Pri konkvistadorjih je treba omeniti dominikanca, ki je po imenu vsem tako znan, to pa je Bartolomé de Las Casas, za katerega pa velja le tista mitološka upodobitev, ki ga prikazuje kot edinega resničnega branitelja pravic »Indiosov«, medtem ko naj bi bila, po njegovem prepričanju, povsem zgrešena pristop in metoda konkvistadorjev. Nenazadnje ga je cesar Karel V. celo imenoval za "Branitelja Indijancev", ob tem pa je bil ta dominikanec tudi posvečen v škofa. Ker je toliko (krivično) robantil čez konkvistadorje, je prišlo v nekem času celo do nevarnosti, da bi se Španci umaknili iz Amerike, kar bi pomenilo tudi, da bi ljudstva prepustili starim okrutnim navadam, o katerih smo spregovorili zadnjič, tam pa seveda ne bi bilo nobenega prostora za človekovo dostojanstvo in človekove pravice.
Za Las Casasa so bili Indijanci dobri in miroljubni, konkvistadorji pa bojeviti in okrutni. Indijance je
želel seveda evangelizirati, a s pomočjo edino orožja Božje besede. Na dvoru so mu dovolili, da gre tako na evangelizacijsko misijo, ki jo je tudi organiziral, a se je sam v zadnem trenutku ni udeležil – ne vemo, zakaj. Ta misija je bila totalen polom – bodisi so bili ubiti misijonarji bodisi so Indijanci uničili in požgali redke evangelizirane vasi. Španski kralj je tako poslal kazensko odpravo, ki pa ji ni bilo potrebno posredovati, saj so uporni Indijanci takoj prosili za premirje, ker so se ustrašili španskih vojakov. Od tistega trenutka naprej, se je evangelizacija silovito razplamtela, in sicer mirno, tudi zato, ker so ljudstva videla, kakšna je razlika med življenjem v misijonih, za razliko od tistega prej, ko so bili na milost in nemilost prepuščeni poglavarjem in vračem svojih plemen.
Las Casas je svoje temeljno delo, »Kratko poročilo o uničenju Indij« (»Brevisima relacion de la destruccion de las Indias”) napisal, ko je bil star že več kot 78 let. V njem je silovito pretiraval s številkami, saj naj bi konkvistadorji v dveh letih pobili kar 20 milijonov ljudi (nacisti so v 20. Stoletju porabili veliko več časa, da so pobili precej manj ljudi, z vso tehnologijo, ki so jo premogli). Tudi sicer je pretiraval, ko je govoril, da so Indijance konkvistadorji vlekli s seboj, da bi jih dali v hrano psom. Las Casas je trdil, da so bili Indijanci dobri »po naravi«, torej je izključeval izvirni greh. Poleg tega se mu ni zdela prav nič sporna praksa žrtvovanja ljudi, saj naj bi to bil le drugačen način čaščenja Boga. Seveda ta dominikanec v teh krajih osebno sploh nikdar ni bil (najdlje je prišel do otoka Hispaniole), vendar je bil varovanec cesarja Karla V., ki ga je poslušal, navkljub temu, da so ga misijonarju iz Novega sveta, ki so se na lastne oči prepričali, kako je v resnici, prosili, naj Las Casasa ne posluša. Ker je bil pod posebno zaščito cesarja, se z njim tudi ni ukvarjala španska Inkvizicija, čeprav bi imela precej materiala za to.
Objavljeno v prilogi Novega glasa "Bodi človek!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar