Strani

ponedeljek, 28. december 2020

Herodov pomor otrok - zgodovinska dejstva

Nekatera zgodovinska dejstva o pomoru nedolžnih otrok s strani kralja Heroda nam poda italijanski duhovnik, biblist (strokovnjak za Sveto pismo), arheolog in semitist (strokovnjak za semitske jezike in kulture) Giuseppe Ricciotti (1890-1964) v svojem življenjskem delu Življenje Jezusa Kristusa (La Vita di Gesù). Imel je določene težave zaradi svojih vezi in prijateljstev z nekaterimi modernisti, zlasti z Ernestom Buonaiutijem, vendar je sam bil pravoveren in že takoj polemičen proti modernističnim razlagam Svetega pisma, zlasti tistim Alfreda Loisyja. Nova spoznanja in moetode mu sicer niso bile tuje, kot recimo zgodovinsko-kritična metoda, vendar je bil pri uporabi teh metod zelo pazljiv in konservativen. Umrl je v svojem rojstnem mestu Rimu star skoraj 74 let, sredi 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora. 

Medtem je Herod pričakoval povratek Modrih. Glede na to, da so dnevi minevali, nihče pa se ni prikazal, je najbrž moral podvomiti v to, da njegov načrt ni bil dovolj premeten ...

Ko je negotovost postala gotovost, je Herod našel samega sebe in je v enemu od svojih izbruhov jeze, ki so se navadno zgodili pred njegovimi ukazi pobojev, sprejel tipično herodovsko odločitev - poslal je ukaz o pomoru vseh otrok, mlajših od dveh let, ki so se nahajali v Beth-lehemu in v zaledju, odvisnem od mesta. 

Pri tej določitvi dveh let, je temeljil na tem, kar so mu dejali Modri glede časa prikazanja zvezde, izhajajoč iz tega pa je napravil svoj izračun z velikim obsegom rezultata, da bi bil gotov tega, da mu tokrat otrok ne bi ušel.

(…)

Koliko bi lahko bilo žrtev? Če izhajamo iz precej verjetnega podatka, da je torej Beth-lehem s svojim ozemljem tedaj štel kakih 1000 prebivalcev, lahko sklepamo, da se je vsako leto tam rodilo kakih 30 otrok, torej jih je bilo okoli 60 v dveh letih. Ker pa sta spola rojenih nekje izenačena, Herod pa ni imel nobenega razloga, da bi pomoril deklice, je bilo izpostavljenih njegovi krutosti le polovica dojenčkov, torej 30 dečkov. 

Vendar pa je verjetno tudi to število še previsoko, saj je umrljivost otrok na Vzhodu zelo velika, veliko število otrok pa ne pride do starosti dveh let. Tako da je najbrž žrtev bilo od 20 do 25.

Ta izredno zverinski pokol je nesporne zgodovinske vrednosti in je povsem v skladu z moralnim karakterjem Heroda. Tudi v Rimu pa, četudi bi bil Avgust o dogodku obveščen, kakor nas želi prepričati Makrobij, novica ne bi smela narediti velikega vtisa, saj so tudi v Rimu krožile govorice o podobnem dogodku, ki je zadeval Avgusta samega.

Svetonij poroča, da se je malo pred Avgustovim rojstvom v Rimu zgodila prerokba, ki so jo interpretirali kot napoved, da se bo rimskemu ljudstvu rodil kralj - Senat, ki so ga sestavljali zagrizeni republikanci, se je tega prestrašil in ukazal, da bi se izognili nesreči monarhije, da se ne sme vzrediti in vzgojiti nobenega dojenčka, ki bi se tisto leto rodil. Kljub temu so tisti senatorji, ki so imeli nosečo ženo nekoliko ublažili svojo republikansko gorečnost ... in so se zavzeli, da se ukaz Senata ne bi udejanjil. 

Seveda se lahko upravičeno dvomi glede zgodovinske resničnosti tega dogodka, vendar pa dejstvo, da je po Rimu krožila ta govorica, ki jo je povzel Svetonij, da razumeti, da četudi bi v Prestolnico prišla novica o pokolu iz Beth-lehema, so jo najbrž sprejeli s posmehom, kot da bi stari vladar ne pobil nič več kot kakih dvajset bolh.

Zgodovinska resničnost je ta in seveda nihče ni mogel zahtevati, da bi Rimljani bili prizadeti za kakih dvajset umorjenih barbarov bolj kot za stotine svojih lastnih otrok, ki jim je pretila podobna nevarnost. 

Nekaj mesecev (v bistvu le kak mesec, op. A. V.) po pokolu v Beth-lehemu je kronani morilec, ki ga je ukazal, potem ko je bil že nekaj časa le še kup propadajočega mesa, umrl, njegovo osramje pa so požrli črvi (prim.Judovska vojna I, 656 sl.). Vseeno pa se izkaže prava krutost zgodovinskega povračila še bolj kot v njegovi smrti, v njegovem pokopu - ta se je zgodil v Herodiumu, s čigar vrha se je videlo kraj votline, kjer se je rodil njegov rival, katerega se je tako bal, prav tako pa se je videlo kraj, kjer so bili pokopani poklani dojenčki.

(…)

Ko danes s pogled usmerimo z vrha Herodiuma, ne vidimo nič drugega kot ruševine in opustošenje smrti. Samo v smeri Beth-lehema se vidi znake življenja.

Iz pripovedi p. Ricciottija (bil je član in nekaj časa tudi vrovni predstojnik Lateranskih kanonikov) lahko potegnemo vzporednice z današnjim časom glede zaprtosti do življenja, vendar smo pri tem precej bolj podobni Rimljanom kot pa Herodu in njemu podobnim. Rimljani so se namreč v zelo veliki meri posluževali tako številnih vrst kontracepcije, kot tudi prakse splava, ki je dandanes največji vzrok smrti ljudi. Pred časom sem primerjal dve državi, ki sta si bili leta 1950 še kar blizu po prebivalstvu - Slovenijo in Senegal. Prva je imela tistega leta nekje 1,5 milijona prebivalcev, drugi pa nekje 2,5 milijona prebivalcev. Danes ima Slovenija 2 milijona in 100 tisoč prebivalcev (nekaj več), z vse večjim deležem tujcev, ki znižajo državljane na nekje 1 milijon in 940 tisoč prebivalcev (nekaj manj), medtem ko ima Senegal skoraj 17 milijonov prebivalcev (16 milijonov in 744 tisoč, a bo kmalu prišel do 17 milijonov). Samo od uzakonitve splava se naj bi napravilo okoli 700 tisoč dokumentiranih splavov v skoraj sedemdesetih letih. Težava pa seveda ni samo to, ampak kontraceptivna miselnost in zaprtost za življenje, saj bi ob podobni miselnosti, kakršna je v Senegalu lahko v Sloveniji bili pri kakih 10-ih milijonih prebivalcev in ne bi tako trepetali pred vdorom tujcev. Tudi tu imamo kar nekaj zgodovinskih podatkov, ostali pa so izračuni in projekcije, dober zgodovinar pa seveda se sprašuje po tem, kaj bi bilo, če bi bilo oz. če ne bi bilo. Kot je naslov bloga, drži, da je zgodovina učiteljica življenja, vprašanje pa je, če se mi hočemo od nje učiti in česa naučiti.   

Ni komentarjev: