Pomen amikta ali oglavnice

Simbolika in teološko sporočilo (3)

Bogoslužni kos oblačila, o katerem bomo spregovorili tokrat, se uporablja vse redkeje, saj so sedaj albe narejene tako, da se prilegajo vratu in se uporaba amikta zdi nepotrebna. A tudi nova navodila pravijo, da je to oblačilo treba uporabljati zato, da se pokrije vsakdanja obleka, pa četudi bi to bila t. i. “kolar” srajca ali clergyman, saj naj bi to pravzaprav bila duhovnikova vsakdanja obleka - a o tem morda še kdaj spregovorimo. 

Amikt izhaja iz glagola “amicire”, “postaviti nad”. Navadno je to pravokotni ali kvadratni kos blaga, z všitim križem, iz katerega ob koncih izhajata dve vrvici. Glede na to, da se ga zaveže, so kot osnovno simbologijo večkrat pojmovali nujnost duhovnika, da brzda svoj jezik oz. da štedi z besedami. Duhovnika naj bi tako, kot je spominjal Amalarij iz Metza, spodbujal k molčečnosti, saj: “Amictus est castigatio vocis” (“Amikt je brzdanje glasu”). 

Osnovna simbologija je Božje varstvo proti zlim silam, šlem, ki ga omenja apostol Pavel, kakor se tudi glasi molitev ob nadevanju amikta po izrednem (“tridentinskem”) mašnem obredu: “Nadeni mi, Gospod, na glavo šlem rešenja, da bi se lahko zoperstavil hudičevim napadom”. Prav zato se to oblačilo najprej za nekaj časa položi vrh glave, poljubi všiti križ, potem pa spusti prek vratu na rame in šele nato pričvrsti okrog vratu ter prekriža na prsih. 

V stoletjih so se kopičile še druge simbologije, ki pa so bile nekako bolj vsiljene. Rupert iz Deutza je v tem oblačilu videl Kristusa, ki si obleče človeško naravo na svojo Božjo, Honorij pa je videl v dejstvu, da si ga pritrdimo okrog vratu, upanje na večno življenje, a se zdi, da so želeli pri bolj ali manj “funkcionalnem” kosu oblačila nekako “forsirati” simbolični pomen, ki bi se skladal s tistim, ki ga imajo druga oblačila, katerih izvor je imel veliko bolj duhovno podlago. Najbolj verjetno je, da ta kos oblačila izhaja iz rimskega “amictusa”, ki je pokrival glavo rimskih duhovnikov ob daritvah bogovom, ali pa iz “sudariuma”, ki so ga uporabljali pri vsakdanjem delu za brisanje potu. 

Danes amikt ne predstavlja več pravega liturgičnega oblačila, temveč le še neko dopolnilo k albi, če ta ne pokriva povsem spodnje obleke. A zadnjih petdeset let je pač tako, da so se pokopale tradicionalne razlage in uporaba, namesto tega pa se gremo v Cerkvi neko liturgično arheologijo. Pomeni, da se odrečemo staremu, namesto tega pa vzamemo prastaro, a navadno po novodobnih trendih.

Objavljeno v Novem glasu.