Cerkev je kratila pravice ljudstev

Uničevanje mitov o katoliški Cerkvi (5)

Ostajamo še vedno v južnoameriškem in iberskem svetu, da bi ovrgli mit o kratenju pravic zavojevanih ljudstev. Nasprotno, videli bomo lahko, kako se je prav znotraj katoliške Cerkve osnoval nauk o človekovih pravicah. Ko govorimo o južnoameriških ljudstvih, moramo dejati, da so bili Španci, če jih primerjamo z ostalimi kolonialnimi velesilami, celo zelo zaščitniški do t.i. Indijancev. Ko govorimo o ostalih velesilah, mislimo zlasti na Anglijo in Nizozemsko, pa tudi Portugalska in Francija nista imeli takšnih pomislekov v ravnanju z zavojevanimi ljudstvi, kakršne so imeli Španci, glede na to, da njuni odnosi s svetim sedežem niso bili tako tesni, kot so bili španski. Zato so vse te velesile sčasoma opustile odprave v tisti del sveta, ki mu danes pravimo Latinska Amerika. Od tam naprej je zgodba znana, saj so se naštete kolonialne velesile začele posluževati črnskih sužnjev (med drugim so ti mnogo bolje prenašali napore od Indijancev), ki so jim jih prodajali arabski trgovci, kateri so sužnje dobili od poglavarjev zmagovalnih ljudstev. Ni namreč skrivnost, da je bilo po Afriki vse polno spopadov med plemeni, ki se še danes nadaljujejo, kot je lahko jasno vsakomur, ki malo bolj pošteno pogleda na Črni kontinent. 

Francisco de Vitoria

Zakaj pa so bili Španci tako zelo zaščitniški do Indiosov? To je posledica študij in razprav, ki so se takoj, ko so odkrili novi svet, začele v okviru španskih univerz, ki so jih tedaj, kot vemo, upravljali cerkveni redovi. Posebej ekstremen je bil, kot smo imeli priložnost ugotoviti, Bartolomé de Las Casas. Zanj so bili Indiosi idilične osebnosti, dobri, plemeniti in miroljubni ljudje, ki jih je označil celo za nezmožne gojiti karšnakoli negativna čustva – žal je bila resničnost seveda povsem drugačna, a tega Las Casas ni hotel videti. Kot vsi ljudje, tudi tisti, ki so jih v Novem svetu srečali Španci, niso bili že po naravi dobri, ampak tudi oni zaznamovani z izvirnim grehom. Že takoj so Španci te ljudi obravnavali zelo enakovredno in se zlasti zavedali, da jih je treba evangelizirati. Ob najmanjšem izgredu kakega konvistadorja ali skupine konkvistadorjev, so ostro ukrepali v korist Indijancev, velikokrat pa je kakemu ekscesu sledila razglasitev kakega zaščitnega zakona, ki pa so ga potem strogo spoštovali, za razliko denimo od Italijanov v današnjem času. 

Tako so recimo že leta 1512 izdali v Burgosu znane “Zakone iz Burgosa”, ki so ščitili indijanska ljudstva. Že kmalu pa je nastala prava, pravcata listina “človekovih pravic”, ki jo je napravil glavni predstavnik pravne šole univerze v Salamanci, dominikanec Francisco de Vitoria (1492-1546), ki je tudi eden od očetov sodobnega mednarodnega prava. Ni zastonj njegov kip tudi pred palačo OZN v New Yorku. V Španiji je kralj Karel V. zaukazal, naj se po poslušanju tez glavnih predstavnikov redov odločijo, katero bodo sprejeli kot najboljšo in najbolj smiselno. Svoje teze so predstavili trije: dominikanec Las Casas, teolog in humanist Juan Ginés de Sepúlveda in omenjeni dominikanski profesor prava de Vitoria. Sepúlveda  je v svojem delu Apologia zelo kritiziral Las Casasa, ki pa je imel v Španiji velikansko podporo, tako da so delo slavnega teologa in humanista celo prepovedali. Je pa Sepúlveda pisal na podlagi izkušenj frančiškana Turibija iz Benaventeja, ki je med Indijanci preživel kar trideset let, zato je opozarjal, da Indijanci še zdaleč niso takšni svetniki, temveč je vojna proti njim več kot dopustna, glede na vse, kar so protinaravnega počeli – žrtvovanje ljudi, incest, kanibalizem. Las Casas in Sepúlveda sta govorila pred svetom v Burgosu, s tem, da je drugi govoril skoraj tri ure, medtem ko so Las Casasa, ki razen na otoku Hispanioli, ni bil v novih deželah in ni poznal ne jezika ne navad ljudstev, govoril petdeset ur – poslušati so ga morali pet dni zapored. 

Svet v Valladolidu, ki je imel odločilno vlogo, pa se je na koncu še raje odločil za tezo Francisca de Vitorie, ki je bila najbolj modra in uravnovešena od vseh. Govoril je o naravnem pravu, za katero se danes zdi, da se o njem ne sme več govoriti, pa čeprav ga je denimo sv. Janez Pavel II. spet tako čudovito osvetlil. To naravno pravo pa je de Vitoria osvetlil v petnajstih točkah:

1. Ljudje se rodijo svobodni;

2. Po naravnem pravu ni nihče večji od drugih;

3. Otrok ne pride do bivanja zaradi drugih, temveč zaradi samega sebe;

4. Bolje se je odpovedati svojemu lastnemu pravu kot pa kršiti pravo drugega;

5. Zakonita je za človeka zasebna lastnina, vendar pa ni nihče tako zelo lastnik, da ne bi včasih moral z drugimi deliti svojih dobrin. V primeru skrajnih potreb so vse materialne dobrine skupne;

6. Trajno dementni, ki nimajo in zanje ni upanja, da bodo imeli oblast nad razumom, so pravni subjekti in lahko imajo lastnino;

7. Obsojenemu na smrt je dovoljeno bežati, ker se svobodo enakovredno primerja z življenjem; 8. Če sodnik, ne ozirajoč se na pravni red, od obtoženca pridobi priznanje s pomočjo mučenja, slednjega ne more obsoditi, ker se tako ne bi obnašal kot sodnik;

9. Ne sme se dati usmrtiti človeka, ki ni bil legitimno sojen in obsojen;

10. Vsaka nacija (takrat se ni še govorilo o narodu in državi, op. a.) ima pravico, da samo sebe upravlja in se lahko odloči za katerikoli politični režim, tudi kadar ta ni najboljši;

11. Vsa oblast vladarja prihaja od nacije (ljudstva), saj je ta izvirno svobodna;

12. Celoten svet, k ina neki način predstavlja republiko, ima moč, da daje pravične zakone vsemu človeštvu;

13. Ni dopustna vojna, ki bi naciji prinesla večje zlo od koristi, ki bi se jih preko vojne želelo doseči, karšnikoli že so razlogi in nazivi, zaradi katerih se ima vojno za pravično;

14. Če podložnik ugotovi nepravičnost vojne, se lahko vojne ne udeleži, tudi proti vladarjevemu pozivu;

15. Človek človeku ni volk, temveč predvsem človek.

To je torej listina, ki jo je napravil Francisco de Vitoria. Morda so res nekatere zadeve težje razumljive, glede na arhaičnost, vendar pa zasledimo znotraj naštetega precejšnjo aktualnost. Seveda je na stvari treba gledati čim bolj v okviru tedanjega časa, tudi na konkvistadorje, kakor tudi na križarje, ki so bili vsi prežeti z viteškimi ideali, in se še zdaleč niso podajali na dolgo pot iz materialnih razlogov – teh niti potem ni bilo, a to je morda tema za kdaj drugič. To lepo zadeve pojasni Cervantes, ki se je sam udeležil bitke pri Lepantu. Če se ne potrudimo, da bi se kolikor mogoče preselili v tedanji čas, potem ne delamo nikakršne zgodovinske presoje, temveč preteklost potvarjamo, ker jo sodimo z današnjimi kategorijami. Če bi se šli prave zgodovine, ki je seveda zahtevna stvar, bi se iz nje veliko naučili.