zdi zgodovina Evrope en sam poskus tega, da bi se znebila bremena krščanstva. Kar sicer drži, le da zgodovinski učbeniki to predstavljajo kot nekaj pozitivnega, kar je posledica določenega branja zgodovine, ki so ga vpeljali t.i. "svobodomisleci" ali "liberalci", če rečemo s tujko. To pa je seveda ideološko branje, ki so ga potem prevzeli še drugi, ki jih je motilo in jih še moti krščanstvo. Šola je postala obvezna, vendar pa je sčasoma povsod zavladal manihejski način gledanja na zgodovino, kjer so bili na eni strani dobri, na drugi pa zlobni. Sčasoma zadeva ni bila več le liberalna, temveč marsikje tudi marksistična.   

Pa pridemo do tega, kar imamo. Pri nas "rdeče" in "bele", v ZDA pridne Severnjake in grde Južnjake, potem lepega Garibaldija in Napoleona, pa grde nasprotnike itd. Morda kdo kot odrasel, ker ga to veseli, ugotovi, da so stvari morda drugačne, vsi ostali pa bodo ostali pri tem, kar jih je naučila šola, vse skupaj pa bodo še utrdili s pomočjo medijev. Pogosto ostanejo v takšnem stanju tudi učitelji zgodovine, saj so na fakulteti le utrdili tisto, kar so kot mali šolarčki slišali, kar pa so se naučili, to ponavljajo.

Pa ne samo to. Glede na to, da so dosegli diplomo in naj bi torej bili izobraženi, ne bodo nikdar priznali, da so porabili življenje, da bi študirali pravzaprav sporne zadeve, torej takšne, ki se jim lahko postavi tudi nasproti drugačne vidike in dejstva, kakor tudi ne bodo sprejeli tega, da bi spet začeli "z nič", da bi postavili pod vprašaj, da bi kritično pretresli tisto, kar so se naučili. Pogosto se bodo torej spremenili v ostre zagovornike tistih par stvari, ki mislijo, da jih vejo in poznajo. Sistem bo tako šel naprej sam od sebe v neki spirali filozofa Spinoze, po katerem so vsi prepričani, da živimo v najboljšem možnem svetu, kjer je potrebno izboljšave vselej iskati samo znotraj "napredka", ki se je pričel po koncu srednjeveške teme, da bi potem prišči do sijajne sedanjosti oz. krasnega novega sveta, če rečemo s Huxleyem.

Mi se seveda v prihodnjih nadaljevanjih ne bomo šli nobenega proti-učbenika, temveč le drugačno interpretacijo zgodovine. Ko bo nekdo zadevo prebral, bo lahko potem šel sam zadeve poglobiti še po kaki drugi plati, res pa je, da se nekaj stvari najde tudi že na tem blogu. 

Kako so nas v šoli zafrknili 1

Po kar dolgem času nadaljujemo z našimi zgodovinsko-kritičnimi zapisi na tem drugem blogu. Obravnavali bomo, na kratko in elegantno, torej brez preveč letnic ali suhoparnih podatkov, temveč bolj "didaskalično", kot se temu reče. To pomeni, da bomo bolj navrgli par vsebinskih reči, pa bolj poljudno. 

Ravno danes je srednješolsko dekle bralo iz zgodovinskega učbenika za gimnazije, da bi se nekih stvari naučila. Obvezna šola nam za vsak predmet nudi učbenik ali učbenike, ki so razdeljeni na poglavja, pri zgodovini pa ni nič drugače. Tu gre seveda za lažje podajanje, vendar pa drži tudi, da imajo poglavja tudi svoj naslov, ti naslovi pa niso kar tako, če bi morda kdo tako pomislil, temveč poleg opisa vsebine poglavja, le-to tudi ovrednotijo, kot recimo "srednji vek", "renesansa", "upor"... Tako imamo "srednji vek", ki pomeni neko vmesno obdobje in je že na prvi pogled nepomembno, nakar pride "renesansa", ki pomeni preporod, torej novo rojstvo. Če se ponovno rodimo, pomeni, da smo prej bili mrtvi, a tudi, da smo se, pred to smrtjo, enkrat že rodili, zato se takrat "ponovno rodimo". To pomeni, da je bilo človeštvo v srednjem veku, ki je obdobje pred renesanso, kar lep čas mrtvo. 

Potem se nekdo vpraša: "Pa dobro, koliko časa je trajalo kakšno obdobje?" Renesansa le nekaj desetletij, in sicer najbolj o njej govorimo v drugi polovici 15. stoletja, saj od leta 1492 že govorimo o novem veku, seveda večinoma, saj bi se resni zgodovinarji s to razmejitvijo ne strinjali najbolj. Vendar, če govorimo o tem, da so nas zafrknili, ne govorimo preveč resno zgodovinsko, ker bi potem bili dolgočasni. Skratka, nastopi obdobje, ki so mu dali res izvirno ime - "novi vek", ko bi se vsi morali oddahniti od stoletij teme. Glede na to, da je končno prišlo obdobje oddiha, pa je treba povedati, da to nikakor ne pomeni brezdelje, temveč se v tem "novem" obdobju neverjetno pomnožijo vojne in katastrofe - vojne med Francijo in Anglijo, med Francijo in Španijo, med katoliki in protestanti, med vojaškimi najemniki (LandsKnechte) in ostalimi. Imeli smo nasledstvene, odcepitvene vojne, tiste dveh dam in treh cesarjev, štirih papežev in petih vojska. 

Tako, toliko zaenkrat, nadaljujemo prihodnjič! 

Inkvizicija

Uničevanje mitov o Katoliški Cerkvi (1)

Začenjam z novim ciklom člankom v naši prilogi, ki bodo posvečeni določenim zgodovinskim tematikam, ki jih katoliška Cerkev dobiva pod nos. Morala bi se teh reči – pravijo – sramovati. Marsikdaj to ne govorijo le od Cerkve oddaljeni ali njej nasprotni, temveč celo »redni« verniki in celo redovniki, duhovniki, morda tudi kak škof vmes. Glavna težava je v slabem poznavanju cerkvene zgodovine, ki ima lahko več razlogov. Ustvarijo se neke vrste miti, za katere bo potrebno pokazati, da ne držijo. Sposodil sem si ime znane ameriške oddaje »Myth busters«, ker jo mnogi dobro poznajo. Pravzaprav smo v prvi številki priloge enega že obravnavali – križarske vojne. Sedaj nadaljujemo začeto in prekinjeno delo, da bi vedeli, kdo smo. Pri tem se seveda ne bomo bali povedati tudi kake »boleče« zadeve, saj je treba povedati vso resnico – delna resnica je laž. Miti, neresnice, polresnice, laži in še kaj, so bili velikokrat plod proticerkvene propagande, zato je treba računati tudi s tem, da smo marsikdaj slišali le eno stran medalje. Ste pripravljeni za popotovanje skozi čas?   

Najbrž se marsikdo še spomni dejanja blaženega Janeza Pavla II. izpred trinajstih let, ko je v jubilejnem letu 2000 obhajal spravno slovesnost, pri kateri je prosil odpuščanja za vse oblike »proti-pričevanja in škandalov«, ki so se v času dveh tisočletij zgodili v katoliški Cerkvi, tudi tistih, ki jih gre pripisati zdaj že pokojni »Sveti inkviziciji«. Ob tem skoraj vsakdo najprej pomisli prav na drugo besedo tega imena, na »inkvizicijo«, cerkveno sodišče, ki naj bi izrekalo hitre, površne in pristranske sodbe, potem pa obsojence množično mučilo in pobijalo. Treba je zadeve pregledati zelo natančno, česar se je zavedal tudi pokojni papež, ki je zahteval, da se zadeve – glede inkvizicije – temeljito raziščejo, kar so strokovnjaki tudi naredili. 

Seveda je propaganda v času naredila svoje po znanem načelu: »Laži, laži, nekaj bo že ostalo.« Nekaj oz. veliko je tako res ostalo. Prav zato je treba ponavaljati še nasprotno, torj resnična dejstva. Morda pa jih bo vendarle kdo prebral in se prepričal, da so stvari v resnici šle drugače kot so ga učili v šoli. Vera sloni tudi na »izročilu starih«, ki pa ga je treba iskati in najti, ko pa ga najdemo, je spet stvar vere, da ga sprejmemo, ker verjamemo, da je res tisto, kar pravi. Kako je torej s to inkvizicijo? 

Kot prvo, so ji bili nekaj povsem tujega skrajšani postopki z vnaprej določeno in nespremenljivo obsodbo. Takrat je bilo pravo nekaj resnega in pravniki, ki so postopke vodili, niso – kakor se danes dogaja – gledali samo, če so zadeve zakonite, ampak, če so obtožbe resnične ali ne. Pravo je torej bilo nekaj absolutnega, ker je resnica predstavljala najvišje dobro. Danes lahko rečemo, da se ga je polastil relativizem, saj resnica ne predstavlja več absolutnega dobrega, ampak je, vsaj zelo pogosto, relativna. Postopki so bili zatorej zelo rigorozni, zato pa so lahko bili (kot pokaže Galilejev primer) tudi zelo dolgi – kolikor časa je pač terjalo. Na poseben način lahko to zatrdimo za rimsko inkvizicijo, kateri tudi ne moremo naprtiti niti usmrtitve na tisoče ljudi. Tudi izrečene kazni so bile kaj mile. Da je temu res tako, se bomo prepričali pri obravnavanju Galileja, kateremu zares ni prav nič manjkalo v njegovem »ujetništvu«.

 Kako pa je bilo z mučenjem? O tem v svoji knjigi podorbno in dokumentirano piše Christopher Black (Storia dell’Inquisizione in Italia. Tribunali, eretici, censura, Carrocci). Izvemo, kako je – v potrditev zgoraj povedanega – bilo cerkveno sodišče za tiste čase izredno napredno. Mučenje ni bilo tako hudo – celo v kaki deželi našega časa, vključno s kako demokratično državo, so zadeve precej hujše. Takole pravi Black: »Mučenje je bilo zelo selektivno, fizično manj agresivno in manj grozno ter fantaziozno«. Temu pritrjuje tudi John Tedeschi (Il giudice e l'eretico. Studi sull'Inquisizione romana, Vita e pensiero), ki pravi, da nikakor ni šlo za »karikaturo prava« ali »za predor groze«, kakor so rimsko inkvizicijo nekateri označevali. Inkvizicija je seveda trajala več stoletij in segla tudi v Novi vek, za katerega trdi zgodovinarka Anne Shutte, da je inkvizicija nudila »najboljše kriminalno pravo v tedanji Evropi«.

To je seveda zelo v nasprotju s sliko, ki smo jo dobili. Ta izkrivljena podoba inkvizicije je delo protestantske propagande, ki se je za dosego cilja posluževala karikatur in kratkih pamfletov. Prav te karikature še dandanes najdemo tudi v šolskih knjigah. 

Kaj pa znamenita španska inkvizicija? Moramo vedeti, da je postopek lahko potekal na dveh ravneh – na cerkveni in civilni ravni. Na prvi gotovo, se je pa pogosto zgodilo, da je bil obtoženec izročen civilnim oblastem. Te so potem lahko izvršile tudi smrtno obsodbo, ne cerkvene. Španska inkvizicija se je tu posebej »izkazala«, a nikakor ne moremo govoriti o tako velikih številkah, kot nam jih predstavljajo. Temu pretiravanju in drugim potvarjanjem dejstev, ki so ga začeli zlasti Angleži, so Španci nadeli ime »črna legenda« (leyenda negra), ta označba pa se je nato razširila in se jo danes pogosto uporablja, ko želimo povedati, da je pojmovanje določene zgodovinske tematike izkrivljeno. 

Če damo skupaj vse evropske inkvizicije, lahko sklepamo (glede na to, da je najokrutnejša, španska, usmrtila od dva do tri tisoč ljudi), da je bilo žrtev od deset do dvajset tisoč. Najbolj zloglasni rimski inkvizitor, Bernardo Gui, ki ga omenja in očrni tudi Umberto Eco, je posredno (usmrtila jih je vselej, ponavljam, civilna oblast) kriv za okrog štirideset izvršenih smrtnih obsodb, prek njegovega sodišča pa je šlo kar okrog devetsto ljudi. 

Na koncu velja še poudariti, da inkvizicije kot take pri nas nismo poznali, smo pa poznali t.i. »lov na čarovnice«, a je to nekaj povsem drugega od inkvizicije. Ti procesi so bili pravno precej bolj pomankljivi od inkvizicijskih, zlasti pa sobili razširjeni po nemških in drugih severnih deželah, kakor tudi na Balkanu. Inkvizicija je tako kriva za smrt kakih sto »čarovnic«, ostalih usmrčenih čarovnic pa je bilo v Evropi kakih petdeset tisoč, za vsaj polovico teh usmrčenih žensk pa imajo zasluge protestanti (luterani, kalvinisti...). Z očmi današnjega časa je to seveda še vedno zelo tragično, kakor gre tudi za kar velike številke, vendar pa še zdaleč ne dosega število žrtev modernih ideoloških režimov, kakor so te številke tudi daleč od milijonov žrtev, ki sta jih povzročili obe svetovni vojni v 20. Stoletju.

Objavljeno v prilogi Novega glasa "Bodi človek!"     

Malo drugače o križarskih pohodih

Že osem let po smrti preroka Mohameda se je islam raztezal po celotni severni Afriki, Cipru, po večjem delu Srednjega vzhoda (Bližnji vzhod + Arabski polotok + Iran) in po velikem delu Iberskega polotoka. Vojaški razlogi za ta razmah so pravzaprav zelo preprosti. Prvi je ta, da so se Bizantinci in Perzijci iztrošili v stoletja trajajočih medsebojnih spopadih – oboji so imeli na voljo le obmejne vojaške enote, ki so pa bile razporejene v med sabo oddaljenih utrdbah, v veliki meri pa je šlo tudi za najemniško vojsko. Konjeniških oddelkov, sposobnih naglih premikov, niso imeli na voljo. Na drugi strani imamo Arabce, ki so že od otroštva vihteli orožje, s kamelami pa so lahko hitro prečkali puščave. Svoj napad so vedno usmerili na eno točko, večina cesarskih čet pa je bila raztresena po celotni dolžini meja cesarstva (te meje pa niso bile kratke). Meje so tudi pogosto varovala arabska plemena, ki so jih Bizantinci plačevali priložnostno – ko je prišlo do prvih prask, so hitro prešli na stran arabskih zavojevalcev.

Veliko je bilo v preteklosti napisanega o domnevni muslimanski strpnosti, kakor je bilo napisanih tudi mnogo ne le netočnosti, ampak pravih neumnosti, kar se je začelo že v 18. Stoletju z Voltairom, Gibbonom in drugimi pisci razsvetljenskega obdobja. Njihov namen je bil Katoliško Cerkev opisati v čim bolj temni luči, kakor pravi ameriški sociolog in zgodovinar religije Rodney Stark v svojem izčrpnem delu »God's Battalions: The Case for the Crusades«. Perzijci  so se npr. še več kot celo stoletje upirali islamski prevladi (ne le par let po 650 – tega leta je bilo Perzijsko kraljestvo dokončno zasedeno), zaradi česar so bili deležni najbolj zverinskih povračilnih ukrepov. Potem je bilo na smrt obsojenih sedemdeset krščanskih romarjev iz Male Azije – pobili so vse, razen sedmih, ki so se spreobrnili v islam. Nemalo zatem so v Jeruzalemu Arabci križali šestdeset krščanskih romarjev. Ob koncu 8. stoletja so se začeli muslimanski napadi na samostane (vedno so pobili vse menihe) in uničevanje cerkva po celotni Palestini, zlasti pa v Jeruzalemu in okolici. Vedno so se znesli tudi nad civilisti – bilo je mnogo pobojev in posilstev. Ob koncu 10. Stoletja je turški sultan ukazal kristjanom, da morajo okrog vratu nositi križ, težak dva kilograma. Judje so nosili podobo teleta z isto maso. Po njegovem ukazu je bilo uničenih več kot trideset tisoč cerkva, vključno s cerkvijo Svetega groba. Za Evropejce so muslimani izdajalsko s silo napadli nekoč krščanska ozemlja, jih oskrunjali, plenili, zasužnjevali prebivalstvo. Vse to iz čiste želje po uničevanju. Tudi veliki angleški zgodovinar 18. Stoletja Edward Gibbon je moral priznati, da bi, če Karel Martel muslimanov ne bi ustavil pri Poitiersu (732), »na Oxfordu morda danes morali poučevati razlago Korana«.

Glede tako občudovane islamske civilizacije je zanimivo to, da je po arabski zasedbi Egipta, severne Afrike in Iberskega polotoka povsod izginila uporaba kolesa – kolo je potrebovalo ceste, Arabci pa so bili vajeni kamel, nad katerimi so seveda imeli monopol. Znameniti islamski junak Saladin, ki so mu zahodni pisci peli takšne slavospeve je zaprl znamenito knjižnico v Kairu, knjige pa vrgel na odpad.

Kristjani so sklenili, da gredo v protinapad – torej je šlo le za odgovor, nikakor niso prvi napadli. Veliki plemiči in vitezi niso bil ne neumni ne naivni, da bi ne vedeli, kaj jih čaka v Sveti deželi, saj so tam nekateri že bili, ali pa so za razmere izvedeli od kakega sorodnika, ki je bil tam kot romar. Vedeli so tudi, da med tistim kamenjem in peskom ni bilo nobenih kupov zlata, ki bi čakali samo nanje. Če se še malo vrnemo h kultiviranemu Saladinu, ki naj bi v nasprotju z barbarskimi in lahkovernimi križarji, bil tako civiliziran in razumen, naj povemo, da tega na podlagi zgodovinskih dejstev nikakor ne moremo reči. Ko je pri Hattinu premagal kristjane, je dal, kakor je zapisal njegov tajnik ad-Din, obglaviti vse templjarje in malteške viteze, saj jih je raje pobil kot napravil za sužnje. Pri njem je bila cela vojska muslimanskih učenjakov, asketov in drugih podobnih – vsak od njih je izrazil željo, da bi ubil po enega viteza, kar jim je Saladin »milostljivo naklonil«. Kar vidimo v filmu »Nebeško kraljestvo«, režiserja Ridleyja Scotta, da so namreč prebivalci Jeruzalema lahko svobodno šli v krščanske dežele, ker jim je to naklonil Saladin, ki je bil »mož-beseda«, je velika laž – za svobodo so morali plačati odkupnino, polovica prebivalstva pa je morala v suženjstvo, ker si je niso mogli plačati.

Treba je povedati tudi nekaj o prevelikem poudarku, ki so ga namenili znamenitemu četrtemu križarskemu pohodu, ko so se križarji polastili Konstantinopla namesto Jeruzalema. Bizantinci so se do križarjev vselej vedli nepošteno – leta 1189 je cesar Izak II. celo sklenil zavezništvo s Saladinom, da bi vse latinske cerkve v Siriji in Palestini (fr. Outremer) dobili grško-pravoslavni kristjani. Tudi pri četrtem križarskem pohodu je Bizanc prevaral križarje, zato so se slednji odločili, da si to nadlogo končno odstranijo s pleč. Veliko se je tudi govorilo, da je prišlo do strašanskega pokola v Konstantinoplu s strani križarjev – žrtev je bilo nekaj manj kot dva tisoč, mesto pa je štelo okrog 150 tisoč prebivalcev. To ni nič v primerjavi s pokoli sultana-mameluka Baibara (1223-1277) in še drugih mamelukov, ki so pokončali več celih mest, in sicer so pobili nebogljene ljudi, saj so jim sprva obljubili, da bodo ostali živi, če se predajo. Tudi leta 1291, ko so mameluki oblegali Akre, zadnjo krščansko trdnjavo, so povabili odposlance mesta, da bi sklenili premirje – ko so ti prišli iz mesta, so jih takoj obglavili. Ko je Baibar leta 1268 zavzel Antiohijo, je izvršil najhujši pokol kristjanov v zgodovini, česar pa se velika večina zahodnih zgodovinarjev zgolj dotakne, v nasprotju s »pokolom v Carigradu«, o katerem vedo toliko povedati. Tudi menihe na gori Karmel so poklali brez vsake milosti.  

In tako se je končal čas latinskih kraljestev na Bližnjem vzhodu, pravzaprav je nekaj ostankov teh kraljestev ob morski obali uspelo preživeti ter obstati še kaki dve stoletji in pol. Križarje je k pohodom nagnila samo vera in nič drugega – to je treba jasno povedati. Ta ista vera očitno marsikoga še danes moti. Križarski pohodi so se končali zato, ker je Evropo ohranjanje krščanskega otoka sredi muslimanskega oceana preveč stalo – tako finančno kot tudi v smislu človeških življenj. Drži pa tudi, da se je, dokler so bili križarji na Bližnjem vzhodu, islamski osvajalski val ustavil. Takoj ko je bilo konec križarskih vojn, je islamski valj spet začel mleti in se je zaustavil šele v 18. stoletju, vendar ga je v to moral prisiliti vojaški poraz.  

- ŠE MALO LITERATURE: 

Rodney Stark, Gli eserciti di Dio, Lindau, Torino 2010; Regine Pernoud, Nehajmo že s tem srednjim vekom, Družina, Ljubljana 2003; Luigi Negri, False accuse alla Chiesa, Piemme, Milano 1997; Vittorio Messori, Pensare la storia, Sugarco, Milano 2006.

(Objavljeno bo v prvi številki priloge Novega glasa 'Bodi človek')