Mašni plašč

Vsebina in pomen bogoslužnih oblačil (4) 

Najprej se je treba pri tem najbolj vidnem in prepoznavnem bogoslužnem oblačilu zaustaviti ob imenu. Mašni plašč je zelo posrečeno slovensko poimenovanje za to oblačilo, saj pove, da je to tipično oblačilo, ki se ga uporablja za obhajanje mašne daritve. To oblačilo je, kakor nam povedo navodila, obvezno ali lastno pri tej daritvi in se ga lahko opusti samo v izrednih primerih, kakršen je recimo maša v naravi, ki sama tudi predstavlja izredni primer. 

Najpogostejša tujka, ki se jo uporablja za poimenovanje, je “kazula”, ki seveda izhaja iz latinščine, pomeni pa majhno hišo, saj je to v antiki bilo zelo splošno razširjeno zgornje oblačilo, ki je ščitilo pred mrazom. Mašni plašč vselej pomeni to, da si duhovnik “obleče Kristusa”, saj v njegovi osebi (“in persona Christi capitis”) daruje sveto mašno daritev, Očetu prijetno žrtev v odpuščanje naših grehov in v spravo z njim. Posebej pomenljivo bogoslužno in simbolično dejanje je tedaj, ko novoposvečenega duhovnika prvič oblečejo v mašni plašč in tako sporočajo, da je odslej Gospodov. V Italiji sicer ločujejo, tudi v poimenovanju, med dvema vrstama mašnih plaščev – eden je kazula, drugemu pravijo “pianeta” (v ženskem spolu, ker sicer to pomeni planet). Pianeta naj bi bil tisti plašč, ki ga pri nas označujemo za “baročnega”, ki je torej manjši od kazule in ne pokriva rok mašnika, a je to poimenovanje precej umetnega nastanka, saj gre za sinonim. Dve različni besedi se je začelo uporabljati zlasti po 2. vatikanskem cerkvenem zboru, da bi razlikovali med plaščem, ki ima bolj antično in srednjeveško obliko – kazula, ter plaščem, ki naj bi bil zlasti posttridentinski (kot se rado in pogosto zgodi, je najlažje zadevo posplošiti, vendar ta sodba ne vzdrži resne zgodovinske presoje), in se ga je uporabljalo vse do koncilske bogoslužne reforme, od tedaj naprej pa številne, tudi zelo dragocene, tovrstne plašče najdemo v ropotarnicah cerkva in župnišč, namesto njih pa se raje uporablja zelo cenene kazule, velikokrat narejene v brk vsem navodilom, saj so iz umetnih materialov, če pa so že iz naravnih, potem so vsekakor to zelo cenene zadeve. 

V zgodovini so se za poimenovanje mašnega plašča uporabljali trije latinski izrazi: Casula, pianeta in poenula ali paenula. Za zadnjega sem še pred kratkim ugotovil, kako ga določeni duhovniki, ki se sicer imajo za dobre poznavalce liturgije (sam zase si nikakor ne bi upal niti približno trditi česa podobnega, lahko pa rečem, da se trudim, da bi čim bolj prodrl v to čudovito skrivnost, da bi lahko bil tudi na tem področju še boljši Gospodov služabnik) tega tretjega izraza sploh ne poznajo. Poleg naštetih izrazov sicer v zgodovini zasledimo še “phelonium”, “amphibalus” in “insula”. Za kazulo smo že nekaj povedali, pa dodajmo, da v latinščini lahko pomeni “koliba” ali “kritina”, vsekakor pa vsebuje pomen “pokrivanja”, “kritja” in “varovanja”. Prej omenjena “paenula” izhaja iz grščine in pomeni krožni plašč-pelerino, ki je lahko odprt spredaj ali tudi ne in ima lahko tudi kapuco za glavo – to je danes najpogostejša oblika, ki se je sicer v času nekako izgubila, potem pa so jo spet prinesli na plano ob koncu 19. in v prvi polovici 20. Stoletja, kot bomo videli. 

Izraz “pianeta” izhaja iz besedne zveze “casula planeta”, ki je v latinščini označevala oblačilo za potovanje, saj “planetes” v grščini pomeni tisto, kar kroži naokrog. 

Pa preidimo sedaj na simbologijo tega najpomembnejšega bogoslužnega oblačila. Zelo razširjeno pojmovanje je, da je to emblem krščanske ljubezni (Raban Maver in Hugo od Svetega Viktorja). S tem se strinja tudi Inocenc III., ki pa dodaja še, kako označuje vesoljnost Cerkve, Durand pa dodaja, da je to Kristusovo oblačilo – to se lepo sklada s tistim, kar smo dejali prej. Vse od 12. Stoletja naprej pomeni kazula tudi oblačilo nedolžnosti. Ko si jo enkrat duhovnik nadene, predstavlja tudi prijetno Kristusovo breme, njegov križ ali v evangeliju omenjeni “jarem”, ki je prijeten. Prav iz tega razloga je duhovnik, ki se tega jarma otepa, nevreden obhajanja Kristuove skrivnosti, torej obhajanja mašne daritve. Že smo enkrat dejali, da je, kakor bi takšnemu duhovniku Kristus dejal: “Kako, eno uro nisi mogel vztrajati z mano?” (prim. Mt 26,40). Najmočnejši pomen je seveda evharistična združitev Kristusa z ljudmi, bratska Agápe, skrivnostna ljubezenska vez, ki jo je vzpostavil s svojo daritvijo na križu. Prav iz tega razloga, da bi pokazali, kako topel je Kristusov objem, so vselej uporabljali najmehkejše blago za izdelavo, volno, še zlasti pa svilo, ki se je potem izključno uveljavila kot najprimernejše blago in so vsa druga sploh prepovedali. Seveda so že kmalu začeli mašne plašče bogato krasiti, da bi poudarili pomen tistega, kar se v njih obhaja. Najpomembnejši simbol, ki se je uveljavil, je bil simbol križa, ki je še danes ključnega pomena, saj ponazori, kaj se vrši po rokah tistega, ki nosi mašni plašč. Seveda je duhovnik, ki nosi mašni plašč, podoba skrivnostne združitve med ženinom Kristusom in nevesto Cerkvijo, kakor nam lepo razloži Valencijan. 

Glede oblike plašča, bi se lahko na dolgo razpisali, lahko pa rečemo, da se je najhitrejši oblikovni razvoj zgodil prav v Italiji in še zlasti v Rimu, drugod so se vselej ohranile – vsaj delno – oblike »paenule«, zlasti to lahko trdimo za severne evropske dežele. Pravzaprav so plašče zmanjševali že od začetka drugega tisočletja, da bi olajšali duhovnikom gibanje rok, tako da so plašči počasi postali nekako sestavljeni iz dveh površin, trebušne in hrbtne, od katerih je bila seveda hrbtna, ki je bila ljudem vidna, čedalje bolj bogato okrašena in opremljena. Ta oblika se je seveda ohranila vse do t.i. »historicizma«, ko so začeli nekritično prevzemati prastare oblike na vseh področjih, seveda tudi v izdelovanju plaščev. Kot smo rekli zadnjič, se na »prastaro« v Cerkvi nekateri sklicujejo tudi po 2. vatikanskem cerkvenem zboru, prav zato se je še kako popustilo tudi v materialih izdelave. Včasih je bila zapovedana svila, ostali materiali dopuščeni za okras, danes se dovoljuje tudi volno, kot material, ki so ga uporabljali v antiki, dovoljeno pa je uporabljati tudi druge materiale, če so slednji »dostojni in dovolj dolgo obstojni«. Mnogim je to razlog, da mašujejo v plaščih, ki bi jih lahko označili kot »šumeče trenirke«, ki smo jih včasih hodili kupovat v Italijo.

Objavljeno v goriškem tedniku Novi glas.