Valentinovo, resnična zgodba o današnjem svetniku

Kako to, da si pari že približno 600 let prav 14. februarja poleg medvedkov in srčkov izmenjujejo darila? In kaj ima ta svetnik skupnega z zaljubljenci? Priljubljeni običaji ob prazniku svetega Valentina izvirajo iz prepričanja, ki je bilo v srednjem veku razširjeno v Angliji in Franciji, da so se 14. februarja ptice začele pariti. Velik del praznovanja valentinovega je torej povezan s poganskimi običaji, saj februar velja za mesec ponovnega rojstva, ko se konča zima in se začne dihati pomladni zrak.

Valentinovo pa je ime vsaj treh mučencev, ki jih katoliška Cerkev (tudi vzhodni razkolniki in zahodni razkolniki ter krivoverci, kar so anglikanci) časti kot svetnike. Z zaljubljenci je verjetno povezan tisti, ki mu je papež Gelazij I. leta 496 posvetil 14. februar kot krščanski praznik, da bi pokristjanil praznik, ki je bil sprva poganski: rimski praznik plodnosti, posvečen bogu Luperku. Sveti Valentin se je rodil v Terniju leta 176 in umrl v Rimu leta 273. Izhajal je iz plemiške družine, pozneje pa se je spreobrnil v krščanstvo in pri enaindvajsetih letih postal duhovnik, nato pa škof v mestu. Pravijo, da je Valentin oboževal rože in sam gojil vrtnice. Svetniku je bilo v veselje videti otroke, ki so se igrali na tem vrtu, in pravijo, da jim je dajal rože, da bi jih odnesli svojim materam.

Glede njegove povezanosti s praznikom zaljubljencev pravijo, da je svetnik nekega dne videl zaročenca, ki sta se prepirala, zato jima je dal v roke vrtnico, ju opozoril, naj se ne zbodeta, in izrekel molitev. Ko sta se pomirila, sta se radostna vrnila k škofu, da bi mu naznanila svojo poroko. Druga legenda pravi, da se je poganski legionar zaljubil v mlado krščansko dekle. Dekletova družina je poroki nasprotovala, zato je legionar prosil škofa za pomoč. Škof je nato poganko krstil in ju združil v zakonu.

Najstarejšo omembo svetnika najdemo v uradnem cerkvenem dokumentu iz 5. in 6. stoletja, kjer je navedena letnica njegove smrti. V nekem drugem dokumentu iz 8. stoletja so nato navedene nekatere podrobnosti njegovega mučeništva: mučenje, obglavljenje ponoči in pokop, ki so ga opravili njegovi učenci Prokul, Efebus in Apolonij. Druga besedila iz 6. stoletja pripovedujejo, da je svetnika, ki je zaslovel po svoji dobrodelnosti, gorečem apostolatu in čudežih, ki jih je storil, v Rim povabil Kraton, grški in latinski govornik, da bi ozdravil njegovega bolnega sina. Ravno zaradi številnih spreobrnjenj, ki so se zgodila zaradi njegovega dela, ga je cesar Avrelijan dal ujeti in ukazal usmrtitev.

Valentin je bil star 97 let, ko so ga 14. februarja 273 ubili zunaj Rima na ulici Via Flaminia. Njegovo telo je zdaj v baziliki v Terniju, mestu, katerega zavetnik je, in je romarski cilj številnih vernih, ki ga prosijo za zaščito, zlasti za poroke, rojstva in družinske zveze. Upamo, da se bomo na ta dan spomnili tega svetnika sicer že kot zaščitnika mladih in zaljubljenih - vrtnica ljubljeni osebi nikdar ne škodi - vendar pa še bolj z mislijo na tisto skupnost, ki jo parom in družinam more podariti le Bog in za katero imamo danes priložnost prositi s posebno priprošnjo. Sv. Valentin naj torej izprosi lepo število porok, da bomo imeli, kakor prosimo vsak dan, katoliške družine, katerim pa naj izprosi tudi lepo število otrok, da bi Cerkev mogla iz njihovih vrst prejeti duhovnike in redovnike.

Začetek mračnega stoletja

Pogosto splošno slišimo in poslušamo o t. i. mračnem srednjem veku, kar seveda ne drži, drži pa, da so v zgodovini oz. v zgodovini Cerkve, če smo bolj natančni, obstajala določena mračna obdobja. Ko torej govorimo, kako težki so današnji časi, velja pogledati v zgodovino, sploh v to mračno stoletje.

V Cerkvi so vedno bili takšni in drugačni verniki, vključno s pastirji. Nekateri so raje šli po poti krivoverstva, kakor po poti prave vere. Spet druge krati pa so ti otroci Cerkve, tako verniki kot pastirji, sicer učili pravo vero, sledili katoliški resnici, niso pa điveli sicer dobro v moralnem smislu. Cerkev, ki je sveta, živi v dotiku z grehom, saj so njeni otroci velikokrat grešni ljudje. Na voljo jim za očiščenje daje svoje svete zakramente, kakor tudi prošnje in molitve svetih in blaženih - v nebesih in na zemlji - da bi se spreobrnili, zgodi pa se, ne tako redko, da so cela obdobja, ko se zdi, da smrad težkih grehov prevlada nad dišavo kadila in drugih dragocenih dišav, celo pri tistih, ki so poklicani k vrhovnemu duhovništvu, to pa so škofje in celo prvi med njimi - rimski škof ali papež.

Ko govorimo o zahodnem delu krščanskega sveta, moramo spregovoriti, kako je nekje na polovici 9. stoletja pričel padati mrak na vrh Cerkve. Karolinško obdobje se je zaključevalo, z njim pa tudi rodovitno obdobje, Cerkev pa je vse bolj tonila v posvetno logiko, v samem njenem vrhu pa so pričeli pastirji živeti vse bolj posvetno. 

Prva opozorila so prišla ob izbiri naslednika svetega papeža Leona IV (790-855). Izbran je bil Benedikt III. (810-858), ki je moral biti praktično s silo prignan v Lateran, da bi sprejel imenovanje, preden pa bi bil posvečen v škofa, saj je bil kot kardinal posvečen le v mašnika (to je bila normalna praksa tedanjega časa), pa je moral čakati potrditev karolinških cesarjev, Lotarija I. (795-855) in Ludvika II. Mlajšega (822/825-875). Težava je bila, da sta papeška odposlanca ali legata, kakor se jim reče, skrivaj želela doseči pri cesarjih, da bi Benedikta III. ne potrdila, ampak da bi na njegovo mesto raje skušala postaviti Anastazija Bibliotekarja (pribl. 810-879), saj je bil slednji precej boilj naklonjen frankovski dinastiji in bi kot glava Cerkve igral precej vidnejšo vlogo. Zato je že prišlo do nekega obdobja, ko sta obenem bila prisotna tako pravi papež, Benedikt III., kot tudi protipapež, Anastazij. Nazadnje se je zadeva razjasnila v prid pravemu papežu.

Po le treh letih pontifikata je k sreči prišel na njegovo mesto velik papež in svetnik, Nikolaj I., imenovan Veliki (pribl. 820-867), ki je pred tem bil svetovalec papeža Benedikta. V nekoliko več kot devetih letih njegovega papeževanja, je zelo poživil papeško institucijo, posebej pa je sv. Nikolaj Veliki zaslužen za odločno spopadanje s Fotijevim razkolom na Vzhodu - treba je opozoriti, da se je tedaj vse postavilo nazaj na svoje mesto in je Fotij nazadnje sprejel papeštvo ter umrl v edinosti s Cerkvijo ter pravoveren. Sveti papež Nikolaj Veliki pa je tudi odločno branil nerazveznost zakona, ko se je spopadel z Lotarijem II., ki je zavrgel svojo zakonito ženo Teutbergo, da bi se poročil s priležnico Valdrado. Svetlo je bilo tudi obdobje papeža Janeza VIII. (pribl. 820-882), ki se je navse načine boril, da bi cesarski vpliv na Cerkev ne bil uspešen, navkljub ogromnim pritiskom, po tem svetlem obdobju pa je nastopila mračna doba.

V stoletju in pol se je na Svetem sedežu zvrstilo po papežu Jnaezu VIII. kar 44 papežev, s pontifikati, ki so trajali ne samo po par mesecev, temveč celo le po par tednov. Med letoma 896 in 904 se je zvrstilo kar 9 papežev, med 44-imi papeži pa je bil med svetnike prištet le en sam, in sicer Hadrijan III., kakih dvanajst pa je bilo bodisi ubitih bodisi so umrli v nepojasnjenih okoliščinah (najbrž so jih "umrli" z zastrupitvijo in podobno). Razne med seboj konkurenčne aristoikratske rodbine so se med seboj borile za papeški prestol, kamor so vsilili kar nekaj nesposobnih in nemoralnih kandidatov, da bi jih seveda tako mogli kontrolirati in nanje vplivati. Tu seveda interes Cerkve ni bil važen, svetno vladarstvo se je mešalo s cerkvenim. Duhovniki so zapuščali čredo, da bi šli na vojsko ali živeli na gradih gospode, prav tako se je izbiralo škofe, ki so bolj poslušali gospodo kot pa sledili Božjim in cerkvenim zakonom, opatije so upravljali laiški mogotci, cerkveno lastnino so delili gospodje med svoje vazale, vsakdanja stvar je postala tudi simonija. Umirajočemu cesarstvu so na družbeni ravni močne rane prizadejali še Normani, Ogri in Saraceni s svojimi vdori, v katerih se niso ustavljali pred samostanskimi zidovi, ampak so pogosto izropali tudi samostane in cerkve, pogosto pa potem tudi pobili duhovnike, menihe in nune.

Razdejanje je bilo povsod, škofje, pač tisti dobri, ki so ostali, so skušali nekako podpreti stavbo, ki se je pričela rušiti - seveda gledano s človeške perspetktive. Na sinodi v Troslu (909) so škofje opisali tedanje stanje v Cerkvi, ki je veljalo za večji del karolinškega cesarstva: "Mesta so zapuščena, samostani v ruševinah in plamenih, dobra zemlja je postala puščava. Ljudje živijo kot primitivci, brez zakonov in brez strahu pred Bogom, popolnoma se prepuščajo strastem, tako da vsakdo počne, kar se mu zdi prav v njegovih očeh, kljub človeškim in božjim zakonom ter zapovedim Cerkve; močni zatirajo šibke; svet je poln nasilja nad majhnimi in nezaščitenimi; ljudje kradejo dobrine, ki pripadajo Cerkvi, in se žrejo med seboj kakor ribe v morju."

V tem opustošenju so na apostolskem sedežu pogosto sedeli papeži, ki niso bili samo neprimerni, ampak so bili prav nedostojni, zakon pa so narekovali kremplji moči in oblasti. Primer papeža Formoza (ok. 816-896) je v tem pogledu zgovoren. Formoz se je znašel sredi težkega položaja, ki ga je rešil na zmeden način, pri čemer je uspel razburiti ves svet: najprej je podprl Guida II. iz Spoleta (855-894) za cesarsko krono in okronal njegovega sina Lamberta II. (880-898) ter tako zagotovil nasledstvo; nato je poiskal pomoč bavarskega kralja Arnulfa Koroškega (okoli 850-899), da bi prekinil Guidove stalne napade na cerkvena ozemlja, in priznal Arnulfa za legitimnega cesarja. Ko je Guido umrl, je zelo mladi Lambert, ob podpori svoje matere Ageltrude, zahteval svoje kronanje. Formoz je to priznal, vendar je na skrivaj poslal predstavnike k Arnulfu, da bi posredoval. Arnulf je odšel v Italijo, "osvobodil" Rim, vendar ga je med pohodom proti vojvodini Spoleto zadela paraliza. Formoz je bil verjetno zastrupljen in je umrl 4. aprila 896.

Njegova smrt pa ni končala zmede. Bonifacij VI. (†896), ki je bil pod Janezom VIII. dvakrat izobčen, najbrž zaradi nemoralnega vedenja, je bil na čuden način izvoljen za papeža; tako zelo, da se še danes razpravlja, ali je resnično bil papež Katoliške Cerkve. Njegov pontifikat je trajal le petnajst dni. Nato je bil izvoljen Štefan VI., ki je bil v bistvu marioneta v rokah vojvode iz Spoleta. Dejansko se je prepustil temu, kar je zgodovina poimenovala kot "sinodo trupla" (897) - šlo je za sramotnoi in grozljivo maščevanje Lamberta in njegove matere, ki sta izkopala truplo papeža Formoza, ga oblekla v papeška oblačila in mu sodila v navzočnosti Štefana VI., kardinalov in škofov. Proti truplu je bilo navedenih sedem obtožb; zaradi očitnega pomanjkanja obrambe, je bil obsojen, trije prsti desne roke, s katerimi je blagoslavljal, so bili pohabljeni, truplo pa so zasramovali, ga nosili po Rimu in ga nazadnje vrgli v Tibero. To je bilo zaničevanje, ki je bilo odvratno celo za tiste Rimljane, ki niso posebej občudovali papeža Formoza. Ti so se ob tovrstni okrutnosti in brezbožnosti uprli. Ogorčeno ljudstvo je Štefana VI. zajelo, ga odpeljalo v ujetništvo v Castel Sant'Angelo ter ga nazadnje zadavilo.

Začetek poniževanja papeške službe v mračnem stoletju, o čemer bomo še govorili... 

Herodov pomor otrok - zgodovinska dejstva

Nekatera zgodovinska dejstva o pomoru nedolžnih otrok s strani kralja Heroda nam poda italijanski duhovnik, biblist (strokovnjak za Sveto pismo), arheolog in semitist (strokovnjak za semitske jezike in kulture) Giuseppe Ricciotti (1890-1964) v svojem življenjskem delu Življenje Jezusa Kristusa (La Vita di Gesù). Imel je določene težave zaradi svojih vezi in prijateljstev z nekaterimi modernisti, zlasti z Ernestom Buonaiutijem, vendar je sam bil pravoveren in že takoj polemičen proti modernističnim razlagam Svetega pisma, zlasti tistim Alfreda Loisyja. Nova spoznanja in moetode mu sicer niso bile tuje, kot recimo zgodovinsko-kritična metoda, vendar je bil pri uporabi teh metod zelo pazljiv in konservativen. Umrl je v svojem rojstnem mestu Rimu star skoraj 74 let, sredi 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora. 

Medtem je Herod pričakoval povratek Modrih. Glede na to, da so dnevi minevali, nihče pa se ni prikazal, je najbrž moral podvomiti v to, da njegov načrt ni bil dovolj premeten ...

Ko je negotovost postala gotovost, je Herod našel samega sebe in je v enemu od svojih izbruhov jeze, ki so se navadno zgodili pred njegovimi ukazi pobojev, sprejel tipično herodovsko odločitev - poslal je ukaz o pomoru vseh otrok, mlajših od dveh let, ki so se nahajali v Beth-lehemu in v zaledju, odvisnem od mesta. 

Pri tej določitvi dveh let, je temeljil na tem, kar so mu dejali Modri glede časa prikazanja zvezde, izhajajoč iz tega pa je napravil svoj izračun z velikim obsegom rezultata, da bi bil gotov tega, da mu tokrat otrok ne bi ušel.

(…)

Koliko bi lahko bilo žrtev? Če izhajamo iz precej verjetnega podatka, da je torej Beth-lehem s svojim ozemljem tedaj štel kakih 1000 prebivalcev, lahko sklepamo, da se je vsako leto tam rodilo kakih 30 otrok, torej jih je bilo okoli 60 v dveh letih. Ker pa sta spola rojenih nekje izenačena, Herod pa ni imel nobenega razloga, da bi pomoril deklice, je bilo izpostavljenih njegovi krutosti le polovica dojenčkov, torej 30 dečkov. 

Vendar pa je verjetno tudi to število še previsoko, saj je umrljivost otrok na Vzhodu zelo velika, veliko število otrok pa ne pride do starosti dveh let. Tako da je najbrž žrtev bilo od 20 do 25.

Ta izredno zverinski pokol je nesporne zgodovinske vrednosti in je povsem v skladu z moralnim karakterjem Heroda. Tudi v Rimu pa, četudi bi bil Avgust o dogodku obveščen, kakor nas želi prepričati Makrobij, novica ne bi smela narediti velikega vtisa, saj so tudi v Rimu krožile govorice o podobnem dogodku, ki je zadeval Avgusta samega.

Svetonij poroča, da se je malo pred Avgustovim rojstvom v Rimu zgodila prerokba, ki so jo interpretirali kot napoved, da se bo rimskemu ljudstvu rodil kralj - Senat, ki so ga sestavljali zagrizeni republikanci, se je tega prestrašil in ukazal, da bi se izognili nesreči monarhije, da se ne sme vzrediti in vzgojiti nobenega dojenčka, ki bi se tisto leto rodil. Kljub temu so tisti senatorji, ki so imeli nosečo ženo nekoliko ublažili svojo republikansko gorečnost ... in so se zavzeli, da se ukaz Senata ne bi udejanjil. 

Seveda se lahko upravičeno dvomi glede zgodovinske resničnosti tega dogodka, vendar pa dejstvo, da je po Rimu krožila ta govorica, ki jo je povzel Svetonij, da razumeti, da četudi bi v Prestolnico prišla novica o pokolu iz Beth-lehema, so jo najbrž sprejeli s posmehom, kot da bi stari vladar ne pobil nič več kot kakih dvajset bolh.

Zgodovinska resničnost je ta in seveda nihče ni mogel zahtevati, da bi Rimljani bili prizadeti za kakih dvajset umorjenih barbarov bolj kot za stotine svojih lastnih otrok, ki jim je pretila podobna nevarnost. 

Nekaj mesecev (v bistvu le kak mesec, op. A. V.) po pokolu v Beth-lehemu je kronani morilec, ki ga je ukazal, potem ko je bil že nekaj časa le še kup propadajočega mesa, umrl, njegovo osramje pa so požrli črvi (prim.Judovska vojna I, 656 sl.). Vseeno pa se izkaže prava krutost zgodovinskega povračila še bolj kot v njegovi smrti, v njegovem pokopu - ta se je zgodil v Herodiumu, s čigar vrha se je videlo kraj votline, kjer se je rodil njegov rival, katerega se je tako bal, prav tako pa se je videlo kraj, kjer so bili pokopani poklani dojenčki.

(…)

Ko danes s pogled usmerimo z vrha Herodiuma, ne vidimo nič drugega kot ruševine in opustošenje smrti. Samo v smeri Beth-lehema se vidi znake življenja.

Iz pripovedi p. Ricciottija (bil je član in nekaj časa tudi vrovni predstojnik Lateranskih kanonikov) lahko potegnemo vzporednice z današnjim časom glede zaprtosti do življenja, vendar smo pri tem precej bolj podobni Rimljanom kot pa Herodu in njemu podobnim. Rimljani so se namreč v zelo veliki meri posluževali tako številnih vrst kontracepcije, kot tudi prakse splava, ki je dandanes največji vzrok smrti ljudi. Pred časom sem primerjal dve državi, ki sta si bili leta 1950 še kar blizu po prebivalstvu - Slovenijo in Senegal. Prva je imela tistega leta nekje 1,5 milijona prebivalcev, drugi pa nekje 2,5 milijona prebivalcev. Danes ima Slovenija 2 milijona in 100 tisoč prebivalcev (nekaj več), z vse večjim deležem tujcev, ki znižajo državljane na nekje 1 milijon in 940 tisoč prebivalcev (nekaj manj), medtem ko ima Senegal skoraj 17 milijonov prebivalcev (16 milijonov in 744 tisoč, a bo kmalu prišel do 17 milijonov). Samo od uzakonitve splava se naj bi napravilo okoli 700 tisoč dokumentiranih splavov v skoraj sedemdesetih letih. Težava pa seveda ni samo to, ampak kontraceptivna miselnost in zaprtost za življenje, saj bi ob podobni miselnosti, kakršna je v Senegalu lahko v Sloveniji bili pri kakih 10-ih milijonih prebivalcev in ne bi tako trepetali pred vdorom tujcev. Tudi tu imamo kar nekaj zgodovinskih podatkov, ostali pa so izračuni in projekcije, dober zgodovinar pa seveda se sprašuje po tem, kaj bi bilo, če bi bilo oz. če ne bi bilo. Kot je naslov bloga, drži, da je zgodovina učiteljica življenja, vprašanje pa je, če se mi hočemo od nje učiti in česa naučiti.